Spomladanska utrujenost ali kako živite te dni ??

[DAJDAM]

Pozdravljeni,

po dolgem času sem se spet odločil ( ali sem bil primoran), da malo sodelujem oz. vas povprašam??
Namreč, sam pri sebi opažam, da mi je v tem času, nekako zelo hudo...  Prišel sem do ugotovitve, da se to kar pojavlja ciklično( iz leta v leto). Skratka, vleče me v črno luknjo; spanje je dejavnost no. 1, koncentracije ni, zbeganost, anksioznost, depresivnost.... situacija je še toliko težja, ker sem brez zaposlitve že 5 mesecev. Pa tudi ko sem delal so bili ti meseci zame hudi in jih ne morem kontrolirati ali premagati. Kdaj mi rata malo presekat s kakim športom in ko sem odločen, da bo to postala moja rutina... nič; včeraj mi je bil zelo hud dan, ker mi ni šlo nič od rok pa se prisliš in vidiš, da si narediš več škode kot koristi.... Skoraj prepričan sem, da ima še kdo podobne težave in me zanima, kako si pomaga dokler zares ne pride pomlad in tudi v naših glavicah zasije sončece.
Drugače sem bi polarec in jemljem effectin včasih je bilo dosti 150mg zdaj jemljem še 75mg in imam občutek, da v tem času mi to ne pomaga skoraj nič...

Napišite kaj če se komu da...

Love & Respect 

[gogi]

Živjo, ti dnevi so naravnost ubijajoči in nekak tut meni jemljejo eno mero volje do raznih stvari.
Spet je premalo sončka in s tem pomanjkanje D vitamina v naših telesih.
Jz se nekak kr spravim na noge, grem na sprehode, vsaj trudim se bit športno aktivna pa čeprav s samo enim fajn sprehodom. Skratka, delam kot ponavadi, sprehajam se, debatiram se družim s prijatelji, doma pa poskušam obdržati mirno glavo, čeprav mi te dni paše veliko miru...pri malem otroku tega seveda ni, ali pa precej premalo. 
Sej bo, še malo pa bo bolje, sicer imam pa tut sama vsako leto iste čase takšne težave. Ne skrbi, kmalu bo bolje. 

[DAJDAM]

Kakorkoli že upam, da ti je tvoj mali otročiček predvsem v veselje, vsekakor pa z njim nisi nikoli sama


Evo jaz npr. sem bil včeraj malo na kolesu, danes pa sem se valjal cel dan do sedaj... kriza... pa čeprav vem,da brez mojega sodelovanja ne bo nič...

Lepo se mejte vsi

[Aslan]

Ne glede na letni čas, ko sem utrujena si privoščim spanje, počitek, brezdelje.
Spomladi me nič posebej ne daje utrujenost, me pa daje lenoba za delo.
Pasalo bi mi bluziti po sončku...(preden pride poletna vročina )

[gogi]

No, tako kot pravi Aslan, se strinjam....lenobna za delo in nastavljanje sončnim žarkom. 

Daj Dam...pa kaj če si se valjal sem pa tja, če telo tako čuti je že prav...ne imej slabe vesti, zakaj le.

[jasa]

Ja tud jaz se najdem v tej temi mene tud zgleda daje tale pomladanska utrujenost ker me boli vse telo pa sej ste to že itak prebrali na mojem postu te bolečine kr ne nehajo telo je skoz utrujeno in rahlo bolečinsko in to doklerem se ne uležem zvečer v posteljo to čutim grozno ne vem kdaj bo to nehalo ampak le malo se pa tolažim da je to le pomladanska utrujenost ne vem no...................

[gogi]

Jasa a delaš kakšne vaje za sprostitev...morda jih poskusi izvajat v naravi. 

[jasa]

PA SO TO SPLOH ZNAKI SPOMLADANSKE UTRUJENOSTI??''

[Arwen]

http://vizita.si/clanek/alergije/kako-si-pomagati-ko-vas-zadane-pomladanska-utrujenost.html

[gogi]

Arwen, kar tako naprej. 

[mina]

Najlažje jo premagam z pospravljanjem. Zato že par dni intenzivno delam.
Očistila sem klet, omaro v dnevni, Jutri bom posteljni predal, pa garderobno omaro.... Popoldan hodim s psom na sprehod okoli mesta, jem dosti sadja in zelenjave, posebno špargljev (divjih) in hodim spat s kokoškami.
Izogibam se trgovin (kriza v denarnici  ).

[DAJDAM]

Mah sej pri meni je najhuše to, da sem že zelo malodušen, tesnoben, da ne funkcioniram niti malo normalno in ko že hočem kaj narediti se tega le stežka lotim ali pa sploh ne... v glavnem bluzim... Non stop mi po glavi rojijo opravki pa ne naredim čisto nič, ker nimam nikakršne volje... Vem, da moram sam s sabo razčistiti oz. počakati, da mine... po drugi strani mi pa je žal ker imam toliko časa pa ne nardim nič. Se mi zdi, da ko imam službo in delam sem bistveno bolj priden in zapolnjen kot pa sedaj, ko imam ves čas na svetu...
Naj bi imel te dni tudi razgovor za službo, pa že omahujem ali naj prestavim vse skupaj ali kako... Jah groza, že ko pišem vse to se mi zdi n e s m i s e l n o, ampak saj me razumete, upam...

Tonem vse globlje, ko pa se v kaj prisilim pa vidim, da samo še bolj grešim, ker mi ne gre nič od rok... Za povrh pa me ubijajo finančne težave in bi bilo zelo lepo, da začnem nekaj delat ali priložnostno ali zares, kar pač prej dobim... jaz pa delam ravno nasprotno za kar se zavedam, da je velika napaka!!
Skratka, počutim se kot en otrok, ki ima kopico želja in ciljev( realnih) ampak za to ne stori popolnoma nič, samo premišljuje.... pa tudi ko naredi prvi korak je začarani krog močnejši od njega...

tako rad bi napisal kaj pozitivnega pa ne morem...
LP

[Arwen]

kako pa kaj strokovna pomoč, dajdam? za bipolarno motnjo je menda precej usposobljena dr. Dernovškova... pa razne delavnice so tudi http://www.bipolarna.si/index.php?option=com_content&task=view&id=41&Itemid=44 ...

[gogi]

Ne vem, kolk časa si ti vtem, jz vem, da ko se je pri meni tako podobno začelo, milijon stvari v glavi za nardit, realizirat pa nč ni šlo...sem počivala, brala...skratka, ignorirala sem pospravljanje in sem zamotila svoje misli kot že rečeno, s knjigami...družbo..klepeti....sčasoma sem od počitka in verjetno tut dela na sebi dobila spet pogon, počasi lepo, zlo počasi..ampak šlo pa je in potem vedno bolje.

Ne obupat, samo to ne. 

[gani]

Gogi, se popolnoma strinjam s tabo. Tudi jaz imam podobne težave, mislim, da letošnjo spomlad še prav posebno, pa še dobro da sem prebrala, da jo ima še kdo drug....

[Biserka]

Pozdravljeni,

sem nova tu. Ko sem prebrala vaše misli, sem začutila, da moram napisati še sama kaj na to temo. Imam depresijo. Ne vem koliko časa, a pred dvema mesecema so me začeli zdraviti po tistem, ko sem jokala pri zdravnici v ambulanti. Tudi ušesa so me bolela, a mi jih ni pogledala. Diagnoza me je šokirala. Sedaj, ko prebiram sporočila in misli ostalih ljudi, ki bolehajo za to boleznijo, ugotavljam: "Ja, vse to imam tudi jaz! Vse te znake ..." Pa sem mislila, da sem "samo" stara in da ne zmorem. Ugotovila sem, da se neskončno izčrpavam, ko premišljujem, kaj vse moram narediti ... naredim pa nič. Še umijem se težko. Vsaj to naredmi. Drugače pa ni z menoj nič. Včasih je malo bolje. Res mi družba pomaga, če grem ven. A sem potem neskončno utrujena in še slabo vest imam, ker kaj drugega ne naredim.
Vseskozi se prepričujem, da imam pravico obstajati, pa čeprav ni z mano nič. Mislim, da imate vsi pravico obstajati, biti ljubljeni, pa čeprav poležavate, čeprav ste utrujeni. Kot jaz. Naj vas ne dotaknejo črnoglede misli.

Rada vas imam.

[gani]

Biserka, kmalu bo bolje, verjemi !! Začni z majhnimi koraki in se VSAK DAN pohvali za vsaj eno stvar, ki si jo uspela naredit, pa čeprav je to "samo" pomivanje posode. Tako se pride s pomočjo antidepresivov v treh neskončno dolgih tednih ven iz depresije....SREČNO !! Vsi smo šli skozi to obdobje !!! 

[martinca]

Nekaj mesecev že intenzivno naporno telovadim. Prvi mesec sem trpela vnete mišice, predvsem trebušne zarad trebušnjakov, pa hudo utrujenost in se jezila sama nase, ker je blo to tako težko. Ampak nisem izostala niti en dan, zelo zaspana in tečna odhajala na trdo telovadbo.

 Po kakšnem mesecu in pol se je moje počutje dvignilo v radost.  Nikoli ne bi verjela. Jemala sem tud Fidival za lase, 1 dnevno, ima ogromno B vitaminov. To je bilo marca, da sem nenadoma presenečena spoznavala, kako mi je lepo in da živim izpolnjeno življenje. In kot čudež mi je blo znova občutiti notranji mir in kako se znova čutim tukaj in zdaj, osrediščena v vsakem okolju in trenutku, videč raje lepo in dobro in nehala sem toliko bluziti, ampak sem postala tako zelo zavestna vsakega lepega in kakorkoli aktivnega trenutka.  Kot da se znova preporajam z naravo vred.

Čutim, da je še vse pred menoj, da lahko razmišljam samo pozitivno, če želim, z več sonca je zame prišlo več duševne osvoboditve ! In vse samo v milih smereh, nehala sem iz navade vse tako intenzivno naporno in ozko občutiti vsak problem in če česa ne zmorem, se ne matram za prazen nič več.

Mi je letos pomladi lepo kot nekoč v otroštvu, ko nisem bila obremenjena od skrbi zaradi včerajšnjega ali naslednjega dne, ampak tam, tukaj, zdaj,  v igri ali čem drugem. To lepo pomlad sem spoznala, kaj je meni pomembno. To, da se ogibam slabemu in vzamem samo dobro in da se ne mučim za prazen nič z nepotrebnim in sem zavarovana pred bolečino. 

------------

Potem, pa se je mi je zgodila ena poškodba, saj ni važno kaj, zarad katere moram zdaj kak mesec prisilno mirovat. Moje novo pridobljeno stanje se umika zadnja 2 tedna sem spet malodušna.Zato komaj čakam, da bom čist zdrava (fizično).
Prepričana sem, da se z redno in naporno aktivnostjo in dobro opravljenim delom sproščajo tisti za dobro počutje nujni nevtrotransmiterji v pravih razmerjih in da je tudi to lahko za koga ključ do sreče, predvsem zaradi predihanosti morda bolje vse občutiš, tudi  občutek koristi in zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu in vse take lepe stvari....  Rada imam vsak nov sončni dan, vsak dan prinaša nove možnosti in upanje v dobro, kljub resnim življenjskim težavam sem blage in vedre volje. 

Vsem želim takšno rahlost, biti mile volje, rešitev iz omejitev in tesnobe, najdenje v lepoti bivanja, osvobojen in bolj razumski pogled na vse in ljubezen do življenja 

[martinca]

Moram še povedat, da se je izboljšanje mojega duševnega začelo s tistim dnem, ko sem med vadbo trebušnjakov 3/4 ure, ki sem jih izvajala vsak drug dan, en dan pa dvigala noge in sklece vsak dan, nenadoma začutila med tebušnjaki glasno zaškrtanje sredi hrbtenice in isti trenutek na tistem mestu izhajajočo toploto, ki se mi je rahlo razlila po vsej hrbtenici gor in dol in tudi po tilniku v glavo.  Presenečena sem občutila veliko spremembo v sebi, hkrati s tem olajšanje in širši vpogled v vse.

In sem postopoma s prelitjem te toplote vred , bila brez truda in afirmacij med sabo vadbo takrat naenkrat postopno umaknjena iz duševnega stanja stalnega občutka duhovnega zapora, tesnobe, omejenega doživljanja in brezčutnosti v nov svet, počasi, iz vsake minuto bolj in bolj, presenečena sem se ozirala med tem preporodom okrog sebe, videla lepoto sončnih žarkov, pronicajočih skozi rolete, prijetne barve mojih oblačil, sama sebi sem se zdela fajna. Vse je naenkrat dobilo SMISEL.

Konec stalnega občutka praznine s tem dnem. Smiselnost tega in onega, smisel mene, vame se je sesedal mir, občutek skladnosti.

S tem dnem se mi je torej to zgodilo. Med trebušnjaki po mesecu dni in pol, ki sem jih delala vsak drug dan. Morda je prišlo do boljše prekrvavitve s tistim zaškrtanjem al kaj, nekaj je bilo, ampak ni moč to dokazati. Res pa imam kifozo itak, izbočenje vretenc in pač kaj škrtne. Ampak tega s sprehodi jaz ne bi dosegla... v mojem primeru ne vem, če bi.

Trudim se obdržati to spoznano. Vse bo še vredu, zdaj to vem, lahko je in bo.