"ponovno" nova na forumu

[anita]

Dobro jutro.

Sem "ponovno" nova na forumu. Ponovno zato, ker sem na forumu sodelovala že kakih 5 let nazaj, ko so me pestile težave zaradi anksioznosti in posledično agorafobije (v blažji obliki). Takrat sem zaradi tega obiskovala psihologa, ki je ocenil, da moje stanje ni tako kritično in mi tudi ni predpisal nobenih zdravil, opravila sva le nekaj srečanj, se naučila sprostitvenih tehnik in podobnega, predvsem pa mi je podrobno razložil, kaj se z mano dogaja - in me potolažil, da to pravzaprav ni kaj hujšega, da nisem nora in da se mi ne bo zmešalo (kar je bilo super slišati  ). No, vse lepo in prav, 5 let sem živela brez težav, uživala življenje, potovala po svetu (kar je bila včasih največja groza), mogoče se je tu pa tam pojavila kaka tesnobica, ki sem jo zlahka pregnala (v resnici se prav nobene ne spomnim), začela sem se ukvarjati s tekom, s partnerjem se super razumeva, skratka vse je lepo in prav ... razen tega ... da sem se pred dobrim letom odločila, da grem na svoje, odprem s.p. in delam doma. Tudi to pravzaprav ni nek bavbav, težava je le v tem, da sem jaz zelo družaben človek in ker sem zdaj cele dneve doma in ker nimam nekih prijateljic, s katerimi bi se lahko dobila, poklepetala, sprostila (v kraj, kjer živim, sem se preselila pred 6 leti in si (še) nekako nisem uspela ustvariti kroga prijateljic), se je v meni zadnjih par mesec nabirala neka žalost, osamljenost in to me je pripeljalo do tega, da sem pred približno 3 tedni znova doživela napad tesnobe (kar naenkrat hitro bitje srca, občutek, da me nekdo davi in strah, strah, strah...). In ker nimam ničesar, s čimer bi se sprostila (ja, vem, zato sem sama kriva...), sem se vrtela v začaranem krogu teh misli in si vedno znova delala probleme tam, kjer ji sploh ni. Tudi če sem šla teč ali na sprehod, sem šla bolj ko ne vedno sama in se nekako nisem mogla otresti svojih misli. Kot nalašč sem imela poleg tega v zadnjih 2 tednih še ekstremno veliko dela in sem se še dodatno (pre)obremenila, tako da se tega občutka strahu sploh nisem mogla znebiti. K sreči ni prisoten ves čas, le parkrat na dan me "oblije" - včasih bolj pogosto, včasih redkeje in včasih v čisto blagi obliki, včasih pač močneje. Ta vikend pa sem se odločila, da tako ne gre naprej, da hočem nekaj storiti preden bo situacija postala neobvladljiva in sem se ponovno naročila k psihologu. Na vrsto pridem šele čez 3 tedne, zato sem v ponedeljek popoldne obiskala še posvetovalnico za ljudi v stiski - morala sem se nekomu izpovedati, pojamrati, povedati, kaj se mi dogaja. Zelo me je potolažilo, da mi je psihiatrinja po pogovoru rekla, da je to, kar se mi je zgodilo (oz. se mi dogaja), zgolj posledica preobremenjenosti, da ni nič hujšega in da ne potrebujem zdravil ali drugega zdravljenja, naj v kriznih trenutkih opravljam sproščanje, pa bom prebrodila to. Predvsem pa - kar sem si mislila tudi sama - naj se ne preobremenjujem, naj si poiščem prijatelje, hobije, počnem stvari, ki me veselijo in če se le da, naj grem v službo (ok, to sem dodala sama in se je strinjala ). Sama sem se odločila, da vendarle grem tudi k psihologu, ker hočem stvari priti do dna, ne da jo sama (zaenkrat) samo potlačim. Do takrat pa bom malo "poklepetala" z vami, od vas slišala kako spodbudno besedo (a ne?  ), skušala poiskat kak hobi in kakšno družbo (to bo sicer malo težje...), pa upam, da bo šlo ... Ko se "spravim k sebi" pa grem še v lov na službo. 

No, toliko zaenkrat. Lep in uspešen dan želim vsem! 
anita

[Slavka]

Pozdravljena Anita 
Tudi jaz sem en tak strahec, ki se bori z anksioznostjo. Ravno tako kot ti, tudi jaz delam v svoji firmi in to skupaj z mojim partnerjem. Več kot ne sva sama v pisarni, jaz sem pa tudi zelo družabna, tako, da me je na momente to začelo zelo motiti.
Vendar sem se odločila, da ker pač službe ne morem spremeniti, bom spremenila moj odnos do nje. Poiskala sem zadovoljstvo v sebi, tako, da sem se začela ukvarjati s stvarmi, ki me osrečujejo.
Vpisala sem se na treninge plesa, ki ga imam 1x tedensko, obiskujem skupino za samopomoč preko društva DAM, grem na kolo, na sprehod...v glavnem počnem kar mi povzroča lepe občutke.
Mislim, da je prav, da si se naročila k psihologu, včasih že zelo pomaga samo pogovor. Iz tvojih besed veje optimizem in moč, zato verjamem, da ti bo uspelo.
Tudi tukaj na forumu se družimo ljudje, ki nas pestijo podobne težave...zatorej dobrodošla tudi ti. Poklepetaj z nami... 

Vse dobro ti želim 

[moljka]

Najprej čestitke za 5 lepo preživetih let brez tesnobe, super si se takrat pobrala 

Drugače sem pa ob branju tvoje zgodbe tudi sama pomislila, da je zdajšnja napetost verjetno posledica stresa in preobremenjenosti  Svetovala bi ti, da si res vzameš čas zase, vsi smo le ljudje in ne roboti, da bi zmogli v vsaki situaciji 100% funkcionirati - ter da si najdeš aktivnosti, ki so ti všeč (najbrž bo potrebnega malo brskanja po sebi, poskušanja, kaj ti leži in kaj ne...)

Te kaj ovira pri tem, da si ne najdeš družbe v kraju, kjer sedaj živiš - te je mogoče strah tega? No, če si boš omislila kakšen hobi, ki te veseli in se udeležila kakšnih skupin na to temo, bo verjetno lažje..

Se pa problema lotevaš zelo aktivno in konstruktivno, tako da še enkrat vse čestitke! 

[anita]

Slavka in moljka, hvala za hitra in spodbudna odgovora (in čestitke).

Prej sem pozabila napisati še to, da sem bila prejšnji teden kljub vsej gužvi in stresu še na enem razgovoru za službo - najprej seveda strašno vesela ("juhu, mogoče bom dobila službo" in "juhu, med ljudi grem"), potem pa še bolj strašen udarec v drugo smer, sami "kaj-pa-če"ji (kaj pa če me res vzamejo, kaj pa če po tolikem času doma ne bom več znala delati drugje, kaj pa če bo dela preveč in ne bom zmogla, kaj pa če me panika/tesnoba prime tam...)... To je mogoče edina stvar, ki me (trenutno) ovira. Ampak kot rečeno, vse je v moji glavi in tega se MORAM znebiti.

Slavka, lepo, da ti uspeva delati na svojem. Jaz pa nekako ugotavljam, da res nisem zato. Kjerkoli sem do sedaj delala, je bilo delo dinamično, lahko sem izrazila svoje sposobnosti (malo samohvale ne škodi...), tudi s strani sodelavcev sem opazila, da delam dobro - doma pa je vse tako monotono... Mogoče, če bi vsaj delala kje zunaj, v kaki pisarni, tako pa delam doma in ves dan ždim v stanovanju, komuniciram samo preko maila, ni nobenega dogajanja, nobene komunikacije, dolgčas...
Zato si res moram poiskati nekaj, kar me veseli (razmišljam o jogi in orientalskih plesih), saj mislim, da se bodo že samo s tem stvari začele obračati na bolje. Ker res mislim, da je edina (največja) težava v tem, da sem trenutno preveč sama s sabo, s svojimi mislimi. No, to in en fajn pogovor, da zblebetam ven vse to, kar sem zadnjih par mesecev držala v sebi (kar sem zakuhala v svoji glavi, da ne bo pomote  ). Ker sicer še vedno verjamem, da je življenje lepo, da ga je vredno živeti, se veselim prihodnjega dopusta, pa pomladi in cvetja in poletja in vsega, samo na trenutke me zmanjka...   

[Slavka]

Hja Anita, točno tako se počutim jaz v moji službi. Komuniciram preko meila, preko faxa, ni osebnega stika, oz. zelo malo. To tudi jaz pogrešam, zato pa me služba spravlja v tesnobo. So bila jutra, ko mi je bilo slabo, ko sem pomislila, da moram v pisarno...  Ampak moram delat, to je naš zaslužek, s tem preživljava družino...
Torej sem v protiutež začela popoldne s stvarmi, ki me osrečujejo...pa je volk sit in koza cela  Kajti tudi jaz sem v službi (in še kdaj  ) razmišljala in premlevala, se spravljala v tesnobo, se spravljala v panične napade...samo zaradi tega, ker ni ničesar dinamičnega, kar bi mi zapolnjevalo misli...potem so zatavale po svoje.  Delo opravljam bolj kot ne rutinsko (računovodstvo) in res imam preveč "časa" za razmišljat...v tem je tudi glavni problem.
Želim ti, da si najdeš stvari, ki te bodo osrečevale in ti zapolnile tisto, kar pogrešaš...družbo in komunikacijo...
Te pa čisto razumem...ampak ti povem, da se DA 

Pozdravček

[anita]

Ja, enako je tudi pri meni - delo je postalo preveč rutinsko ali pa ga je včasih premalo, potem pa imam čas za  negativne misli...
In zanimivo mi je, kako se zaradi ene same misli, lahko vse obrne na glavo. 
Dopoldne sem bila še vsa zagnana in odločna, prej sem si pa vzela čas za sprehod in zunaj mi je spet nekaj šinilo v glavo in zdaj spet čutim tesnobo...    Presneto! Mar bi raje uživala v naravi kot pa da se ukvarjam z nepotrebnimi mislimi...  Zdaj se bom pa spet do večera ukvarjala s tem, kako naj se spravim k sebi.. Grrr...

[trzinka]

Anita,

te čisto razumem, saj sem sama popolnoma ista... pred nekaj leti pregorela in še vedno se obremenjujem za vsako malenkost. Čeprav sem veliko napredovala, pa pridejo obdobja ko včasih ne zmorem.

Npr. danes me je obiskala teta anksa, čisto po nepotrebnem, zaradi slabe vesti, ker sem bolna, pa sem hotela it v službo..in se pojavi tesnoba, kaj bo šefinja rekla, pa kako bodo sfolgali v službi
No, odgovor šefinje me je pomiril, ampak ali je bila vsa panika potrebna. Še vedno se je izkazalo, da se po nepotrebnem vnaprej obremenjujem in sekiram...

Kakorkoli, pomembno je, da se tega zavedamo in poskušamo sami pri sebi narediti red v svojih mislih. Včasih neuspešno , včasih uspešno.

Sem prepričana, da nam bo uspelo

[anita]

Dobro jutro.

Saj ravno to je najhuje - da v bistvu nimam nobenega razloga, da bi se lahko sekirala (in s tem privabila teto ankso) in si kar sama vse zakuham...
Ampak včeraj sem prišla do (krutega) spoznanja, kaj je tisto, kar me trenutno tako obremenjuje - to je namreč strah, da bi dobila službo (v petek sem bila namreč na razgovoru in čakam odgovor). Oz. strah, kako bom v službi zdržala zaradi ankse... In to je to. Včeraj sem bila ves čas dobre volje, 2x me je pa zvilo - prvič, ko sem šla sama na sprehod in sem vmes začela razmišljat o tem, kaj če me povabijo v službo. Potem sem se čez dan spet umirila, ker nisem razmišljala o tem, zvečer me je pa spet zvilo, ko sem se s kolegico pogovarjala o tej temi... Groza... 
In najbolj ironično je to, da si v resnici želim službe... zdaj pa si zaradi ankse po tihem želim, da me ne bi sprejeli - da bi s službo počakala, da grem najprej do psihologa, da predelam svoje težave, se malo spravim k sebi in potem grem delat... Ahhh, zdaj ko berem svoj post, se sama sebi zdim TAKO smotana... 

[Arwen]

Saj ravno to je najhuje - da v bistvu nimam nobenega razloga, da bi se lahko sekirala (in s tem privabila teto ankso)

mogoče res, a nekaj vseeno je zadaj...

so me pestile težave zaradi anksioznosti in posledično agorafobije (v blažji obliki). Takrat sem zaradi tega obiskovala psihologa, ki je ocenil, da moje stanje ni tako kritično in mi tudi ni predpisal nobenih zdravil, opravila sva le nekaj srečanj, se naučila sprostitvenih tehnik in podobnega, predvsem pa mi je podrobno razložil, kaj se z mano dogaja - in me potolažil, da to pravzaprav ni kaj hujšega, da nisem nora in da se mi ne bo zmešalo

in kako to, da je do anske sploh prišlo? saj veš... vsak zakaj ima svoj zato

... da sem se pred dobrim letom odločila, da grem na svoje, odprem s.p. in delam doma. Tudi to pravzaprav ni nek bavbav, težava je le v tem, da sem jaz zelo družaben človek in ker sem zdaj cele dneve doma in ker nimam nekih prijateljic, s katerimi bi se lahko dobila, poklepetala, sprostila (v kraj, kjer živim, sem se preselila pred 6 leti in si (še) nekako nisem uspela ustvariti kroga prijateljic), se je v meni zadnjih par mesec nabirala neka žalost, osamljenost in to me je pripeljalo do tega, da sem pred približno 3 tedni znova doživela napad tesnobe (kar naenkrat hitro bitje srca, občutek, da me nekdo davi in strah, strah, strah...). In ker nimam ničesar, s čimer bi se sprostila (ja, vem, zato sem sama kriva...), sem se vrtela v začaranem krogu teh misli in si vedno znova delala probleme tam, kjer ji sploh ni. Tudi če sem šla teč ali na sprehod, sem šla bolj ko ne vedno sama in se nekako nisem mogla otresti svojih misli. Kot nalašč sem imela poleg tega v zadnjih 2 tednih še ekstremno veliko dela in sem se še dodatno (pre)obremenila, tako da se tega občutka strahu sploh nisem mogla znebiti.

jp, tudi to zna bit zelo zelo stresno...

[anita]

Arwen,

mislim, da je zadaj ravno to, da sem zaradi preobremenitve doživela prvi napad ankse (po tolikem času), zdaj pa se je bojim - in ne vem, kako bi jo obvladala, če bi šla zdaj v službo... Saj veš - če sem doma, lahko počakam, da zadeva mine, se lažje preusmerim v druge misli, grem lahko tudi ven na sprehod, mogoče koga pokličem - če bom pa v službi in me prime.... pa ne vem, kaj bom.

Takrat je do ankse prišlo zaradi tega, ker sem se bala, da se mi bo kaj zgodilo (da bom zbolela, da me bo kap itd.) - ker mi je takrat v roku parih let najprej umrla mami (na njo sem bila zelo navezana), potem je na nekem izletu enega gospoda iz naše družbe kap in sem šla z njim v bolnico (ker je bilo to v Avstriji in nihče drug ni znal nemško), kjer je čez par dni umrl, nato pa je še partner zbolel za rakom (a je zdaj z njim k sreči vse ok). In takrat sem se seveda bala, da se bo kaj zgodilo tudi meni. A to me je zdaj načeloma minilo in se s te ne obremenjujem več.

[anita]

Jooooj, danes me pa tako daje anksa, da se mi zdi, da niti slučajno ne bom dočakala 4. maja, ko sem naročena pri psihologu...     
Kaj storite vi, ko vas tako "matra"?? Jaz se že ves dan počutim, kot da me nekdo davi oz. tišči za vrat in da komaj diham... 
Kaj mislite - če grem jutri kar k osebni zdravnici, mi bo lahko kaj pomagala? Morda dobim kake tablete? Sicer nisem pristaš tablet, ampak se nekako bojim, da tokrat ne bo šlo brez, nekako se sploh ne morem "sestavit" sama...  Do pogovora pri psihiatru je pa še taaakooo daleč... 

[Slavka]

Anita, če ti je tako hudo pojdi k osebni zdravnici. Tudi jaz sem šla najprej k osebni zdravnici, šele nato k psihiatru. Moja osebna zdravnica je sicer zelo fajn, me je poslušala in me že v štartu potolažila, za pomiritev mi je dala pa Helex, ki sem ga vzela, ko je bilo res nevzdržno.
Vem kako je grozno, ko te anksa drži za vrat...čimprej se je otresi.
Objem 

[anita]

Hvala za nasvet in lepe besede, Slavka. Jutri bom šla res kar k zdravnici in upam, da mi bo znala pomagat. Ker še enega takega dne ne bom zdržala... 

[anita]

Slavka, še tole - pa ti je ta Helex takoj pomagal ali traja, da prime? Jaz sem bila optimist in sem danes poskušala s Perseni, pa ni bilo prav nobenega učinka...

[Toja]

 

Anita haj!

Sem te ves čas brala, vendar so ti drugi odgovarjali,
jaz ti odgovorim samo na zadnji post, kjer sprašuješ za
helex. Helex prime že po 10-15 minutah, to je pomirjevalo,
tako, da moraš pazit, da se z njim ne zasvojiš. Če ga boš dobila
ga vzami samo ob izrednih trenutkih, da se pomiriš.
Persen pa je tako blag, da nam strahcem ne pomaga.

Lepo nočko

[moljka]

No, da še jaz napišem par besed o Helexu.. Pri meni začne učinkovati šele čez slabo urco, preprosto me počasi umiri, tako da sem zadovoljna z njim - ga pa ne jemljem vsak dan. Malce opazuj svoje telo, ko ga boš prvikrat vzela, glede odvisnosti pa po moje ni take panike, če ga ne boš jemala ravno po npr. 3x na dan, vsak dan (poznam tudi primer, ko je oseba, ki je H. jemala vsak dan + večkrat na dan, z lahkoto prišla najprej na manjšo dozo, potem pa H. povsem opustila).

[Slavka]

Anita javi nam, kako boš uredila pri svoji zdravnici.
Tudi jaz sem Helex vzela, ko sem imela res nevzdržen dan, pomiril me je hitro, v kakšni uri. Še vedno ga nosim s sabo, ga imam v vsaki torbici    zaradi občutka varnosti.

[anita]

Živjo, punce. Hvala za odgovore. 

Pravkar sem se vrnila od svoje zdravnice. Bila je zelo prijazna, pogovorili sva se in mi je dala antidepresiv Ecytara in za vsak slučaj (na mojo željo) pomirjevalo, pa ne Helex, ampak mi je napisala kar Xanax.
Ecytaro naj bi začela jemat po polovičkah (prve tri dni), potem pa naj nadaljujem s celo tableto. Xanax bom vzela pa res samo, ko bo nevzdržno (včeraj bi mi prav prišel  ...), da se ne navadim preveč. Ker še vedno sem jaz tista, ki mora to rešit, ne pa (samo) zdravila. 
Mi je pa priporočila tudi drugo psihologinjo, namesto tistega psihologa, pri katerem sem se naročila sama (ker pač drugega ne poznam...) - tako, da jo bom danes poklicala in se naročila pri njej. Upam, da ne bom predolgo čakala.

No, danes sem pa na srečo tudi veliko bolj pomirjena kot sem bila včeraj, ko sem mislila, da me bo kar konec.  Ko bi bilo le čimveč takih dni...   

[Slavka]

Anita, super  Zagotovo bo več lepih dni, kakor slabih, verjemi. Stopila si na pravo pot, poiskala si pomoč, pogovor...boriš se. Lep dan ti želim 

[anita]

Hvala, Slavka...
Ja, borim se in se bom še najprej, da čimprej premagam tole grdo teto ankso, ker (kot sem že zadnjič napisala), verjamem, da je življenje lepo in da ga je vredno živeti in v njem je toliko lepih stvari, v katerih uživam, da ne smem kar obupati....

Lep dan tudi tebi in ostalim strahcem.