"ponovno" nova na forumu

[trzinka]

Anita, kako si?

[anita]

Živjo.
Po dolgem času se spet oglašam - prejšnji teden sem si namreč privoščila dopust... od računalnika.  Nisva sicer nikamor šla, samo za par dni na obisk k partnerjevim staršem, pa na enodnevne izlete, ampak sem super uživala, ker sem bila ves čas na soncu in v naravi, stran od računalnika. S teto ankso se pa tudi že kar nekaj časa nisva srečali.  In je prav nič ne pogrešam. 
Danes sem bila že drugič na psihoterapiji in mi je prav fajn. Gospa je ful prijazna in že prvič mi je malo razložila, kaj "narobe" delam, tako da zdaj skušam to popravit/odpravit, pa se mi zdi, da kar uspešno. Mislim, da sem se prav odločila, da pred mesecem, ko me je zgrabilo, nisem čakala, ampak sem šla v akcijo, da čimprej odpravim problem, ker zdaj se počutim že veliiiiko bolje...  In hvala, ker ste mi svetovali PT, ker mislim, da bo to res prava terapija zame.

Upam, da ste tudi vi lepo preživeli praznike...
Lep in uspešen začetek tedna vam želim! 

[trzinka]

Odlično Anita , sem vesela zate, samo tako naprej

[Toja]

 


Bravo Anita, res me veseli, da tako lepo napreduješ!

Drži se!

[kiddo]

tudi jaz sem povratnica...po dveh letih...zacelo se je pri 16ih, zdaj jih imam 29....

nekako se najdem v tej temi, ze nekaj ur berem podolgem in pocez... ponavljajoce se epizode depresije, nenehna nezadovoljnost s seboj, ceprav imam partnerja, cilje, zelje...in hkrati brez volje, brez ambicij...

spet sem v fazi nespanja (ocitno glede na uro, ko pisem...), v fazi ko ne morem vstati zjutraj, nocem spet na medikamente (zyprexa za spat, cipralex za boljsi dan), brez apetita....obcutka ko hodim po ulici, pa sploh nisem v svoji kozi...kot da samo opazujem sebe od dalec...

razmisljam, ali rabim terapijo ali samo pogovor, ali samo malo moci....nazadnje sem bila pri rejcu, pa sem mogoce prevec sebicna, ker se mi je zdelo, da ga niti malo ne zanima izvleci iz mene vse, kar me daje...iz mene pa bi vrelo, ce bi kdo samo znal vprasati....

zdi se mi, da sem spet ujeta v krogu...ta preklet cikel, ki te potunka ko mislis , da si ze izplaval...

ali pa res samo rabim izbruhat ta zolc, pa cetudi je tukaj gor....
vsekakor...spodbuda beseda dalec pride....

[Arwen]

  ni samo dr. Rejc, so še drugi...

[anita]

No, jaz sem bila pred 10 dnevi pri psihologu...
Za termin sem se zmenila še takrat, ko sem bila najbolj na dnu (ker mi je takrat pred leti že pomagal).
No, vmes, ko sem čakala, pa sem že začela jemat ADje in hodit na psihoterapijo in sem se že lepo pobrala. In če sem iskrena, me je zdaj ta obisk pri psihologu bolj potrl, kot pa da bi mi pomagal... Prejšnji teden sem bila zaradi njegovih besed kar slabe volje, zamorjena, en dan me je celo malo obiskala teta anksia, na srečo pa sem v ponedeljek na PT to predelala in zdaj sem spet ok. 
Tako da človek res ne ve, kaj je dobro zanj. 

[trzinka]

odlično Anita . Sama sem tudi mnenja, da od psihiatrov in psihologov ne odnesemo prav dosti, da pa so psihoterapevti tisti, ki se ti posvetijo in te marsikaj naučijo.

[tulipanka]

No, jaz sem bila pred 10 dnevi pri psihologu...
Za termin sem se zmenila še takrat, ko sem bila najbolj na dnu (ker mi je takrat pred leti že pomagal).
No, vmes, ko sem čakala, pa sem že začela jemat ADje in hodit na psihoterapijo in sem se že lepo pobrala. In če sem iskrena, me je zdaj ta obisk pri psihologu bolj potrl, kot pa da bi mi pomagal... Prejšnji teden sem bila zaradi njegovih besed kar slabe volje, zamorjena, en dan me je celo malo obiskala teta anksia, na srečo pa sem v ponedeljek na PT to predelala in zdaj sem spet ok. 
Tako da človek res ne ve, kaj je dobro zanj. 

[tulipanka]

Dobro jutro.

Sem "ponovno" nova na forumu. Ponovno zato, ker sem na forumu sodelovala že kakih 5 let nazaj, ko so me pestile težave zaradi anksioznosti in posledično agorafobije (v blažji obliki). Takrat sem zaradi tega obiskovala psihologa, ki je ocenil, da moje stanje ni tako kritično in mi tudi ni predpisal nobenih zdravil, opravila sva le nekaj srečanj, se naučila sprostitvenih tehnik in podobnega, predvsem pa mi je podrobno razložil, kaj se z mano dogaja - in me potolažil, da to pravzaprav ni kaj hujšega, da nisem nora in da se mi ne bo zmešalo (kar je bilo super slišati  ). No, vse lepo in prav, 5 let sem živela brez težav, uživala življenje, potovala po svetu (kar je bila včasih največja groza), mogoče se je tu pa tam pojavila kaka tesnobica, ki sem jo zlahka pregnala (v resnici se prav nobene ne spomnim), začela sem se ukvarjati s tekom, s partnerjem se super razumeva, skratka vse je lepo in prav ... razen tega ... da sem se pred dobrim letom odločila, da grem na svoje, odprem s.p. in delam doma. Tudi to pravzaprav ni nek bavbav, težava je le v tem, da sem jaz zelo družaben človek in ker sem zdaj cele dneve doma in ker nimam nekih prijateljic, s katerimi bi se lahko dobila, poklepetala, sprostila (v kraj, kjer živim, sem se preselila pred 6 leti in si (še) nekako nisem uspela ustvariti kroga prijateljic), se je v meni zadnjih par mesec nabirala neka žalost, osamljenost in to me je pripeljalo do tega, da sem pred približno 3 tedni znova doživela napad tesnobe (kar naenkrat hitro bitje srca, občutek, da me nekdo davi in strah, strah, strah...). In ker nimam ničesar, s čimer bi se sprostila (ja, vem, zato sem sama kriva...), sem se vrtela v začaranem krogu teh misli in si vedno znova delala probleme tam, kjer ji sploh ni. Tudi če sem šla teč ali na sprehod, sem šla bolj ko ne vedno sama in se nekako nisem mogla otresti svojih misli. Kot nalašč sem imela poleg tega v zadnjih 2 tednih še ekstremno veliko dela in sem se še dodatno (pre)obremenila, tako da se tega občutka strahu sploh nisem mogla znebiti. K sreči ni prisoten ves čas, le parkrat na dan me "oblije" - včasih bolj pogosto, včasih redkeje in včasih v čisto blagi obliki, včasih pač močneje. Ta vikend pa sem se odločila, da tako ne gre naprej, da hočem nekaj storiti preden bo situacija postala neobvladljiva in sem se ponovno naročila k psihologu. Na vrsto pridem šele čez 3 tedne, zato sem v ponedeljek popoldne obiskala še posvetovalnico za ljudi v stiski - morala sem se nekomu izpovedati, pojamrati, povedati, kaj se mi dogaja. Zelo me je potolažilo, da mi je psihiatrinja po pogovoru rekla, da je to, kar se mi je zgodilo (oz. se mi dogaja), zgolj posledica preobremenjenosti, da ni nič hujšega in da ne potrebujem zdravil ali drugega zdravljenja, naj v kriznih trenutkih opravljam sproščanje, pa bom prebrodila to. Predvsem pa - kar sem si mislila tudi sama - naj se ne preobremenjujem, naj si poiščem prijatelje, hobije, počnem stvari, ki me veselijo in če se le da, naj grem v službo (ok, to sem dodala sama in se je strinjala ). Sama sem se odločila, da vendarle grem tudi k psihologu, ker hočem stvari priti do dna, ne da jo sama (zaenkrat) samo potlačim. Do takrat pa bom malo "poklepetala" z vami, od vas slišala kako spodbudno besedo (a ne?  ), skušala poiskat kak hobi in kakšno družbo (to bo sicer malo težje...), pa upam, da bo šlo ... Ko se "spravim k sebi" pa grem še v lov na službo. 

No, toliko zaenkrat. Lep in uspešen dan želim vsem! 
anita

[tulipanka]

anita