HUDA PANIKA

[Toja]

Ja, Francka  vse to si lepo napisala in to ravno v času, ko sem podobno o tem razmišljala, da napišem.
Zdaj pa samo podpis pod tvoj post!

Simco, dobro premisli in dvakrat preberi Franckin post!
Mislim, da res brez terapije ne bo šlo!
Sploh ne vem zakaj se mučiš? 

[simco1]

Zdravo, hvala za odgovore, Francka in Toja. Ja res je obiskujem psihoterapijo samoplačniško in sicer sem bil do zdaj trikrat 1 krat tedensko. Za zdaj je blo bolj tako dasem mu jaz opisoval kako in kaj, in kako se javljajo napadi. Zdaj ga 14 dni ni ker ima dopust, drugi teden imam spet terapijo, potem pa mene en teden ni. Sicer vsak dan tudi izvajam avtogeni trening zjutraj in zvečer, po delu popoldan pa poslušam vodeno sproščanje iz CD TRIS.
Na splošno si vzamem veliko več časa zase, za umirjanje. Ne morem in ne morem pa se spravit k telovadbi.
Naj povem še to da sem od aprila popolnoma spremenil prehrano, imam namreč velike težave s prekomerno težo. Shujšal sem že 25 kg in ravno zaradi tega se tako otepam AD. Kajti pred dvema letoma sem imel podobne težave in sem eno leto jemal tabletko Cipraleksa dnevno in bil neprestano lačen in teža je samo rasla. Res pa takrat razen tablet nisem naredil ničesar. Ravno povečanja teže me je najbolj strah in pa začetnih slabosti, ki so bile takrat ene tri tedne dokaj hude.

Aja še to sprašuješ me kaj pravi moj psihoterapevt na temo zdravil, on pravi da ni dokazano da bi bila psihoterapija ob jemanju AD bolj uspešna.

[cvetkus]

Evo moj dogodek danes
No naj povem, kaj se mi je zgodilo danes. Šel sem zjutraj tekat, ko me je po 1,5 km, pritiskalo na veliko potrebo. Že dva kroga pred tem me je tiščalo, pa sem upal, da se bo poleglo, ampak nisem mogel več vzdržati, tako sem takoj šel domov. Ko sem se s kolesom odpeljal proti domu, se mi je po kakih 150 m zgodilo tole. Imel sem občutek nerednih utripov, pulz je bil ziher tam pri 160 ali več (nisem si meril), bilo mi je slabo, bil sem celi zmeden, dihal sem zelo kratko in hitro, mislim sem da me bo infarkt. V želodcu sem imel nek pekoč občutek (ki ga imam še sedaj- to se je zgodilo pred kako uro in tričetrt). Hotel sem klicati rešilca. No potem me je tako tiščalo, da sem sem moral iti kar v naravi (pravi pacek!!). Potem sem se odpleljal domov, kjer sem stvar dokaj dokončal. Doma sem imel pulza 110. Po tem ko sem prišlel z WC-ja pa od 75-80. Tako me je postalo strah, da nisem več vedel, če me bo infarkt (ko bereš raznorazne stvari, kaj se dogajajo športnikom), pa date ob infartku slabost itd...
Sedaj se počutim za k..... Katastrofa smo mi!!!

[Francka]

Cvetkus, prosim preberi osebna sporočila.

[cvetkus]

V petek bil na rogli, bili smo na pohodu do lovrenških jezer, kako je tam lepo Nabirali smo še borovnice Zaj pa rastejo! No pohod minil brez zapletov, bilo je fantastično!

[buljo13]

vidiš, vsak strah je odveč, le tako naprej

[simco1]

Živjo spet se malo javljam , da malo potožim tuki na forumu. Ker se moje težave niso kaj prida spremenile sem včeraj obiskal psihiatra in se dogovoril za ponovno jemanje Cipralexa. Danes sem že vzel prvo četrtinko zjutraj, počutje je pa tako bolj bogo danes, morda je tudi vreme krivo. Psihiater sicer pravi da se mu zdim veliko boljši kot pred dvema letoma ko sem bil prvič pri njemu, vendar pa se mi vsakodnevno ob najmanjšem stresu, ali pa ko moram med ljidi pojavi ta kepa v želodcu, spahovanje, težko dihanje in potem spet tesnoba in strah. No rekel je da naj bi ostal kar pri polovički 10 mg tablete če bom čutil olajšanje, sicer pa moram na celo tableto. Bomo videli kaj bo, lepo vas pozdravljam.

[simco1]

Pozdravljeni vsi, moram spet napisati mekaj besed, počutje je bolj tako tako, vendar če pogledam za nesec ali dva nazaj je 60% boljše. Sicer jemljem sedaj cipralex 10mg in sicer polovičko zjutraj, nekako 10 dan. Vmes sem bil tudi 10 dni na morju in je bilo počutje res dobro, zelo redko se je pojavila kakšna tesnobica in strah. Ta teden pa sem spet v službi spet sem pod nekim pritiskom in spet je nekoliko slabše. Rahla tesnoba čez dan, nimam volje do dela, samo nekaj bluzim in razmišljam. Poleg tega sem še prekinil z avtogenim treningom na morju in sedaj se ne morem nikakor zopet prisiliti redno vadit. Ne vem upam da bojo ad ji kaj prijeli, psihiater je rekel če bo ok s polovičko naj ostanem kar na polovički, ampak kdaj naj bi bilo ok pa ne vem oziroma koliko časa naj jemljem polovičko.

[Ike]

Lep pozdrav,
vidim da imamo zelo podobne težave. In brez skrbi, niso tako velike, kot mislimo da so. Gre zato, da smo takšni kot smo zelo zelo posebni ljudje. Imamo ustvarjalne in živahne ume, problem je samo v tem, da to energijo usmerjamo v pretirano zaskrbljenost. To se da spremeniti s spremembo načina razmišljanja.
Meni je uspelo panične napade omiliti predvsem s poglabljanjem v sebe, iskanje vzrokov, osvobajanje strahov... In to je zelo zelo trdo, vsakodnevno delo. Tako kot če treniraš za maraton, enostavno ni izgovora zakaj nisem meditiral, razmišljal o sebi... Ni izgovorov kot je ni bilo časa ali volje.

Prvi pogoj da sem se začel osvobajati strahov pred paničnimi napadi je bil ta, da sem se ABSOLUTNO sprejel takega kot sem z vsemi slabostmi in dobrimi lastnostmi, brez pardona. Vse kar naredim je dobro, če ni, bom poskrbel da bo prihodnjič bolje, se pa zato ne kaznujem. S tem sem pridobil zaupanje v sebe in posledično počasi opustiš tudi navado, kaj drugi mislijo o tebi, ker ti to ni več pomembno. Popolnoma vseeno ti postane, če se ti utrga, če padeš skupaj, pa kaj, sam veš, da si lepo, pametno in cenjeno bitje. In tisti, ki te imajo radi to vedo.

Drugi pogoj, ki sem ga sam sprejel je v tem, da sem paniko SPREJEL kot del sebe. Postala je moja prijateljica, opazujem jo, se pogovarjava, pride in gre. Kmalu za tem, ko sem jo sprejel kot del mene, kot normalen pojav se je začela umirjati. V glavi je potrebno imeti da panika VEDNO mine, povprečno traja nekako do 10, 15 minut ampak vedno mine. Ko želi priti jo poskušam samo pozdraviti se z njo na kratko pomeniti, potem pa ji rečem da se moram posvetiti drugim zadevam, se zamotim in gre. To ti uspe 1 krat, 2 krat in postopoma vidiš da jo lahko obvladuješ. Predvsem pa se ne izogibat situacijam, ki jo sprožajo. Enostavno si tam, stojiš na mestu, pa četudi umreš.

Na začetku, ko še nisem imel toliko vedenja o moji paniki in tesnobi, sem pomoč iskal zunaj sebe, tudi pri psihiatru, pa sem ugotovil, da ljudje ki nimajo osebne modrosti in lastnih izkušenj težko pripomorejo k osebni rasti. Sploh z zdravili, ki ti služijo zgolj kot bergla, to naj bo odskočna deska. Mi sami pa smo tisti, ki se lahko osvobodimo vseh strahov, popolnoma vseh strahov, tudi pred smrtjo, kaj pa je smrt? Nov začetek? Ljudje se moramo pogovarjati, družiti, se smejati našim težavam, hkrati pa oblikovati višjo zavest in to da smo tu je prvi korak. Simon, majcha, kaplca...zmoremo, skupaj in vsak sam v to ne dvomim, samo vsak ima svojo razvojno pot.

V branje in poslušanje vam toplo priporočam vsa dela in govore Jiddu Krishnamurtija in program Attacking anxiety and depression od Lucinde Bassett. Meni je to kar koristilo.

[simco1]

živjo, danes sem spet potreben malo pisanja, stanje se je glede na začetek poletja super izboljšalo, vendar se mi občasno še pojavljajo čudni občutki v telesu in potem tesnoba. Tudi danes je bil eden izmed tistih dni, ko sem že zjutraj čutil da je počutje bolj slabo in potem se to vleče preko dneva. Malo prej ko sem prišel iz službe pa sem spet doživel manjši napad panike, moćno me je stiskalo v želodcu  in tudi globoko dihanje je bilo po dolgem času spet močno oteženo. Spet so udarili ven stari strahovi kaj bo z mano, kaj je zopet narobe in občutek zdaj bo pa res nekaj hudega z mano.
Nato sem po enem tednu spet vzel en Helex 0,5 in zdaj se počutim že malo bolje, vsaj dihanje se je normaliziralo.  _Zanima me ali se tudi pri vas pojavijo takšni padci oziroma, da pride dan ko se ti zdi da si pa spet na dnu in bi pozabil na vse dobro in lepo v času ko ti gre na bolje.

[vijolica]

Seveda Simco, odkar jemljem Ad-je so se določene stvari izboljšal,e,določene so se pa poslabšale. KO enkrat padeš v ta krog je zadeva zelo dolgotrajna. Vzponi in padci. Moraš bit močan.  Mene ko prime panika kaj mi je, si skušam preklicati dneve, ko sem se dobro počutila in si rečem , saj bodo še prišli le potrpeti in boriti se moram. Jaz tudi čakam dneve, ko bom res stabila in bo življenje spet teklo normalno.
Moram ti povedati, da sem jaz od teh vzponov in padcev kar izčrpana.