anuj
Aktiven član/ica

Odsotni
Prispevki: 144
|
 |
« dne:: sreda, 07. april 2010 ura: 00:13 » |
|
Torej, sem nova na tem forumu. Moj glavni problem, vsaj tako ga vidim jaz, je potenje rok oziroma nenehna misel, da se mi potijo. Ta fobija se je nekako začela 2 leti nazaj, rekla bi, da skorajda iznenada. Nekega dne sem opazila, da imam precej potne roke, potem sem skušala na to pozabiti, vendar se je vse skupaj ravno zato vse bolj in bolj ustalilo v moji glavi - in roke so se mi potem prav zares močno potile. Misel in z njo povezana tesnoba je bila prisotna praktično ves čas, že takoj, ko sem zjutraj odprla oči. Cele dneve sem stvar poskušala skrivati, opazovala sem roke, nabiranje kapljic, iskala rešitev za svojo težavo (ves čas prebirala forume ...), si zamišljala situacije, ki jim ne bom mogla biti kos. Tudi, ko sem bila popolnoma sama in sproščena, sem lahko sprožila takšen "panični napad". Takšna teža v rokah, nefunkcionalnost rok, čutiš, da se začenja ... Stvar me je praktično popolnoma obsedla, danes si težko predstavljam, kako sem zmogla zraven še precej uspešno, oziroma celo nadpovprečno opravljati druge stvari (šola ...). V nekakšnem napol lebdečem stanju sem bila, misli niso bile nikoli zares osredotočene na stvari, ki sem jih počela, ves čas je bil prisoten strah, težko razložim, zakaj sem to dojemala kot tako neverjetno sramoto.
Razmišljala sem celo o tako skrajnih rešitvah, kot je simpatektomija (operacija, pri kateri ti preščipnejo živec, da se tako ustavi lokalizirano, vendar pa obstaja potem precej velika možnost hudega potenja po celem telesu). Enkrat so mi samoplačniško vbrizgali celo botoks, drugič, ko sem bila v KC, na napotnico, je zdravnik precenil, da situacija ni tako huda in se takrat odločil, da injeciranja zaenkrat ne bo opravil. Vmes sem "odkrila" nekakšno tekočino proti potenju, na osnovi formaldehida, ki je stvar kar precej omilila, vendar pa je na žalost povzročila tudi razpokanost rok, deloma celo nekakšno alergijo, potenja pa tudi ni docela ustavila (oziroma misli nanj, ki ga je večinoma sprožala). Še vedno sem opazovala zbiranje kapljic in potem telo stisnila v nekakšen krč, "pozabila dihati", telo me je bolelo, bila sem čisto panična ... Ob vsem tem sem tako vsake toliko vzela Helex, ki pa ni bil moj. To sem počela bolj redko, recimo največ enkrat na teden, vendar sem takrat vzela kar precej, tudi po 6 tablet (0,5 mg). Potem se je pojavila nekakšna brezskrbnost (v kombinaciji z zmerno uporabo tekočine), sproščenost, roke so bile suhe oziroma sem bila, preden sem ga vzela, vnaprej prepričana, da bodo, ker jim ne bom posvečala pozornosti. Podobno kot recimo zvečer, ko si močno zaspan in težko razmišljaš o čemerkoli. Vendar pa se mi je hkrati zdelo, da sem tudi precej prisebna (morda sem samo zvečer postala prej zaspana). Ker do Helexa nisem imela "prostega dostopa", sem z njim več ali manj varčevala, tako da na srečo nisem razvila zasvojenosti, uporabljala sem ga bolj "ob posebnih priložnostih". Sčasoma sem tako svojo obsedenost, tudi ko nisem bila na pomirjevalih, vse bolj in bolj puščala za sabo. Bolje sem se počutila, tudi brez tablet sem lahko odmislila potenje (čeprav me je bilo sprva strah), niti sama ne vem dobro, kako mi je uspelo. Morda mi je koristila sprememba okolja, nov način življenja, svoboda, zasebnost ... To ni bila več stvar, ki bi bila na dnevnem repertoarju. Morda mi je bilo včasih malo podzavestno nelagodno, ko sem vedela, da se bom morala s kom rokovati, vendar temu nisem posvečala pretirane pozornosti. Tudi potenje se je tako drastično zmanjšalo, tekočino sem uporabljala samo še občasno, bolj je učinkoval nekakšen placebo efekt, kot kaže. Temu niti nisem posvečala kakšne posebne pozornosti, nekakšna avtomatična stvar je bila, kot umivanje zob, samo precej bolj redko. Sedaj ugotavljam, da sem si včasih, čisto refleksno, malo oslinila prstne blazinice, da sem lahko, spet popolnoma refleksno, vsakršno najmanjšo »mokroto« (če je bila sploh prisotna), povezovala s tem in nisem »zapaničarila«.
Vse skupaj pa se je pred dobrim mesecem obnovilo, zato tudi pišem sem. Šlo je pravzaprav za neke vrste »travmatičen dogodek«, fant je nekako odkril mojo »temačno skrivnost« oziroma sem mu jo potem kar sama zaupala. Sam vsemu skupaj ni posvečal pretirane pozornosti, težko razume situacijo, mene pa je vse skupaj prisililo k ponovnemu razmišljanju, tuhtanju, samoopazovanju. Bolj kot bežim, bolj je stvar vseprisotna. Ko se zjutraj prebudim, je to prva misel, navda me neverjetna tesnoba, lahko bi rekla, da me dlani skorajda bolijo, okorne so, prste držim narazen, na trdo, srce mi močno bije, predstavljam si neke temačne scenarije, neverjetno težko mi je vstati in se odpraviti v svet. Misel se z vsakim dnem bolj in bolj vrača, hkrati si vse bolj in bolj želim staro sproščenost nazaj. Zdi se mi, da se z mislijo vrača tudi samo potenje (čeprav je res, da roke nenehno motam okoli ust, česar se nikakor ne morem odvaditi, vendar me je hkrati strah gledati tiste prave potne kapljice), ogromno časa posvetim nanašanju tekočine proti potenju, potem ko se pojavi osušenost, ki je kar precej opazna, se ubadam z nanašanjem kreme za roke … Takšen začaran krog. Vse moje misli so posvečene temu, sicer večkrat (ponavadi zvečer) sklenem, da bom nehala, da naslednji dan pa res ne bo tako, da bom potenje popolnoma odmislila, vendar se mi načrti potem vedno podrejo, ko zjutraj odprem oči. Že čez nekaj dni, ko sem opazila, da se stvar vrača, sem se naročila pri študentskem psihiatru, čeprav je to zame kar velik tabu. Nekako ponavadi skrivam svoje težave pred ljudmi, se pretvarjam, da sem hladnokrvna, da je vse v redu – in se hkrati zapiram vase. Vendar sem obenem vedela, da me stvar presega, da je tokrat ne bom mogla rešiti kar tako. Prejšnji teden sem tako prišla na vrsto, večino pogovora sem se nekaj cmerila, čeprav sem se na vse pretege trudila, da se ne bi. Predlagal je, da se pridružim skupinam, ki jih vodi, vendar se mi zdi, da zame razkrivanje težav pred neznanci nekako ne pride v poštev, preveč me je »strah« za anonimnost. Hkrati mislim, da bi tako samo še bolj ozavestila, da je z mano nekaj narobe. Predlagal je tudi, da se začnem ukvarjati s športom, vendar sem ugotovila, da tudi denimo pri teku mislim samo na roke, ko vmes hodim, jih nenehno opazujem, vročina jih zajema, tako da se nazaj vrnem v še slabšem stanju. Predlagal mi je tudi knjigo Avtogeni trening, zaenkrat se še nisem spustila v resno branje, vendar sem po krajšem pregledu nekako skeptična. Zdi se mi, da bolj, kot bi se ukvarjala sama s sabo, hujši bi postali moji problemi. Malo dvomim v to svojo zmožnost upravljanja z mislimi. Ko se znajdeš v dejanski situaciji, ko te začne grabiti panika, jo je težko kar tako preprečiti.
No, dobila pa sem tudi antidepresiv Paroxat, 20 mg. Jemljem ga šele en teden (do sedaj samo po polovičko), vendar me tudi tukaj malo skrbi, kakšni sploh naj bi bili učinki (čeprav vem, da se ne pokažejo takoj). Vsake toliko časa me zagrabi obup, da ne bo nič pomagalo, da bo vedno tako. Postala sem popolnoma nefunkcionalna, morala bi se učiti za izpite, študij me zanima, učenje mi ni nikoli povzročalo kakšnih hujših preglavic, vendar sem enostavno prevelika živčna razvalina, ne morem se zbrati, celo telo je v napetosti, zakrčeno, pri srcu me stiska, stiskam zobe. Ko se učim, se mi zdi, da sem še bolj »sama s sabo«, še več možnosti za samoopazovanje imam, za opazovanje rok. Tako me hkrati skrbi, da bom zamudila vse roke, da bo prepozno, da potem ne bom mogla vsega naenkrat … Počasi se mi zdi, da mi začenjajo stvari uhajati iz rok. Tudi med predavanji težko sledim, navzven mirno sedim, navznoter se pa lomim. Med kosili se mi zdi, da ne morem normalno držati pribora, ko se vozim na troli, me zajame panika, ker moram biti toliko časa »sama z rokami«.
Psihiater je vse skupaj označil kot nesproščenost, da bo potem bolje, da se vegetativni živčni sistem umiri, ko se bom sprostila. Vendar nekako ni razumel, da sem nesproščena prav zaradi te misli na potenje oz. potenja samega. Morda sem po naravi res bolj introvertiran človek, vendar mi to ne povzroča preglavic, rada imam samoto, svoj mir, rada sama izberem ljudi, s katerimi bi rada preživljala čas, in ne iščem histerično družbe. Nekakšen »zadovoljni samotar« sem bila, preden se je vse skupaj obnovilo. Verjetno je že tako, da je neka podlaga tudi v samem telesnem delovanju, eni ljudje smo najbrž že bolj nagnjeni k potenju kot drugi, vendar mislim, da je pri meni vse skupaj predvsem posledica psihe, obsesije, ki se je nikakor ne morem rešiti. Ne vem, kaj naj, upam, da bodo antidepresivi »prijeli«, čeprav se hkrati bojim, da do tega ne bo prišlo. Morda se zdi navzven banalen problem, vendar sem močno obupana, težko si predstavljam, kako bi lahko takšna »zvozila« skozi življenje. Hvaležna bom za vsakršne nasvete, če se bo komu sploh uspelo prebiti do konca.
|