Borba z anksioznostjo.

[Goodwill]

Lepo pozdravljeni!

Najprej bi rad pohvalil vaš forum, saj je lepo videti kako si pomagate med seboj. Že nekaj časa berem vaše zgodbe in včasih se prav vidim v kakšni, zato mo je nekako lažje, da nisem edini s podobnimi težavami. Zdaj pa sem odločil, da se vam pridružim na forum ter opišem svojo zgodbo.

Te dni sem mi zaključuje trimesečni bolniški stalež ter hkrati tudi pogodba o delovnem razmerju. Borim se z anksioznostjo. Odkar sem doživel paničen napad zaradi neljube napake, ki sem jo storil v službi 4 mesece nazaj, stvari z mojim psihičnim zdravjem gredo samo navzdol. Moram še omeniti, da sem pred pričetkom te službe slabega pol leta nazaj prekinil z dveletnim neprekinjenim jemanjem Cipralexa 10 mg dnevno, ker sem se po lastni presoji odločil, da bom z jemanjem prekinil zaradi dobrega počutja, kar zdaj obžalujem. Jemal sem ga zaradi anksioznosti ter vsiljivih misli, ki pa so sčasoma minile.
No, da nadaljujem. Po tem dogodku sem bil stalno na trnih, v nenehnem strahu, da se mi ponovi paničen strah, mimogrede delo je bilo stresno zame ter hkrati zelo odgovorno. Pojavljati so se mi ponovno grozljive vsiljivke( da bom kaj storil sebi ali drugim) v času službe in nasploh, tako da sem šel k svojemu osebnemu zdravniku, ki mi je zopet predlagal jemanje 10 mg Cipralexa. Čez čas mi je pomagal pri vsiljivkah, vendar sem bil ves čas v nenehnem strahu, začel sem nekontrolirano tresti, prav skočil sem na vsak glasnejši zvok, proti jutru je bilo najhuje, zopet misel, da je treba v službo, dokler mi je enostavno eno jutro vse odpovedalo. Samo ob misli, da bi šel v službo, sem se začel  nekontrolirano tresti, šlo mi je na jok, po glavi so mi rojile same negativne misli polne strahu in obupa. Osebni zdravnik mi je zvišal dozo Cipralex na 20 mg.

Naročil sem se na pregled k psihiatrinji, ki mi je postavilo diagnozo, da boleham za izrazito anksioznostjo. Dodala mi je še Eglonyl 2-3 × dnevno. V času mojega bolniškega staleža se je moja nizka samopodoba še znižala. Ves čas gojim do sebe občutke lastne nevrednosti, močne občutke krivde, za to, kar se mi je zgodilo. Vem, da je vse to dela anskioznost ter začaran krog neprestanih negativnih misli, a kaj, ko včasih človek enostavno ne more iz svoje kože. Želim se zaupati nekomu, ki me bo razumel, se pogovoril, s tem namenom tudi zdaj pišem vsem vam na tem forumu, ki ste kaj podobnega doživeli. Tako težko se je komu zaupati, ker vidim na lastni izkušnji, da me le redko kdo razume, kako se  počutim, kaj doživljam. Se je možno še priključiti k vaši skupini za samopomoč. 

V upanju na odgovor , 

lep pozdrav vsem na forumu.

[simonka]

Dragi Goodwill,

poglej si samo svoj nick name...Goodwill...že to je znamenje tvoje volje, dobre volje in želje, da ti uspe. Da boš iz te borbe s samim seboj odšel kot zmagovalec. Že ime samo pove veliko o tebi. Bravo! Imaš voljo in željo, le pobrskati moraš malo...počasi, ne naenkrat, ne takoj. Počasi, a vztrajno. Človek si, z vsemi čustvi, ki so ti na razpolago in so del tebe, del vseh nas. In vsako čustvo ti je dovoljeno. Vsako čustvo je del tebe, tvojega počutja, čustvovanja in trenutnega razpoloženja....ampak na drugi strani teme si ti...Goodwill!!! Ko bo hudo, se spomni, s kakim imenom si se prijavil tukaj.
Velik, ogromen korak si naredil, da si tukaj, da si povedal in če zdaj nisi malo lažji? Čestitam za ta korak! . Bo hudo, seveda bo, ampak tega bo vedno manj. Si na pravem mestu veš. Tako sem se naučila jaz...korak za korakom...vse bo v redu.
Lp,Simonka

[Arwen]

Se je možno še priključiti k vaši skupini za samopomoč. 

ja, seveda se je možno! ti samo pridi; saj če že nekaj časa spremljaš forum, potem verjetno veš, kje in kdaj skupine so, za vsak primer pa http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

nič se ni treba najavit, udeležba je brezplačna, sprejme se vsakega 

[Lost]

Goodwill pozdravljen !

Lahko bi se podpisal pod tvoj post. Tudi jaz sem obstal v postelji, tresenje, jok, misli ...........
Sam sem 1 leto jemal 20mg, potem 1 leto zmanjsal na 10mg , poskusil tudi z 5mg samo ni šlo.
Z psihoterapijo sem se naucil premagovati misli , razumeti SEBE in zakaj se mi to dogaja in kaj
spremeniti. LE da spremembe ne gredo od danes na jutri, ampak v tednih in mesecih.
Vsekakor poišči si psihoterapijo, kjer boš lahko predelal strahove in se naučil iti preko njih.
Kot ti je že svetovala Arwen, poišči najbližjo skupino za samopomoč, kjer boš dobil pogum in
možnost govoriti o svojih stiskah. Potem kot sem ti že omenil, psihoterapija kjer bos dobil še
dodatno razlago. Meni in mislim da še marsikomu na forumu se je večletna anskiznost razvila v
depresijo ko pa izgubiš še voljo do življenja in boja. ZATO ne dovoli da tudi sam pristanes na dnu.
Prvi korak je storjen, našel si sotrpine, v vpisih boš našel podobne tezave in kako smo jih mi resevali.

[Goodwill]

 Še enkrat prav lepo pozdravljeni!

 Simonka, zahvaljujem se ti za vse vzpodbudne besede  , veš, jaz sem se tudi našel v tistem delu tvoje zgodbe o alkoholu, saj je moje življenje tudi zaznamovano z alkoholizmom v družini. Prešinila me je tvoja misel, da imamo eno samo priložnost v življenju, res je tako Simonka. Ker vem, kako te alkoholizem v družini zaznamuje za celo življenje, zato občudujem tvojo VOLJO, da se ne predaš kljub težkim razmeram. To VOLJO vsi tukaj potrebujemo,da se prebijamo naprej v življenju.

Hvala Lost.si za nasvet, glede skupine za samopomoč in psihoterapije.

Vesel sem tega, Arwen, da se je še možno priključiti k vaši skupini za samopomoč.

Želim vam lep dan, Goodwill.

[simonka]

Dragi Goodwill.

tisti tvoj smeško ,katerega si vključil v tekst, mi je bil najbolj všeč . Naravni instinkt za ohranitev pri življenju je premočan, da bi se vdali....in tudi, zakaj bi se? Ne smemo....ko pa se zgubimo zaradi stvari, na katere v večini nismo imeli vpliva, pač potrebujemo pomoč. Vsak od nas jo potrebuje, saj ne zmoremo vsega sami. In ne moremo vleči voza življenja v nedogled, sami. Vsaj meni se tako zdi.
Najlepši občutek pa je, da nas je veliko takih, ki smo se malo izgubili v vesolju in prav je, da smo se našli tukaj. Da človek dejansko ni popolnoma sam...Za začetek je to super, se ti ne zdi?
Da se zaupaš ljudem, ki te resnično razumejo...tako, da - dajmo klepetat- pomaga!!!
Lep petek vsem.
Simonka

[trzinka]

Goodwill,

si morda poskusil s kakšno psihoterapijo, kognitivno vedenjsko....
Sama sem se in se še spopadam z anksioznostjo, paničnimi napadi...iz depresije sem se izvlekla .
Terapije so mi zelo pomagale in v letu dni se vidi napredek.

Poskusi razčistiti z napačnimi miselnimi vzorci, ki imaš zakoreninjene v sebi

[Goodwill]

Lepo pozdravljeni!

Res je Simonka, ne smemo se vdati, NE SMEMO  !

Nekaj let nazaj sem že obiskoval eno skupinsko psihoterapijo, vendar ni bila vedenjsko-kognitivna, pa sem prekinil z njo pa hkrati še z jemanjem Cipralexa, vem, da to ni bila dobra odločitev   . Takrat se mi je zdela dobra odločitev, a kaj, ko sem bil sam najbolj pameten. In potem čez čas se mi je vse zopet ponovilo (anksioznost, vsiljivke).  Zdaj sem odločen, da se ponovno vključim v skupinsko psihoterapijo, ker vem, da je jemanje samo antidepresiva premalo.

Prav si dejala Trzinka, da moram najprej razčistiti s svojimi napačnimi miselnimi vzorci, ki so v meni močno zakoreninjeni, po mojem že od otroštva, saj se spominjam več ali manj  negativnih dogodkov (alkoholizem, psihično nasilje) . In to je dota, ki jo nosim. Zdaj se hitro ujamem v ta klobčič negativnih misli obupa, da ti ni pomoči... Vem, da za to potrebujem strokovno pomoč, ker sam nisem sposoben tega. Dolgo sem potreboval, da sem si priznal, da potrebujem pomoč. Mi je pa lažje, ko vem , da je nekdo, ki razume in je šel skozi kaj podobnega ter ti pokaže pot,  kot ste vi na forumu.

Lep pozdrav, Goodwill.

[simonka]

Zdravo moj dobrovoljček,

če vprašaš mene, bi vse rešila s pogovorom, nobenih tablet, če bi lahko...pa ne gre vedno tako. Ma ni šans, da se predamo. Veš koliko še moramo postoriti!! In se imeti lepo. Zdaj, ko smo se našli, zdaj se veselica šele začenja!!

[Goodwill]

Živijo vsem na forumu!

A sem vam tudi dogaja, da premišljujete, razglabljate o  preteklih dogodkih oz. napakah, ki ste jih storili ter vas to spremlja in ne pusti pri miru. Imate občutek, ko gledate za nazaj, da nekatere odločitve, ki ste jih sprejeli se kasneje izkažejo, da "to ni to". Jaz ga imam. Moram se izkopati iz tega, star sem že 32 let pa imam občutek da sem veliko stvari v življenju že zamudil. Stojim na mestu, vsi okoli pa gredo naprej. Moja slabost oz. jaz jo tako tretiram, da se neprestanoma primerjam, hote ali nehote, s tistimi, s katerimi imam odnose. Vidim same ljudi, ki imajo vsak dan v službo, imajo partnerico, torej so se osamosvojili, jaz pa sam, anksiozen, s temnimi misli živim iz dneva v dan  . V ponedeljek se moram prijaviti na zavod za zaposlovanje ter zopet borba za službo. Bojim se, da ne bi padel še nižje kot sem, zato bi se rad vključil v vašo skupino za samopomoč.

Drži Simonka, da je eno samo življenje, da se ne smemo predati, toda včasih je tako težko, ko bi rad delil sebe in svoje občutke še s kom. Vem, da sem osamljen in vem, da sem za to sam odgovoren.

 Hvaležen sem za ta forum, kjer se lahko izpoveš  ter deliš svoje občutke in izkušnje z vami, ki imate vsak svojo zgodbo. Dober občutek je to.

Miren in prijazen vikend želim vsem, Goodwill.

P.S. Mimogrede, je 06. aprila v torek ob 18.00 srečanje skupine za samopomoč na Teslovi?

[MATEJ09]

Tvoja zgodba je kot da se gledam v ogledalo. Sem toliko star kot ti in ravno tako sem prekinil eno psihoterapijo pred leti sicer. Imam pa tudi podobne misli. Sicer sem na antidepresivih, malo pomagajo, nekajkrat sem jih prekinil pa moral spet začeti. Razmišljam, kaj sem naredil narobe da zdaj že dolgo stopicam na mestu, pa ne gre ne nazaj ne naprej, počutim pa se slabo s tem kar imam in kar sem.  Gledam ljudi okoli mene ki napredujejo in so uspešni, jaz stojim na mestu in se žrem. Trenutno imam službo, vendar tuhtam kako dolgo še, in  za prihodnost vidim predsej temno. Tudi meni se zdi da sem veliko zamudil, vendar tudi po lastni krivdi, mnogo časa pa mi je ukradel strah, tesnoba. Nekatere pomembne odločitve so se izkazale kot slepa ulica. Živim bolj ali manj sam, anksiozen, s temnimi misli iz dneva v dan.  Sam nebi mogel napisat bolje kot si ti. Lahko mi pošleš mail oz. sporočilo pa se kaj pomenimo.
Res je da če te kdo razume kako se počutiš to lahko pomaga. Je pa tudi res da nihče ne more narediti ničesar namesto tebe.

[Toja]

Pozdravljena Goodwill in Matej!

Vidim, da sta se že popolnoma spoznala z težavami, ki vaju tarejo in vama ne dajo miru.
Uvidela sta, da sta naredila napako, ker sta prekinila zdravljenje z AD.
Zelo hitro sta ponovno začela iskati pomoč, kar je zelo dobro.
Ne obremenjujta se s tem , koliko sta stara, ne glejta ljudi okrog sebe, ta trenutek pomislita nase, kako se čimprej postavita nazaj na noge. Za vse drugo bo še
vedno čas, saj sta moška, ki jim biološka ura nikoli ne steče.
Najprej poiščita skupino, kje se bosta začela srečevati z nami oz. sebi enakimi,
ki vaju bodo znali razumeti in vam bodo ponudili roko. Sprejmita jo!
Mogoče bi bilo potrebno poiskati tudi kakšno psihoterapijo:
www.psihoterapija-institut.si
Poiščita si sebi najbljižnji kraj, pokličita, se pogovorita in začnita.
Tu se bosta naučila, kako si ustvariti svojo SAMOPODOBO in SAMOZAVEST,
potem pa bo šlo vse lažje, vendar vedita nekaj, treba je delati veliko na sebi,
se ukvarjati s športom in veliko gibanja, ki prežene tesnobo in je naravni AD.
Začela bosta gledati na ljudi okrog sebe drugače-pozitivno, nikoli se ne poskušajta enačiti z njimi, kdo ve kaj se skriva za njihovimi obrazi, morda pa le
niso tako srečni, kot je videti, oziroma si ne priznajo, da imajo težave.
Vidva sta korak v tej smeri že naredila. To je že nekaj!

Želim vama še veliko korakov, naj bodo ti majhni vendar tudi z majhnimi koraki
nekam pridemo, tam pa nas čaka CILJ, ki si ga želimo doseči, najprej pa se
posvetita človeku v sebi!

Mogoče sem bila predolga, vendar vama povem tole, ne mislita, da sem jaz vredu, tudi jaz delam korake, padem, pa se poberem, takšni smo pač mi STRAHCI!

Želim vama lepe spomladanske dni in mnogo 

Lep pozdrav Toja

[simonka]

Zdravo Goodwill,

tudi jaz se sprašujem, kaj sem pa naredila do zdaj. Včasih sem mu zazdi, da prav nič pametnega. Pri 41.-letih bi pa človek že moral nekaj pokazati. Pa me vsak nov dan stane nove borbe in truda, volje za naprej. Moja babica je vedno govorila, da človek snuje plane, bog jih pa potem odreja. Imaš neke želje v življenju, neke predstave o tem, kako bi naj tvoje življenje izgledalo, po tem pa se obrne vse na glavo.
Potem pa še za nameček človek lažje reši vse druge stvari, kot pa samega sebe. Skupina za samopomoč je v tem trenutku resnično dobra rešitev in verjamem, da ti bo sčasoma uspelo narediti več na sebi. In prav tukaj na forumu je veliko izkušenih ljudi, ki lahko pomagajo z nasveti iz prve roke. To je zlata vredno.
Upam, da tudi pri tebi sije pomladansko sonce in da je vsaj zaradi tega dan lepši.
Pozdrav, Simonka

[Goodwill]

Lepo pozdravljeni!

Hvala Toja za nasvet ter link za CP. Bom kar poklical Center za psihoterapijo ter se pozanimal o možnostih psihoterapije.
Simonka prav imaš, da človek lažje rešuje probleme okoli sebe, samo sebe težko. Zahvaljujem se ti za lepo misel, dan JE lepši zaradi sonca. V vsakem primeru se bom udeležil skupine za samopomoč tu v Lj.
Kako si ti Simonka reševala svojo situacijo? Si poiskala strokovno pomoč, kaj ti je najbolj pomagalo?

Lp,  Goodwill.

[simonka]

Jutro Goodwill,

pred leti sem hodila na psihoterapijo. Ker je bil moj standard takrat še malo boljši kot je danes , sem se poslužila privatne možnosti. Hodila sem dvakrat na teden ( najmanj pol leta), potem pa tri leta enkrat tedensko (lahko ti je jasno, koliko tega je bilo za "prežvekat").
Potem se je stvar malo izboljšala. Nekaj časa je bilo ok, zapustila sem osebo, ki je iz mene delala še večjega tepca kot sem že itak , potem pa se je ponovno začela pot navzdol. Pristala sem v situaciji, katero sem opisala v svoji predstavitvi.
V glavnem Goodwill...lahko rečem iz lastne izkušnje, da je bila psihoterapija ena najboljših stvari, ki so se zgodile v mojem življenju. Vem, da brez AD- jev včasih ne gre, ampak če bi bilo to možno, pa vem, da ni, bi si želela, da bi se take naše travme lahko reševale brez kemije.
Želim ti lep dan. Upam, da te prestavitev ure ni tako zdelala kot je mene, ko hodim že dva dni okoli kot zombi.
LP,Simonka

[Arwen]

A sem vam tudi dogaja, da premišljujete, razglabljate o  preteklih dogodkih oz. napakah, ki ste jih storili ter vas to spremlja in ne pusti pri miru. Imate občutek, ko gledate za nazaj, da nekatere odločitve, ki ste jih sprejeli se kasneje izkažejo, da "to ni to".

nič več - ker je to brezplodno početje in s takim razmišljanjem bremenimo le sebe... mislim, da časovnega stroja še ni, torej preteklosti ni možno popravit  ... seveda pa se lahko na napakah učimo...

Moja slabost oz. jaz jo tako tretiram, da se neprestanoma primerjam, hote ali nehote, s tistimi, s katerimi imam odnose. Vidim same ljudi, ki imajo vsak dan v službo, imajo partnerico, torej so se osamosvojili...

ja, tudi jaz sem to delala, dokler nisem ugotovila, da se med 4 stenami marsikaj dogaja....

Pri 41.-letih bi pa človek že moral nekaj pokazati.

kje pa to piše? 

[Toja]

 


 :clap:Arwen, zelo lepo si napisala!

[simonka]

Arwen,

ja, saj imaš prav. Kje pa to piše? Na nalepkah, ki jih določi družba in glede na stereotipna merila, ki jih postavlja. Imam slabo vest? Ja, velikokrat...morala bi se bolj potruditi v življenju, morda še bolj stisniti zobe...ne vem...pride trenutek, ko me prevzame občutek totalne brezvrednosti...saj potem mine in spet sem ok, spet sem močna in ne vem, kaj še vse. Vsi pričakujejo, da bom trgala, hja, prava borka, samo zato ker sem visoka punca in se mi že na daleč vidi ,da nisem kokoš ?
Zato pa imam vas, da mi dopoveste, da ni nujno, da sem kot Paris Hilton, Donald Trump in še ne vem kdo v eni osebi. Ne morem si pomagati...če je človek zdresiran, je včasih težko.. .
Lp,Simonka

[Arwen]

ni nujno, da sem kot Paris Hilton, Donald Trump in še ne vem kdo v eni osebi.

resnično NI nujno! dovolj je, da si TI  (z zgodbo oz. preteklostjo, kot jo imaš, presegaš dosežke marsikoga...)

[Goodwill]

 Živijo!

Jaz sem danes čisto prazen. Že zjutraj so me grabile temne misli obupa, kaj bo z mano... kako bo s iskanjem službe,...GROZA. Ampak se moram PREMAKNIT. Drugače ne gre. Težko je, ko ne veš, kako bo jutri. Kaj te čaka.  Ja, vem to, da se bom jutri udeležil predavanja na Prušnikovi 55. Upam, da bo koristno.

Pozanimal sem se glede psihoterapije na Centru za psihoterapijo, pa sem izvedel, da je vse samoplačniško. Bom resno razmislil. Ne vem, če si bom lahko to privoščil. Znanka mi je predlagala eno psihiatrinjo, ki je baje dobra in vodi skupinsko psihoterapijo, pa je čakalna doba za pregled 3 mesece za vse  , tudi tiste,ki si sami plačajo,  huh. Kakšne izkušnje imate vi s psihoterapijo?  So vse po vrsti samoplačniške.

Simonka, ne rabiš biti Paris Hilton, bodi samo Simonka  .

LP Goodwill.