Eno življenje- edina priložnost

[simonka]

Dober dan ali dober večer vsem skupaj,

začela sem z novo temo, ker v tem trenutku ne vem, kam se naj dam . Pa saj me bo moderator umestil na pravo mesto...
Ja, sem nova tukaj, novinka, "greenhorn", kakorkoli, pa vseeno z enim lepim in dobrim občutkom, da je to mesto pravo zame.
Človek se ne more kar sprehajati po forumu in brati vaše zgodbe, vaše stiske, trpljenje, klice na pomoč, brez nekega jasnega namena. Veliko vas je in jaz sem ena izmed vas in želim si, da stopite v moje življenje, tako kot ste vi dovolili meni, da stopim v vaše s tem, ko ste naredili nekaj najbolj pogumnega v tem trenutku....upali ste povedati. In tukaj je moja zgodba...
Naj mi bralec ne zameri, če bom predolga, pretežka, če bo opazil slovnične napake, če bom na trenutke morda, ne vem, preveč čustvena....tako pač čutim, da sem z vami lahko takšna.
Pred dnevi me je nekdo vprašal; aneksioznost ali depresija? Kot iz topa sem ustrelila- depresija. Danes, tako kot da bi me udaril po glavi- saj ni res, samo spomniti se moraš- OBOJE!!
Stara sem 41 let, živeti sem začela leto dni nazaj??!! Ja,tako je...odkar pomnim...kot otrok...priča in žrtv družinskega nasilja brez primere...VEČEN strah pred VSEM, strah pred vikendi, počitnicami, bom rekla in naredila vse tako ,da bo prav pobesnelemu očimu, ki je psihofizično uničeval mojo mater, strah pred temo, pred novim dnem, vedno znova, krvava mati med razbitimi kozarci, zmerljivke, klofute, udarci s pestmi, večna nervoza in strah pred novimi udarci...in kje sem jaz? Sama, se spopadam z vsem, mama ni sposobna, začela je piti.....nova katastrofa....liter ruma, vinjaka, konjaka, potem že dva litra...še več strahu in žalosti....kje je moje otroštvo, brezskrben čas igre...tega ne poznam in nikoli ne bom spoznala obdobja, ko si otrok.
Šola, narejena v skladu s pričakovanji...samopodoba pod ničlo....gabila sem se sama sebi...nisem hotela na ulico, tako grda sem bila....naravnost grozljivo grda...te sončne pegice so me ubijale (hvala bogu, da je danes drugače )...zakompleksana in nevredna česarkoli lepega sem padla v roke psihopatu, ker sem verjela, da me ima rad....rizično noseča- tri tedne pred porodom- prvič pretepena....če ne bi pobegnila s pol leta starim otrokom, bi me ubil.
Naslednja veza; alkoholik in hazarder, prepričan, da si ne upam živeti brez njega. Pa sem dokazala, da zmorem, tudi brez vsega...vzela sem otroško posteljico, svoje knjige in cunje. Še kaj si mi namenilo življenje?? Česa še nisem doživela? Takrat sem mislila, da je to vse...ooo ne....to je bil komaj začetek! Začetek boja za mojo dušo, za moj jaz, za mojo uničeno notranjost, za katero sploh nisem vedela, kako zelo uničena je. Za nameček bila zaposlena in sem še v podjetju, katero je po moje svetovni prvak v nečloveških odnosih...vlečeš, vlečeš, pa še malo vlečeš...potem pa sem nekega dneva umrla...brez volje do česarkoli, nisem vstala iz postelje, otroka sem spravila v šolo, spustila rolete in umirala...bila sem v takem breznu, da glava peče...diagnoza- depresija- takoj tablete, takšne in drugačne...najbolj so prijale tiste, ki so te hitro odpeljale na lepše...smrdela sem iz dneva v dan bolj...niti umivala se nisem...totalni kolaps...PUSTITE ME VSI PRI MIRU! PUSTITE ME, DA IZGINEM!! Saj nisem hotela tega, hotela sem živeti, vendar ne s tem, kar je iz mene nastalo...kako naj se poberem...bila sem čisto sama...psihiater oddaljen svetlobno leto-naročena čez koliko mesecev??? Do takrat sem jaz že pod rušo!!

Ljudje božji, še danes se čudim svoji volji, od kod se je vzela....vstajala sem počasi....začela sem zahajati v kopalnico,  ne samo na wc, tudi umila sem se malo...uspeh!! Tu in tam sem se celo pogledala v ogledalo...bljak. Zredila sem se  kot pujs, vendar nisem hotela umreti do konca...čakal me je otrok...spomnila sem se nase, ko sem prosila mater, naj neha z alkoholom....Spomnila sem se majhne deklice, katero sem, leta nazaj, na psihoterapijah, objemala in ji govorila, da jo imam rada...sebi sem morala reči, da se imam rada! Nepredstavljiva grozota!!

Bojim se, da sem že predolga. Toliko bi vam še rada povedala....Morda je najbolj bistveno to, da sem nepopisno srečna, da sem vas našla, da vas lahko spoznam in da vi spoznate mene, da se vam pridružim...želim si pomagati, biti del nečesa lepega, nečesa kar vodi k ozdravljenju naših težkih, ranjenih duš...tako čisti in nedotaknjeni smo bili ,ko smo se rodili...in imamo samo eno priložnost v življenju...samo eno...eno samcato....igramo glavno vlogo v igri svojega življenja in ves oder je naš...mi smo tisti, ki izbiramo, kdo bo del naše igre in koga bomo odslovili iz odra...JE TAKO??

Ne zamerite mi, vem, morala bi napisati knjigo....ja, to bi bila najbrž knjižna uspešnica . Upam, da boste kaj pokomentirali moje pisanje, vam bom zelo hvaležna, vsem.
Želim vam lep, krasen, umirjen večer.
Simonka

[Slavka]

Simonka, najprej en topel pozdrav na forumu. 
Tvoja zgodba se me je dotaknila, kar začutila sem tvojo bolečino. Tudi jaz vem kako je, ko boli duša, ko ni več volje do ničesar, ko sam zase ne veš kam spadaš in kam greš....
Moje otroštvo je bilo tudi prepleteno z alkoholom in nasiljem...k sreči ne proti meni. Vendar sem bila prestrašena, tako kot si bila ti. Tudi jaz sem iz mojega otroštva potegnila slabo samopodobo, samozaničevanje, občutljivost, ranljivost, strah...STRAH!
K sreči mi je usoda namenila dobrega partnerja, ki me razume in podpira, ter čudovita otroka, ki sta pridna in uspešna.
Vendar je tudi mene pred dvemi leti doletela anksioznost in panični napadi...
Sedaj se borim in tudi ta forum mi je bil v veliko pomoč. Tu sem spoznala čudovite osebe, ki jih zagotovo drugače ne bi. In zato sem hvaležna.
Dobrodošla tudi ti med nami...poslušali te bomo in ti svetovali po svojih močeh.
Ne boj se 

[Suzy]

Draga Simonka!
Tvoja zgodba me je ganila do srca,solz...
Lepo,da si našla ta forum in se nam pridružila še z svojo,ki pa je zelo žalostna.
Trenutno ne najdem pravih besed,tvoje otroštvo,nasilje,....groza kaj vse si morala doživet.
Želim ti veliko pozitivnih misli,volje,upanja in vsega lepega.
Piši nam,velik vzpodbude,nasvetov boš deležna tle in spoznala čudovite ljudi,ki so vsakomur pripravljeni
pomagati.
Objem od Suzy!!

[simonka]

Hay Slavka,

hvala za tvoje besede, za toplo izrečeno dobrodošlico. Vsaka beseda, vsak stavek pomaga. Že občutek, da si del nečesa, da pa res nisi čisto sam s tem, kar nosiš v sebi..že to je ogromno, največ v tem trenutku.
Misliš, da bi morala napisati knjigo? Če bi jo res napisala, bi jo recimo ti prebrala?
Lp,Simonka

[simonka]

Suzy,

tudi tebi lep pozdrav. Mi je v veliko veselje, da si pokomentirala moj "uvodnik" . Glej, to so stvari, ki se ne govorijo kar tako, vendar tukaj VEM, da lahko povem in zdaj bi res lahko napisala roman. Tudi v jokanju sem prvakinja veš, samo zdaj, ko sem že mal v letih, se mi zelo pozna...podočnjaki pa to...z leti lepota mal obledi . Bi tudi ti prebrala mojo knjigo? Če jo napišem seveda?( mal heca)...
Lp,Simonka

[Suzy]

Simonka jaz bi jo vsekakor prebrala.
V jokanju pa sva si kar iste,pa tud jaz imam temne kolobarje pod očmi,tako da zarad tega ne se sekirat.
 

[simonka]

To je nekako moja skrita želja..napisati knjigo o svojem življenju...pa recimo preteči maraton...pa nimam nekega motivatorja (bedast izgovor), nimam volje (še bolj bedast izgovor) in ne vem, kaj bi še potrebovala..ALI IMA MORDA KDO TUKAJ ŽELJO POMAGATI SIMONKI, DA BO PRETEKLA MARATON- ZA ZAČETEK MALI MARATON- SEVEDA???
Suzy, misliš ,da se bo kdo javil?
Lp,Simonka

[Arwen]

kakšno pomoč pa želiš? spodbudo najdeš tu gor, to absolutno  , za kaj več je pa stroka tu 

[simonka]

Dobro jutro Arwen,

hvala za ponujeno pomoč. Kakršnakoli pomoč pride prav...vedno...tudi takrat, ko nismo razpoloženi, da bi pisali z velikimi črkami . Vikend je pred vratmi in to mi ni najbolj všeč...osamljenost se približuje. Saj ste na forumu tudi ob koncih tedna, ne? Bedasto vprašanje, oprosti..
Želim ti lep dan.
Lp,Simonka

[Arwen]

ja, seveda so tudi takrat nekateri gor... pa če prav vem, se tudi v klepetalnici kdaj debata razvije... za debato bolj zaupne narave so na voljo osebna sporočila...

... potem se lahko pridružiš kakšni skupini za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66, tudi delavnice se odvijajo preko društva - več o tem je objavljeno na portalu oz. tu:  http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,28.0.html ...

[simonka]

Hvala Arwen, mislim da bo to najbolje.
Lp,Simonka

[Toja]

 

Simonka naša draga!

Vse, to kar si ti opisala v svoji zgodbi je ne samo neverjetno, to je grozljivo.
Tudi moje solze so tekle, na začetku zgodbe zaradi hudih stvari, ki si jih
doživela, na koncu pa od sreče, da ti je uspelo skoraj nemogoče.
Vse kar bi ti želela napisat, so ti že dekleta napisala.

Praviš vikend prihaja, ti kar piši, sem zelo veliko gor na forumu ne glede
na dneve v tednu. Ponujam ti roko, sprejmi jo, mogoče ti bom lahko pomagala
vsaj s pogovorom, sem ti na razpolago  tudi na ZS, tako da brez strahu piši,
veliko piši in tebi bo lažje pri srčku. Zavedaj se, da si tukaj na pravem forumu,
kjer smo si vsi med sabo prijatelji in si zaupamo in radi pomagamo.

Želim ti lep in miren dan, brez tesnobe in solza!

Lep pozdrav Toja!

Ps: Piši si tudi v zvezek, vse tvoje dobre in slabe trenutke,
da boš imela osnovo za knjigo, če nameravaš pisati, kajti
včasih nas spomin malo zapusti. Z veseljem jo bom prebrala!

[simonka]

Draga Toja,

ni bil moj namen pripraviti ljudi do joka zaradi moje zgodbe . Vendar taka moja zgodba je in vse to, kar sem opisala je zelo grobo, površinsko, površno. Za kake "sočne" detajle bi res morala napisati kako srhljivko...moje življenje je pač bilo ena sama žalost, trpljenje, skrb za druge. Vendar nisem edina, ki so se ji zgodile take stvari. Zato organsko ne prenesem trpinčenja otrok...tukaj sem kot levinja se mi zdi...
Mislim, da si vsi otroci zaslužijo biti otroci. Vse kar se nam zgodi v otroštvu se prenaša naprej v naša življenja, prav tako je z vzorci, ki nas spremljajo in po katerih delujemo in živimo.
Saj sem že včeraj po moje "mal zatežila", ampak ko človek začne pisati, ko se nekomu odpre, potem samo vre....
Iskrena hvala za vse, za tople besede, ponujeno pomoč, skratka vse. Vsekakor se ti oglasim tudi na ZS.
Lp in poljubčka.
Simonka

[Vain]

zdravo simonka. 

tvoja zgodba je pretresljiva.  res žalostno, da si v življenju toliko pretrpela. sočustvujem s tabo. se pa iz napisanega vidi, da si močna oseba, ki stoji na trdih temeljih. vsi kdaj pa kdaj pademo in ne vidimo izhoda iz situacij. brusi  pa nas to, da se po padcih vendo znova poberemo, vztrajmo in delamo za lepši danes ter boljši jutri. kar tako naprej, simonka. 
izlij na papir svoje življenje. jaz te bom prebrala. ne dvomi. če čutiš, da bi rada pisala, piši.

imej se lepo. 

[simonka]

Ola Vain,

mnenja sem, da je koristno povedati vse po vrsti, tudi najgrozljivejše trenutke...iz dveh razlogov; kot prvo je duša lažja, kot drugo, pa marsikdo, ki zadevo prebere mogoče vidi in uvidi, da obstajajo na svetu še hujše stvari ,kot jih je doživel ali pa jih doživlja sam. Zato je potrebno povedati. In zato je še bolj potrebno boriti se in če problem postane nekako skupen, je lažje. Jaz sem svoj pekel, osebni pekel, ko sem ostala sama, po vsem kar sem doživela v življenju, doživela kot brezmejno brezno, iz katerega se ni več možno izkopati. Kot živo blato, ki te požira, bolj kot brcaš in se upiraš, slabše je.
Ko se samo spomnim tistih dni, ko sem ždela v poltemi, v lastnem smradu, žalosti, nemoči, obupu, solzah, prenažiranju...še kaj?
Opravičujem se, če sem morda preveč direktna in nazorna v svojih opisih, samo želim, da veste, kaj se mi je dogajalo. Morda bo komu lažje..ne vem..morda...
Danes je drugače, je bolje, pa vendar še ni tako kot bi moralo biti. Pot ozdravljenja je še dolga. zato sem pripravljena pomagati bolj kot kdajkoli prej, ker s tem pomagam tudi sebi.
Vsem, resnično vsem iskrena hvala za vsako besedo vzpodbude.
Lp,Simonka

[Arnika]

Dober večer, Simonka!
Sem ravnokar prebrala tvojo zgodbo in ... najraje bi te močno, močno objela. Zato, ker si toliko pretrpela, predvsem pa zato, ker si opazila tisti majhni žarek, ki komaj opazno pronicne skozi temo obupa, in se ga oklenila. Res, Simonka, močna oseba si. Iz tebe sije volja do življenja. Prav spoštovanje sem začutila.
Vztrajaj naprej. In ... piši, piši. Imaš dar.

 

[simonka]

Draga Arnika,

najlepša hvala, da si se oglasila. Ah, mene bi lahko človek objemal do konca življenja, pa se ne bi naveličala, toliko tega mi manjka  . Saj se zavedam, da nihče od nas nima popolnega življenja, samo škoda je, da moramo potem sami krpati neke luknje, ki so jih naredili drugi ljudje, največkrat naši najbližji.
Nikoli ne bom pozabila občutka, ki me je prevzel, kot neko vesoljsko spoznanje, ko me je psihoterapevt vprašal, kako v svojem življenju najbolj sovražim. Tisti trenutek sicer nisem vedela...naslednji dan pa me je zadelo kot strela...svojo mater!! In občutek je bil najprej grozljiv, potem pa osvobajajoč, ker sem si končno dovolila tudi tako čutiti. Brez strahu in slabe vesti. In mislim, da je to bil eden izmed prelomnih trenutkov v mojem zdravljenju.
In ona je v veliki večini tvorec vseh mojih ran in travm...ker me ni obvarovala takrat, ko bi me morala. Dolžna me je bila obvarovati. Vsaka mati je dolžna varovati in čuvati svojega otroka, ne pa ga zaradi nekih razlogov izpostavljati nekomu, ki ne zna biti človeško bitje.
Ah ,spet sem se zaklepetala . Torej, draga Arnika, če bo šlo tako naprej, se bo to končalo kot kakšna mehiška limonadica s tristopeinšestdeset tisoč nadaljevanji... .
Lep dan ti želim in napiši še kaj...b :oki:ova malo modrovali..

[Suzy]

Ojla Simonka!!!
Vsak tvoj post z veseljem preberem,čeprav napišeš veliko žalostnih dejstev je v tvojih
besedah zaznati kako močna oseba si in šele tvoja volja....od kje črpaš vso energijo,
ko se spopadaš z vsemi težavami?
Pa tudi nadarjena si za pisanje,tako da napiši še kaj .Mogoče tvojo pot navzgor,saj
sama se nikamer ne premaknem na bolje,razen mal več energije čutim in to je to.
Lep dan in objem.

 

[simonka]

Ojla Suzy,

radosti me, če vidiš v mojem pisanju nekaj pozitivnega zase. Saj to je namen tega foruma in vseh ljudi, ki se oglašajo, vsak s svojo zgodbo, naukom in nasveti. Eni smo pač malo bolj zgovorni, drugi pa morda v dveh stavkih povedo vse.
Od kod se ne premakneš? Kje si, kako daleč si? Kaj te ovira, da se ne začneš vzpenjati? Že to, da si tukaj in spremljaš poste, je veliko. V koliko postih si se prepoznala ali začutila, da se nekomu dogajajo podobne stvari? Neradi vidimo, kaj delamo narobe, zakaj delamo narobe, najtežje je priznati samemu sebi, da nas zmanjkuje. Zato ker vsi drugi od nas včasih malo preveč pričakujejo. In mi jim ne sledimo, ker imamo napačno prepričanje o sebi, kar smo, kar želimo biti in kaj bi naj bili.
Moja pot navzgor? Uff, ko bi ti vedela, kako daleč nazaj me včasih odnese. In takrat se spomnim vsega hudega iz otroštva in kaj sledi...še večja žalost. Prisilim se, da si resnično prikličem v možgane kaj lepega..na primer, pogledam kako sliko mojega, zdaj že ogromnega, sina, ali pa kakšno njegovo voščilnico za rojstni dan (nekaj let staro seveda...ker zdaj je najstnik in so stvari malček drugačne), ali pa..ja, tudi glasba me rešuje. Vedno imam na primer slušalke v ušesih...no skoraj vedno...obožujem namreč glasbo. Sem taki veliki "froc" veš. Pa poredna moram biti tu in tam. To pa zato ,ker so mi čase, ko otroci morajo biti tudi malo poredni, vzeli in mi niso poznani. To je nekako reševanje za sproti.
Saj ti pravim, da še danes ne vem, kaj me je potegnilo ven iz brezna. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se zvlekla in postelje, kjer sem preždela večino dneva in trohnela pri živem telesu. Bilo mi je popolnoma vseeno, totalna brezbrižnost do vsega. Skrbela sem edino za otroka. Jedla sem kot prašič, sladkarije predvsem, pa tablete za spanje, pa AD-je, ki itak še niso prijeli, pa neke čaje sem pila, po katerih sem samo še bolj smrdela. Kot nek narkoman zahojeni.
Potem pa mi je nekega dneva ves ta smrad in osebna gniloba začela smrdeti . Ko sem se zavedla, kaj počnem, ko sem se pogledala v ogledalo, tako..samo malo sem pokukala...sem zagledala žensko, ki ni bila podobna ničemur. Zabuhla, v mozoljih, mastni lasje, objokana s podočnjaki...ta slika me je tako pretresla, da sem si rekla, da to ne more biti več res. Da moram nekaj narediti zase. Bila sem na tleh. Jokala sem ne vem kako dolgo, potem pa sem se zvlekla v banjo in spustila nase mrzlo vodo. Dober začetek,ne? Pa spet v posteljo ampak z malenkost bolj čistimi mislimi. Razmišljala sem, če mi je uspelo, da se zvlečem v banjo, se očedim, potem mi bo morda uspelo to, da kaj postorim po stanovanju...tako malo seveda. In potem se je začelo...počasi..vsak dan malo...in kar pa je najbolj pomembno se mi zdi, da sem prenehala jemati tablete. Vse. Nisem niti pomislila na to, kaj bo, če jih ne bom jedla. Kakšne bodo reakcije. Imela sem samo en cilj. Pobrati se in nehati metati v sebe nekaj, kar bi me naj rešilo osebne bede.
Potem sem začela s kratkimi sprehodi. Še me je metalo vsak dan, ampak ta gnus, ki sem ga začutila do sebe takrat, ko sem se končno pogledala v ogledalo, mi je bil taka motivacija, da sem vztrajala. Vedela sem samo eno stvar in to bom zagovarjala...da gibanje, predvsem gibanje, fizična zaposlitev, pomaga!! Telo se očisti, duh se očisti. In kratki sprehodi so se spremenili v malo daljše, še daljše, imela sem ves čas tega sveta, da se pogovorim sama s seboj in to mi je dajalo novih moči. Bom ali ne bom? Vse je odvisno od mene. Nihče ne bo naredil ničesar namesto mene. Človek mora narediti vse sam. In prav je tako. Odgovarjamo za svoja življenja, mi sami. Težko je, vendar žal je tako. Pomagati si moramo najprej sami. Tisti notranji vzgib moramo narediti sami. Moramo.
Zato tudi ti moraš, Suzy. Ne takoj, počasi. Vendar moraš. Karkoli boš naredila...ne vem...začni plesti (šalim se), pojdi v gozd in brcaj v drevo, vzemi v roke kako čtivo, poslušaj glasbo, pojdi ven in dihaj, pljuvaj, joči, ne vem...samo ne ostani na mestu. Naredi si načrt, napiši si, drži se tega načrta, vsaj skušaj se ga držati.
Draga moja, rada bi ti pomagala, rada bi pomagala vsem. Ne vem, če moja izkušnja pomaga še komu.Pripovedujem stvari, katere so pomagale meni in še veliko ljudem. Zatorej...bodi otrok, kupi si najbolj odštekan zvezek in  tak sexy svinčnik in si začni pisati in risati. 
Upam, da nisem preveč zatežila...jemljite to kot večerno branje namesto zoprnih poročil .
Suzy, lep večer tebi in vsem ostalim želim jaz, Simonka. (ah vsi ti smeški so tok cool)

[Arwen]

Simonka, kapo dol