shizofrenija - pomoč

[tiger]

Pozdravljeni,

ne vem, če je ta forum pravi naslov za moje težave, vendar ne vem več, na koga naj se obrnem (pisala sem že na neki drugi forum, pa mi niti vprašanja niso objavili, pa tudi s psihiatrične klinike nisem dobila odgovora). Morda mi lahko vsaj kdo svetuje, kam naj še pišem.
O sebi vam lahko povem to, da sem depresivna in da se slab teden zdravim s cipralexom. Večina mojih težav izvira iz mamine bolezni, paranoidne shizofrenije. Zbolela je in bila prisilno hospitalizirana pred dvajsetimi leti, niti takrat niti danes ne priznava, da je bolna, zdravil ne jemlje že več kot petnajst let, nima ne osebnega zdravnika ne psihiatra, ima močne privide in prisluhe, stanje je že zelo kritično, za svojce pa tudi zelo mučno. Ne vem, kako bi mamo vključila v zdravljenje. Pogovoriti se z njo o tem sploh ne da, kaj šele jo prepričevati, da bi šla sama k zdravniku. Ali ima kdo podatke oz. izkušnje s privedbo brez privolitve (po starem: prisilno hospitalizacijo), ki jo je treba sprožiti na sodišču? Kako naj jo uspešno izpeljemo, če bo mama s sodišča dobila obvestilo, da se mora zglasiti na sodišču/pshiatriji oz. se bo nekdo zglasil na domu, saj je v tem primeru prav gotovo ne bo doma?
Prosim, pomagajte, povsem sem že obupana...

[Arwen]

http://www.psihiater-leser.com/10822/100201.html?*session*id*key*=*session*id*val*

http://vizita.si/search/prisilno

...

[tiger]

Hvala za odgovor!
Nekaj mi je še vedno nejasno: ali je torej treba poklicati policijo ali kdo to izvrši? Na psih. kliniki Polje so mi namreč dali številko urgence, ko pa sem klicala tja, bi v najboljšem primeru poslali le rešilni avto (brez zdravnika, ki bi lahko ocenil mamino stanje). Kako je s tem, ali kdo ve?

[Arwen]

kolikor vem, policija pride le v primeru nasilja, ko je oseba pač agresivna, nasilna... ja, bolnica lahko pošlje rešilca, a če prav vem, bolničarja bolj malo opravita, če oseba noče z njima (nimata namreč pooblastil za nasilno privedbo)

[tiger]

Kako se torej to sploh izvede v praksi?

[Janja]

Tiger, jaz osebno nimam teh izkušenj, ker v našem primeru, in sicer pri mami, ki ima bipolarno motnjo, je šlo za prostovoljno hospitalizacijo. Če bom uspela izvedeti, kako gre v tvojem primeru, ti bom sporočila. Prav pred kratkim so morali namreč hospitalizirati mladega fanta in mislim, da so morali na žalost poklicati tudi policijo, ker ni šlo drugače.

Drugače te pa zelo, zelo razumem, ker je včasih zelo, zelo naporno za svojce, in sicer že v primeru, če ne gre za nasilno in svojeglavo osebo. Že sama bolezen zna biti v nekaterih fazah bolezni zelo naporna. Se pa da vse to čisto lepo zazdraviti, seveda ob upoštevanju stroke in ob rednem in doslednem jemanju medikamentov. Jaz bolj izhajam iz mojih izkušenj, ki so povezane z bipolarno motnjo, konkretnih izkušenj s shizofrenijo nimam. Če bom kaj izvedela, ti sporočim. Drži se in pazi nase!

[tiger]

Draga Janja,

hvala za odgovor in prijazne želje! Tudi jaz želim tebi vse lepo.

tiger 

[Janja]

Tiger, na žalost nisem mogla izvedeti nič konkretnega.

Na psih. kliniki Polje so mi namreč dali številko urgence, ko pa sem klicala tja, bi v najboljšem primeru poslali le rešilni avto (brez zdravnika, ki bi lahko ocenil mamino stanje).

Jaz bi še enkrat poizkusila poklicati na omenjeno številko in pojasniti in podrobno opisati tvoj dotični primer. Oni bodo najbolj vedeli, kako konkretno poteka hospitalizacija, če se oseba upira.

Drugače pa bi ti rada napisala še nekaj: upanje obstaja. Jaz izhajam iz našega primera. Če se posameznik drži vseh navodil stroke, če je discipliniran, redno in dosledno jemlje zdravila, lahko živi čisto normalno življenje. Ne morem ti napisati, kako naj bi bilo v tvojem primeru. Če tvoja mami ne bi želela jemati zdravil, bi bilo dobro, da bi obstajala vsaj ena oseba, ki bi jo pri tem opozarjala. Ne vem, težko kar koli napišem, ker se najina primera precej razlikujeta. Javi se še kaj in želim ti, da bi se zadeve uredile.

[tiger]

Draga Janja,

še enkrat hvala za odgovor in spodbudne besede!
Mogoče bom res še enkrat poskusila z urgenco, morda se bo oglasil kdo drug, ki bo bolj razumevajoč. Nisem še izgubila upanja, temveč me je predvsem strah, kako bo tistih par dni doma, preden bo postopek s sodišča končan in bodo mamo odpeljali (če naj bi stvar pač potekala tako). Razočarana sem, ker je tako težko kaj konkretnega izvedeti, ko se človek končno opogumi, se odloči soočiti z dejstvi in namerava storiti korak naprej, informacij pa ne dobi (kot sem že omenila, na nekem zdravstvenem forumu mojega vprašanja niti objavili niso, pa gre le za resne stvari, ne za kakšne kuharske recepte). Človek je konec koncev rad oborožen s čimveč podatki, ko se podaja v neznano. Na tem forumu sem dosedaj še največ izvedela, poleg tega pa sem bila deležna še spodbudnih besed in dobrih želja, za kar sem vam res hvaležna.
Vsem vam želim vse dobro in se oglasim še kaj, ko bo to, upam, za mano!

Srečno,
tiger   

[Janja]

Mogoče bom res še enkrat poskusila z urgenco, morda se bo oglasil kdo drug, ki bo bolj razumevajoč. Nisem še izgubila upanja, temveč me je predvsem strah, kako bo tistih par dni doma, preden bo postopek s sodišča končan in bodo mamo odpeljali (če naj bi stvar pač potekala tako). Razočarana sem, ker je tako težko kaj konkretnega izvedeti, ko se človek končno opogumi, se odloči soočiti z dejstvi in namerava storiti korak naprej, informacij pa ne dobi (kot sem že omenila, na nekem zdravstvenem forumu mojega vprašanja niti objavili niso, pa gre le za resne stvari, ne za kakšne kuharske recepte).

Tiger, vem o čem pišeš. Na začetku sem bila tudi jaz vsa zmedena in enostavno nisem vedela na koga naj se obrnem in kaj naj v bistvu naredim. Ko enkrat imaš izbranega psihiatra, je potem vse lažje.


Rada pa bi te opozorila na naslednje: ne čakaj in ne misli, da se bo mami sama od sebe pozdravila, ker se ne bo. To je resna motnja, ki jo je potrebno zdraviti. Zdi se mi pomembno, da se čim prej ukrepa.

[zala]

Iz izkušenj ti lahko povem, da smo uspeli svaka spraviti v bolnico le pod policijskim nadzorstvom in seveda, ko je postal nevaren za okolico. Samo klicanje urgence ni nikoli zaleglo, šele ko je šlo za dejanja, ki se kazensko preganjajo (grožnje po življenju, razbijanje, vlom, kraja, uničevanje tuje in lastne lastnine, kaljenje miru sostanovalcev... in še in še...) šele v tem primeru je posredovala policija in ga spremljala v reševalnem vozilu na psihiatrijo (seveda v prisilnem jopiču). Dokler je šlo samo za verbalne grožnje v lastnem domu ni pomagalo nič....
Vse to se je seveda dogajalo v stanju nejemanja terapije....drugače pa je bilo življenje kar znosno in dokaj normalno.
Želela bi, da bi ti lahko povedala kaj bolj vzpodbudnega, a naše izkušnje so samo in zgolj takšne....
Zelo težko je shizofrenika prepričati v jemanje zdravil, če tega noče... z vsem tem pa se samo še bolj poglablja v svoj svet preganjanja, nadziranja, fantazijskih bitij, ki počnejo vse mogoče, napeljevanja k raznim nesmiselnim in škodljivim, celo sovražnim aktivnostim in še in še....vse to je grozno...doživljati... in ne vedeti kaj storiti, kako ukrepati, kako se nenazadnje tudi zaščititi, saj nikoli ne veš, v katero smer se bo obrnilo....pravzaprav si popolnoma nemočen.... včasih se je zdelo, da lahko samo čakamo, kaj se bo zgodilo....
Edino, kar semi je vseskozi zdelo je bilo samo to: če bi imel koga ob sebi, ki bi mu resnično veliko pomenil... le taka oseba bi lahko toliko vplivala, da bi jemal svojo terapijo in našel smisel v "normalnem" življenju... a kaj ko v večini ljudi takšen človek vidi samo sovražnike, ki mu hočejo slabo...
To je zgodba, ki jo poznam jaz, ni rečeno, da so vse takšne....žal je bila tale zelo boleča za vse in ji ni bilo pomoči....
Morda bi se ti sama poskusila naročiti pri kakšem psihiatru, ki ti bo lahko vsaj svetoval, kako morda lahko ti ukrepaš v določenih primerih... vsaj toliko, da vse ostane na znosnem nivoju.
Ne vem, kaj ti naj rečem...

Resnično ti želim vse dobro!!!

[tiger]

Mogoče bom res še enkrat poskusila z urgenco, morda se bo oglasil kdo drug, ki bo bolj razumevajoč. Nisem še izgubila upanja, temveč me je predvsem strah, kako bo tistih par dni doma, preden bo postopek s sodišča končan in bodo mamo odpeljali (če naj bi stvar pač potekala tako). Razočarana sem, ker je tako težko kaj konkretnega izvedeti, ko se človek končno opogumi, se odloči soočiti z dejstvi in namerava storiti korak naprej, informacij pa ne dobi (kot sem že omenila, na nekem zdravstvenem forumu mojega vprašanja niti objavili niso, pa gre le za resne stvari, ne za kakšne kuharske recepte).

Tiger, vem o čem pišeš. Na začetku sem bila tudi jaz vsa zmedena in enostavno nisem vedela na koga naj se obrnem in kaj naj v bistvu naredim. Ko enkrat imaš izbranega psihiatra, je potem vse lažje.


Rada pa bi te opozorila na naslednje: ne čakaj in ne misli, da se bo mami sama od sebe pozdravila, ker se ne bo. To je resna motnja, ki jo je potrebno zdraviti. Zdi se mi pomembno, da se čim prej ukrepa.

K psihiatrinji že hodim (no, do zdaj sem bila le enkrat) in tudi antidepresivi mi majčkeno pomagajo, zato je lažje, problem z mamo pa še vedno ostaja. Ne mislim, da se bo mama sama od sebe pozdravila, toda kolikor sem uspela izvedeti, kako jo lahko spravimo na zdravljenje, bo žal očitno treba čakati, da res komu kaj stori (ko nekoga fizično ogroža)...

[tiger]

Iz izkušenj ti lahko povem, da smo uspeli svaka spraviti v bolnico le pod policijskim nadzorstvom in seveda, ko je postal nevaren za okolico. Samo klicanje urgence ni nikoli zaleglo, šele ko je šlo za dejanja, ki se kazensko preganjajo (grožnje po življenju, razbijanje, vlom, kraja, uničevanje tuje in lastne lastnine, kaljenje miru sostanovalcev... in še in še...) šele v tem primeru je posredovala policija in ga spremljala v reševalnem vozilu na psihiatrijo (seveda v prisilnem jopiču). Dokler je šlo samo za verbalne grožnje v lastnem domu ni pomagalo nič....
Vse to se je seveda dogajalo v stanju nejemanja terapije....drugače pa je bilo življenje kar znosno in dokaj normalno.
Želela bi, da bi ti lahko povedala kaj bolj vzpodbudnega, a naše izkušnje so samo in zgolj takšne....
Zelo težko je shizofrenika prepričati v jemanje zdravil, če tega noče... z vsem tem pa se samo še bolj poglablja v svoj svet preganjanja, nadziranja, fantazijskih bitij, ki počnejo vse mogoče, napeljevanja k raznim nesmiselnim in škodljivim, celo sovražnim aktivnostim in še in še....vse to je grozno...doživljati... in ne vedeti kaj storiti, kako ukrepati, kako se nenazadnje tudi zaščititi, saj nikoli ne veš, v katero smer se bo obrnilo....pravzaprav si popolnoma nemočen.... včasih se je zdelo, da lahko samo čakamo, kaj se bo zgodilo....
Edino, kar semi je vseskozi zdelo je bilo samo to: če bi imel koga ob sebi, ki bi mu resnično veliko pomenil... le taka oseba bi lahko toliko vplivala, da bi jemal svojo terapijo in našel smisel v "normalnem" življenju... a kaj ko v večini ljudi takšen človek vidi samo sovražnike, ki mu hočejo slabo...
To je zgodba, ki jo poznam jaz, ni rečeno, da so vse takšne....žal je bila tale zelo boleča za vse in ji ni bilo pomoči....
Morda bi se ti sama poskusila naročiti pri kakšem psihiatru, ki ti bo lahko vsaj svetoval, kako morda lahko ti ukrepaš v določenih primerih... vsaj toliko, da vse ostane na znosnem nivoju.
Ne vem, kaj ti naj rečem...

Resnično ti želim vse dobro!!!

Draga Zala,

hvala za odgovor in ker si delila svojo izkušnjo z mano! Ja, ta shizofrenija je res blazno zahrbtna bolezen. Ironija je, da moraš na koncu res skovati pravo zaroto, da bolnika lahko spraviš na zdravljenje. Klic na urgenco se torej ne obnese, kaj? Kolikor razumem, si s tem le blazno otežiš prihodnje poskuse, da bi bolnika odpeljali v bolnišnico, pa najbrž plačaš rešilca, kar gotovo tudi ni poceni. In če prav razumem, ti torej ostane le še policija. Le tega ne morem nikjer izvedeti, ali potem oni (če seveda presodijo, da je potrebno) pokličejo zdravnika, ki bolnika lahko pregleda in oceni njegovo stanje ali kako je s tem? Prav to me mori, da nikjer ne dobim dokončnega odgovora. Zelo dolgo sem odlašala s tem, ker se nekako nisem mogla soočiti s tem, kar bo potrebno storiti in da to ne bo prijetna izkušnja (ne za mamo, ne za ostale družinske člane), sedaj pa, ko sem končno zbrala pogum, da naredim ta korak, se vedno znajdem pred nekim zidom.
Če ne bo prej nobene spremembe, bom ob naslednjem obisku vprašala še svojo psihiatrinjo in morda izvem kaj več.
Hvala za lepe želje in - ENAKO! 

[zala]

Pri nas je bilo tako, da je policija poklicala rešilca, ki ga je direktno peljala na psihiatrijo... tam ga pa tako predajo v psihiatrično oskrbo; običajno na zaprti oddelek. Stanje tam je pa.....hmmm... kriza je vse to....

Vse dobro!

[tiger]

Dragi prijatelji,

še enkrat hvala vsem, ki ste pisali v to temo in mi pomagali!
Naj vam povem, da je mama od včeraj na psihiatrični kliniki. Moj zlati, pogumni oče mi je prihranil to neprijetno in stresno izkušnjo in izpeljal hospitalizacijo, ko me ni bilo doma. Bilo je precej mučno, hrupno, trajalo je celo uro, mojo ubogo mamo so - ker ni šlo drugače - vklenjeno peljali v rešilca. Postopek je stekel tako, da je oče poklical na urgenco, dežurnemu razložil stanje in ta je poslal rešilca z dvema bolničarjema ter policijo. Zdaj se bo pričelo zdravljenje in upam, da bo uspešno ter da nam uspe tudi pokrpati naše odnose in nanovo bolje zaživeti.

Se še kaj oglasim.

Srečno in lep pozdrav vsem! 

tiger

[Janja]

Tiger, me veseli, da so se zadeve začele premikati v pravo smer.

še enkrat hvala vsem, ki ste pisali v to temo in mi pomagali!
Naj vam povem, da je mama od včeraj na psihiatrični kliniki. Moj zlati, pogumni oče mi je prihranil to neprijetno in stresno izkušnjo in izpeljal hospitalizacijo, ko me ni bilo doma. Bilo je precej mučno, hrupno, trajalo je celo uro, mojo ubogo mamo so - ker ni šlo drugače - vklenjeno peljali v rešilca. Postopek je stekel tako, da je oče poklical na urgenco, dežurnemu razložil stanje in ta je poslal rešilca z dvema bolničarjema ter policijo.

Vse čestitke tvojemu očetu. Ni mu bilo lahko gledati teh prizorov. Že meni je bilo izredno hudo, čeprav se moja mami ni upirala in ni šlo za prisilno hospitalizacijo.

Zdaj se bo pričelo zdravljenje in upam, da bo uspešno ter da nam uspe tudi pokrpati naše odnose in nanovo bolje zaživeti.

Tukaj bi te rada opozorila, da ne pričakuj hitrih rezultatov, da ne boš potem razočarana. Ti pa seveda želim, da bi bilo zdravljenje čim hitrejše in čim manj stresno za vse vas. Tvoja mami je v pravih rokah in zaenkrat je tako najbolje. Rada pa bi ti napisala še nekaj vzpodbudnih besed za naprej: mogoče diagnoza ni najboljša, pa vendar nimajo vsi samo slabih izkušenj. Jaz poznam tudi mamico treh otrok, ki ima enako diagnozo kot tvoja mami. V preteklosti so imeli njeni svojci precej slabih izkušenj, in sicer tudi prisilno hospitalizacijo in tudi nasilna je že bila (ne do otrok). V tistem obdobju se ni držala navodil in ni redno jemala zdravil. Sedaj je že kar nekaj let čisto stabilna in živijo povsem umirjeno življenje, kar prej niso. Čisto vse je mogoče. Ne morem pa ti popolnoma zatrditi, kako bo v vašem primer, ker je potek bolezni odvisen od mnogo dejavnikov.

Lepo se imej, odpočij si in oglasi se še kaj!

[Arwen]

Zdaj se bo pričelo zdravljenje in upam, da bo uspešno ter da nam uspe tudi pokrpati naše odnose in nanovo bolje zaživeti.

držim pesti 

[koklja]

Forum je namenjen uporabnikom, tako kot društvo....torej je tudi gospa s prisluhi naša.

Nikjer nisem zasledila, da bi bila nevarna sebi ali okolici....bila je le moteča za bližnje.
In ..... ali jo je potrebno zato na tako krut način odstraniti iz okolja...jo dobesedno prisiliti v zdravljenje, ker ona sama zaradi bolezni to noče? Bi bilo vam všeč, da bi vas nekdo odstranil iz okolja, ker ste moteči?

Definitivno gospa potrebuje zdravljenje. A stanje iz napisanega ni bilo tako ogrožujoče za vse, da se je kršilo človekovo dostojanstvo. Sprašujem se tudi kako lahko zdravnik po telefonu ugotovi resnično stanje bolnika, le na podlagi opisa svojca, brez da se sam prepriča in pošlje rešilca, dve gorili in policijo, da odstranita osebo. Za mene je to huda kršitev tudi s strani zdravnika, ki kot dežurni ni prišel na mesto dogodka.

To je moje osebno razmišljanje. In čestitke nekomu, ki je uspel vzeti prostost bližnjemu na podlagi neprijetnih prisluhov se mi zdi nemoralno.

Predstavljajte si sebe v tej vlogi. To se lahko zgodi vsakemu od nas......In ponovno....zdravnik bi moral biti prisoten ob prisilni hospitalizaciji!!!!!

Koklja

Malo pravnih zadev - Zakon o duševnem zdravjo:


Prisilna hospitalizacija oziroma, kot jo imenuje Zakon o duševnem zdravju, 'sprejem na zdravljenje brez privolitve' je možna izključno samo na podlagi napotnice zdravnika, ki je osebo pregledal.

1.2 Sprejem na zdravljenje brez privolitve
39. člen
(1) Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
– če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,
– če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in
– če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).
(2) Sprejem na zdravljenje brez privolitve iz prejšnjega odstavka se opravi:
a) na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali
b) v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni pogoji iz 53. člena tega zakona.
b) Sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih
 
53. člen
Oseba je lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona.
 
54. člen
(1) Sprejem iz prejšnjega člena se opravi na podlagi napotnice izbranega osebnega zdravnika, psihiatra ali drugega zdravnika, ki je pregledal osebo, če ugotovi, da so podani razlogi iz prejšnjega člena. Napotnici, ki ne sme biti starejša od treh dni, se priloži poročilo o zdravstvenem stanju osebe, v katerem so posebej navedene okoliščine, iz katerih izhaja, da je sprejem nujen.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se osebo lahko sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom tudi brez napotnice, če gre za primer iz 57. člena tega zakona.

57. člen
(1) Če policija ob posredovanju na javnem mestu, v zasebnih prostorih ali pri izsleditvi tujega državljana, za katerim je razpisana tiralica ali iskanje, domneva, da so pri osebi podani razlogi iz 53. člena tega zakona, o tem nemudoma obvesti službo nujne medicinske pomoči.
(2) Zdravnik, član enote službe nujne medicinske pomoči, osebo na kraju takoj pregleda in če ugotovi, da so podani razlogi iz 53. člena tega zakona, odredi prevoz osebe z reševalnim vozilom v najbližjo psihiatrično bolnišnico.

[Janja]

In ..... ali jo je potrebno zato na tako krut način odstraniti iz okolja...jo dobesedno prisiliti v zdravljenje, ker ona sama zaradi bolezni to noče? Bi bilo vam všeč, da bi vas nekdo odstranil iz okolja, ker ste moteči?

Predstavljajte si sebe v tej vlogi. To se lahko zgodi vsakemu od nas......

Se zelo, zelo strinjam. Ne bi mi bilo všeč in tudi tega se zavedam, da se to lahko zgodi vsakomur od nas. Žal. To je ena plat.

Druga plat pa je naslednja: jaz osebno Tiger in njene svojce zelo razumem. Njena mama je resno bolna in vsekakor je potrebna strokovne pomoči in tudi medikamentoznega zdravljenja. Sama od sebe se namreč ne bo pozdravila, ker se ne more. Tako resne bolezni so potrebne resnega in pravega pristopa. Se pa sprašujem, kako naj to svojci naredijo, če se pacient temu upira in zavrača vsakršno obliko zdravljenja? Vsekakor je za svojce to zelo obremenjujoče, ker ne vedo kaj v resnici lahko naredijo. Če pa ne naredijo nič, se stanje samo po sebi ne bo spremenilo, le še slabše bo in tudi svojci se bodo zdraven popolnoma izčrpali, ker je tudi za njih naporno. Sploh pa zna biti naporno za podporno osebo, če tudi sama trpi za kakšno obliko motnje in to je tudi Tiger izpostavila. Tudi sama to poznam, ker je bilo tudi v mojem primeru natanko tako. So pa to izredno težke dileme in tudi sama ne vem, kako bi se odločila, če bi bila na mestu Tiger in njenih svojcev.

Dileme so res hude, pa vendar si želim, da bi jih bilo čim manj. Nikomur namreč ne želim, da bi se moral odločati za prisilno hospitalizacijo, ker je to breme za tistega, ki jo doživlja in tudi za svojce. Na žalost.

Koklja, razumem tvoje ogorčenje. Jaz pa sem želela prikazati tudi drugo plat, ki jo verjetno marsikdo tukaj na forumu ne pozna in si tudi želim, da je nikdar ne bi spoznal.

[koklja]

Izobraževanje kandidatk in kandidatov za zastopnike na področju duševnega zdravja

Prijavnica: Povezava na prijavnico

Termini: marec, april, maj

Izvajalci: Vito Flaker, Mojca Urek, Nika Cigoj, Vera Grebenc, Andrej Kastelic, Jana Mali, Suzana Oreški, Jelka Škerjanc in drugi.

Trajanje: 60 ur

Opis:
Na podlagi 2. člena Pravilnika o postopku, vsebini, pogojih in načinu opravljanja izpita ter načinu in postopku izbire zastopnika na področju duševnega zdravja je za zastopnika lahko imenovan posameznik, ki ima najmanj visoko izobrazbo, opravljen izpit za zastopnika, pet let delovnih izkušenj s področja duševnega zdravja, pridobljena na področju socialnega varstva, zdravstva in v nevladnih organizacijah, ki izvajajo programe duševnega zdravja ali socialnega varstva in ni pravnomočno obsojen na nepogojno kazen.

Po Zakonu o duševnem zdravju zastopnik oziroma zastopnica pravic oseb na področju duševnega zdravja varuje pravice, interese in koristi osebe v postopkih obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi. S svojim delom zagotavlja učinkovitejšo zaščito ustavnih, zakonskih in drugih posebnih pravic oseb, nadzor nad sprejemom in pomoč pri uveljavljanju pravic pridržanih oseb v različnih vrstah obravnave. Hkrati pomaga preprečevati zlorabe, prikrajšanost, ki izhaja iz ranljivega položaja oseb z duševno stisko in pomaga k čim večji kvaliteti življenja ljudi, ki se znajdejo v takem položaju. Po eni strani si prizadeva, da oseba s težavami v duševnem zdravju ohrani svoje človeške in državljanske pravice, da ne pride do zlorab moči, nepotrebnega prikrajšanja, po drugi strani pa, da kljub svojemu položaju lahko uresničuje svoje interese, ostane dejavna in povezana s svojim okoljem.

Podlage za izobraževanje za zastopnika na področju duševnega zdravja so Zakon o duševnem zdravju in pravilnik, pa tudi strokovna spoznanja in izkušnje, ki temeljijo na izročilu različnih oblik neodvisnega zagovorništva, ki jih poznamo pri nas in drugod. Izobraževanje bo deloma potekalo na način predavanj, diskusij in izkustvenih vaj, delavnic ter branja literature, medtem ko bo praktični del potekal na določenih učnih bazah.

Teme izobraževanja
- koncepti duševnega zdravja v skupnosti
- osnove medicinskega razumevanja klasifikacij duševnih motenj, osnove medicinske obravnave, uporabe psihofarmakov in drugih zdravstvenih posegov
- pristojnosti različnih služb na področju duševnega zdravja, delovanje sistema posameznih služb in mreže služb duševnega zdravja in poznavanje zdravstvenega in socialnega varstva na splošno
- relevantna zakonodaja: kazenska, civilna, delovna, družinska, socialna varnost idr.
- duševno zdravje in človekove pravice
- različne oblike zagovorništva
- pomen uporabniškega gibanja in uporabniške perspektive
- duševne krize in krizne intervencije
- poznavanje virov za razreševanje različnih situacij, ki jih vključuje delo zastopnika
- analiza tveganja
- mediacija