Tile napadi me tako strašijo...

[JanjaNeza]

Pozdravljeni,

Saj ne vem, kako bi opisala vse skupaj. Začelo se je 3 mesece nazaj. prvič v avtu, kot strela z jasnega...ustrašila sem se...tresenje, občutek, da nisem pri sebi, tresavica, vročica in mraz, nisem mogla voziti...potem se je stopnjevalo...spremenila sem že vse mogoče, delam najrazličnejše vaje...in smešno, večino dneva se počutim OK, potem pa kot strela z jasnega...čudni občutki, mehke noge, počutim se zgubljeno, utrujeno, odsotno, zbujam se čisto prestrašena, ne upam si biti sama, sploh zvečer, težko razmišljam, tako sem utrujena...pa sem šla k zdravniku, pa baje z mano ni nič narobe, če upoštevamo dobro kri...ne razumem, zakaj se je pojavilo tako iznenada...kaj se to sploh pojavlja?

Pa me zanima, če je to nekaj normalnega za anksiozne motnje in kaj zavraga naj naredim, ko se tako počutim? Nočem jesti tablet, ker mi po njih ni bolje in ker potisnejo moja čustva nekaj daleč stran...sem pa tako utrujena, ker me to omejuje na vseh področjih...ne morem se sama voziti, na obiskih ratam čudna, nemočna, utrujena, začnem se tresti in lesti vase...in se ne neha...potem pa nov dan, zopet se počutim dobro in potem slabo....kar nekaj...

Se opravičujem, če malo nepovezano govorim...rada bi razumela...če je kaj razumeti...težko mi je   in nihče me ne razume...skos samo jamram, da se mi nekaj dogaja...vsi me imajo že dovolj...moj fant in prijatelji več ne vedo, kako mi naj pomagajo...mi lahko vi?

[Slavka]

Pozdravljena JanjaNeza. Hm, po prebranem sodeč, bi lahko rekla, da si imela panični napad. Tudi tukaj si lahko prebereš opis le-tega

http://www.psihoanalitik.si/panicni%20napadi.htm

Potem te je seveda strah zaradi teh groznih občutkov, ki si jih doživela in se bojiš naslednjega napada...in ravno strah pred napadom, spet sproži napad. Pa si v začaranem krogu...
Morda preživljaš kakšno stisko, ki ti je sprožila te napade?
No, jaz sem jih tudi že doživela, vendar je pri meni botroval zelo stresen dogodek...smrt bližnjega.
Morda le ne bi bilo napak, da obiščeš zdravnika in mu opišeš svoje težave, ker same po sebi skoraj zagotovo ne bodo prenehale.
Tu, na forumu te razumemo, ker tudi sami preživljamo podobne situacije, zato le pogumno napiši še kaj. Če nimaš nikogar, ki bi mu potožila, je tvoja stiska še toliko večja.
En velik objem ti pošiljam 

[lovely]

Lep pozdrav, sem prebrala tvoj post pa sem nasla veliko sebe noter
Ne obupaj, da se pomagati. Ze to,da razmisljas o tem in isces pomoc pomeni veliko...
Pri meni se je prav tako zacelo enkrat v avtu, pa potem se v kinu, pa v trgovono, pa na koncertu...zacela sem se potiti, srce mi je razbijalo, noge so postale sibke, telo kot da me ne uboga...in ja misli, da me bo kap in bom umrla...od tega je ze tri leta, pa sem se tukaj.
Sama nisem jedla tablet, sem pa hodila na psihoterapijo, ki mi je zelo pomagala...psihiatrinja je sama presodila, da ne potrebujem antidepresivov.
Napadi so se umirili, ostala je tesnoba...ki sem se je znala s sproscanjem znebiti.
Tekom let so se spremenili tudi napadi panike...sedaj tocno vem kaj se pripravlja. Zacne me trest, polije me hladen pot...v glavi pa zmesnjava...obcutek,da se mi bo zmesalo, da bom izgubila nadzor nad sabo ali spomin...takrat mi pomaga,da se o tem pogovarjam, ali preberem kaj iz foruma in si dopovem, da te misli niso realne.
Druzba in fant te bodo tezko razumelu, ker ne vedo kaj ti dozivljas, ne cutijo tega...te groze napada. Dobro je ce imas koga, ki mu res zaupas in bo na tvojo tezavo poskusal gledati z razumevanjem...
Poskusaj najprej to sprejeti kot del sebe, da bos lahko zacela s tem ziveti in se nato spreminjati ...
Nisi sama.
Lp

[JanjaNeza]

Pozdravljeni,

Ja, nekako sama se počutim kot največji frik na svetu...poleg vsega sem skasirala še visok pritisk 100/150 in itak tega nihče ne upošteva, pulz normalen. Potem pa več ne vem kaj si naj mislim...počutim se kot največji omejenec na svetu, ampak se trudim...hodim v službo, ampak ker delam v LJ se vozim z nekom drugim, ker si sama ne upam...pa ne vem ali bi bilo bolje, da kar bi...ker tako me je le še bolj strah...pa če sem iskrena...še kar iščem razloge v zdravstvu...vedno sem jih..nekaj podobnega sem že imela 7 let nazaj, pa sem bila večkrat v bolnici, tako in drugače...sedaj pa imam dosti...ne bom jedla tablet...delam vaje za sproščanje...poskušam se ne sekirati...ampak kaj pa vem, kaj moja podzavest dela...nimam pojma..vsi okoli mene pa le...daj nehaj že jamrati....ne smilim se sama sebi...res pa je, da se tudi sprejela nisem še takšne...ker ne vem zakaj bi se...ker imam občutek, da je potem konec...zato rinem naprej...in hudo mi je, če pomislim, da to delam sama sebi....
Kar pa se tiče stresa...saj je povsod...res je, da sem se 3 mesece nazaj preselila, v novem stanovanju zelo slabo spala, bila utrujena...potem pa te utrujenosti ni bilo več, spala pa tudi nisem...in nato...bum...me doleti v avtu...pa se mi to dogaja dva tedna...vzela sem si celo 10 dni dopusta...pa je bilo le slabše...mislim, da sem anksiozna že zaradi vsega tega...podzavstno si ne morem zadeve spraviti iz glave...sedaj hodim na te sprostitvene vaje...in jih delam, kolikor le morem...in imam upanje...da bom jutri bolje, da bom jutri normalna...slaba tolažba glede na to, da je danes le redko kdo normalen
Sicer pa hvala za vse nasvbete...bom poskusila sprejeti...in se potem spreminjati...čeprav vem kaj je moja težava...spremembe...te me vržejo iz tira...ne rarumem le, zakaj me pozitivne spremembe vržejo iz tira...lep večer vsem...

[trzinka]

Živjo!


Moram ti povedat, da si popolnoma normalna in ne zmešana.

 To so napadi panike, katere povzročijo napačni miselni vzorci, pa tudi iz podzavesti pride za teboj, za kakšnim stresom, pregorelostjo ipd. Seveda se ob napadih ustrašiš in takrat z vso močjo udarijo vse mogoči simptomi, za katere misliš, da boš tisti trenutek umrla, da boš padla, da se ti bo zmešalo.

Toplo ti priporočam psihoterapije s pravim psihoterapevtom ( ne s psihologom ali psihiatrom), da odkrijeta vzroke napačnih miselnih vzorcev, ki povzročajo anksioznost in panične napade in se jih naučita prepoznavati in odpraviti.

Kar se tiče zdravil je pa takole. Sama se odločaš o tem ali jih boš jemala ali ne. Prepričana sem, da ti bo s psihoterapijo uspelo. Zdravila so v primeru, ko si res na dnu in več ne zmoreš. Takrat je približno mesec dni na začetku jemanja ADjev grozno, potem pa le prideš k sebi. So opora in pomoč pri zdravljenju. Sama sem se jih tudi otepala, potem pa nisem zmogla brez pomoči.

Pomembno pri vsem tem pa je, da ne pozabiš nase. Na sproščanje, šport, sprehode v naravi, branje, konjičke, vse kar te veseli in zabava. Vzemi si zase pol ure do uro na dan in bodi vztrajna, pa bo viden rezultat.

[soundtrack]

A lahko še jaz svoj pisker dodam? 

Jaz recimo nisem šel nikoli zdravniku, niti tablet nisem jemal in nikomur nisem tega omenjal, ker nisem hotel ljudi obremenjevati.

Sem pa šel čez zelo hude napade, v najhujših obdobjih sem imel še poleg občutek, da sem obseden. Itak je sledila še socialna fobija, pa strah pred novimi napadi in strah pred strahom, skratka vsi nepovabljeni gosti pri meni doma na žurki. 

Zadevo sem pa čisto racionalno rešil. Po 2053 napadu sem se zavedal dveh dejstev. In sicer:

- zaradi napada ne bom izgubil zavesti ali dobil srčnega napada ali se mi bo zmešalo. Če se mi ni to storilo po 2053 napadih se mi najbrž ne bo tudi po naslednjih 5739-ih.  (takrat sem še razmišljal, da zna to trajati do konca življenja  )

- Vrhunec napada traja samo nekaj sekund, morda minuto ali dve, nato pa se telo začne sproščati.

Ko sem uvidel in razumel, da gre v bistvu za povsem neškodljivo zadevo, sem se počasi tudi nehal obremenjevati s tem. In ko sem se nehal obremenjeti, so tudi napadi začeli izginjati. Z neko racionalno autosugestivno tehniko sem te zadeve začel v popolnosti obvladovati.

Zdaj ne vem kakšni so vzroki za napade pri vas ostalih, ampak jaz sem te vzroke zajezil šele s tem, ko sem začel panične napade obvladovati. Ko so se pokazali indici, da bo sledil panični napad, sem tako namesto o srčnem napadu itd., začel razmišljati o tem zakaj me je napad zagrabil ravno takrat, kje me zagrabil in zakaj me je zagrabil. In tako sem na podlagi skupnega imenovalca odkril, da so me te zadeve začele dejati zaradi tega, ker sem se bal lastne prihodnosti in neuspeha, hkrati pa sem na samega sebe, na neki podzavestni ravni gledal kot slabiča.

Ironija pa je, da danes opravljam zelo stresno delo, brez napadov seveda...

Skratka če mene kdo vpraša mu odgovorim: Živi normalno življenje, sprejmi napade kot dejstvo in takšne kot so - navidez premočne, a v resnici neškodljive. Samo to

[buljo13]

soundtrack, lepo si povedal 

[Toja]

 

Bravo, soundtrack to je pa res lepo vzpodbuda za vse nas strahce!!!

Želim ti lep dan!