Anksia prisotna non-stop

[vesy]

Normalno,da moraš na sebi tud kaj naredit.danes pa komaj gor gledam,tk zaspana da brezveze,kako dolgo kaj ta zaspanost pa slabost trajata?

[Gigli]

Jaz očitno še vedno preveč stavim na ad-je, prav jezna sem nase zaradi tega... ampak kako da nekaterim pomagajo 100% , drugim pa tako -tako, nekaj ja nekaj ne..zato mislim, da moram poskušat in najti najbolj optimalno delovanje ad-ja in pravo dozo, SEVEDA pa ne pozabit dela na sebi.

No, saj imam v torek Dernovškovo pa bom videla kaj ona misli...

lp in hvala vsem

[trzinka]

str.učinek.Pa že bo.Slabš ne more bit kot je.Vem pa da so te tabletke čudežno zrravilo,sem jih pred leti že jemala,kot bi odrezal si kar naenkrat boljš,zato imam tud voljo se zdaj mal pomatrat,strah me je edino it

že res... a samo zdravila so premalo...

tole sem hotla tud jest napisat.....

Zdravila oz. ADji se nam pomagajo pobrat in držat neko ravnovesje. Delo in spremembe v življenju pa lahko trajajo kar nekaj časa, tudi nekaj let. Napredovanje se kasneje vidi in ne po enem mesecu. Sama jemljem AD že tretje leto. Ker sebi še ne zaupam dovolj, da bi jih nehala....Pa sem odlično napredovala, opažam spremembe na bolje, počutje je bolje, nisem pa še totalno razčistila probleme in težave v življenju, ki me morijo na vsake toliko časa, zaradi katerih sem anksiozna. Depresije sem se hvala bogu rešila, paničnih napadov nisem imela cca eno leto...
Počasi se daleč pride. Pa še nekaj. Vesy, ADje je treba začeti postopoma jemati in zviševati, zelo počasi, da se izogneš stranskim učinkom. Eglonil je tudi meni pomagal, ampak sem se zredila 20 kg in bila brez menstruacije 7 mesecev. To je antipsihotik in ne AD, če slučajno ne veš. Upam, da pri tebi ne bo takih znakov. Kar se tiče Paroxata, ne poznam, ampak na svojo voljo ne prenehaj z zdravili, ker potem zopet startaš od začetka.
Sama sem imela vse stranske učinke, za znoret, ampak sem vzdržala in vztrajala. Če ti po dveh, treh mesecih ne sedejo dobro se posvetuj obvezno s psihiatrinjo za zamenjavo

[Lost]

Jaz očitno še vedno preveč stavim na ad-je, prav jezna sem nase zaradi tega... ampak kako da nekaterim pomagajo 100% , drugim pa tako -tako, nekaj ja nekaj ne..zato mislim, da moram poskušat in najti najbolj optimalno delovanje ad-ja in pravo dozo, SEVEDA pa ne pozabit dela na sebi.

Dokler je vzrok za tesnobo prisoten in ga z ADji samo "omejujemo" da nima tolikšne moči,
tesnoba ne bo IZGINILA. Nestetokrat je bilo ze rečeno da so ADji samo bergla ki nam
pomaga da se postavimo na noge. ZA KORAKE pa potrebujemo delo na sebi kot ze sama dobro veš.

[Gigli]

Lost..hvala ti, se zavedam tega..včasih bolj, včasih manj.

[vesy]

Danes je bilo z mano popolnoma ok.Pač zjutraj se mi dalo vstat,omotična,ampak do devetih sem prišla k sebi.Imela sem vmes dva panična napada,bolj rahla,ampak z Lexavrinom pomirla.Po mojem bo prišo kakšen stranski učinek več ko bom povišala dozo,ali pa tudi ne,ker me je zelo presenetlo da sem z tako lahkoto sprejela Ade,ker mi je zmeraj bilo grozno pa sem obležala,me je treslo,oblivalo,strahovi pa še in še.To je čist odvisno kako si v glavi rečeš po mojem.Zdaj sem si rekla da jih rabim,da ne gre drugače,ker imam dost tega da me je vsega strah,da nikamor ne morem,ne v šolo po otroke,ne po trgovinah,v bistvo ne grem od doma več kot 5 km.To mi gre pa orng na živce.Kaj šele kakšno morje.Ker najhuje mi je v odprtih prostorih,pa v avtu.A le bo 20 mg Paroxata dovolj za to,da mi bo to preprečno.Pa hodila pridno na psihoterapije,pa mi je povedal,da imam v sebi globoko žalost in naj se rešim partnerja,ker me je tudi on do tega pripeljal.Pa noče it >:(sploh ne vem kaj naj naredim.Ker ga pač ne maram in imam rada nekoga drugega,ampak oviiira.Se mu ne da dopovedat.Ja iz hude žalosti me je pa spravil Eglonyl,dobro zdravilo je.

[piaa32]

Vesy,

nekako sem se našla v tvojih postih. Meni po 6 mesecih asentre 100 mg in se vedno vsaj 1x helex na dan,, še vedno ni vredu. Panika, me hvata na vsakem koraku, skoz mam nek pritisk v glavi, lahk bi lerkla da nikamor ne morem, ampak grem ker moram. Pac se lovim v vrtcu, trgovini, jahujs je pri blagajni, ce morm s kartico placat komaj natipkam, pa grem vn, pa mine, pa spet in spet in spet.


Upajmo, da bo tega kmalku konec.

Lp,

Piaa

[Maycha]

Hey,

tudi meni se vse to dogaja. Sicer po skoraj letu psihoterapije se stvar izboljšuje in je že veliko lažje, ampak kar mi je pa najhuje, je tiščanje v prsih. Vse skupaj se poveča v trgovini, gostilni, kinu ipd. 

In jeza in žalost me zgrabita, ko pomislim, kako brezskrbna sem dejansko bila leta nazaj, ko se mi še sanjalo ni o kakšnem strahu, tesnobi, paniki...  Najbolj me pa razjezi, da pride obdobje, ko sem že skoraj povsem v redu, me ne tišči več v prsih tudi po mesec dni, potem pa spet kot strela z jasnega......in spet me potolče, mi vzame energijo in voljo do dela...in spet se borim sama v sebi in se tolažim, da mi ne bo hudega... 

Hudo je, vem. Vse to dobro poznam in se zavedam kako trdo delo je delo na sebi. Pravzaprav bi raje kopala jarke, kot se prebijala skozi to.  A vem, da moram...in da mi bo to vse nekoč poplačano.

Držite se, bodimo močni in se ne vdajmo! 

[vesy]

A le bomo kdaj takšne kot smo bile?To si pa najbolj želim na svetu.Ker prav zavidam vsem ko lahk normalno po svetu hodijo,pa izleti,pa pikniki....js pa ne morm,pa kr skoz doma

[Sofia-Del_Sati]

A le bomo kdaj takšne kot smo bile?To si pa najbolj želim na svetu.Ker prav zavidam vsem ko lahk normalno po svetu hodijo,pa izleti,pa pikniki....js pa ne morm,pa kr skoz doma

Vesy, lahko se skoz mučiš s tem vprašanjem, lahko pa nekaj narediš zase;

namreč, ko so meni govorili, da naj se izpostavljam, se mi je to zdelo, kot bi mi rekli, naj grem pred strelski zid in upam, da vsem 10 vojakom puške zatajijo!!!

Nekaj nemogočega in sploh, nepredstavljivega. Nekaj, kar se bojim skoraj na smrt (folka), naj se pa zdej izpostavljam pred njimi??!!? Aha, any other advice, please...
Anything,... like eat spider etc... (glede na to, da se bojim pajkov) 

Potem pa sem spoznala, da imam na voljo samo 2 možnosti:

1.) jamrati do konca mojga lajfa in sanjati o nečem, kar je samo od mene odvisno in volje, da naredim, kar si nekaj neskončno želim (iti v družbo, piknike,...)

2.) delati na tem, se res izpostavljati, izpsotavljati in še enkrat izpostavljati.

Odločila sem se za drugo točko. Točno to sem začela delati, in strah je postopoma izginjal. Ne še čisto, ampak bo pa. Vmes sem dojela, da je potrebno strah dojemati, da ga ni, ker ga res ni, je samo v moji glavi, glava pa je moja, v moji lasti - torej, kot bom jaz rekla, tako bo!
Ker pa sem do zdaj prepuščala vajeti umu, delam na tem, da se mi vtisne v podzavest, da jaz usmerjam svoj lajf, in ne um, ter posledično strahovi; saj je um dandanes naravnan destruktivno do mene, spoznati pa mora, poleg tega, da mi je podrejen, da morava delovati konstruktivno - ker če se fentam, ne vem koga bo potem imel v oblasti, če ne zgolj mene. Je pa res butl 

Skratka, vesy in vsi ostali, ki si želite to... treba je tudi uresničevati to! Zgolj želja je premalo - uspeh naredi delo-na-sebi, ki pa tudi ni to kar nekaj, mal s krpo pobrišeš prah in sijaj pride.  Ne, um je zagonetka, in to močna, jaz pa sem še močnejša in predvsem trd oreh, ki se ne preda kar tako!!!!

Še posebno ne za želje, ki so "zdravim" samoumevne, jaz pa hrepenim po tem, kot deklica z vžigalicami!!! No more, no more!  Še posebno takšne želje, kjer sem nekoč imela nastop pred javnostjo, ko sem imela rada igro (zabavišče), ko sem bila rada v družbi ljudi 

Torej, vesy,  delat, da se srečamo na pikniku 

SOfie 

[Slavka]

A le bomo kdaj takšne kot smo bile?To si pa najbolj želim na svetu.Ker prav zavidam vsem ko lahk normalno po svetu hodijo,pa izleti,pa pikniki....js pa ne morm,pa kr skoz doma

Vesy, takšna kot si bila ne boš več, to ti lahko povem, kajti sama sem se ubadala z istim vprašanjem. Najbolj od vsega sem si želela, da bi bila taka kot prej...ampak ne gre  Ta izkušnja anksioznosti nas spremeni...postanemo drugačni ljudje, drugače cenimo življenje in se poznamo v drugačni luči.

Tudi anksioznost bo popustila, preko psihoterapije boš ozavestila svoja čustva in počasi boš postala NOVA TI...boljša in radostnejša...samo pusti si čas, kajti vse pride ob svojem času in nič prej... 

[vesy]

Lepa vama hvala,zelo lepo sta obe napisali.Res se je treba skoz trudit ja,pa neki dopoovedovat.Saj mene ne matra ta depresija pa žalost preveč,ampak na splošno skoz slabo počutje od omotic vsak dan,pa tresenja,glavobolov,slabosti.....to me najbolj jezi,zato upam da bo Paroxat kaj pomagal :seznojim:Drugač pa zarad te paničnih,strahovi so zmeraj bolj grozni,s tem si pač morem dopovedovat,al pa se kaj spomnem za nazaj kar mi je blo fajn,grem kakšne albumčke gledat,pa nekot mine. Avto pač peljem pa si govorim,saj ne bom umrla,saj bo minilo,sm me je pa strah da ne bi kje skup telebnala,edino tega se bojim,ker ne vem a je to sm občutek al kaj.
Joj tale antidepresivi,komaj čakam da mine ta začetek,grozno sem zaspana cele dneve pol še pa morm slučajno kakšen Lexavrin pojest sem pa grozna.A sta vidve tud kdaj proti večeru fuuul ful omotične,pa taki hecni,zmedeni,to mene skrbi?

[Slavka]

Vesy  tudi mene so mučili občutki omotice, slabosti, vrtoglavice, občutek "mehkih tal" ipd. in vem, da je to res zelo moteče. Meni je bilo zvečer bolje, moteči občutki so popustili skoraj v celoti....mi je bilo pa najhujše zjutraj in čez dan 
Meni je bilo najhujše v službi, ker moram biti zbrana, jaz pa brez koncentracije in vsa omotična....zelo me je utrudilo vse skupaj.

Pri tebi so zagotovo prisotni tudi uvajalni simptomi ADja, zato še malo potrpi, da prime v celoti, pa bodo tudi simptomi zbledeli. Vsekakor pa pridno obiskuj psihoterapijo, kajti vsa naša moč (in nemoč) je skrita v naših mislih...in seveda reši svojo situacijo s partnerjem, ne dovoli, da te peha v slabo počutje 

Držim pesti, da boš čimprej ok 

[Maycha]

Hey,

vesy, Paroxat bo zagotovo pomagal, le potrpi. Jaz imam zelo v redu izkušnje s Paroxatom, če izzvzamem, da sem se kar precej zredila, odkar ga jem.   
Sicer pa je Paroxat zelo učinkovito zdravilo zoper anksioznost in strahove. 

Mene pa dela nervozno tiščanje v prsih...  Bila sem že tako srečna, ker ga ni bilo en mesec, zdaj pa spet 
Pa včeraj, da ne govorim... v trgovini sem klepetala z znancem in naenkrat me je obšla takšna sila, nervoza, plitko dihanje, panika kaj mi je... Hjoj, zakaj se mi to dogaja... zakaj še vedno? Pa tako rada bi bila spet stara jaz, ko sem se veselila odhodov na dopust, morje, terme, izlete, rojstne dneve, v mesto po nakupih, ven jest... zdaj pa je pred vsakim takim odhodom prisoten nek nerazložljiv strah.... pa ko je bilo že veliko bolje, potem pa zopet udari ...    Pa samo  dihala bi rada in... živela...samo to! 

Lep pozdrav vsem 

[Slavka]

Maycha  Ali hodiš na psihoterapijo? Povej terapevtki (ali terapevtu) kako se počutiš in morda skupaj odkrijeta kaj se dogaja....Pri meni se vedno izkaže, da me nekaj podzavestno muči in potem se mi odraža na fizičnem počutju...od vrtoglavice, omotice, tiščanja v prsih....

Poletje je pred tabo in prepričana sem, da ga boš preživela lepo 

[Maycha]

Slavka, hvala    Ja, hodim na psihoterapijo in sem naredila že velike korake k napredku, pa vendar še nisem "iztrebila" tega tiščanja v prsih. Pa nazaj na 1 tbl ad-ja  (iz dveh) sem šla pred slabim mesecem.
Se mi zdi, da moram sama s svojimi močmi še malo preskakovati ovire, namesto mene tega ne bo naredil ad.
Raje 1 tbl dnevno in psihoterapija ter delo na sebi, kot pa 2 tbl dnevno pa stanje na mestu, ker se strahovi samo potuhnejo in glede tiščanja je bilo enako tudi, ko sem jedla 2 tbl. Glede drugega počutja ni razlike.

Slavka, kako pa si kaj ti? Upam, da vsaj dobro, če ne super...

Lp, Maycha

[Slavka]

Slavka, hvala    Ja, hodim na psihoterapijo in sem naredila že velike korake k napredku, pa vendar še nisem "iztrebila" tega tiščanja v prsih. Pa nazaj na 1 tbl ad-ja  (iz dveh) sem šla pred slabim mesecem.
Se mi zdi, da moram sama s svojimi močmi še malo preskakovati ovire, namesto mene tega ne bo naredil ad.

Točno to Maycha...potrebno je razrešit tisto, kar nas pritiska dol...AD pa imeti kot pomoč ob spopadanju s tem 
Seveda si na pravi poti in ko boš določene stvari ozavestila, spustila iz sebe in pričela razmišljati drugače, kot znaš sedaj, bo tudi telesna simptomatika izzvenela.
Moja psihoterapevtka mi je za vsak moj simptom povedala kaj odraža....vrtogavico sem imela npr. zato, ker sem se dejansko vrtela v krogu z mojimi mislimi....imela preveč stvari naenkrat v mislih in se nisem znala "prizemljiti" v "tukaj in sedaj" ampak sem begala z mislimi v različne situacije in obdobja... Povedala mi je tudi, kako si lahko pomagam, da se osredotočim na TA trenutek ipd....


Jaz sem kar ok, trenutno, ob nasvetu svojega psihiatra, počasi zmanjšujem Asentro...ampak res počasi...in upam, da mi uspe biti v roku 2 let brez zdravil...če mi pa ne uspe, pa nič hudega, bom vsaj vedela, da še nisem pripravljena.

Maycha  drži se in vedi, da kdor napreduje počasi, dolgoročno uživa sadove svojega truda 

[Maycha]

Slavka, zelo lepo si napisala  in držim pesti, hkrati pa močno čutim, da ti bo uspelo! Samo pogumno, počasi, mudi se ti res nikamor. 

[Slavka]

Hvala Maycha 
Držim pesti tudi jaz....zate 

[vesy]

Punce kako se pa danes kaj počutite?