KAKO DOLGO ŠE?

[mimamala]

Vse se mi je začelo, ko sem bila stara 14 let,zdaj sem 25...dolgo,dolgo že trpim v sebi in se bojujem sama s seboj, vendar še vedno nisem tista ta prava vesela,srečna, sposobna in prijazna punca, ki sem bila prej.

Spomnim se, da mi v otroštvu ni nič manjkalo in celotno otroštvo je bilo lepo. Še vedno pa občutim tisti občutek manjvrednosti, ki ga je mama tako povdarjala. Mi nismo bili družina, ki bi lahko šla vsepovsod, saj nismo sodili v vse družbe in včasih je mami celo rekla, da pač mi nismo dovolj dobri in vedno so bili drugi boljši. Vedno je bila živčna in z atijem sta se kar veliko kregala,ampak sta še zdaj skupaj,tako da očitno ni bilo tako hudo.
V šoli sem se zelo dobro učila in sem bila vedno zvezdica razreda in to ne samo za učitelje, temveč so me radi imeli tudi sošolci,ker sem jim vedno pomagala. Zmeraj sem pa čutila, da mi nekaj manjka in to je bil občutek miru in zadovoljnosti. Ko sem bila stara tam 11/12 let sem veliko slišala in brala o besedi samozavest. Najstniška revija Smrklja mi je bila kot Biblija, saj sem jo prebirala dan za dnem in se držala njenih nasvetov. Živela sem tudi na vasi,kjer je bila navada, da so bili vsi ljudje verni in redno pri maši...sama sem se udeleževala otroškega pevskega zbora, verouka in redno sem hodila k maši. Poleg vsega sem vsako večer tudi molila,ker me je to navdajalo z upanjem. Bila sem odločena, da postanem samozavestna in verjela sem, da sem to lahko kljub temu, da mi je mami vedno pripovedovala oz. namigovala drugače.
Na koncu mi je to tudi uspelo, poleg tega, da sem šolo opravljala z levo roko in imela še kup krožkov in glasbeno šolo in še in še, sem imela veliko prijateljev s katerimi smo se družili vsak popoldan. Bila sem srečna, zadovoljna, vesela, konflikte sem reševala mirno in bila sem zelo prijazna oseba. Lahko bi rekla, da sem razvila takšno osebnost,ki si je človek lahko samo želi. Prjatelji so  mi govorili, da sploh niso šli ven, če mene ni bilo, ker sem jaz naredila najboljše vzdušje in poleti so vsi komaj čakali, da sem prišla domov iz morja.
Je pa bila ena stvar, ki je mene motila, vendar je sama nisem uspela oz. niti nisem mogla popraviti. To so bili odnosi v moji družini. Niso bili slabi, ampak so ostali takšni kot prej...vsak je živel po svoje, nikoli se nismo pogovarjali, imela sem vse kar se tiče materialnega in nosila sem domov 5ke in vse je bilo ok. Nisem pa nikoli bila srečna v okviru družine, saj nisem z njimi imela istega odnosa kot s prijatelji. Z družino nisem mogla biti tako prijazna kot z drugimi, ker sem vedno imela občutek,da za mojo družino nisem dovolj dobra.
Potem se je pa začelo to, da sta mi mama in sestra začeli očitati da sem hipokrit, ker sem z drugimi prijazna, doma pa ne in sestra mi je govorila,da hočem biti Devica Marija in da ji grem na živce...
Tisto poletje sem bila stara 13 let in zaljubila sem se v fanta, ki pa ni hotel biti z mano. Jaz sem to vzela kot da nisem bila dovolj dobra zanj in da se moram spremeniti. Poleg tega sem začela razmišljati, da nisem fer,ker nisem doma prijazna drugod pa in da je mogoče tudi to razlog zakaj me ta fant noče. Najprej sem hotela postati prijazna tudi doma,vendar sem imela odpor zaradi njiovega odnosa do mene in nato sem sklenila,da ne bom prijazna niti več do drugih. Ker se niso uslišale moje prošnje Bogu, da bi bila skupaj s tistim fantom, sem nehala tudi moliti in hoditi v cerkev.
Bila sem stara 14 let in moje življenje se je podiralo; prizadeta zaradi zavrnitve fanta sem gledala tudi  prijatelje kako odhajajo iz mojega življenja. Bila sem otopela in še preden sem se zavedla nisem več mogla nazaj. Jokala sem in jokala...nisem vedela kam naj se obrnem. Prvič v življenju sem se zaupala mami, ki pa je v mojih težavah videla grožnjo našemu življenju. Ni ji bilo jasno kako zdaj nimam več prijateljev, če pa sem jih imela toliko...in v obupu me je nahrulila, da če bom tako mehkužna in me bo vse tako prizadelo ne bom mogla živeti. To me je tako prizadelo, da se ji nikoli več nisem približala, drugim se pa tudi nisem zaupala,ker me je bilo sram, da sem postala tako neprijazna in sram zaradi vsega kar sem občutila.
V šoli sem bila še naprej odlična, vendar sem za to morala vložiti veliko truda. Potem sem se vpisala v gimnazijo,kjer sem se ponovno zaljubila in spet nesrečno, fant je začel hoditi z drugo punco. Občutek uspešnosti je bil še vedno v meni in še naprej sem vztrajala pri odličnem uspehu, vendar pa je trpelo moje družabno življenje. Ni mi bilo da bi šla ven s sošolkami,ker preprosto nisem uživala v svoji osebnosti; drugi razlog je pa bil ta, da je mama bila prepričana da mi v šoli ne bo več šlo če bom hodila ven. Začelo se je govoriti naokrog, da se samo učim in da sem piflarka, jaz pa sem doma jokala in brala knjige za samopomoč. Prvo tovrstno knjigo sem prebrala pol leta po tistem ko se mi je začel rušiti svet,potem sem jih pa prebrala na tone. Vlivale so mi upanje, a nazaj v svojo prejšnj kožo v kateri sem tako neizmerno uživala nisem mogla več priti. Nisem več zaupala vase, vsega sem se bala.
V tretjem letniku gimnazije sem spoznala spet enega fanta, ki mi je bil neizmerno všeč in začela sva se videvati, vendar se nikoli ni razvilo med nama toliko da bi bila par. Po vrhu vsega se je do mene nesramno obnašal.Zelo težko sem to prekinila, vendar mi je po dveh letih le uspelo.Gimnazijo sem zaključila z odliko in se vpisala na željeni faks.
Tukaj so se pa začeli čisto ta pravi problemi, vse kar se nakopičilo je udarilo na plano.Prvi letnik faksa sem komaj izdelala, zdaj sem pa že 4 leta v drugem. Nikamor mi ne gre. Po vrhu vsega se je po treh letih pojavil še fant, s katerim se nisva videla od konca gimnazije in ki ga nikoli nisem dokončno prebolela in me je spet omrežil. Bil je zelo prijazen,opravičil se mi je za vse za nazaj in bil zelo zainteresiran. Izkazalo se je, da je še vedno nesramen, egoističen in nespoštljiv in spet sem jaz potegnila ta kratko...Vmes sem 2 leti jedla antidepresive(diagnoza:depresija) in imela eno leto psihoterapije. Zdaj sem ad-je nehala jesti in imam spet več koncentracije, ampak mi manjka psihoterapija, za katero pa mi psihiatrinja ni več hotela napisati napotnice, osebna zdravnica pa mi jo je odsvetovala,ker se vse vidi v kartoteki....
No,zdaj sem stara 25 let,še vedo v drugem letniku, brez fanta in neskončno žalostna, ker gledam druge prijazne punce kako so zaželjene v družbi in se mi srce para, ker vem da sem jaz to izgubila. Še vedno sem finančno odvisna od staršev, ki pa jih v sebi sovražim vključno s sestro in posledično se veliko kregamo. Hočem oditi,pa nimam ne izobrazbe,ne službe, ne fanta....sprašujem se samo KAKO DOLGO ŠE?

[Arwen]

za katero pa mi psihiatrinja ni več hotela napisati napotnice, osebna zdravnica pa mi jo je odsvetovala,ker se vse vidi v kartoteki....

  trapasta osebna zdravnica, žal...

Mimamala, kljub vsemu je v tebi še veliko poguma, odločnosti in smelosti! in glede na vse sem prepričana, da ti bo uspelo, seveda je psihoterapija na mestu, mogoče bi tudi AD-ji še pomagali (ni to sedaj nujno, da jih spet imaš,... recimo konkretno meni vem, da so pomagali urediti misli), potem se mogoče pridruži kaki skupini za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66 , termini srečanj so redno objavljeni na forumu.

Kar se pa tega tiče

in celotno otroštvo je bilo lepo. Še vedno pa občutim tisti občutek manjvrednosti, ki ga je mama tako povdarjala. Mi nismo bili družina, ki bi lahko šla vsepovsod, saj nismo sodili v vse družbe in včasih je mami celo rekla, da pač mi nismo dovolj dobri in vedno so bili drugi boljši. Vedno je bila živčna in z atijem sta se kar veliko kregala,ampak sta še zdaj skupaj,tako da očitno ni bilo tako hudo.

Bila sem odločena, da postanem samozavestna in verjela sem, da sem to lahko kljub temu, da mi je mami vedno pripovedovala oz. namigovala drugače.

Je pa bila ena stvar, ki je mene motila, vendar je sama nisem uspela oz. niti nisem mogla popraviti. To so bili odnosi v moji družini. Niso bili slabi, ampak so ostali takšni kot prej...vsak je živel po svoje, nikoli se nismo pogovarjali, imela sem vse kar se tiče materialnega in nosila sem domov 5ke in vse je bilo ok. Nisem pa nikoli bila srečna v okviru družine, saj nisem z njimi imela istega odnosa kot s prijatelji. Z družino nisem mogla biti tako prijazna kot z drugimi, ker sem vedno imela občutek,da za mojo družino nisem dovolj dobra.
Potem se je pa začelo to, da sta mi mama in sestra začeli očitati da sem hipokrit, ker sem z drugimi prijazna, doma pa ne in sestra mi je govorila,da hočem biti Devica Marija in da ji grem na živce...

Prvič v življenju sem se zaupala mami, ki pa je v mojih težavah videla grožnjo našemu življenju. Ni ji bilo jasno kako zdaj nimam več prijateljev, če pa sem jih imela toliko...in v obupu me je nahrulila, da če bom tako mehkužna in me bo vse tako prizadelo ne bom mogla živeti. To me je tako prizadelo, da se ji nikoli več nisem približala, drugim se pa tudi nisem zaupala,ker me je bilo sram, da sem postala tako ...

to je daleč od lepega otroštva....

[Francka]

Mimamala, zelo podobno življenje sva imeli.
Samozavest je zelo pomembna, vendar se je ne da pridobiti s pridnostjo.
Pridobi se jo z zavedanjem in sprejemanjem same sebe.
Kar pa ne gre brez terapij.
Če te psihiatrinja ne sprejme, si poišči drugo.
Vendar pa boš verjetno morala jemati antidepresive.
Tu te žal ne razumem. Vem, da si tako kot vse druge knjige, preučila tudi depresijo.
Prenehanje z antidepresivi pred ozdravljenjem je največja škoda, kar si jih lahko narediš v tej bolezni.
Prosim, preberi čim več zapisov na tem forumu.
Bolje boš razumela bolezen in tudi sebe - kar je ključnega pomena.
Kar se tiče nasvetov: zelo verjetno sedaj ne zmoreš faksa.
Tudi uprlo se ti je vse. Dovolj imaš pridne punčke.
In prav je tako! Pri 25 setih lahko poskrbiš zase.
Najdi si službo. Zaposlitev. Osamosvoji se.
Faks lahko delaš kasneje - ob delu.
Življenja ni konec, če faks ni narejen.
Vem, da bi ga tudi ti rada naredila. Vendar počasi prični poslušati sebe, svoje telo.
Če sedaj ne zmore, ne želi nečesa - ne rini s silo tja zato, ker starši tako želijo.

To je seveda moje mnenje.
To so bili moji koraki k napredku. Počasi. Z jasnimi, manjšimi cilji.

Lepo bodi.
Upam, da najdeš drugo terapevtko in ponovno razmili o antidepresivih.

LP

[Arwen]

Francka, lepo povedano; se podpišem 

[mimamala]

Hvala vama za odgovore Arwen in Francka , vendar bi tukaj rad aše nekaj dodala.
Čeprav svojega otroštva nisem opisala, mi je bilo res lepo. Nikoli mi ni nič majkalo in vem, da so starši storili najboljše kar so lahko, kljub temu, da med nami ni bilo konverzacije in pristnih odnosov. Verjamem, da to ni bilo storjeno namerno in da so to tudi moji starši privlekli s sabo iz svojega življenja, zato vem, da jim ne morem očitati, ker so se res trudili. Bojim se tega,ker kljub temu, da vem da so mi vedno želeli le najboljše, jih v sebi sovražim in to je to kar mi omejuje napredek v mojem življenju. Z njimi se kregam, ker mi grejo na živce, potem pa sem dva dni ful žalostna nad sabo, ker se tako grdo obnašam...to je stvar,ki bi jo rada odpravila pa ne vem kako.

Kar se tiče antidepresivov, moram dodati, da sem zdrava, če ne mi jih zdravnica ne bi nehala predpisovati. Občasno imam depresivne dneve,ki pa so posledica moje nerešene notranjosti, za kar jaz verjamem da bi morala imeti še več psihoterapije. Opažam, da ste tukaj vsi navdušenci antidepresivov, vendar moram reči, da se sama počutim veliko bolje odkar jih več ne jemljem, čeprav so mi pa pomagali prebroditi depresijo. Potrebujem psihoterapijo,ki pa je v tem trenutku ne morem dobiti,zaradi prej opisanih okoliščin(bom pa poskusila eno izmed možnosti, ki si mi jo predlagala ti Arwen-hvala)

Francka,ena izmed alternativ, o katerih sem razmišljala je tudi zaposlitev in odhod na svoje, vendar sem se odločila, da bom faks končala, ker so starši še vedno pri volji da me financirajo in predvsem zato,ker sem si ta faks izbrala sama in me res veseli. Potrebujem samo podporo pri samodisciplini in ob tistih dnevih, ko mi motivacija izpuhti. Zelo se tudi sekiram, da sem stara že 25 let in še vedno v drugem letniku, sram me je hoditi na vaje, predavanja,ker so vsi mlajši od mene...to mi je res muka

[Yang]

Hvala vama za odgovore Arwen in Francka , vendar bi tukaj rad aše nekaj dodala.
Čeprav svojega otroštva nisem opisala, mi je bilo res lepo. Nikoli mi ni nič majkalo in vem, da so starši storili najboljše kar so lahko, kljub temu, da med nami ni bilo konverzacije in pristnih odnosov. Verjamem, da to ni bilo storjeno namerno in da so to tudi moji starši privlekli s sabo iz svojega življenja, zato vem, da jim ne morem očitati, ker so se res trudili. Bojim se tega,ker kljub temu, da vem da so mi vedno želeli le najboljše, jih v sebi sovražim in to je to kar mi omejuje napredek v mojem življenju. Z njimi se kregam, ker mi grejo na živce, potem pa sem dva dni ful žalostna nad sabo, ker se tako grdo obnašam...to je stvar,ki bi jo rada odpravila pa ne vem kako.

Kako? Naredi ravno obratno kar dosedaj počneš, pa ne deluje; torej;

Sprejmi se - ne se trudit biti dobra punca, ne se trudit spremenit kar čutiš.
Sprosti se, sprejmi se in se prenehaj truditi biti nekaj kar nisi, ne se boriti proti sami sebi, nehaj se boriti proti temu kar čutiš, ne imeti slabo vest, da ne smeš "slabo" čutiti - dovoli si brez občutkov krivde, da čutiš karkoli že čutiš, vsako čustvo ima svoj namen in svoje sporočilo in nobenega ni prav zatirati, ne glede, da je "negativno" kot je sovraštvo, zamera, zavist, mržnja, maščevalnost,...

[Francka]

Glede na intenzivnost občutkov, ki jih imaš in vsega opisanega, sem razumela, da si z antidepresivi prenehala sama. Če je to mnenje zdravnice, je to druga stvar.

Opisuješ tvoje obnašanje do staršev.
Na žalost sem tudi jaz narobe sprejemala besede staršev, napačne stvari pričakovala od njih, bila prizadeta ..... in nikakor nisem znala pravilno reagirat pred starši.
Tako so se vedno znova pojavljali občutki krivde, manjvrednosti, nerazumevanja....

Tu ti žal ne morem svetovati nič drugega, kot kar sem že napisala - pravzaprav pa si tudi sama že spoznala. Potrebuješ terapijo.
Jaz se lahko pohvalim, da sem na tej temi veliko naredila.
Veliko je na razumevanju odnosov do drugih ljudi ter predvsem do sebe.
In še več na pričakovanju od drugih ljudi in še več od sebe.
Vendar to se ne da kar tako napisati. Človek potrebuje usposobljenega človeka, ki te vodi po malih korakih, z manjšimi cilji, da na koncu prideš do večjega cilja.
Meni knjige niso prinesle niti 5% napredka, kot sem ga dobila na terapiji.

Moja izkušnja: depresija se vrne, če ne vzpostaviš neko ravnovesje v sebi.

Vso srečo.