Rada bi bila spet srečna

[zalostnapuncka]

Hmmmm ne vem kje naj začnem. Vedno sem bila pozitivnega mišljenja, optimistična, brez strahov, nekakšna voditeljica med vrstniki, ki jo prav nič ni oviralo na poti do zmag. Prav neustrašna, nobena ovira me ni ustavila do svojih zastavljenih ciljev. . .

Že dvakrat sem poskusila s samomorom (prvič s tabletami Lexaurin, drugič pa z rezanjem žil), poskusa sta si sledila v razmaku cca enega leta. Vedno mi je kdo stal ob strani, a kako mi resnično pomagati, ni znal nihče. Začela sem se zapirati vase, ni mi bilo več do druženja, začela sem dvomiti vase in moja samopodoba je postajala vse slabša . . .

Nisem bila več zadovoljna sama s sabo, nekako povsem razočarana, začelo se je pojavljati tudi, da nisem več mogla normalno komunicirati z okolico, moj glas je postajal vse bolj negotov, poln strahu. Tresenje glasu med pogovorom. Vse se je samo stopnjevalo. Sedaj tudi pogovor z družinskimi člani, prijatelji ali popolnimi neznanci ne poteka več normalno. Neprestano se mi trese glas, pa čeprav so okoliščine povsem sproščene. Sploh nisem več sposobna normalne komunikacije. To me resnično žalosti, ne vem kako naj se rešim te nesamozavesti in strahov. Vrtim se v začaranem krogu, pa tudi misel na samomor ne pojenja . . .

V naslednjem tednu sem sicer naročena pri psihologu, vendar ne vem, če mi bo lahko kaj pomagal. Bojim se, da sem izgubila bitko sama s sabo . . .

Prosim ima kdo tukaj tudi kakšno tako podobno izkušnjo, vse to me pesti že cca 3 leta. Želim si ponovno najti smisel življenja . . .

Zalostna punčka 

[Arwen]

hja, kar precej takih in podobnih zgodb - izkušenj najdeš tu gor 

V naslednjem tednu sem sicer naročena pri psihologu, vendar ne vem, če mi bo lahko kaj pomagal.

meni konkretno je, prav tako mi je bil v veliko pomoč osebni zdravnik pa skupina za samopomoč pa tale forum, potem kuža, ki me je prisilil v vsakodnevno gibanje, potem pa seveda jaz sama, ki sem se odločila za življenje in za spremembo - kar je pa pogoj za to, da se začno stvari obračat na bolje

[dman]

Zalostnapuncka,

ne boš verjela, ampak si lahko SAMA pomagaš! Psiholog ti bo pa pri tem pomagal. 
Ne pričakuj preveč in prehitro, spremembe ne bodo prišle čez noč, pripravi se na trdo delo, na boj sama s seboj.
Če ti bo uspelo, tako kot je včeraj Petri (pardon za off, ampak res ne morem pozabit, zame je bilo tako fenomenalno ), je odvisno samo od tebe.
Ampak imaš vso moč. Kar pogumno v boj.

Sam še nisem na koncu (če sploh kdaj bom  ), ampak se borim - počasi in pogumno.

Vse lepo ti želim!

[Gigli]

Zalostnapuncka ,

Vrjamem, da trpiš . Poznam to.

Dman in Arwen sta zelo dobro napisala. Jaz sem leta trpela za istimi simptomi, boleznijo in pričakovala čudeže najprej od tablet, ad-jev potem od psihiatra, bioenergetika, zdravilca i.t.d. Predvsem zadnja našteta sta mi obljubljala, da me bosta pozdravila. Seveda sem vrjela..in bila še toliko bolj razočarana, ko sem ugotovila, da ni nič bolje.
Moje pravo "zdravljenje" se je žačelo takrat, ko sem ugotovila, da si najbolj lahko pomagam sama. Je težko, dejansko je trnova pot, ima vzpone in padce. Ad-je jemljem, vendar se zavedam da so zdravila zgolj opora, psihoterapija (čiščenje preteklih travm, KVT terapija, spreminjanje in že zavedanje negativnih ponavljajočih se vzorcev,...), šport in rekreacija (včasih se koooomaj kej spravim, se morm res prisilit) in predvsem to, da se začneš CENITI, SPOŠTOVATI, da se imaš rada. Da počneš tisto, kar je TEBI všeč, kar tebi ugaja, da začneš misilite NASE. DA POSTAVIŠ SEBE NA 1.MESTO.

Tako kot Dman se tudi jaz še borim, vsak dan. Napredek je ogromen. Zavedati se moramo, da padci še vedno bodo, vendar ne bodo tako zelo izraziti ter tako dolgo trajajoči. Bodo pa.

Vem, da je težko, vendar ne izgubi upanja. Kadarkoli ti bo težko, se lahko obrneš na nas tukaj na forumu. Piši še kaj.

Upam, da boš kmalu bolje.

lp,
gigli

[zalostnapuncka]

Ja se strinjam, da je Petra dokazala, da je nemogoče mogoče in, da moraš samo verjeti vase. Ona je itaq carica. 

Ja tudi tega se zavedam, da je vse v nas samih in na nek način smo sami krivi zato kar se nam dogaja, sam pustimo, da se nam to dogaja in ne znamo postaviti meja.

No ja pri meni je tudi to, da nikoli nisem zadovoljna sama s sabej, nikoli ničesar dovolj dobro ne naredim, hmmmm verjetno posledica vzgoje v otroštvu.

Upam, da mi rata najt neko ravnovesje in živeti neko smiselno življenje, ker tole vegetiranje res nima več smisla.

Hvala vsem za vzpodbudo 

[Gigli]

Pozdravljena 

Na dobri poti si .
Načeloma je tako, da se zavedamo dejstva, da imamo v sebi moč a vseeno kot si napisala ne znamo postaviti meja. In se krog obrača po ustaljenem tiru.
Težko je odpraviti težave, ki so se v nas nabirale toliko časa v relativno kratkem času. Vsi bi si sicer tega želeli a tako žal ne gre.
Jemlješ kakšne ad-je? Kako pa je kaj s psihoterapijo?

lp,
gigli

[zalostnapuncka]

Pri meni se vse nabira že kar dolgo časa, v zadnjem obdobju pa se je vse samo skoncentriralo, zaradi grdih stvari, ki so se mi zgodile. V bistvu so me kar pošteno dotolkle.

Zavedam se, da bi morala spremeniti stvari, se nekako izvleči it tega, samo ne poznam pravega načina, moči pa tudi trenutno nimam dovolj.

Ne ne jemljem AD-jev, terapije s psihologom pa začnem naslednji teden. Ne vem malo se bojim AD-jev, ker pred časom sem jih jemala kak teden, ampak sem se počutila zelo čudno, bila kar malo zadeta, pa še bojim se, da se vsi zredijo, ko jih redno jemljejo. 

 

[gogi]

Vsi ki smo začeli z jemanjem Ajev, ali vsaj večina, smo imeli začetne stranske učinke, ki so bili vse prej kot prijetni.
Danes ni več tako, marsikdo izmed nas je že prenehal z njimi, seveda pa je treba precej delati na sebi...kot si omenila, pogovor s psihoterapevtom, psihiatrom je zlo dobra izbira.

Vso srečo, boš videla da bo šlo na bolje. 

[zalostnapuncka]

Hvala upam, da se bo res vse kmalu postavilo na svoje mesto, ker se mi ne da več neumnosti delat 

[LiiMoNcA]

Zalostna Punčka!

Js Mam Isti Problem Kot Ti.Meni Traja Depresija Že 4 Leta In Se Tudi Jaz ne Znam Spopasti Z Njo...Včasih sem Poskušala Sama Pa Ni Šlo, Pol Sm Hodila K Psihiatu Ta Me Je Napotil K Psihologu Dali So Mi Zoloft 50mg Pa Ni Nič Pomagalo Potem So Mi Zvišali Dozo Na 100mg Pa Je Povsem Isto Kot Da Nebi Nič Jemala...Tudi Jaz Pogosto Pomislim Na Samomor Sama Semi Grem Že Na Živce,Nemorem Se Skoncentrirati,V sebi Imam Zatlačenih Polno Problemov A Jih ne Morem Nikomur Povedati Zato Jih najlažje Sprostim Z Jokom...Lahko Me Upišeš Na Msn dasy.dance@hotmail.com a Se Malo Pogovoriva In Nama Bo Obema Lažje.

Lep Pozdrav !

[dman]

LiiMoNcA,  !

Drgač pa se strinjam, včasih jok tudi pomaga. Tko da mislim, da s tem ni nič narobe. Je nekak obrambni mehanizem telesa pred stresom. Jst, kadar se mi velik nabere in me zalijejo solze, se po tem velik boljš počutm. Tko sproščeno, vsa tista napetost popusti.

Btw, eno vprašanje: zakaj pa vsaka beseda z velko začetnico? A so kakšni novi trendi zdej? Tko kot pr8, LOL, ROFL, weselje, wolja, 'Stari se je skenslou z rufa' ipd.?  To je tako vprašanje bolj za štos 

[zalostnapuncka]

Ja solzice, hmmmm kaj pa vem, saj pridejo, dostikrat, a pomagajo niti ne, no ja vsaj meni ne 

Men se dogaja, da pač obupujem nad seboj in se tudi več dni ne spravim iz postelje, oz. se mi niti ne da dobiti s prijatelji, tako nekako razšaloščen si nad svojo usodo 

[LiiMoNcA]

Heh to sm tko navajena da učasih tko napišem... :sesmejem:drgač je pa od sakega posameznika odvisno...js se morm učasik mal zjokat da se usaj mal razbremenim

[zalostnapuncka]

Saj solze niso nič slabega 

[Gigli]

Popolnoma nič.
Meni osebno jok pomaga, napetosz popusti..

LiiMoNca,
nekaterim primejo najvišje oziroma zelo visoke doze ad-jev. To je čisto odvisno od posameznika, nekaterim pa primejo šele kombinacije zdravil, tako da ne obupat.

lp,
gigli

[asdf]

meni tudi solze pomagajo , a kaj ko se lahka zjočem, le ko me bivša punca pokliče in reče da nikoli več ne bo isto, to je edina stvar ki se lahko zjokam in takrat je lažje, bi se večkrat , a ne morem

[Aslan]

Zalostna punčka pozdravljena.

Iz vesele in razigrane ženske sem se, pred 3 leti, po nekaj težkih dogodkih
prelevila v ženkso, ki je bila prepričana - globoko prepričana: NIKOLI VEČ NE BOM SREČNA.
Takoj po tem je prišla panična motnja. Torej bom še bolna za po vrhu.

Pa sem se lotila zdravljenja zelo aktivno.
Antidepresivi, osebna rast na vse možne načine in psihoterapija kot strokovna pomoč.
Med branjem sem se prvo lotila prav knjig "o sreči" .. KAKO biti srečen?

Zdaj po 3 letih lahko rečem, da sem spet SREČNA.
Kljub ne preveč lepim dogajanjem (ločitev, finančna kriza itd...)
Tudi panična motnja je obvladana.
Lako se bo še pojavila, vendar se ne bo če bom živela v ravnovesju s samo seboj.
Če pa se bo pojavila je to znak da je področje ki ga moram še predelati.

Želela sem tole moje dogajanje podelit s teboj.
Ker me je spoznanje, da je sreča "stanje duha" in ne odsev dogodkov zunaj mene obogatilo.

[zalostnapuncka]

Ja nekaterim se je težje zjokati, jaz se verjetno tudi premalokrat, večinoma mi to uspe samo takrat, ko bes kar drvi v meni 

Hvala za deljenje izkušenj . . . Vedno je lepo slišati, da se je nekomu uspelo pozdraviti in obvladati samega sebe. To je res pohvalno, tega ne razumeš dokler sam ne zapadeš v to. Pred leti bi se verjetno smejala takim zgodbicam in bi takemu človeku prilepila kakšno neprimerno nalepko. Danes pa še predobro razumem ljudi, ki to preživljajo, grozno je.

Vem, da je vse samo v nas in v naših glavah, potrebno je "samo" najti moč v sebi, poiskati sebi primerno pomoč (vsakemu ustreza kaj drugega) in se pregrizti skozi težke čase in zmagati.

Upam, da tudi meni in vsem vam tudi uspe. Ključ pa vidim v pogovorih . . .

 

[terapevtka]

Hellow,

prebrala sem tvojo zgodbo in se v njej našla. Tudi sama sem doživljala enako zgodbo kot si jo opisala ti. Ni mi bilo do ničesar, razmišljala sem samo o smrti in samomoru,vse je bilo črno, izhoda pa nikjer. Nekako sem se napotila iskat pomoč, dobila adtje, katerih se pa le ne boj, če se odločiš zanje. Ti bodo v pomoč.
Seveda bo potrebno veliko dela na sami sebi in opore, da ti bo lažje. Sama sem v tem peklu že več kot dve leti, še vedno so vzponi in padci kdaj pa kdaj, vendar sem spet tista stara jaz. Želim ti vse dobro pa ne obupati, imamo upanje pozdravček

[zalostnapuncka]

Hvala za podporo 

Ja včasih je res težko, da ne bi človek razmišljal o grdih stvareh in o tem, da bi bil presneto lepo, če te ne bi več bilo, ampak so tudi dnevi in trenutki, ki znajo biti tako zelo lepi, da zbrišejo vse tisto grdo in tega se je treba zavedati in vztrajati zato. Sama sem po dveh poizkusih samomora ugotovila, da to ne bo in ni rešitev, samo globlje toneš. Potrebno je v življenje spet vzeti v svoje roke in ponovno zaživeti, saj vem, da bom iz tega izšla veliko bolj močna in kos nadalnjim preizkušnjam in oviram na poti.

Za ADje se še nisem odločila, ampak mislim, da bo potrebno tudi to. Malo se pa le bojim teh zdravil.

Pa gremo novim zmagam na proti z vzponi in padci