Slaba vest po vsiljivkah

[tajsa]

Evo spet pišem..smo prišli do 8 meseca tako da je do porada še malo...Že prej sem pisala, da se zadnje tedne počutim veliko bolje, misli pridejo a so izgubile moč, tako, da lahko shajam z njimi. Se mi pa sedaj dogaja nekaj drugega, ko mi misli ne pridejo več do živega me toliko bolje v obup spravla slaba vest kakšna oseba da sem, da sem sploh dovolila, da mi take misli pridejo v glavo, tako grozne misli in to do otročka, ki mi pomeni največ ( sprašujem se zakaj teh misli nimam do nekega tujega človeka, zakaj se vedno pojavlajo do oseb, ki ti največ pomenijo - v mojem primeru do otroka. Zato je vse skupaj še toliko bolj grozno ). Ta borba s samim s seboj mi jemle energijo dan za dnem. Te grozne, krvave slike so izgubile moč in jih lahko takoj odbijem a ostali so očitki, kako grozna oseba sem, da sem si to sploh dovolila, da bi otroku kaj slabe želela ali celo naredila... Imam občutek da se korak za korakom prebijam skoz to ampak gre zelo počasiii..Iskreno si želim, da bi to s prodom enostavno izginilo in da bi dojela koliko mi otrok dejansko pomeni in da ga imam resnično rada in da je vse skupaj le posledica okm.
Glede kakšnihkoli zdravil, so tudi meni rekli naj počakam do poroda ( vendar se trenutno še vedno tako močno počutim, da jih ne bi rabila ) sem pa že resnično utrujena od teh misli, samogovorov in slabe vesti za zakluček.

Bolj ko vse skupaj, sem mogla iz sebe vn dat pa brez zamere ) Nekje sem prebrala, da bi se morali naučiti ločevati občutke in dejstva, ampak kaj ko imajo vse te misli tako moč nad teboj, enostavno te ohromijo! Zato se mi zaenkrat še zdi nemogoče, da bi jim dala prosto pot, čeprov ravno ta borba je najuhjša.

[trzinka]

Tajsa,

probaj si pisati misli v kakšen zvezek in potem ko boš bolje preberi kaj si napisala in razmisli, če so to realne misli. Vse si zapisuj.
Sploh ne dvomim vate, seveda boš dobra mama, vendar ti svetujem, da si po porodu vseeno poiščeš pomoč.

[Anchi]

Tajsa, za vsiljivke je zelo značilno (sploh za tiste bolj krvave in krute), da se tikajo ljudi, ki so nam najpomembnejši, najbolj dragi in ki se za njih najbolj bojimo, da jih ne bi izgubili. To, da imaš vsiljivko, ne pomeni, da si te reči zares želiš - če bi si jih, potem ti vsiljivke sploh ne bi predstavljale takih hudih muk. Tvoji možgani enostavno prihajajo na dan z najhujšimi stvarmi, ki si jih lahko zamisliš, pa ne ker bi si jih želela, ampak ker imaš OKM. Torej na take misli enostavno poskusiš gledati, kot na filmski trak nekih motilcev signala in jim ne pripisuješ nobenega pomena. Lažje reči kot narediti, vem.

Če praviš, da so krvave slike izgubile moč, bodo počasi odšli tudi občutki in očitki povezani z vsem skupaj. O otroku nimaš krvavih misli zato, ker ti ne bi nič pomenil, ampak ravno zato, ker ti pomeni ogromno, ker se ti uresničitev teh misli zdi nekaj najbolj groznega, kar si lahko zamisliš.
Glede zdravil sklepam, da si se posvetovala s psihiatrom, ne s splošnim zdravnikom. Če je tako, potem je presodil, da ti gre dobro in da boš zmogla. Po porodu pa kar znova stopi do psihiatra, da se prepreči morebitno poporodno depresijo ali poslabšanja zaradi kakšnih hormonskih sprememb oz. da te prvih nekaj mesecev spremlja.

[lovreklovrek]

lp,tudi meni se je zgodilo po porodu,da so na obisk prišle vsiljivke in sem se ustrašla,da bom otroku kej nardila,npr.mu med božanjem strla glavo,zlomila pri previjanju prst....fak!kakšne misli!??!!!!!od kod?kako sem lahko taka prasica da to razmišljam,pa sej ne razmišljam,nevem od kod je to prišlo.sem mar normalna al se mi je čist scufal?strah,da otroku kaj nardiš in to namenoma ane?je šlo mimo,hvala bogu,ob vsem tem pa človek občuti globok sram do samega sebe in še enkat pogledaš bitjece kako steguje ročice proti tebi in se ti nasmiha in grgra in pomiliš kako sem lahko to razmišljala,oprosti sinko moj,rada te imam....najrajš na celem svetu....

[Arwen]

Tajsa, kako si kaj? 

[tajsa]

Hej hej hvala vsem skupaj za odgovore..v času krize ti pomaga vsaka beseda tako da sem zelo vesela, da lahko pridem tukaj in gor izlijem svoje misli. Je čisto nekaj drugega kot, če bi to vsakič naredila pri svoje fantu ( od njega itaq vedno slišim le to a že spet to, nehaj, logičn da mu ne boš nič slabega naredila to so samo misli, itd. ) včasih rabiš malo več kot pa samo to, da trapaš in pretiravaš in nikoli ne smeš podcenjevati stisko nekoga drugega, čeprav se tebi zdi vse skupaj neumno. Se spomnim še par let nazaj, ko sem imela hude probleme z anoreksijo...tako sem se želela pogovarjati o tem, dat vn iz sebe povedat kako grozno se počutim...a vedno sm naletela na to kako neumna in trapasta sem in kako pretiravam ( edina oseba ki mi je takrt pomagala je bila psihologinja ).

No naj vam pa povem, da sem veliko veliko bolje kar me iz srca veseli, saj se bliža april ko me čaka rok in res bi tale čas namenila sebi in pripravam na porod in resnično ne želim več zapravlat energije za te misli in opravičevanja in slabo vest. Sem taka oseba, ki vedno išče odgovore zakaj se nam kaj dogaja, kje je izvor in navadno se zatečem v bolj duhovni svet in tudi tokrat sem se in mi je dejansko res pomagalo Prebirala sem o karmičnih zapisih in dolgovih, o tem kako naš um vpliva na naše življenje in s tem tudi misli, ki so le kreacija našega uma. In da je dejanska rešitev v tem, da nadvladamo um in s temu tudi misli. Sem odkrila eno supr knjigo, ki govori ravno o tem in jo sedaj nosim za sabo in jo ne dam iz rok. Ker misli dejansko ni več, če so me ne bolijo več. ampak pride pa tistih pet minut ko si žalosten ( slaba vest, še vedno se sprašuješ ali je kaj narobe s teboj, itd. ) težko se je non stop držat na površju in ko padem dol mi knjiga pomaga da vstanem ... to bom rabila, dokler ne bom vsega ozavestla !

V tem času, ko sem zelo trpela, lahko rečem, da sem se zelo veliko tudi naučila in torej ima vse nek svoj razlog, ki nas uči ... zarad njega rastemo in zorimo! Nekateri imamo take krvave misli in slike, kako bi poškodovali svojega otroka, in to tako noro boli, ker veš, da tega ne boš storil in ker veš da ga imaš najraj na svetu. Ampak to je moj zapis, pri katerem morm vedt le eno da je to samo misel ! Nekdo drug bo rekel, da so te moje misli največja možna traparija in da naj ne trapam, sam pa bo imela nore stiske in misli o tem, da bo ostal sam brez vseh. Vsak ima te misli, le druge zapise in druge oblike in spet je odvisno, kako jih doživljaš ali jih lahko potlačiš ali pa jih spuštiš vn in jih poskusiš ozavestiti in minejo. Ne trudite se pa tega potlačiti vase ( ne traja dolgo, ko pridejo nazaj in bolijo še 2x bolj )

Moja tako rečeno psihologinja mi je 1x rekla, da so te misli večni boj s sami seboj, lahko trajajo celo življenje lahko pa jih odpraviš ( ko pride pravi čas ) in če želiš nekaj narediti na sebi.

Se vam še oglasim, lepo se imejte 

[lusilu]

Tajsa, me veseli, da ti je bolje...Pa če tudi ostalim kaj pomaga, bom še tole napisala. Občasno imam jaz obsesije (kadar se malo slabše počutim in to, kkšna vrtoglavica, kadar trebuh boli......) da mam ful hudo bolezen, itd...In kadar okm-jam o boleznih me sploh ni strah, da bi otroku kj nardila, oziroma na to sploh ne pomislim. In potem se vprašam, zakaj me (kadar okm-jam bolezni) ni strah, da bi otroku kj nardila? Ja, če me takrat ni strah, pol nj me pa sploh nikol ne bo strah... To sm zj mal čudn napisala, sam se mi mudi, tko da upam, da razumete, kaj mislm s tem povedat...

Tajsa, a mi lahko poveš naslov teh knjig, pr8?

[tajsa]

Te razumem.. vsak more najti svoj način, ki mu pomaga, da ga te misli ne prevzamejo, da se ga ne polastijo. Ker v svojem bistvu vemo in čutimo, da smo ljubezen in da nikomur ne bi mogli nič žalega storiti ( jaz naprimer sem že 10 let vegiterjanka zarad živali, ker enostavno ne prenesem te bolečine, ki jo občutijo one, predn se znajdejo na krožniku in podobno ) in najbolj ironično je potem, da bi pa lahko škodovala nekomu, ki mi je toliko pri srcu, brez katerega si ne predstavljam več življenja. že nekje na temu forumu sem prebrala, da si nekateri pomagajo, ko se zagledajo v neko stvar ali ko začnejo opazovati okoli sebe..zdej to razumem, premalo zavestno živimo v tem trenutku, večino stvari počnemo samoumevno brez, da bi se jih sploh zavedali. Sm stestirala to vrjanto, da poskušam biti čim bolj v tem trenutku, sedaj in da ne razmišlam ne o preteklosti ne o prihodnosti. In ko tisti trenutek začnem dojemati svet okoli sebe, ko začnem opazovati stvari, vsa stiska izgine ... sicr te stvari morš trenirat, to se ne da čez noč ( zato vsi pravijo da je zdravljenje okm-ja dolgotrajen proces ) Sicer pa če te bo zanimalo boš to našla v knjigi: Eckhart Tolle: Zdaj ! Resnično tvoj je samo ta trenutek. Naj povem, da sem tole knjigo, dobila v roke čisto tako mimogrede, sploh je nism iskala in ko sem jo začela prebirati so se mi stvari začele kar odpirati, tako da ne bom rekla da je čudežna knjigo, a jaz sem ravno to dobila, kar sem iskala razlog in izvor ! čeprov izvora vsega tega ne bomo iskali ker je preveč zapleteno in naj tudi ne bi bili pripravleni ga sprejeti. Uspeh je že, da ugotovimo, kako to stvar nadvaldat in se je na ta način rešit ampak brez ozaveščanja in sprejemanja ne gre.. vem da me čaka še veliko dela ampak to da lahko veči del dneva normalno živim in ponovno ustvarjam mi veliko pomeni ker se mi zdi da sem za dva meseca prenehala živeti in pri vsem tem si rečem a tako moč majo misli - nesmisel !



As I began to love myself I recognized that my mind can disturb me
and it can make me sick.
But as I connected it to my heart, my mind became a valuable ally.
Today I call this connection "WISDOM OF THE HEART".

by Charlie Chaplin 

[PETRAČKA]

Ojla!
Tukaj še ena z vsiljivkami. Zdaj ko je tako temačno, pusto vreme, so vsi strahci, vsiljivke, negativne misli, dvomi, obtoževanja prišli na dan z vso močjo.
Kje si Tajsa, kako dojenček?
Zopet je čas, ko je treba vzeti v roke kakšno knjigo, da nam da spodbude. Jaz sem si kupila Premagovanje anksioznosti za telebane. Krasna knjiga. Jo prebiram po delčkih, ko je dovolj hudo jo takoj pograbim. Ko pa čutim, da sem dobro jo pustim pri miru. Ampak imam jo pri roki.
Torej z vsiljivkami se s presledki borim že deset let, zraven pa še anksioznost. Tako, da vas vse zelo dobro razumem.
Res je pomembno, da se zavedamo, da akutna faza mine in potem je veliko lažje.
LP in uspešno, polni ptimizma še naprej premagujmo te motnje.

[tajsa]

Hej Hej...moj otročk ma sedaj že skoraj 7 mesecov in priznam dnevi kar letijo ..polno zaposlena...tako, da včasih pridem samo malo preletet pa vedno odlašam in pravim da bom kaj napisala naslednji dan...ne boš vrjela tudi mene je strah..ravno lani v času božiča so vsiljivke in sva stiska prišle do vrhunca in je bilo to zame zelo težko obdobje ..me je kar strah kaj če se ponovi..
tele mesce po porodu so bili kar lepi...vsiljivke so se vrnile, le ko sem bila utrujena in pod stresom..je pa res da so meni zelo pomagale knjige in razni članki kar sem uspela najti na interentu... jst sm se pač bolj vrgla v duhovno plat raziskovanja..danes vem da so to naši zapisi..naš um, ki se ga moramo naučiti nadvaldati ..ampak povečini nas on, kar ni prov..je zelo težko ampak jst veliko lažje živim danes s tem..sedaj ko je otroček pred mano je še težje ker šele po porodu dojameš kako rad imaš otroka ko ga imaš 1x v naročju in potem da se ti še te stvari vračajo...ubistvu najbolj boli ta slaba vest, ki jo občutiš ko gledaš otroka..čakam na dan ko bom te misli loh popolnoma sprejela da so pač tukej in jih s tem odklopla .. bom pa mal pogledala za to knjigco, ki si jo omenila...namreč za taka obdobja ni bolšega zdravila kot dobra knjiga ...jst še vedno prisegam na Eckhart Tolle: Zdaj ! Resnično tvoj je samo ta trenutek ali pa malo novejša NOVA ZEMLJA ti dve knjigi sta mi resnično pomagali dobesedno dihat..ko je bilo najbolj boleče...drgače pa trenutno veliko kar mi čas dopušča rišem in nekako dajem iz sebe te negativne stvari in pa veselo športam kar mi zelo pomaga...

tole je nekaj od mene ...se še kaj javim...

bodi lepo, lepo je vedt da ste tukaj gor ljudje, ki me razumete...sej imam ljudi s katerim se lahko pogovarjam a če tega sam ne doživiš ne razumeš in težje pol tudi zate, ker kake bistvene pomoči ne dobiš..

papa

[anuška1]

 Vsiljivke spadajo k anksiozni motnji (OKM).  Najbolj pomembno je, da se z njimi ne identificiramo, ko se pojavijo. Pomaga, da se postaviš v vlogo opazovalca, da opazuješ misli, ki se ti vsiljujejo. Imeti slabo vest po teh mislih je popolnoma nesmiselno, saj ravno tisto, kar se človeku vsiljuje (ponavadi kakšni grdi prizori, da bi komu kaj naredili, ali kaj nasilnega ipd.) tega posameznik v resnici ne želi storiti. In od tod tesnoba. Nekaj kar se ti gnusi, se ti vsiljuje in misliš, da si ti zato slab človek.
 Pri predmetu psihoanalitična teorija sem delala seminarsko na to temo. Ena izmed tez je, da imajo vsiljivke lahko ljudje, ki so imeli vzgojo, ki je vzbujala močne občutke krivde, tako je posameznik razvil tako imenovani strogi idela jaza. Preko vsiljivk lahko posameznik zopet nadaljuje s krivdo, tako kot so mu jo vzbujali starši, jo zdaj z vsiljivkami vzbuja sam sebi. Se pravi, da je šlo za vzgojo z nasilnimi elementi...
Je pa tako, da pridejo in tudi minejo

LP  ANUŠKA

[Coraline]

 in znova pridejo, pa minejo, pa pridejo in so z nami, tudi ko mislimo da jih ni. dejansko nikoli ne minejo, ne vem več kaj je vsiljivka in kaj sem jaz. sovražim sebe in vse ostale glasove ki se mi podijo po mislih in delajo sranje

[tajsa]

Um.. ko nam ga bo uspelo utišati in nadvladati bodo tudi misli izgubile moč...celo življenje živiš v prepričanju da si kar misliš...sedaj pa se moramo naučiti da misli niti približno ne kažejo tega kar smo ..to je najtežje...tako kot težko dojeti da ne obstaja preteklost ali pa prihodnost ampak obstaja le ta trenutek zdaj...to je edino kar imamo v rokah...lahko si pametn ko stistka popusti...ko stiska pride pozabiš na vse ..jst pravim tistih 5 minut je vse črno in ti nič ne pomaga amapk pol se pa le brcem pa izstopim iz tega !!
Da bo le vedno manj takih trenutkov ...

jaz pa sem mnenja da so to dušni zapisi glede na vsa naša pretekla življenja in v tem tukaj jih odpravlamo in očisčujemo! Vsak pa ima svojo razlago, tisto ki mu pomaga preživeti vse to !