Lepo pozdravljeni
Že več kot 3 mesece spremlajm ta forum in moram reči da mi je zelo všeč, amapk kot veliko uporabnikov sem tudi jaz zbiral pogum, ker nisem vedel kako naj opišem svoj problem, bolečino, čudne občutke. Nebom kradel preveč časa z uvodom zato bom kar začel.
star sem 21 let, počutim se kot stara razvalina- Yugo 45, kateri rabi veliko obnove in truda. Počutim se zelo osamljenega, izgubljen sam pred seboj. Ne vem kaj bi s svojim življenjem, ne znam oz ne morem razmišljati za prihodnost, ker se preveč obremenjujem s preteklosti, v večini gre za neljbube dogodke ki sem jih doživel.
vse skupaj se je začelo pred letom in pol, ko sem odšel na študij v Mb. Neresnost do šole, pijančevanje po dolgem pa po črez. 3 mesece sm hodil v Maribor samo pit, v nedeljo dol do srede pijan, v četrtek je bil dan za treznjene in da sem dobil nekaj barve preden sem prišel domov. Doma vprašanje kot vedno, kako je bilo na faksu? odgovr vedno isti, zelo težko drugač pa supr... Po nekem času sem dobil sobo v študentskem domu, tu se se pa začele moje težave.
Odločil sem se da bo nehal pit, da bom začel hoditi na faks. Nekaj časa sem se držal tega, nakar sem dobival hude prebavne motnje, postajal sem zelo živčen, glava je bila vedno bolj prazna. Nisem se znal pogovarjati z ljudmi, nerodne situacije z drisko, zato je študentska soba postala moj zapor. Cele dneve sem sedel za računalnikom, naročal hrano nadom, v redkem primeru odšel v gostilno na kavico. Dobil sem strah pred ljudmi, cmok v grli, ko sem želel koga pozdravit sem zvenel kot bi bil kastriran. Najbol sem se bal te driske s sluzjo, za katero sem prvič prebral tu na forumu. Vsak dan sem mel probleme z njo zraven pa so bili sami črni scenariji, enkrat sem videl letak na kateremu je bil opisan rak na prostati, simptomi so bili zelo podobni, sluz, bolečine v predelu zadnjika... Mislil sem da bo konec z menoj. Šel sem na pregled k svojemu zdravniku, iz prve dobil prst v rit in reče niso hemeroidi, s teboj ni kaj narobe. Nato sem šel v Villach k očetovem urologu, tudi tam sem dobil isti odgovor. Vprašal me je če sem pod kakim stresom, pritiskom in jaz kot iz topa NE. Nisem si upal priznati svojih težal, ker sem se sam sebi posledično tudi drugim zdel zelo čuden.
Tu so še panični napadi. S prva sm mislil da je to zaradi marihuane (včasih sem rad skadil kakšnega oz 3), težko dihanje, nekaj mi je zablokiralo pljuče, tega občutka ne znam opisat, kot da nebi imel dovolj moči da bi vdihnil oz izdihnil zrak. Nekdo mi je celo rekel če mi prihaja, ker sem tako lovil sapo. To me je še bolj prizadelo, čist sem se oddaljil od ljudi, prenehal kadit travo, s kompleksom v glavi, da je z menoj nekaj narobe. skos sem mislil da je bolezen, nisem hotel verjeti da je na psihi.
Nekega dne sem brskal po netu, naletim na ta forum. ko sem začel prebirati težave drugih (morda se bo slišalo čudno ) sem biv presrečen, zato da nisem edini tak, posledično se mi vse skupaj ni več zdelo tako čudno. Spoznal sm da sem še en tistih, ki se spopada z depresijo in drugimi motnjami.
Zadnje čase se zelo slabo počutim, občutek imam da je dan dol 150ur, ne mine nikamor, ne vem ka bi sam s seboj, nimam volje da bi odšel ven, še vedno čutim bolečino in praznino v srcu, ker sva se s punci razšla (pred 2 letoma). Ne bojim se tega da bi ostal sam, bojim se da ne bom mogel nobene druge imeti tako rad. Ta bolečina, ta samota, ta odtujenost - prazna glava, razjeda me od znotraj. AD še ne jemlem, ker sem jih odklonil, hotel sem brez tablet priti s stvarmi do dna. Pride teden ko mi je bolje, se počutim kot bi se rodil na novo, kar naenkart me zabije, da še govorit ne morem.
Še ena taka ki me je zelo prizadela, sediva s "kolegom na kavici" se mu malo odprem, da bi se razbremenil, mu povem to težavo z driski,... ni bilo dve uri ko sem šel k njemu po nek cd, pricofa nejgova cimra in reče. aaaa ti si pa uni ko maš take čudne probleme. Od takrat sem zelo zaprt vase, tako za malo se mi je to zdelo, sploh ne vem kaj naj si mislim.
V glavnem, v ponedeljek se naročim pri zdravniku, želim iti na pogovor k psihiatru, upam da se bo obneslo, do tablet mi ni, čeprav vsake tolk časa pomislim, da bi morda bilo lažje (morda sem preveč trmast).
Upam da sem vse skupaj napisal kolikor toliko razumljivo, prvič po dolgem času sem se odprl, zato je kar vse naenkrat hotelo iz mene
, trenuto se zelo fajn počutim, čeprav sem prej 15 min strmel v naslov ker nisem vedel kaj naj napišem. Lepo se mejte, hvala ker ste mi prisluhnili
