Moj dnevnik težav

[dman]

Zdravo, ko sem se naročil k terapevtu, sem mu nesel tudi zapise, ki jih zapišem, kadar imam težje obdobje, ker jaz mu tam nikoli nič pametnega ne povem, tako pa lahko približno vidi, kaj me muči.
No, skratka, odločil sem se, da ta dva zapisa delim tudi z vami. Prosim, spoštujte, kar preberete, saj sem v zapisih razkril praktično celega sebe. Lahko pa pripišete tudi kakšno misel, vtis, vprašanje, nasvet ...

sobota, 31.10.2009 ob 17h

   Počutim se tako osamljenega. Občutek imam, da nimam nikogar, ki bi mu bilo zares mar zame. Imam kar nekaj prijateljev, s katerimi smo bili skupaj od otroštva, vendar imam vedno bolj tudi občutek, da ne spadam več nikamor. Nikjer se ne počutim sprejetega, razen v družini. Pravzaprav se v kakršni koli družbi počutim izredno osamljenega, kot da me ne noben ne razume, kot da ni nikomur mar zame. Poti s mojimi starimi prijatelji se razhajajo, saj počasi začenjamo živeti vsak svoje življenje, vsak ima drugačne hobije, obveznosti ipd. Novih prijateljstev že nekaj časa nisem ustvaril. Tudi na faksu nimam nekih dobrih kolegov - tak občutek imam, da vsak živi le še zase, da so vse fraze “Zdravo, kako si?” le še vljudnostne, da nikogar v resnici nič ne zanima. Saj se trudim, pa gremo na kdaj s kolegi na kavo, na izlet, trudim se biti čim bolj odprt, pa tudi uspeva mi. Velikokrat se kar dobro vključim, tako da nisem več le nem poslušalec in opazovalec, ampak še vseeno se mi zdi, kot da nekaj manjka. Taki odnosi samo zato, da zabiješ čas in da nekaj debatiraš, mi niso dovolj. Rad bi nekaj več, da bi me imel nekdo rad in da bi imel jaz nekoga rad. Se mi zdi, da do nobenega nič ne čutim in prav tako, da nobeden nič ne čuti do mene. Počutim se osamljenega v tem svetu.
   Vem, da je napaka v meni, in rad bi to spremenil, rad bi se spremenil, pa se ne znam. Poskušal sem že z nešteto stvarmi - z jogo, meditacijo, afirmacijami, pomoč pri psihoterapevtu, medikamentno zdravljenje, metoda opuščanja čustev ... Še vsaka od teh stvari mi je vlila upanje, mi do neke mere pomagala, vendar je vedno sledil spet padec. In potem se vprašam, kaj sem naredil v zadnjih 3/4 leta? 3/4 letat sem dan za dnem delal na sebi, se bojeval, žel neke navidezne uspehe, da sem očitno ves ta čas le potlačil občutke in da sem spet na isti stopnji. Ne vem, morda se stvari lotevam na napačen način. Vsak drugi dan hodim v fitnes, vsak drugi dan tečem. Dejavnosti, ki mi v tistem trenutku zelo pomagata. Ampak vem, da je to le beg. Ko učinek popusti, se občutki spet vrnejo. Nočem več bežat, hočem se za vedno spremenit. Ampak se počutim tako nemočnega. Ali se je sploh možno spremeniti? Najtežje je to, da še sam pri sebi ne vem čisto točno, zakaj imam take občutke. Zato je ta zapis tudi tako težko pisati. Zakaj se počutim takega tujca na tem svetu?
   Nisem bil od nekdaj tak. V bistvu nisem po naravi tak. Vendar pa sem že od malih nog zelo občutljiv, že od nekdaj vedno potrebujem neko podporo od zunaj. Nekoga, ki bi bdel nad mano in me varoval. Nekoga, ki bi nosil odgovornosti namesto mene. Do sedaj se še nisem spremenil. Še vedno sem tak. Ob sebi bi potreboval nekoga, ki bi me varoval. Vem, da to ni prav, vem, da je čas. da postanem samostojen, da se postavim na svoje noge, vendar ne znam. Nikoli se nisem znal postaviti zase in še vedno se ne znam. Nikoli nisem znal vztrajati pri svojem in za svojimi mislimi ali dejanji stat. In še vedno sem tak. Obračam se z vetrom, saj želim ugajati drugim. Zato, ker brez tega ne znam obstajat. Ker me brez zunanje potrditve sploh ni. Zato imam sedaj take občutke. Ker nimam zunanje potrditve. To hočem spremeniti, pa spet - ne vem, kako.
   Najbolj me jezi pri celi stvari to, da imam npr. obdobje 1 meseca v redu, ko sem optimističen, ko se mi zdi, da mi vse gre, da vse deluje, potem pride obdobje parih dni, ko sem čisto na tleh. V takem obdobju sem zdaj, ko pišem ta zapis. Zato mi največjo težavo predstavlja govoriti o mojih težavah, kadar sem v ti. “dobrem obdobju”. Takrat se mi zdi, da teh težav sploh nimam, zato jih tudi ne znam izraziti, kot da niso del mene. Potem pa seveda pride slabo obdobje, ko je vse obratno. In tako se ponavlja v nedogled. Sam ta “slaba obdobja” dojemam kot neko opozorilo, da nekaj ne delam prav, da moram te stvari spremeniti. Dobra obdobja so najbrž rezultat učinkovanja antidepresivov, slaba pa se pojavijo, ko se nabere preveč stvari. Torej vidim, da mi ADji sploh ne pomagajo pri reševanju težav, ampak samo omilijo simptome. Poleg tega pa me še zavedejo, da se problemi rešujejo, a se v resnici le potlačijo. Če bi vedel za kak drug način, kako bi svoje težave zanesljivo odpravil, bi z največjim veseljem takoj prenehal z ADji, tako pa mi na tej stopnji zaenkrat predstavljajo nekakšno rešilno bilko, ki mi omogoča vsaj kolikor toliko normalno funkcioniranje v vsakdanjem življenju.
   Včasih tudi razmišljam, če bi bil vzrok mojih težav lahko kakšen dogodek v preteklosti, vendar se ne morem spomniti nobenega takega zares travmatičnega. Ne vem, od kod nosim te težave, zakaj jih nosim in koliko časa že. Vem le, da imam v glavi polno predsodkov o sebi, o tem, da sem presuh, nezanimiv, sramežljiv ... V glavi imam polno pregrad. Ne znam in nisem se sposoben odpreti ljudem, pa tudi življenju. Ne znam se (več) iskreno od srca zasmejat, se iskreno nečesa veselit, kot da sem izgubil stik sam s seboj. Kot da sem okoli sebe postavil gromozanski zid in s tem preprečil komur koli, da bi prišel znotraj njega. Zakaj? Ne vem. Morda zato, ker se bojim, da bi me ljudje prizadeli. Ker mi je važno in ves čas premlevam, tuhtam, kaj si kdo misli o meni ipd. Bojim se izraziti svoje mnenje. Strah me je, da bi rekel kaj neumnega. Ne znam izražati svojih čustev.
   V bistvu bi lahko zaključil, da se nimam rad, da se ne maram. Ne vem, zakaj. V resnici očitno sploh nimam nekega zunanjega problema, ampak le polno nekih blokad v glavi, ki mi onemogočajo normalno funkcioniranje.
   Koliko blokad imam v življenju, jasno vidim tudi na primeru svoje spolnosti. Do še pred kratkim sem čutil blazen strah pred ženskimi telesi, nisem jih niti na sliki si upal jih pogledati. Potem sem dolgo časa mislil, da sem aseksualen, v kolikor to sploh obstaja. Šele pred kratkim pa sem začel počasi, zares počasi topiti svoje blokade v glavi, tako da danes že pogledam za kako lepo punco, ali pa se vzburim ob misli nanjo. Vem, da me na tem področju čaka še precej dela, saj je strah pred novim in neznanim še vedno prisoten. Upam in čakam na dan, ko se bom tudi na tem področju znebil vseh negativnih vzorcev in pregrad, ki sem jih sam postavil.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

petek, 15.1.2010 ob 19.30

   Spet sem za en drek. Rad bi se spremenil, pa se ne morem, ne znam se. vem, da so tudi dobra obdobja oz. predvsem obdobja, ko sem o.k., ampak zavedam se tudi da pri tem igrajo veliko vlogo tudi ADji. Vem,da ko bom zopet prenehal z njimi, da se bodo spet pojavili vsi simptomi. Čutim se tako nemočnega - trudim in trudim se, pa mi ne uspe, ni nobenega napredka. Vem, da mi ni uspelo težav rešiti.
   Kaj me muči? Ne znajdem se med ljudmi. Vedno težje mi je. Ves čas imam občutek, da me ljudje opazujejo, me opravljajo; ves čas razmišljam, kaj neki si drugi mislijo o meni. Moja samopodoba je na psu. Sploh ne vem, zakaj si želim tako ugajati ljudem? Vendar bi rad imel občutek pripadnosti. Občutek da nekam spadam, da me imajo ljudje radi. Čutim se tako odtujenega od ostalih, Kot da me nihče ne razume. Počasi zamirajo tudi stiki s praijtelji iz srednje in osnovne šole, novih stikov pa ne znam navezati. Počutim se osamljenega. Med ljudmi pa se počutim vedno bolj utesnjenega. Ne morem se sprostiti. Ves čas si v družbi samo želim, da se nihče ne bi vtaknil vame, da le ne bi bil niti za trenutek v središču pozornosti. Potem, ko sem sam doma, mi je žal in se sprašujem, zakaj me nihče niti ne porajta. Nič čudnega, če se vedno držim nazaj. Včasih je stiska med ljudmi tako huda, da ko gremo na kosilo, moram vzeti pomirilo, da lahko sploh kaj spravim vase. Se je tudi že zgodilo, da sem potem zbruhal vse. Tudi s starimi kolegi, ko gremo ven na pijačo, je vse čisto drugače. Nekako se vedno bolj oddaljujemo drug od drugega. Tudi z znanci imam problem v kontaktu - nikoli ne vem, o čem naj govorim, kaj naj povem. Težko mi je, ker v družbi vedno težje nosim krinko, da je vse v redu. Ker ni. Moja samozavest je na nuli, se mi zdi. Rad bi bil zadovoljen sam s sabo, se sprejemal takšnega, kakršen sem. Bil samozavesten. Rad bi bil vesel, odprt, duhovit; rad bi, da bi me imeli ljudje radi, rad bi se smejal, rad bi bil ljubljen in rad bi ljubil. Rad bi bil sproščen in rabi bi občutil notranji mir. Rad bi bil poln idej in entuziazma, rad bi imel veliko interesov, ki bi me veselili. Rad bi zopet našel stik s samim seboj.
   Vem, da bo zopet prišlo “boljše obdobje”. Verjetno takoj jutri spet. Boljše obdobje? Navidezno boljše obdobje - obdobje, ko sicer nisem srečen, sem pa kolikor toliko miren. To je obdobje, ko odmislim in potlačim svoje probleme. Ko se na njih ne spomnim niti, ko prebiram take zapise, kot je ta. In to je obdobje, ko ne morem napredovat, ko mi nihče ne more pomagat, saj takrat svojih težav ne vidim. Zato mi je tudi težko poiskati pomoč, ker se zavedam, da takrat ko jo bom dobil, je ne bom zmožen uporabiti, izkoristiti. Zato pišem za zapis - da vam bo bolj razumljivo, kaj se z menoj dogaja, takrat ko nisem v redu. Kaj se mi takrat mota po glavi.

[Slavka]

Dman, to je pa tako, kot bi jaz napisala....v svoje besede si ujel moje občutke, ki jih sama ne znam izraziti.  Točno tako se jaz počutim....samo, nezaželjeno, neumno, nesprejeto....Pa iz vsega srca si želim potrditve okolice, da sem fajn. Zakaj ne znam tega povedati sama sebi, zakaj se ne znam vzljubiti in biti srečna sama s sabo? Vedno rabim potrditev in sprejetost okolice, ko tega ni dovolj, sem spet na tleh 

Ampak ne damo se!
Dman, napiši še kaj 

[Mario]

Super si to napisal in žal se najdem tudi sam v 90% celotnega teksta.

Moje osebno mnenje je, da se tega ne da spremeniti. Ali se sprijazniš s tem da si tak (šibek, čustveno nestabilen človek, nesposoben za odnose) ali pa ne (jaz se ne morem). Ker to je enako kot bi šel muslimana spreminjat v kristjana in mu izbijal njegova mnenja in prepričanja, če ma sam druge poglede na vero - nemogoče.

[dman]

Ej, Mario, hvala za "podporo"!!  Mal heca :-P

Ne vem, mogoče maš prav, sam zame bi to, da se predam in sprijaznim z vsem, pomenilo, da je konc z mano. Ne vem, tak sem. Boril se bom, dokler se bom lahko. Jaz verjamem v to, da se druzga človeka ne da spremenit, sebe pa lahko, sam je treba velik truda!! Pa pomoči drugih! Pa nekoga, ki ti malo pokaže pravo pot!
Čez noč se nič ne spremeni, ampak treba je vztrajat vsak j....i dan. Tko jest pravm. Mogoče se motim, ampak to upanje, da bo nekoč drgač, mi daje energijo za naprej!

Zanima me, Mario, kaj se zgodi enkrat, ko se s tako stvarjo sprijazniš?    Ne znam si predstavljat! 

[metu]

Tudi sama sem bila včasih podobna. V srednji šoli sem hodila naokrog kot ena miš. Imela sem nepokončno držo in toge gibe. Ne, da sem iskala potrditve, ampak ves čas se mi je zdelo, da nekdo govori za mojim hrbtom. Prva dva tedna srednje šole še v stranišče nisem upala. To je bila verjetno moja slaba samopodoba. Do začetka faksa sem se te slabe samopodobe v večji meri znebila (vsaj mislim da), a na faksu se je začelo dogajati nekaj drugega. Odnosi med ljudmi so se mi začeli dozdevati površinski in zmeraj manj sem hotela kaj imeti z ljudmi, ker me je druženje z njimi utrujalo. Zavedam se, da se izogibanja ljudem lahko privoščim, saj imam sestro dvojčico, ki mi je zelo zelo podobna na čustveni ravni in imam tako nekoga, ki me razume.
Preden sem se začela zavedati površinskosti odnosov med ljudmi, sem se drugače še ubadala s tem, da me nihče ne opazi, ampak kmalu sem na ljudi zaradi njihove površinskosti začela gledati celo zviška. To je bilo še eno obdobje, ki je minilo. Sedaj spoštujem njihov način življenja, saj sem ugotovila, da človek po naravi ni površinsko bitje, samo okolje ga je takega naredilo pa tudi zavedam se, da nekaj že morajo delati bolj prav kot jaz, glede na to da so oni srečni, jaz pa vsa nesrečna in depresivna.

Že po postih na tem forumu se vidi, da ljudje niso tako površinski, kot sem včasih razmišljala. Niti za sekundo se mi ljudje na tem forumi niso zazdeli površinski. Tako da, dman, tudi če ni nikogar fizično ob tebi, ki te razume, bodi prepričan, da so nekje ljudje, ki te razumejo. Celo ljudje, ki te ne razumejo, imajo v osnovi sposobost, da te začnejo razumet, samo iskren moraš biti, najprej so sebe, potem pa še do drugih.

Trenutno sama sploh nimam potrebe po potrditvi od drugih ali pa si se kaj družila z drugimi ljudmi. Verjetno bo to depresija, navsezadnje tudi sem na nekih AD-jih

[Mario]

Zanima me, Mario, kaj se zgodi enkrat, ko se s tako stvarjo sprijazniš?    Ne znam si predstavljat! 

postaneš živi mrlič:

[dman]

Mario, tko jaz živim že več kot eno leto. Pa se nisem sprijaznil.
Zmatran sem. Rabm pomoč.

V petk mam terapijo - komaj čakam.

[trzinka]

Mario, tko jaz živim že več kot eno leto. Pa se nisem sprijaznil.
Zmatran sem. Rabm pomoč.

V petk mam terapijo - komaj čakam.

Da komaj čakaš je samo pozitivno zate   Tudi jaz vsako uro komaj čakam, ker se dejansko odprem, sprostim, kaj naučim in veliko odnesem s seboj

In ne smeš se sprijaznit s svojim stanjem, nikoli, vedno se moraš borito za boljše počutje. Kar tako naprej Dman

[Janja]

Dman, držim pesti zate. Zelo mi je všeč tvoje razmišljanje!  

Mario, tudi tebi želim, da ne bi obupal. Pa da ne boš spet jezen kot si bil že v nekaterih temah, ko so ti drugi kaj svetovali. Tudi jaz poznam te občutke, ki si jih opisal zgoraj. Pri meni so trajali kar nekaj let, čeprav o tem ne pišem. Bilo je hudo, pa vendar sem z mišjimi koraki počasi napredovala. Tako, da ne reci, da te nihče ne razume, ker veliko nas tukaj gor te razume.

[Suzy]

Dman,tudi sama pišem kdaj pa kdaj dnevnik svojih občutkov,sploh takrat ko sem bolj na tleh in v tvojih zapisih nekako najdem tudi samo sebe.
Držim pesti zate in veliko pozitivnih misli...

[Emma]

Pozdravljen dman!

Najprej ti čestitam za pogum, da si delil tele zapise z nami.
Tako nekako bi zgledali tudi moji zapisi počutja, še kako leto nazaj. Priznam, tudi sedaj se še vrnejo, ampak v občutno blažji obliki. Tako da, ti lahko iz prve roke povem, da nikar ne obupat. In čeprav se ti zdi, da si z zadnjim obdobjem dela na sebi vrgel čas v prazno, sem prepričana, da ni tako. Pisanje izredno pomaga-in takle zapis je lahko zelo močno orodje, lahko pomaga najti pot do sebe, da začneš razmišljat, zakaj se tako počutiš in ko najdeš vzrok, postopoma simptomi tudi izginejo.
To je meni najbolj pomagalo.
Čeprav se dnevno še vedno soočam z zadevami, na katerih je še potrebno delat, sem z vsako premagano težavo močnejša. In če že pride slabo obdobje, vem, da mi telo sporoča, da sem na nekaj pozabila... in da je tisto dobro počutje in občutek, da sem na pravi poti, še vedno v meni in bo slej ko prej prišel nazaj.
Najpomembnejše kar pa sem spoznala in na kar sem se tudi spomnila ob branju tvojih zapisov, pa je spoznanje, da vse po čemer sem hrepenela, vse kar sem iskala in želela od drugih lahko najprej najdem pri sebi, da je v meni in kar naenkrat so začeli k meni gravitirat ljudje, ki razmišljajo podobno, s katerimi se res lahko razumem, se jim zaupam in najdem tisto nekaj lepega, prijetnega, občutek sprejetosti, povezanosti...in za to sem neznansko hvaležna.
Vse to pa se je začelo z mojim delom na sebi, s sprejemanjem sebe, svojih čustev, dojemanj, občutenj-na tem še vedno delam in z rezultati sem res zadovoljna.

Želim ti mnogo mnogo upanja!

Emma

[Arwen]

   Počutim se tako osamljenega. Občutek imam, da nimam nikogar, ki bi mu bilo zares mar zame. Imam kar nekaj prijateljev, s katerimi smo bili skupaj od otroštva, vendar imam vedno bolj tudi občutek, da ne spadam več nikamor. Nikjer se ne počutim sprejetega, ... Pravzaprav se v kakršni koli družbi počutim izredno osamljenega, kot da me ne noben ne razume, kot da ni nikomur mar zame. Poti s mojimi starimi prijatelji se razhajajo, saj počasi začenjamo živeti vsak svoje življenje, vsak ima drugačne hobije, obveznosti ipd. Novih prijateljstev že nekaj časa nisem ustvaril. Tudi na faksu nimam nekih dobrih kolegov - tak občutek imam, da vsak živi le še zase, da so vse fraze “Zdravo, kako si?” le še vljudnostne, da nikogar v resnici nič ne zanima. Saj se trudim, pa gremo na kdaj s kolegi na kavo, na izlet, trudim se biti čim bolj odprt, pa tudi uspeva mi. Velikokrat se kar dobro vključim, tako da nisem več le nem poslušalec in opazovalec, ampak še vseeno se mi zdi, kot da nekaj manjka. Taki odnosi samo zato, da zabiješ čas in da nekaj debatiraš, mi niso dovolj. Rad bi nekaj več, da bi me imel nekdo rad in da bi imel jaz nekoga rad. Se mi zdi, da do nobenega nič ne čutim in prav tako, da nobeden nič ne čuti do mene. Počutim se osamljenega v tem svetu.

   Vem, da je napaka v meni, in rad bi to spremenil, rad bi se spremenil, pa se ne znam. Poskušal sem že z nešteto stvarmi - z jogo, meditacijo, afirmacijami, ...

Nočem več bežat, hočem se za vedno spremenit. Ampak se počutim tako nemočnega. Ali se je sploh možno spremeniti? Najtežje je to, da še sam pri sebi ne vem čisto točno, zakaj imam take občutke. Zato je ta zapis tudi tako težko pisati. Zakaj se počutim takega tujca na tem svetu?

Nikoli se nisem znal postaviti zase in še vedno se ne znam. Nikoli nisem znal vztrajati pri svojem in za svojimi mislimi ali dejanji stat. In še vedno sem tak. Obračam se z vetrom, saj želim ugajati drugim. Zato, ker brez tega ne znam obstajat. Ker me brez zunanje potrditve sploh ni. Zato imam sedaj take občutke. Ker nimam zunanje potrditve. To hočem spremeniti, pa spet - ne vem, kako.

Vem le, da imam v glavi polno predsodkov o sebi, o tem, da sem presuh, nezanimiv, sramežljiv ... V glavi imam polno pregrad. Ne znam in nisem se sposoben odpreti ljudem, pa tudi življenju. Ne znam se (več) iskreno od srca zasmejat, se iskreno nečesa veselit, kot da sem izgubil stik sam s seboj. Kot da sem okoli sebe postavil gromozanski zid in s tem preprečil komur koli, da bi prišel znotraj njega. Zakaj? Ne vem. Morda zato, ker se bojim, da bi me ljudje prizadeli. Ker mi je važno in ves čas premlevam, tuhtam, kaj si kdo misli o meni ipd. Bojim se izraziti svoje mnenje. Strah me je, da bi rekel kaj neumnega. Ne znam izražati svojih čustev.

V bistvu bi lahko zaključil, da se nimam rad, da se ne maram. Ne vem, zakaj. V resnici očitno sploh nimam nekega zunanjega problema, ampak le polno nekih blokad v glavi, ki mi onemogočajo normalno funkcioniranje.

Kaj me muči? Ne znajdem se med ljudmi. Vedno težje mi je. Ves čas imam občutek, da me ljudje opazujejo, me opravljajo; ves čas razmišljam, kaj neki si drugi mislijo o meni. Moja samopodoba je na psu. Sploh ne vem, zakaj si želim tako ugajati ljudem? Vendar bi rad imel občutek pripadnosti. Občutek da nekam spadam, da me imajo ljudje radi. Čutim se tako odtujenega od ostalih, Kot da me nihče ne razume. Počasi zamirajo tudi stiki s praijtelji iz srednje in osnovne šole, novih stikov pa ne znam navezati. Počutim se osamljenega. Med ljudmi pa se počutim vedno bolj utesnjenega. Ne morem se sprostiti. Ves čas si v družbi samo želim, da se nihče ne bi vtaknil vame, da le ne bi bil niti za trenutek v središču pozornosti. Potem, ko sem sam doma, mi je žal in se sprašujem, zakaj me nihče niti ne porajta. Nič čudnega, če se vedno držim nazaj. Včasih je stiska med ljudmi tako huda, da ko gremo na kosilo, moram vzeti pomirilo, da lahko sploh kaj spravim vase. Se je tudi že zgodilo, da sem potem zbruhal vse. Tudi s starimi kolegi, ko gremo ven na pijačo, je vse čisto drugače. Nekako se vedno bolj oddaljujemo drug od drugega. Tudi z znanci imam problem v kontaktu - nikoli ne vem, o čem naj govorim, kaj naj povem. Težko mi je, ker v družbi vedno težje nosim krinko, da je vse v redu. Ker ni. Moja samozavest je na nuli, se mi zdi. Rad bi bil zadovoljen sam s sabo, se sprejemal takšnega, kakršen sem. Bil samozavesten. Rad bi bil vesel, odprt, duhovit; rad bi, da bi me imeli ljudje radi, rad bi se smejal, rad bi bil ljubljen in rad bi ljubil. Rad bi bil sproščen in rabi bi občutil notranji mir. Rad bi bil poln idej in entuziazma, rad bi imel veliko interesov, ki bi me veselili. Rad bi zopet našel stik s samim seboj.

uf, kot da bi sebe brala pred časom... je sedaj sicer precej boljša slika, a če sem iskrena, par stvari je še v meni...

[dman]

Jou!
Ravno iz terapije, je blo kar kul! 
Čeprou sem vmes komaj zadržval solze, zdaj sem pa zmatran ko hudič. 

Mal počit, pol pa se učit

Lepo bodte!

[Arwen]

Čeprou sem vmes komaj zadržval solze

in zakaj jih zadrževati?

[urssska]

Ej, Mario, hvala za "podporo"!!  Mal heca :-P

Ne vem, mogoče maš prav, sam zame bi to, da se predam in sprijaznim z vsem, pomenilo, da je konc z mano. Ne vem, tak sem. Boril se bom, dokler se bom lahko. Jaz verjamem v to, da se druzga človeka ne da spremenit, sebe pa lahko, sam je treba velik truda!! Pa pomoči drugih! Pa nekoga, ki ti malo pokaže pravo pot!
Čez noč se nič ne spremeni, ampak treba je vztrajat vsak j....i dan. Tko jest pravm. Mogoče se motim, ampak to upanje, da bo nekoč drgač, mi daje energijo za naprej!

Zanima me, Mario, kaj se zgodi enkrat, ko se s tako stvarjo sprijazniš?    Ne znam si predstavljat! 

Dman, prav je, da se ne sprijazniš. V prvem zapisu praviš, da delaš na tem 3/4 leta. Lahko si malo bolj prizanesljiv do sebe, to je zelo kratko obdobje v človekovem življenju in enostavno si moraš dat več časa. S temi padci se je treba naučit živet, ker se ponavljajo. Tud, ko boš iz najhujšega (in boš, verjemi), se bo kdaj pa kdaj ponovilo, pa boš takrat vedel, da bo šlo tudi tokrat čez. Jz imam sicer malo drugačne težave (prevladovala anksa s kratkimi obdobji depresije zaradi ankse), ampak sem rabila dobra tri pač so in da bo kljub temu ok.

[dman]

Ne vem, zakaj ne zadrževati. V resnic sva se tokrat sam tko bolj na splošno pogovarjala. Pa sem se mal pohvalil, na čem sem delal v preteklosti in kaj mi je ratalo, pa so mi kr solze na oči začele prhajat.
Kaj jaz vem, jest sm zlo nežna duša.  Hitr se spravm v jok - tko od žalosti kot od sreče.

Itak sem jest mnenja, da jok čist sam pomaga. Tko sprošča napetost in pomirja. Kot nekakšen obrambni mehanizem na stres.

Drgač mi je pa dal mal mislt - je rekel, naj premislim o tem, da si jest vnaprej "odločm"/zamislim, kako se bo nekaj končalo, kaj bo v prihodnosti in se pol tega oklepam in sploh ne pustim drugače, da se zgodi.

In mislim, da me je zlo pogruntal. Vnaprej se odločim, da ne morm dobit punce, da nisem zanimiv, da nisem nič vreden. In potem kar nekako iščem dokaze za to, da te trditve dokažem, da se nisem zmotil. Čeprav si želim drugače.

Zanimiva zadeva no v resnic. 

Dans me je panika zvečer zagrabla na pijači, in sem si rekel - "lej dman, ti si sam pri seb rečš vnaprej, da te je ta stvar, k si jo zdej zvedu, spravla iz tira in da boš paničen in da se boš celo noč sekiral in ne vem kaj; zakaj bi se s tem obremenjeval, zakaj preprost ne pozabš na to željo, pa pol če se boš sekiral in če te bo tesnoba dejala, prou, če ne pa še boljš."

No in res se zdej ful boljš počutm. Sem kar ponosen nase.

Joj, kolk se mam še za naučit!! KOLK! 

[Arnika]

Hej, Dman!

  Bravo, bravo!  Res si lahko ponosen nase!
Življenje je pa itak ena sama dolga fakulteta. Cel kup doktoratov ... 

Tudi mene sta tvoja zapisa spomnila nase ... toliko slabih misli glede sebe ... 
Počasi jih topim in spreminjam. Meni zelo pomaga delo z ogledalom. Večkrat se pobožam, objamem, si rečem kaj lepega o sebi ... ni vedno lahko, a misel na misel prinese rezultate. Vztrajati je treba.

Vse dobro ti želim. 

[Mario]

Drgač mi je pa dal mal mislt - je rekel, naj premislim o tem, da si jest vnaprej "odločm"/zamislim, kako se bo nekaj končalo, kaj bo v prihodnosti in se pol tega oklepam in sploh ne pustim drugače, da se zgodi.

In mislim, da me je zlo pogruntal. Vnaprej se odločim, da ne morm dobit punce, da nisem zanimiv, da nisem nič vreden. In potem kar nekako iščem dokaze za to, da te trditve dokažem, da se nisem zmotil. Čeprav si želim drugače.

Zanimiva zadeva no v resnic. 

Za to ugotovitev ne rabiš nobenega psihoterapevta ali psihologa ampak lahko sam prideš do tega spoznanja in najdeš vzroke zakaj maš določene probleme (vsaj jaz vem za svoje).

[dman]

Super zate, Mario, pol si že na pol poti ...

[Mario]

Super zate, Mario, pol si že na pol poti ...

Ko bi vsaj blo res... Če najdeš vzrok še ne pomeni da lahko rešiš težave (oz. odvisno od karakterja).

Mislim da sva si midva kar podobna, vsaj po tem kar sem razbral iz tvojih spisov. Tudi sam sem bil vedno zelo nežna duša (recimo pri glasbi ali filmu hitro dobim solze v oči in vedno so me besede drugih zelo prizadele, če se je nanašalo na osebni izgled, recimo postava, za druge stvari mi je bilo vseeno če mi je kdo kaj rekel), ampak po drugi strani pa nisem nikomur pustil da bi pometal z mano, bil copata da bi me kdo izkoriščal ali da bi mi kdo vbijal neko mnenje, prepričanje v glavo. Kot ti praviš se obračaš proti vetru (kar mislim da je dobro po eni strani če bi rad ugajal večji množici ljudi), jaz pa sem ravno nasproten pri tem in se mi ne dopade skoraj nobena stvar kar se večini, če pa se mi, pa se prepričam da se mi ne, samo da nebi sodil med večino, ki spremlja stvari ki so trenutno in (recimo kar se športa, filmov, glasbe tiče). Se pravi nebi rad sodil med ljudi ki bi radi ugajali družbi, ker mam sam drugačne poglede na cel svet, sem zelo razgledan, čeprav si potem zaradi tega ker gledaš na stvari iz drugega kota v manjšini in plačaš ceno, da se potem počutiš še bolj osamljenega.