Hude derealizacije in opsesivne misli

[Luna Li]

Pozdravljeni!

Končno sem se opogumila in včeraj začela prebirati vaše težave. Vidim da si zelo pomagate med sabo in ker sama ne poznam nikogar s podobnimi težavami se po pomoč in oporo obračam na vas.

Že kot otroka me je bilo silno strah različnih stvari. Ponoči sem morala spati pri starših ker me je bilo strah pošasti in vlomilcev. Prvih pet let v osnovni šoli sem hodila kar se da najbolj zgodaj v šolo, da ne bi bili že spet vsi skregani z mano, ker le tako sem lahko preprečila da bi se šuntali proti meni. Začela sem se tudi obnašati drugače, tako da so me imeli vsi radi (vedno sem se hecala in brila norce iz sebe). V petem razredu sta se starša ločila ker je oče mamo varala 6 let in pa tudi zato ker je mama bolana na čistočo (pri nas doma je čisto in sterilno tako kot v bolnici). V sedmem razredu sem prvič začutila hud strah pred smrtjo, strah je bil tako hud da me je dušilo. Leto dni kasneje sem eksperimentirala s travo, kar se je končalo katastrofalno...po četrtem kajenju se mi je zgodil zelo bad fleš, kjer sem mislila da je vse okoli mene nerealno in da sem umrla. Takoj sem prenehala kaditi za vedno. Teden dni po temu flešu pa se je vse ponovilo. Odšla sem k psihiatrinji ki mi je predpisala blaga pomirjevala. Ko sem jih nehala jemati so se fleši vrstili en za drugim. Nisem mogla ven ko je bila določena svetloba (na pol oblačno), nisem mogla v šolo mesec dni. Vrhunec groze pa se je zgodil pri moji splošni zdravnici, kjer sem dejansko mislila da sem umrla in da je ona angel. Po temu sem bila čisto na koncu z energijo, v nogah nisem imela čisto nič moči tako da sem komaj hodila. Ko sem prišla v gimnazijo sem dobila očala za vid in občutki nerealnosti in sanjavosti so se malce zmanjšali. Še vedno pa so se na redni bazi dogajali vsak dan še leto in pol. Pojavili so se še drugi strahovi...ali sem mogoče prizadeta pa tega ne vem, dobila sem psa in sem mislila da je to mogoče samo igrača in samo jst mislim da je pravi kuža. To se še danes kdaj vprašam kaj če res ni pravi kuža... Po koncu gimnazije se je vse malo umirilo. Šla sem na maturitetni tečaj ker sem hotela priti na naravoslovni faks in ker je bila naša gimnazija bolj umetniško usmerjena sem morala podaljšati maturo za eno leto ker nisem imela dovolj znanja za predmete ki sem jih morala zbrati za maturo če sem hotela priti na željeni faks. Že tukaj sem imela občutek da sem izgubila eno leto in to mi je pod nos metal tudi oče. Ko sem prišla na faks sem bila kot prerojena bilo je super. Na žalost pa nisem naredila letnika zaradi lenobe in premahjnega predznanja. Leto ko sem ponavljala je bilo krasno, s fantom sva bila neprestano doma ker je on pisal diplomo sama pa se nisem kaj dosti brigala za učenje. Poleti pa so se pojavili strahovi...joj imam še pet izpitov za september kako jih bom uspela narediti. Pojavil se je nov strah...slišala sem stvari o wudujih kako lahko nekdo nekoga pripravi do tega da psihično zboli...začela sem razmišljati kaj če meni kdo to dela. Ponoči nisem spala ker me je skrbelo zaradi izpitov podnevi se od živčnosti nisem mogla učiti. Prišel je september in nisem naredila letnika. Super, vsi so šli naprej samo jst ne zakaj sm si to naredila??? Fant si je najdel službo in tako sem ostala sama. Prvo sm začutila hudo osamljenost, neprestano sem bila sama, neprestano sem gledala televizijo....dokler se niso začeli zopet pojavljati strahovi, KAJ ČE ....če me je nekdo čudno pogledal na ulici sem pomislila kaj če se jst čudno obnašam pa se ne zavedam, kaj če kar naenkrat znorim in ne bom vedela kje sem, kaj delam ,kdo so ljudje ki me imajo radi... Potem sem začetek decembra naredila en težak izpit iz matematike ki sem se ga hudo bala, saj mi matematika ne leži najbolje....po izpitu je bilo samo še huje...odšla sem na psihiatrično kliniko kjer so mi predpisali cipralex in helex 0,25. Po treh dneh se je pojavil najbolj grozljiv strah...zjutraj mi je mami naredila zajtrk in sem pomislila da me ona zastruplja, tako daleč je šlo da sem morala vedno sama pripravljati hrano, splakovala sem kozarce itd. Čez en teden sem odšla z očetom na vikend in bum novi strah...kaj če me bo ponoči zlorabil, kaj če mi bo všeč??? Groza!!! No že spet je sledil obisk psihiatra in dobila sem risperdal (antipsihotik). Zopet po treh dneh so se pojavile hude derealizacije, prostor se mi je zdel drugačen tuj...strah kaj če kar naenkrat ne bom vedla kje sem....zelo hudo je to in to imam še danes, kar naenkrat se mi zdi da vse skupaj sanjam in ne vem točno kako sem prišla iz enega prostora v drugega...malo je izginil občutek glede staršev in Dr. Roglej je bil začuden da sem dobila risperdal saj naj bi imela samo ankcioznost ki pač povzroča opsesivne misli. Tako zdaj ga bom prenehala jemati in me je strah da bi se občutek glede staršev vrnil ker to je nekaj najbolj groznega, da misliš da ti nekdo od bližnjih nekaj hoče.
Za konec naj samo še povem da drugače nikoli( tudi po vsem sranju) nisem bila depresivna, sem zelo športno aktivna, se zdravo prehranjujem in se veselim prihodnjosti in novih izivov. Začela sem z jogo in hodim na psihoterapije v Begunje.

Ima še kdo tako grozljive misli glede bližnjih in take hude derealizacije da na trenutke ne veš kako si točno prišel kam, kaj delaš tam in te postane silno strah da kar naenkrat ne boš več vedel kdo si, kje si ne nič?

Lep pozdravček od Luna Li 

[matheu__]

Ima še kdo tako grozljive misli glede bližnjih in take hude derealizacije da na trenutke ne veš kako si točno prišel kam, kaj delaš tam in te postane silno strah da kar naenkrat ne boš več vedel kdo si, kje si ne nič?

Zanimivo. Jst sem mel identična občutja, ko sem bil na zelo velikih dozah antipsihotikov. Zdi se, da so ti občutki povezani z delovanjem spredenjega režnja možganov, ki je odgovoren za angažma, odločanje, osebnost, akcijo. AP-ji so mi pa glih aktvinost v sprednjem režnju kenslali. Čim sem nižal AP-je, se je stanje izboljševalo. Zdej zate pa nevem; tebi se zgleda to na suho dogaja. Rispredal so ti dali verjetno zarad nanašalno-paranoidnega načina razmišljanja: "nekdo od bližnjih mi želi škodovati" in vudu scene. Zdej nevem; derealizacija je verjetno neki druzga kot izguba stika z realnostjo?
Če mene vprašaš ma vse to neko zvezo z premajhnim notranjim in zunanjim angažmajem, pomanjkanjem samostojnosti mogoče; praviš da ti je blo najlepše takrat ko je fant pisal diplomo in bil skoz doma s tabo? Nevem, naj raje kdo drug k ma več izkušenj s tem kaj napiše.

[Luna Li]

Pomankanje samostojnosti je sigurno, zato ker pri nas doma morajo točno vedeti kdaj pridem, kdaj grem itd. Zelo so zaščitniški, po drugi strani pa sem bila čez celo otroštvo dokaj sama, ker sta starša imela službo na visokih položajih in ju dostikrat ni bilo doma.
Mah kaj pa vem, evo danes sem bila spet na skupinski terapiji v Begunjah in zopet uni občutki da je vse nerealno...čim je začela terapevtka glasneje govorit sem se prestrašla in samo čakala da bom slišala popačene glasove in ne bom vedla kje sem.

Pa ne vem čist, če sm res zgubila stik z realnostjo, ker jst sm pač skos razmišljala kaj če mi starša kaj hočeta...res je da sem si pač sama kuhala že samo zaradi tega da nisem rabla potem razmišljati o teh stvareh...pač ja, bila sem na meji nerealnosti in zdej me je strah da mi vse to povzročajo res zdravila in sem totalno zajebala s tem ko sem jih začela jemati in bo samo še huje ko jih bom nehala jemati 

[matheu__]

Cipralex je antidepresiv; po mojih izkušnjah takih občutkov nebi smel povzročat (poglej na škatlico z stranskimi učinki za vsak slučaj), in itak praviš da si mela te občutke že od prej, ane?. Helex pa v prvi vrsti upočansni delovanje centralnega živčnega sistema in po mojem tud nebi smel met kšnega vpliva na to
Men se zdi, da je včasih tko, da če ma človek preveč časa al pa če je dalj časa neaktiven (ne mislim depresiven), se začne ukvarjat z tisoč in eno stvarjo. Tebi verjetno udari na samozaupanje, ane? Mene začnejo bolet pljuča, in mam v hipu cel kup psihosomatskih težav Po domače; več delat in manj razmišljat, pa bi moglo bit okej...
EDIT: To je sicer ta zlo splošen napotek, sam meni je pomagal - pa še vedno mi.

[Luna Li]

Ja to je čist res...bolj ko sem zaposlena manj razmišljam sej to sranje je prišlo samo zaradi tega ker sem dobesedno gnila v stanovanju in premišljevala in se sama sebi smilila 

Tisočkrat hvala za odgovore

[Maycha]

Heyla,

Luna Li, v določenih odsekih tvoje zgodbe se tudi sama najdem - morda v blažji obliki, pa vendarle.

Tudi mene so nedolgo nazaj spremljali čudni občutki nerealnosti, spraševala sem se, kaj če se mi zmeša, kaj če izgubim razum in ne bom mogla več normalno funkcionirati in nekoč imeti družine, biti srečna s fantom še naprej, dokončati faksa itd...a moram reči, da gre spet na bolje. Predvsem so mi pomagale spodbudne besede sotrpinov na tem forumu in pa moj lastni trud, da si čimbolj zapolnim dneve.
Vse to so vsiljive misli, ki so zelo izčrpavajoče in te popolnoma razumem. 

Tudi misli na to, da ti bo nekdo kaj naredil, poznam...čeprav so se meni pojavljale v drugi varianti - da bom jaz komu kaj storila zaradi izgube razuma. Ma ne vem, včasih se kar nasmejem od kod nam vse te misli v glavi...res mi ni včasih jasno kje so povodi za vse to. Ampak tolažim se, da te misli niso pod vplivom naše volje, so velikokrat nasprotne našim resničnim željam in občutjem in ker smo zelo senzibilni, čustveni in dobrosrčni, pač dajemo takšnim mislim preveliko pozornost in pomen.
Vsakdo se je najbrž že srečal s kakšno nenavadno mislijo, a nekateri dajemo pač temu veliko pozornost in si jih predstavljamo kot realne, nam namenjene, iz naše volje stkane...no, vsaj tako si jaz to razlagam. Morda se le tolažim z napačno razlago, ampak mislim da se nisem kaj dosti zmotila.
Je pa res, da intenzivnost posameznih misli s časom upade. To si verjetno tudi sama izkusila.

Ničesar se ne boj, samo pogumna in potrpežljiva bodi, tu smo ljudje, ki te razumemo! 

Lp

[Luna Li]

Hvala Maycha 

Ja res te misli človeka zelo izčrpajo...najhuje je to, ko prvo pomislim kaj če se bom kdaj tega in tega bala in evo, naslednji trenutek se že bojim in potem ne morem te misli ven iz glave dati 

Jst bom že srečna, če mi zginejo ti občutki nerealnosti z mislimi bom pa že nekako popucala

[Maycha]

Hey,

Luna Li, točno to se meni dogaja! Pomislim, kaj če se mi bo to pa to začelo vsiljevati v misli...in potem se mi res :S Hudo je pa to, ko so misli itak pretežno takšne, v katerih se sami ne prepoznamo in so sila neprijetne, vendar človeka že skoraj tako prepričajo, da se bojimo da so/bodo realne. 

Jaz sem imela te občutke nerealnosti in ob tem še motnje vida...npr., ko sem hodila po kakšnem večjem trgovskem centru, sem kar nekam čudno,  megleno, nejasno videla okolico. Potem pa sem veliko o tem prebrala in videla, da so te motnje vida tudi povezane z anksioznostjo. Ja, grozni občutki so, vem. 
No, po kakšnem mescu so se mi ti občutki precej zreducirali in zdaj se še samo bojim ponovitve teh občutij. Hja, tako kot mi je nekoč rekel zdaj že pokojni moj psihiater: "Tvoja edina diagnoza je, da si naravni živčko." Pa kaj si morem, tudi s tem je potrebno živeti, saj človek težko gre iz svoje kože.

Lp, Luna Li in poročaj še kaj, kako se počutiš,

Maycha

[PETRAČKA]

Ojla Luna Li in ostali.

In jaz sem še ena s podobnimi težavami. Moje obsesivne misli so (kaj, če bom komu kaj naredila, prepovedane seksualne oz. pedofilne, kaj če nimam rada svojega sina, pa partnerja,...)
Take misli sem imela pred nosečnostjo, pa še nekaj časa po njej. Ampa sem hodila na jogo, prebrala kamion knjig, imela oz. se trudila za voljo in moč da to premagam In hodila sem na psihoterapijo - kognitivno vedenjsko terapijo in jemala sem AD Zoloft. Misli pač pridejo in grejo in res sčasoma izgubijo intenziteto ali pa vsaj nekatere izzvenijo. Tudi tebi se bo to zgodilo, samo vedeti moraš da ne gre čez noč.
 Želim ti čimprejšnje okrevanje in čimmanj strahca.
Lp pa se še beremo.