Spanje

[cvetkus]

dan, zanima me naslednje. Danes sem se zbudil ob 3.30 spal sem na hrbtu, ko sem se zbudil sem moral vdihnoti, ker sem dobil nek občutek, da ni neke vredi (da se je srce ustavili). No utrip je bil rahlo povišan, nekje 100, ker sem si ga meril čez kaki dve minuti ali pa še manj je bil 54 (sem športnik). No to se mi lahko dogaja vsak dan 14 dni, sedaj se mi ni to dogajalo vsaj 3 mesece, pa nevem od česa se to naredi (sanjalo pa se mi je da sem zamudil na prakso, da je nekoga kap pa take brezvezne). Tak kak da bi mogel vdihnoti, potem pa je kolko tolko vse normalno.

LP

[trzinka]

Cvetkus, si dal vse preglede s srcem skozi?? In kakšna je diagnoza??

[cvetkus]

hehe trzinka! res sem dal veliko pregledov razen hotlera al kaj je. No, zgodilo se mi je naslednje pa me zanima če je to normlanlo. Še to! Dobim klic, ki bi je bil zelo pomemben za mojo bodočo službo. No dobim klic, ko mi je povedal s kod je takoj pulz verjetno na 120 težje sem dihal (ni mi jasno zakaj), po kakih dveh minutah pogovora sem se stabiliziral. Potem pa verjetno po 10 minutah sem bil dokaj normalen. Nevem zakaj se to dogaja.

Zanima me tudi kako se izognoti strestnim situacijam (npr. te ustavijo policaji, jaz dobim takoj težke noge, pulz povišan, verjento tudi pritisk itd... ) kako?

[trzinka]

ej, Cvetkus, ko bi ti vedel, da se meni tudi pulz dvigne zaradi adrenalina , to vse je zaradi treme, strahu. Enako jaz doživljam, ampak to je treba sprejeti in iti izzivom naproti. Ne sprašuj se, zakaj se ti pulz dvigne, ker je to popolnoma jasno, probaj se skulirati ob takih vznemirljivih dogodkih
Kako se izogniti stresnim dogodkom? Se jim ne moreš, vprašanje je kako stresno ga ti jemlješ, tega se je treba rešiti

[cvetkus]

No kako se tega rešit, da bi te situacije jemal čimbolj nestresno??? ima kateri ta odgovor?

LP

[trzinka]

A hodiš na psihoterapije?

[asdf]

vi pa vaše psihoterapije, 5x sem že biu pri kliničnemu psihologu in mi ni nič do zdej pomagal, 2x mi je reku da lahka usakega kap na tem svetu ( hvala to vem) in pa 2x da sem hipohonder, nekak preveč prodajate te psihoterapije, prvo te more kemija na noge postavit, potem lahko šele kak res dober psihoterapevt kaj nardi, ker če ti kemija ( ADji) ne dajo volje do usega

[Janja]

Asdf, a je čutiti jezo iz tvojega pisanja? Če je, je to potem dober znak, ker to pomeni, da se premikaš naprej. Ves ta čas je bilo čutiti iz tvojega pisanja samo strah in iskanje odgovorov. Očitno ni bilo vse zaman, čeprav ti morda ne vidiš premika.

[asdf]

niti ni jeza, je morda no da mam slabo psihiatrinjo in slabega psihoterapevta, ampak to sem najbrž sam kriv, če bi šeu nekam samoplačniško bi najbrž dobil več pozitivnega. nočem pa nič slabega, seveda je možno da je nekoga dober psihoterapevt popolnoma ozdravil, mene žal ni :/, morda pa me še, bom vztrajal

[pipi :D]

asdf..psihoterapevt in psihiater nimata čarobne palčke, da bosta odgnala tvoje težave....terapevt je 10% ,90% pa si ti.....prej ko to osvojiš lažje je...ne zanašaj se na zdravila, ta so samo bergla, ostalo pa je trdo delo na sebi....ki traja vse življenje tako da kar pogumno...saj si na pravi poti

[martinca]

 Pomembno je, da se da bolnemu človeku tudi njemu dobro zdravilo, takšno, ki POMAGA. Lahko je tebi govoriti in vsem vam, ko komurkoli berete levite o delu na sebi, saj so vam vaša zdravila PRIJELA 

Marsikomu pa še niso  kljub temu, da je minila doba, ko bi naj morala iz navodil in še preko te dobe.
A zdravnik pa ne nardi ničesar : vsi nimajo takih psihiatrov, ki so izkušeni za točno tisto določeno motnjo. So škodljive zdravnice, ki ne pomagajo, ne reagirajo na nedelovanje antidepresiva, ker pomoči od njih  ni 

Šele  ko smo izven hudega trpljenja, lahko vmes za silo živimo in razmišljamo . Saj se ne moreš  ti delat, da te usek v križu ne boli ali da te pekočega zbadanja ne čutiš, ali si reči pa kaj, če pa ga čutiš. To je smešno, kaj se greste eni, ne razumete in ne razumete, kot tudi njegova zdravnica ne.

Pa bi lahko, saj ste bili na istem, ampak vam je prijelo 

[Janja]

niti ni jeza, je morda no da mam slabo psihiatrinjo in slabega psihoterapevta, ampak to sem najbrž sam kriv, če bi šeu nekam samoplačniško bi najbrž dobil več pozitivnega. nočem pa nič slabega, seveda je možno da je nekoga dober psihoterapevt popolnoma ozdravil, mene žal ni :/, morda pa me še, bom vztrajal

Meni se ne zdi, da bi bil kdo tukaj kriv, zdi se mi samo, da je preteklo še premalo časa; od petih terapij pač še ne moreš biti popolnoma zdrav. In tudi vem, da nočeš nič slabega. To nekakšno "jezo" sem jaz vzela za pozitivno, ker se mi je zdela kot korak naprej. Drugače pa se mi zdi pomembno, da vztrajaš, ker si na pravi poti.

[martinca]

Jaz se tud strinjam, da je jeza v takem primeru lahko pogonska sila za iskanje rešitve.
Noben človek ni dolžan trpeti, oni morajo pomagat, za to so tam . In so kot pisci receptov neposredni odgovorni za stanje pacienta.

[trzinka]

vi pa vaše psihoterapije, 5x sem že biu pri kliničnemu psihologu in mi ni nič do zdej pomagal, 2x mi je reku da lahka usakega kap na tem svetu ( hvala to vem) in pa 2x da sem hipohonder, nekak preveč prodajate te psihoterapije, prvo te more kemija na noge postavit, potem lahko šele kak res dober psihoterapevt kaj nardi, ker če ti kemija ( ADji) ne dajo volje do usega

  5x si bil pri kliničnem psihologu, pa ti ni nič pomagal. Pa kaj misliš, da boš res zdrav od petih terapij??? Pa vse ti je povedal tako kot treba, po pravici, pa ti to sprejmi ali pa ne. Jaz bi se vprašala na tvojem mestu??

In tudi venomer dokazuješ, da ne bereš naših zapisov. Psihoterapevt ni isto kot psiholog in psihiater!!!
Kemija je opora, terapije pa so priporočljive zraven. In odgovor vprašanje je bilo namenjeno Cvetkusu in ne tebi!!!


   ti pa čestitam, da prvič nisi pojamral in spraševal kje te boli in zakaj boli, ampak si končno pokazal malo več energije , ki jo seveda premoreš

napreduješ

[martinca]

Trzinka, ampak res čudno, le kako to, da Asdf  "ne uboga" in mu še ni nič boljše, noče dojeti    Nalašč?   Še nisi pomislila, kaj pa če ne zmore ! Ali res ne vidiš tega v vsem tem času 

PRVI PROBLEM, pekoče telesne bolečine, so resnične in bi čist lahko dobil ustrezno drago zdravilo (Neurontin, Lyrica, Pregabil).Pa ni. Fizično trpi dalje enako.(celo brez rednega anksiolitika!)

DRUGI PROBLEM, paničnost, pa bi mu moral Cipralex pomagati premagati v približno 3 mesecih, vendar niti v 4 mesecih NI. (tisto začasno znižanje še vedno pomeni polne 3 mesece jemanja).

Kljub temu pa njegova "zdravnica" ne reagira nič.
Lepo je njej, ona ne trpi tega, njej živa duša nič ne more, saj je vendar zdravnica.
Zato lahko ona še dalje sedi na ušesih, saj prejema isto plačo
Sam si ne more pomagati, tudi mi ne, ona pa bi celo morala.

Skratka, fant kljub terapiji 4 mesece konstantno trpi telesne bolečine in paniko, zato je nezaslišano reči, da mu je psihoterapevt čist pravilno vse povedal, a morda tole : " Si hipohonder, si RAZVAJEN, zato se vsega bojiš, pa ne bit več no, sam si kriv, ker te boli, ja saj, ko si hipohonder ! . "     Ne točno tako, ampak podobno.

[trzinka]

  spet narobe interpretacija

Kar se tiče zdravil, mu nisem nič napisala, za to si ti očitno strokovnjak Kar se tiče odnosa z lečečim zdravnikom-specialistom, mu nisem nič napisala

Skozi ves ta čas fant ne verjame, da ga lahko vse telo boli in da so to res psihične težave. Kar je rekel  njegov klinični psiholog je pa res, da lahko vsakega kap in da je hipohonder. Ja on to že ve, ni se pa zamislil nad stavkom in resnico besed.
Vseskozi mu vsi pomagamo, svetujemo, razlagamo, tolažimo, pa je še vedno nejeveren, kljub vsem ostalim izvidom, ki so BP.

Ne vem, kaj bi rad slišal. Z resnico in problemom se je treba soočit, pa četudi mu ni všeč. Kot, da je meni vse všeč, kar mi reče moja terapevtka. Ni, ampak, vse je res in treba v tej smeri tudi razmišljat.Kar se tiče zdravil, ne rečem nič, ker očitno so mu dali napačne ali pa je preveč eksperimentiral z zniževanjem in višanjem doze.  

Kaj je delo na sebi?
Sigurno ne sprememba prehrane Lahko edino vpliva na boljše počutje in zdrav način prehranjevanja. Tek je koristen, ampak je treba delati vsak dan in ne samo to, pomembno je tudi sproščanje,....... da se ne ponavljam, je bilo že stokrat napisano, pa se še vedno ne razume kaj je delo na sebi.
Ja, meni so zdravila prijela, ampak ne takoj, pa tudi kasneje sem imela padce, pa sem se pobrala. In psihoterapija zelo veliko pomaga, ampak tistim, ki so pripravljeni delat in ne čakat na odrešitev z neba. In tistim , ki razumejo svojo bolezen, ki se zavedajo, da se je treba premaknit in se rešit. Če samo jamramo ne bo nič. Sem bila v najhujšem stanju, brez zdravil, pa sem šla ven. Še danes ne vem, kam sem hodila, kdaj in kako sem domov prišla. Ampak potem sem ugotovila, da to pa dobro dene in sem šla naslednjič, pa še naslednjič....s težko muko.
Vem, da je fantu hudo, da trpi, sem bila sama v popolnoma enaki koži, še hujše kot on...želim ga premakniti, mu pomagati. Ampak gladili in tolažili smo ga dovolj, da bi začel bolj samozavestno iskati pomoč. Če z zdravnikom ni zadovoljen ga je treba zamenjat in pika. Vem, da tudi to ni lahko, ampak če se človek želi rešiti muk mora to narediti. In včasih je treba to tudi bolj trdo povedati, da se malce razjezi in pokaže svojo energijo.


Od petih terapij mislim, da nihče ne ozdravi. Jaz sem jih imela približno, da se ne zlažem cca 20, ko so se začeli rezultati opažati in še vedno hodim, ker čutim, da še vedno nisem čisto OK. Zelo veliko sem napredovala, je pa res, da ne nabašeš vedno na dobrega terapevta.

Jaz jo imam in hvaležna sem za to.

Zdaj se mi pa ne ljubi več pisat in nekaj dokazovat, ker se nimam za kaj. Če hočte preberte, če nočte pa tud prov. Napisala sem moja opažanja z mojega stališča gledanja.

Aja, Martinca, zakaj mi pa nisi že prej napisala, ko si me brala pred nekaj urami. Ti je ponoči lažje, ko grem spat in me ni na forumu Maš srečo, ne morem spat

[martinca]

Nič nism zanikala, kar ti naštevaš, ni šlo za to. 

 Ti praviš njemu, naj posluša, ampak tudi sama ne slišiš, kaj on od sebe oddaja in kaj govori. Boli ga in strah ga je in zdravila ne primejo in zdaj si mu očitala celo, ker je bil nekaj rekel, čeprav ni bil vprašan.

Praviš, gladili smo ga dovolj, že s tem si spet potrdila, da misliš, da če boš toliko dalj časa govorila,  da bo razumel. Ali ne vidiš, da mu zdravila ZA ZDAJ ne primejo. To je vse, kar sem ti hotela povedat. Po letih bi ti lahko bil sin, imej nekaj sočutja, če vidiš, da si sam ne zna pomagat, pri psihoterapvtu je bil okregan, tebi pa se zdi vse prav in da bi že lahko vedel...

Po bitki je lahko bit general. 

[trzinka]

Oh, Martinca, kaj naj rečem, tudi ti ne prebereš dobro.... :ne:Poglej malo njegove rubrike, kaj vse smo mu napisali. Verjemi mi, da imam veliko sočutja do tega fanta in veliko potrpljenja.
Vidim, da mu zdravila ne primejo, saj sem napisala, nisi prebrala?
Kaj je bil okregan pri zdravniku ne vem, je pa povedal tisto za kar smatram, da se je treba soočit in vedet. Kako vsak človek to interpretira je pa druga stvar. Nekateri so zelo občutljivi in se za vsako besedo z nizkim tonom, ali besedo ki boli zataknejo. Pri terapiji skoraj mora boleti, saj odkrivaš resnico o svoji bolezni, svojem otroštvu, svojih strahovih, trpljenju. Ja, boli, zelo...., zato se pa reče terapija.

Slišim zelo dobro kaj od sebe oddaja in kaj govori. Fant ne prebere dobro, ker ga je preveč strah in to mu ves čas dopovedujemo.
In kaj, če sem mu kaj očitala? Tudi on mi je očital, pa ti, pa še kdo.... Zakaj moram potem jaz gladit? Leta tu nimajo veze, probleme imamo vsi in to mu želim povedati.

Pa daleč, da je moja bitka dobljena in da sem jaz general, se ne obnašam tako, za razliko od nekaterih

Resnica včasih boli in treba se je borit zase in za svoje zdravje, to je point vsega tega

[trzinka]

Asdf,
bodi vztrajen in veliko, veliko delaj na sebi. Psihiatra zamenjaj in tudi zdravila boš moral, kajti očitno ti ta res ne pomagajo. Verjemi mi, da vem, kako ti je težko, ampak moraš tudi ti verjeti nam, da smo dali to že skozi in da ti znamo tudi kaj povedati in svetovati. Ne smeš misliti, da uspeh hitro pride.
To je trdo delo in potrebno se je spremeniti, svoje misli in strahove, kar pa ni lahko. In vsaka resnica, vsak stavek te bo bolel.
Jutri me lahko povozi avto, lahko me kap, lahko padem na glavo....ja, zato pa je treba uživati življenje zdaj in ta trenutek, ki je že tako ali tako prekratko. In terapije nam lahko pomagajo misliti, kako bomo to naredili.
Hipohonder si, tega ne moreš zanikati. Tudi jaz sem bila oz. ne vem če lahko rečem, da sem v neki meri še vedno, vendar mi uspeva kontrolirat misli, da me ni pretirano strah. Spoznala sem, da ni vredno razmišljati o tem kaj me boli, kaj mi je, ampak se moram naučiti kakovostno živeti.
Danes sem prvič v tvojih beseda začutila napredek, čeprav si se spotaknil ob psihoterapijo. Res od srca čestitam

Ko boš res dobro, si še enkrat preberi vse zapiske in me zanima v kakšni luči boš na vse to gledal. Kar se tiče terapije vztrajaj in vsako besedo vzemi kot dobronamerno, ker cilj je, da spremeniš miselni vzorec in marsikaj kar boš slišal ti bo odveč in brez veze. Ampak vse je povezano, ko boš začel trezno razmišljati boš dojel.

Držim pesti

[trzinka]

No, pa mi je Martinca spet ušla