Depresija kot sramota zame?

[Nastja]

Živjo, sem čisto nov osebek na tem forumu.
Stara sem komaj 19 in se že sedem let spopadam z depresijo.
S starši in bratom se dobro razumem, s sestro (ki je starejša od mene) pa se ne. Zadnje čase me pogosto napade z besedičenjem iz katerega je jasno razvidno, da je moja depresija za samo sramoto družini. Vsakič, ko me napade, uporabi besedo depresija za izraz gnusa, ki ga čuti do mene.
Vsa leta mi je prebirala dnevnik, v katerem sem pogosto pisala o samomorilskih načrtih ipd., pa mi ni nikoli pomagala. Še več, smejala se je.
Zato se torej sprašujem...a je res sramotno biti depresiven? Žalosten, ker te skrbi preveč stvari, ker se ne moreš zjutraj vstati s postelje, ker si ne moreš urediti "podstrešja"? A sem res črna točka človeštva? A bi se moja sestra okužila, če bi mi vsaj enkrat v 19. letih izrazila sočutje?

LP vsem.

[ami]

Živjo, sem čisto nov osebek na tem forumu.
Stara sem komaj 19 in se že sedem let spopadam z depresijo.
S starši in bratom se dobro razumem, s sestro (ki je starejša od mene) pa se ne. Zadnje čase me pogosto napade z besedičenjem iz katerega je jasno razvidno, da je moja depresija za samo sramoto družini. Vsakič, ko me napade, uporabi besedo depresija za izraz gnusa, ki ga čuti do mene.
Vsa leta mi je prebirala dnevnik, v katerem sem pogosto pisala o samomorilskih načrtih ipd., pa mi ni nikoli pomagala. Še več, smejala se je.
Zato se torej sprašujem...a je res sramotno biti depresiven? Žalosten, ker te skrbi preveč stvari, ker se ne moreš zjutraj vstati s postelje, ker si ne moreš urediti "podstrešja"? A sem res črna točka človeštva? A bi se moja sestra okužila, če bi mi vsaj enkrat v 19. letih izrazila sočutje?

ne, nikakor, ni sramotno... kvečjemu, da nekdo daje takšne izjave, ko pa sam nima pojma o tej bolezni... prebiranje tvojega dnevnika in posmehovanje kaže na sestrino neresnost in nedozorelost.... neumno bi bilo, da ji zameriš, ker je ona neumna... je pa kruto in boleče, še zlasti kadar smo depresivni... prej ali slej botudi sestra imela težave in morda bo šele takrat sposobna razumeti tvoje stanje

Daleč od tega, da bi ti bila črna točka, morda si samo dalj časa na črni točki... ne boš pa vedno na njej... ne meni se za sestrino obnašanje, raje se posveti reševanju tvojih težav... kaj pa zdravljenje, tega nič ne omenjaš?

[Nastja]

Za zdravljenje nekako nikoli nisem imela poguma. Dolgo časa sem sploh razmišljala, da je normalno v najstniških letih biti malce take in drugačne volje in da bom vse preprosto prerasla. Imam očeta, ki se 13 let bori z multiplo sklerozo in bitko naglo izgublja. Navajena sem, da žalost zadržim zase, se streznim in očeta prenesem z vozička na posteljo, ga nahranim, dam zdravila, mu dam vedeti, da sem z njim... Do neke meje se mi zdi, da so moje težave prav minimalne v primerjavi z njegovimi. Potem pa se zaprem v sobo in razmišljam o mnogih stvareh, ki bi jih lahko naredila in jih nisem, o očetu, o ljudeh, ki so v podobni situaciji...
Da je problem tudi v moji glavi pa me je opozorila nevrologinja (h kateri sem bila naročena zaradi večletnih glavobolov, ki postajajo nevzdržni, prehitrega bitja srca, bolečin v hrbtenici, nogi, rokah...), ki mi je predpisala Amyzol. Vendar se mi zdi, da bolj kot tablete rabim strokovno usposobljeno osebo.

[nenci]

Ne, draga Nastja,

depresija nikakor ni sramota, ampak bolezen, kot katerakoli bolezen. Depresija je
bolezen možganov. In za nekoga, ki ima naprimer angino, tudi ni sramotno da jo ima, ane.
Pa če imaš zlomljeno roko tudi ni sramotno.

In zato se zaradi tvoje sestre, ki se pač ne zaveda, kako huda bolezen je to, ne obremenjuj.
Nikakor si tega ne ženi k srcu. Z svojo boleznijo se boriš že več let in tvoji sestri daj vedeti,
da je lahko srečna, da je zdrava.

Veš, pa jo moraš tudi razumeti. Kdor depresije ne izkusi, si res težko predstavlja, kako to
sploh izgleda, kako težko je to stanje nekomu opisati.

skratka, sramotno pa vsekakor ni. , niti zate, niti za tvojo družino. Takšno razmišljanje
je enostavno egoistično in na nezrelo osebo, kot je tvoja sestra. Želim ji, da tega ne bi nikoli
okusila.

Jaz pa ti želim veliko sončnih dni

nenci

[ami]

Nastja, pravilno ugotavljaš - rabiš strokovno usposobljeno osebo

Žal mi je, da je oče bolan. Uspešnega zdravljenja multiple skleroze ni. Pri depresiji pa je lahko zelo uspešno, le odločiti se moraš in začeti s terapijo. Pomagajo že zdravila, bistvena pa je psihoterapija. Jaz ti svetujem dr. Milivojevića, lahko pa prosiš za nasvet katero od naših zdravnic - na portalu vidiš, kje jih dobiš, objavljeno pa je tudi veliko njunih odgovorov. Mnogi Forumovci zelo hvalijo dr. Marušiča, ki naj bi bil strokovnjak za depresijo in samomore. Ne bom več omenjala zdravnikov, saj bi lahko komu naredila krivico. Veliko je dobrih, pa tudi takih, s katerim ne uspemo ustvariti dobrega terapevtskega odnosa, zato je v takem primeru pametno zamenjati.

Dolgo že trpiš, naj bo dovolj. Poskrbi zase in veliko lažje ti bo. Za kakršno koli konkretno težavo pa lahko vprašaš za nasvet tu na forumu in sotrpini ti bodo svetovali na podlagi svojih lastnih izkušenj. Sama boš presodila, ali so njihovi nasveti primerni zate. Bodi pogumna in oglasi se še kaj, čao.

[mary]

Nastja!
Najprej naj ti povem,da te občudujem,ko tako požrtvovalno skrbiš za svojega očeta.To mora biti še posebej težko zate.
Vendar je resnično skrajni čas,da poiščeš pomoč zase,torej strokovno pomoč.
In depresija nikakor ni sramota,sramotno je,da danes še vedno kdo tako misli...
Želim ti veliko poguma in moči,da poskrbiš zase.Rada se imej...
Mirno noč ti želim

[Nastja]

Živjo,

najprej bi se rada zahvalila nenci, ami in mary za spodbudne besede. Hvala, današnji sončni dan je tako še bolj sončen!

Zanima pa me tudi, če se kakršnekoli terapije, obisk psihologa ipd. vpisujejo v kartoteko. Zdravstvena kartoteka je pri sprejemu v službo pomembna. A je res, da so ljudje, ki imajo kakršnekoli psihične težave (ki so vpisane v kartoteko), težje sprejeti v službo? (jeseni bom začela s študijem arhitekture)

[Lost]

Pozdravljena !

Glede kartotek je nekam treba zapisovati tvoj zdravstveno stanje. Samo ponavadi
je kartoteka pri psihiatru locena od tiste pri splosnem. Sicer tvoj osebni zrdavnik dobiva obvestila.
Glede sluzbe naj te ne skrbi, delodajalec dobi samo SPOSOBEN ali NESPOSOBEN nic drugega.
O tem pa presodi zdravnik na medicini dela. Moj ve za to ze od prvega dne zaposlitve,
pa mi je samo svetoval kako in kaj, ni ma pa pri tem ne oviral ne odvracal.
Ce pac ne bo slo si bom poiskal drugo delo.

Lost

Zanima pa me tudi, če se kakršnekoli terapije, obisk psihologa ipd. vpisujejo v kartoteko. Zdravstvena kartoteka je pri sprejemu v službo pomembna. A je res, da so ljudje, ki imajo kakršnekoli psihične težave (ki so vpisane v kartoteko), težje sprejeti v službo? (jeseni bom začela s študijem arhitekture)

[jovanotta]

Ciao!

Moja sestra je 6 let starejša od mene pa me je vedno samo žalila in mi vzbujala manjvrednostni kompleks. V bistvu sva se na nek način prav sovražle ... a ko se je odselila in poročila, potem je bil mir in danes imava normalen odnos. Tudi ko sem padla v depresijo me je peljala k zdravniku in mi ponujala, da pridem za nekaj časa živet k njim, da ne bom sama. Stvari v življenju se obračajo. In mislim, da me je vedno skušala na nek način prizadeti, ker je bila ljubosumna. Ko sem se rodila, je imela 6 let in bila vajena biti sama ... ne vem, verjetno si otroci ustvarijo sami svoje misli in so prepričani, da jih kaj ogroža in potem tisto vzamejo kot nekega "sovražnika". Moje mnenje pa je, da osebe, katere želijo na vsak način nekoga prizadeti, so v bistvu zelo malo sigurne same vase in na žalost rabijo udrihat po komu drugemu, da se počutijo boljše. In mislim, da ima tudi tvoja sestra težave sama s sabo, a za razliko od tebe si jih ona noče priznat. Je pa žalostno, da ima že čez 20 let in se še vedno tako obnaša ... to je docela nezrelo in kruto obnašanje. Ker depresija ni nobena sramotna stvar!!! Je pač bolezen kot druge in jo je potrebno zdraviti.

Lepo, da si sama ugotovila, da rabiš pomoč. Čimprej pridi do psihiatra, s katerim se bosta pogovorila in potem ti bom on predlagal terapijo in pa mogoče tablete, katerih se nič ne boj. Če pa ne veš kje bi kakšnega dobila lahko tudi greš do tvojega osebnega zdravnika ali zdravnice, ji poveš težave in ji poveš, da bi rada do psihiatra in ti bodo povedali kje je tebi najbljižji ali kam naj se obrneš. Naj ti ne bo nič nerodno! Zdravniki večinoma razumejo te probleme. Če bi pa prav naletela na trdo glavo (kot sem jaz), potem se pa sama naroči. Pri nekaterih se lahko tudi brez napotnice in se ne plača. Pozanimaj se. Mogoče vprašaj brata, če bi ti pomagal - z njim si rekla, da se razumeš. Mogoče bo on bolj razumevajoč in ti bo stal ob strani. Kar se tiče očeta pa mi je zelo žal, da ja bolan in je hvale vredno to, koliko mu pomagaš!!!

Drži se in vedi, da se nimaš ti česa sramovati!!! Sram bi moralo biti tvojo sestro ker te tako žali o neki stvari, o kateri nima pojma. Upam zanjo, da tega ne bo nikoli doživela. Ali pa kot sem že rekla, mogoče pa to doživlja in si ne upa tega povedat - ti pa si upaš in mogoče te tudi zaradi tega napada. Ne vem, nisem psihiater, pišem samo, kar se meni zdi.

Želim ti, da se tega začneš čimprej reševat!!!!! 

[Travis]

mal bo tole bumping ampak vseeno bi rad nekaj dodal glede preziranja
ljudi z depresijo in samomorilnimi nagnenji...
sam sem kot najstnik bil super anti, cel fašist napram ljudem brez volje
saj sem smatral da so le lenobni in da ne cenijo življenja.
morda je k temu botrovalo tudi to da sem pri 17h premagal težko obliko raka
in sem zato našel vedno nekaj notranje rezerve, sicer za v večji meri napačne aktivnosti
ampak volje do življenja mi ni jemalo....
sem bil pa od nekdaj etikeran kot hiperaktiven norček, ki je delal 1000 hkrati in nobene
do konca.... no, sčasoma ko so se pojavili meni primerni triggerji je tudi pri meni pljusknilo ven...
ves nemir, kot posledica latentne depresije.... tako da.
še danes, ko berem zgodbe drugih mi stari ustroj kdaj ponagaja in totalno hladno mislim
pa kaj se grejo... potem pa kmalu vidim da nisem sam... in meni osebno, je depresija
nekaj najtežjega za sprejet v življenju. raje bi mel še enkrat raka, kemoterapije in operacijo
ko tole sranje totalne ničevnosti, ničle skozi katero že spet do bro leto hodi z ene strani premice
na drugo. ampak vedno skozi 0.

T.

ps: za sestro ne skrbi. skrbi zase. za njo bo poskrbela karma

[moonica]

(če je kdo to že napisal ... se opravičujem ... nisem še uspela prebrat odgovorov) ... želela sem ti le reč, da biti depresiven nikakor ni sramotno, zna pa biti sramotno to, kar počne tvoja sestra

vse dobro ti želim!

[Starlight]

se strinjam s predhodniki,...
tvoja sestra ocitno ne razume kako se lahko pocuti depresiven clovek, in se ji zdi vse skupaj malo za "lase" privleceno,..kao ,..joj kaj se delas da si zalosten, sej se ti ni nic zgodilo, nehaj se pretvarjati ipd,..
mi je vse zelo zelo poznano,..tudi jaz na zunaj kar OK funkcioniram, doma me pa vse skupaj podre,...pa mi tudi marsikdo ne vrjame da imam tezave in vsi mislijo da sem lahko kar brez AD-jev ipd,...

mogoce ne bi bilo slabo ce bi svoji sestri poskusila dopovedat kako se pocutis,..ji mogoce dala za prebrat kaksen clanek o depresiji,...

glede na vso situacijo ki jo imas doma, kar se tice bolezni oceta, je pa tudi se dodaten strah in si vedno pod stresom kaj se se lahko zgodi,..in to te se bolj zalosti in te pritiska na dno,...
mogoce bi bilo pametno ce bi se poskusila pogovoriti s kaksno psihologinjo ali psihoterapevtko,..telefonske stevilke in naslove najdes na www.nebojse.si,..

javi se kaj,..vse dobro ti zelim

[Devlin]

Heh, imam točno takšno sestro. Žal si noben zdrav človek in nihče ki je preživel lažjo obliko potrtosti in misli da je na tem področju težek veteran ne more predstavljati kaj ljudje ki imamo resnejše probleme preživljamo. Boli pa ko se ne ujameš z okoljem, še bolj pa ko se nad tabo znaša član družine. Bolnemu človeku je dovolj samo ena oseba ki ga ne sprejema da mu okuži še tisto nekaj prostora v katerem se počuti varnega in spotencira probleme. Vem na lastni koži ampak sam nimam dialoga z nobenim članom 
Kako spremeniti odnos okolja do depresije pa za zdaj ne ve nihče. Nekako moraš živeti mimo njega.
Sam delam na tem da bi se čimprej odselil. Upam da mi bo uspelo. Če ne, bom vsake toliko hodil na počitnice v Polje da si oddahnem od doma  . Glede na to da sem se tam imel blazno fino se mi tudi ta opcija ne zdi tako slaba  .

[Mačica]

Se podpišem pod devlina in starlight!
Človek, ki nikoli ni doživel depresije je ne razume!! Tudi sama je včasih nisem razumela, mislila sem si: nehaj se smiliti sam sebi in naredi kaj da ti bo boljše. Zdaj pa še predobro vem, da temu ni tako
Res je dober nasvet starlight, da daš za prebrat kakšen članek sestri, mogoče bo potem malo bolj razumela, vendar dvomim, da bo kdaj, razen če bo šla sama čez to, poplnoma razumela. Dokler tega pač ne doživiš ne moreš razumeti, kako je to, da nimaš volje do ničesar, da te nič ne veseli, da si naveličan življenja in samega sebe.
Pa še nekaj: DEPRESIJA NI SRAMOTNA BOLEZEN!!!!! Nobena bolezen ni sramotna!!

Lp Mačica

[Arwen]

Vsak bolnik, tak ali drugačen, s tako ali drugačno boleznijo rabi podporo, nego, razumevanje, ... in bolezen nikakor ni sramota. Bolezen je - bolezen. Pika

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=227&Itemid=55

[Devlin]

dober nasvet starlight, da daš za prebrat kakšen članek sestri, mogoče bo potem malo bolj razumela, vendar dvomim, da bo kdaj, razen če bo šla sama čez to, poplnoma razumela. Pa še nekaj: DEPRESIJA NI SRAMOTNA BOLEZEN!!!!! Nobena bolezen ni sramotna!!

Lp Mačica

Žal na primeru svoje sestre lahko povem da ko se človek odloči da te prezira ga ne bo premaknil noben članek, noben posvet, nobeno izobraževanje. Ker ima svoje predstave in jih ne bo spremenil. Zanj si len, mehkužen, nevreden česarkoli.

BI PA SVETOVAL DRUŽINSKO TERAPIJO ČE JO IZVAJA KAK PSIHIATER V BLIŽINI. Vendar neki moji prijateljici niti ta ni pomagala.

[Starlight]

ja devlin tudi skupinska terapija ne bi bila slaba,..vendar cloveka ki tega ne razume in se posmehuje ne bos spravil na terapijo,..siljenje pa je itak brezpomensko....

[Devlin]

Točno to sem imel v mislih  .

[marika]

Draga Nastja,

iz tvojega pisanja sem dobila občutek, da si ena krasna, vendar zelo občutljiva oseba. Veliko razmišljaš, veliko stvari se te dotakne in posledično si včasih zelo, zelo žalostna oseba. Verjamem, da te sestrin odnos boli. Mislim, da je edini način, ki bi stvari lahko spremenil temeljit in odkrit pogovor z njo. Verjamem, da se zdi zelo neverjetno in težko, da bi to storila, vendar jaz enkrat sem. Tudi moja sestra me je šikanirala, pa sva bili že starejši in v popolnoma drugih okoliščinah. Enkrat sem rekla, da imam tega dovolj, naj se vsede in sem ji povedala svoje. Šele takrat je dojela, da so bila moje težave povsem drugačne kot so se zdele njej in njene tudi precej drugačne kot so se zdele meni.

ODKRIT POGOVOR je edino za rešitev odnosa s sestro in mislim, da čimprej tem bolje. Glede zdravljenja pa seveda pojdi do kakšnega strokovnjaka. Ni vredno vreči v koš najlepših let.

Dobro se drži in glavo pokonci, saj je jasno, da si krasna oseba,

marika

[Devlin]

Nastja, glede na to da se že sedem let boriš in si očitno v precej slabem stanju bi te vprašal kakšna zdravila jemlješ in če jih zdravnik kaj menja da bi našel boljša? Ne zdi se mi ravno da si pri nekem strokovnjaku. Poizkusi poiskati pomoč kakega boljšega, na prvi strani imaš seznam.
Ko dobiš prava zdravila se ti namreč mora vrniti nekaj energije, pa tudi piki takšnih os kakršna je sestra manj bolijo.