kaj se dogaja?

[xtina]

najprej lep pozdrav vesem!
ker sem nova na forumu in zeloooo zaskrbljena, sem kar odprla novo temo...
stara sem 21 let in moje težave z omoticami so se pričele pred 2 leti, vendar so se pojavile le nekajkrat za par dni.
letos poleti, ko sem se vračala s počitnic v grčiji ( potovala sem z ladijo), sem med jedjo v restavraciji postala malce omotična in slabotna, motili so me zvoki, glasovi,svetloba...na to sem šla ven in se bolje počutila. čez kakšnih 10minut pa me je prijela močna slabost, šla sem v stranišče, se skušala pomiriti, občutek sem imela, da bom zlezla skupaj ( tako kot se mi je nekajkrat zgodilo na avtobusu ali po odvzemu krvi), vendar nisem padla skupej. nato sem bruhala in šla na potrebo...nato se je stanje le še slabšalo...začela sem se tresti, jokati,počutila sem se nemočno...mislila sem, da bom umrla in sem zelo težko zaspala...zjutraj, ko sem se zbudila sem bila ok kake pol ure, nato pa pa se je slabost vrnila in trajala še dan ali 2. zdravnik ni našel ničesar, rekel je, da je bila najbrž morka bolezen( čeprav mislim, da ni bila, saj sem vajena plovbe in nikoli nisem imela s  tem težav).

podobni pojavi so se mi še večkrat zgodili, vendar v milejši obliki.

zadnje čase, sploh zadnja 2 meseca pa se mi vedno bolj pogosto dogaja, da kar naenkrat, bilokje in bilokdaj( tudi ko se sproščeno smejim v družbi) iznenada dobim obutek, da bo nekaj narobe oz.da je nekaj narobe z mojim telesom. začne me boleti ali roka ali noga, nato postanem zelo šibka, občutek imam, da bom izgubila zavest, doživela infarkt ali celo umrla, tresem se, jočem, včasih bruham in imam drisko.
nekajkrat sem imela tudi občutek, da se bom zadušila, imela sem občutek, da ne vdahnem dovolj zraku, srce mi je drugače bilo...
nekega dne je bilo celo tako hudo, da sem se začela "poslavljati" od staršev in jim govorila, da jih imam rada, ter se jim stiskala v naročje(kar res ni v moji navadi), ker sem bila sigurna, da bom umrla.takrat sta me hitro odpeljala k dežurnemu zdravniku, ki mi ni znal pomagati in me poslal v bolnico. tam so mi naredili EKG, ki je bil ok, opravili še nekaj testov in me poslali domov.
bila sem še pri nevrologu ( opravila eeg-rezultate še čakam, napotnico mam tudi za mr možgan), pri okulistu(izvidi so ok), kri-hormoni,ščitnica je tudi ok, čaka me še pregled pri otorinolaringologu in nenazdanje psihiatru čez 2 tedna.
zdravnik mi je še nekajkrat naredil ekg in je vedno normaln in mi dal tablete helex za jemat po potrebi.

zadnji teden me boli prsni koš na različnih mestih, bolečina se izmenjuje, to traja po skoraj cel dan,  stiska me v prsih, zelo teko diham na trenutke, imam občutek cmoka v grlu in tudi čutim srčni utrip v grlu.

sedaj živim u nenehnem strahu kaj se mi bo zgodilo in kaj se dogaja z mano ( pozorna sem na vsak pojav v telesu). nehote in počasi sem se začela izogibati tudi trgovinam, druženjem s prijatelji zunaj, restavracijam in podobnim prijetnim stvarem in se dobesedno moram prisiliti it ven, v trgovino, restavracijo,...(kjer mi velikokrat postane neprijetno, se počutim šibka, zgubljena, odsotna, motijo me zvoki, luči, občutek imam da ni dovolj zraku v prostoru, zeham, se odkašljujem...)

glede na to, da še nisem bila pri psihiatru in da o panični motnji, anksioznosti, itd. ne vem skoraj nič, me zanima, če bi ti dogodki in občutki utegnili panični napadi ali kaj podobnega?

[falco29]

živjo xtina!

moje mnenje po prebiranju tvojega sporočila je, da so to panični napadi in pa tesnoba, ki jih ponavadi spremlja...vsaj pri meni je tako bilo oz. je še vedno na trenutke....strah , ki ga opisuješ spremlja panične napade,saj nikoli ne vemo kaj se nam dogaja in kdaj se bo to zopet pojavilo...ta nenehen strah pa spremljajo siptomi,ki si jih opisala...verjamem da si popolnoma zdrava , fizično mislim seveda...gre za motnjo, ki se največkrat pojavi ljudem med 20 in 30 letom...meni recimo se je pri 24 letih, sedaj se vleče z presledki že par let,ampak vsaj vem kaj jih sproža in kako postopati ob njih...

moj predlog,ampak seveda to govorim vse na podlagi mojih lastnih izkušenj...sam sem šel do zdravnika,mu opisal svoj problem...predpisal mi je antidepresiv cipralex,ki se je vsaj pri meni super odrezal...napadov ni več,tesnoba pa je v neki meri še vedno prisotna...ampak pričel sem tudi z terapijo,predlagam kombinacijo obeh....to je prava pot do ozdravitve....

le brez strahu,mnogim se to dogaja in večina se jih tega reši,če si le prizna da potrebuje pomoč...sam sem misliu da bom stigmatiziran,pa temu ni tako...ne izogibaj se vsakodnevnim navadam,čeprav vem da je zelo zelo težko....

vso srečo in piši še kaj!!!!

falco

[Slavka]

Xtina, zagotovo te muči anksioznost in panični napadi.
Tudi jaz sem imela zelo podobne simptome kot ti in nisem vedela kaj se dogaja z mano. Pri meni je bila sprožiteljica teh napadov mamina smrt. Pa sem vse skupaj pripisovala žalosti in šoku, vendar težave niso in niso ponehale. 
Po treh mesecih bolečin, dušenja, razbijanja srca, oblivanja vročice, potenja, misli, da bom padla skupaj, da se mi bo zmešalo ipd. sem se odločila in obiskala svojo osebno zdravnico. Ta mi je dala napotnico za psihiatra in za pregled ščitnice, ki je bila o.k.
Psihiater mi je razložil, kaj se dogaja z mano, da se mi ne bo nič zgodilo, da ne bom umrla, da se mi ne bo zmešalo....to so le grozni občutki, ki te pahnejo še bolj v tesnobo in strah.
Začela sem z zdravljenjem z antidepresivi Asentra in po kakih 3 mesecih se je stanje umirilo.
Ampak tableti niso čudežni, ne naredijo nič namesto nas. Pomagajo nam, da lahko zaživimo, da se postavimo na noge in začnemo z spreminjanjem sebe, svojih misli, da se pričnemo ceniti in spoštovati.
To je počasen proces, ki pa nam prinaša dolgoročne rezultate.
Vsekakor mislim, da s tabo ni fizično nič narobe in boš po obisku psihiatra dobila marsikateri odgovor. Me pa zanima, ali si doživela kaj stresnega v tistem obdobju ali se ti je začelo pojavljati kar na lepem?

Vse dobro ti želim in oglasi se nam še kaj 

[majči]

Ojla Xtina!
Tudi jaz sem mnenja kot moji predhodniki, da so to panični napadi. Tudi jaz sem že doživela enako pred tremi leti, pred novim letom pa se mi je ponovilo, kljub temu da sem jemala Paroxat. Verjetno sem premalo storila zase. Ko se ti stanje od tablet začne iboljševati, kar nekako pozabiš delati na sebi. To je verjetno napaka nas povratnikov. So pa to najbolj grozni občutki, kar sem jih doživela, zato mislim nate in te podpiram. V takšni fazi pride vsaka lepa prav.

majči

[asdf]

xtina, se mi zdi da se čist najdem v tvojem postu, tudi sam sem meu kup preiskav, šeu k dežurnemu, poslavljal se od najbližjih in podobno, dežurni je nardil EKG normalen, UZ srca normalen, ščitnica normalna, CT slikanje glave brez posebnosti baje ( še čakam izvide ) , mam še gastroskopijo in obremenitveni test, to se mi dogaja že 3 mesce in usi mi pravijo da mam panične napade in očitno jih imam res, tako da use kaže da te psiha matra, tudi sam imam ob napadu občutek da ne morem vdihnat zraka, po telesu mi gre nek tak čuden občutek kot da bo vse zavrelo, tak zlo čuden ali po nogah ali po celem telesu

[matic]

živjo xtina 

Verjetno je res panika in vse kar zraven paše, tako kot pri meni. Simptomi so bili popolnoma enaki in so lahko zeloooooo neprijetni, vendar se vse da bolj ali man poštimati. Jaz sem potrboval ene 5 mesecev da sem prilezel na željeno stanje, res pa je, da je še vedno prisoten strah pred ponovitvijo in marsikakšen slab teden se mi vrine v življenje ampak čas celi rane .
Upam, da se bo vse uredilo, samo verjet moraš in ne se zapirat med štiri stene, ker je to najslabše kar lahko storiš.
Meni je zelo pomagal tek (tablet nisem nikoli dobil, ker mi je psihiatrinja rekli da jih ne potrbujem), ki je pozdravil najhujše, tisto malo kar je ostalo bom pa tudi pregnal

Matic 

[xtina]

hvala vam usem za odgovore in vzpodbudne besede 
vglavnem nism doživela nič stresnega ali pretresljivega, napadi so se začeli sredi lepega.
komaj čakam, da grem h psihiatru konec meseca, ker to postaja zares nevzdržno.
če bi se le dalo bi skušala tudi z fizično aktivnostjo preganjat tesnobo, vendar po njej se navadno le še slabše počutim (šibka in omotična)

[trzinka]

So ti odgovorili že predhodniki. Tudi sama imam panične napade in dobro je če jih prepoznaš in se ne ustrašiš, da se boš tisti hip sesula.

Svetujem ti tudi obisk pri psihiatru

[aqualife]

Fizična aktivnost pomaga. Verjamem ti , da se potem počutiš šibko in izčrpano. Poskusi s krajšimi sprehodi.