Ali lahko antidepresive ješ celo življenje

[ROLIPOLI]

Živjo !

Najprej eno srečno, zdravo in mirno Novo leto 2010 želim vsem skupaj.

No še pred 14.dnevi sem se hvalila kako sem fino in oh in sploh, zdaj pa  - spet živčna kot pes. V službi imam za ponort dela - saj veste kako smo v računovodstvih januarja in februarja, zdravje me nekaj zeza in evo spet panika in anksioznost.

Dosedaj sem eno leto jedla Cipralex - do lanskega junija, potem je pa zdravnica rekla naj neham ker sem bila v redu.

Zdravnika imam februarja in najbrž bom spet morala na tablete  .

Me pa zanima koliko časa drugi dobivate te tablete ? Leto, pol leta, mogoče že več let ?

Mah kar slabe volje sem.  . Spet vrtoglavica  , potne roke....

[Slavka]

Rolipoli, evo še eno nervozno računovodkinjo  Jaz jem AD Asentra že skoraj dve leti, sva jih probala z mojim psih. poleti počasi ukinjat, pa ni ratalo....sem šla nazaj na celo tableto 1x na dan. Se pa tud jaz sprašujem, ali jih lahko ješ kar v nedolgled...ali morda povzročijo kakšne težave, če jih npr. ne rabiš več, pa jih kar ješ....ravno te dni se s tem vprašanje ubadam, fajn, da si temo odprla.  Sem že rekla, da bom mojega psih. vprašala....me pa zanimajo tudi vaše izkušnje.
Rolipoli tebi pa svetujem, da greš do zdravnika prej kot februarja, ker če se tako počutiš, bi bilo dobro to zdravniku povedat, da ti pomaga 

[trzinka]

Jaz jemljem Citalon zdaj že 15 mesecev in me tudi zanima koliko časa lahko sploh jemlješ ADje?

[kremenko]

Meni so rekli, da bom na zdravilih vse življenje, pa niso samo AD-ji...cela apoteka za psiho je pri meni doma 

[Toja]

Haj vsem zgoraj podpisanim!

Saj sploh ne vem ali naj vam napišem ali ne, se sprašujem?
Bojim se, da bom z mojim pisanjem povzročila preplah med vami?
Vendar vam bom napisala mojo izkušnjo.
Meni so se težave začele pojavljati pred 20 leti, takoj ob prvih znakih, mi je moj
os. zdravnik napisal pomirjevala, ker sem tudi jaz delala v računovodstvu in mi je rekel, da je pač to preobremenjenost. Stanje pa se mi je iz dneva v dan slabšalo, tako da sem sama poiskala pomoč psihiatra in si takoj v mislih priznala, da imam
psihično obolenje, nisem pa si znala postaviti diagnoze. Moja psihiatrinja mi je spet takoj napisala pomirjevala v največji možni dozi, jaz pa v najboljši veri, saj ve pridno zobala, ko kura lexaurin 3x3mg na dan. Saj ne rečem bilo je boljše, vendar pa še vedno brez diagnoze. Glede na to, da so se mi začeli kazati tudi fizični znaki obolenja org. sem dala vse preizkave skozi, vendar vse bp.
Ko sem spet enkrat pribežala v dež. ambulanto, mi je zdravnik-splošni rekel, da imam ank.panično motnjo in naj poskusim takoj najprej zmanjšati pomirjevala lexaurin, dal mi je najnižjo dozo helexa in po njegovih nasvetih sem to tudi storila, opustila lexaurin, pristala na helexu in pri novem psihiatru.
Ta je mojo povedano diag. potrdil po krajšem pogovoru in mi dal še AD, kontr. čez mesec dni. Stanje obupno, str.učinki, stanje isto. Na kontroli sem mu povedala kako je bilo in gremo, novi AD, to se je ponovilo večkrat, sama takrat sploh nisem o tem nič vedela, da bi jih morala jemati dalj časa, on pa verjetno tudi ne, sory tak občutek sem imela. Pa je spet prišlo do spremembe psihiatra, tokrat ne na mojo željo, prejšnji je namreč odšel drugam. To je bilo pred 8 leti. Takrat sem prvič dobila AD aurorix in Xanax SR. To jemljem še danes. Čeprav se mi je stanje za 90% izboljšalo, panika pa me še vedno ne izpusti iz rok, me še vedno vsake toliko časa obišče, vendar zelo redko. Pri zadnji kontroli sem mu omenila kako je z AD, ker je stanje boljše in ne vem ali so AD tako učinkoviti in delujejo, ali sem se jaz pozdravila in bi bilo mogoče možno v tej smeri- smeri opuščanja razmišljati. Odgovor mi je bil, da je to od zdravil in da jih bom morala jemati celo življenje, zdaj ne vem ali je mislil, da me bo tako hitro pobral, ali pa me res čaka jemanje do smrti, ki je lahko po najboljših pridvidevanjih šele čez kakšnih 30 let.

Tako dekleta, to je moja izkušnja in zgodba "kako dolgo jemati AD".
upam, da vas nisem preveč prestrašila, jaz pač živim s tem, če pa pomaga pa naj bo, vendar se pa bom potrudila, da to ne bo tako dolgo, ker sedaj delam veliko na sebi, poslušam vaše nasvete in komentarje in ga bom sama prisilila na test za opuščanje AD.

Želim vam, da se pri vas ne ponovi moja zgodba, ukrepajte, sprašujte in reagirajte pravočasno!

Lp Toja

[trzinka]

Toja, hvala za izčrpen odgovor.
Sicer sama nisem menjala ADjev in nisem imela toliko pomirjeval in jih tudi nisem dolgo jemala.
Vem pa, da so me ADji rešili iz najhujšega in sedaj lahko normalno funkcioniram. Strah je še vedno prisoten , vendar ga obvladam kontrolirati. Prepričana sem, da bi se mi spet situacija ponovila, če bi prenehala z njimi. Zato vprašanje, koliko časa ga lahko jemljem? Jaz nimam nič proti, če do konca življenja, samo da lahko normalno živim.
Žal me noben zdravnik ni opozoril ali kakorkoli svetoval glede tega

[Toja]

Draga moja Trzinka!

Poglej, to dela stroka, stroke nič ne boli, nič ne tišči, mi pa trpimo.
Tudi jaz sem se s tem sprijaznila, bo pač tako, veš Trzinka ne obremenjuj
se s tem, vendar pa skupaj poskusimo po svoje in si pomagajmo, tako bomo
pa morda sami prekosili stroko, ko jim bomo enkrat lahko povedali, da smo zdravi!

 

[trzinka]

Tako je, se strinjam

[Onix]

Hey, sam že 5 let jem antidepresive, 3 leta pa še antipsihotik kot dodatek obstoječi terapiji... Zaenkrat nimam nobenih težav, mogoče samo vrtoglavica. Zanima pa tudi mene, če se lahko jemlje tablete naprimer 30 let... Če kdo ve bi bil vesel odgovora, ker nočem nehati jemati teh tablet, saj vem, da bi se mi stanje poslabšalo, če bi nehal, ker OKM je neozdravljiva bolezen in se jo lahko samo dobro kontrolira, nisi pa nikoli ozdravljen... Zato vem, da ko bi tablete opustil, bi se use spet ponovilo...

[Slavka]

Toja, lepo si opisala svoje zdravljenje. Nič me nisi prestrašla, saj se konec koncev sedaj dobro počutiš, kar je najvažnejše.  Jaz o opuščanju tudi še ne razmišljam, ker sem imela lansko poletje peklensko samo zato, ker sem nižala dozo...kje je bila še opustitev....Tako jemljem ADje samoumevno, ampak me je edino tega strah, da mi ne povzročijo kakšnih kontra učinkov....kaj pa vem, kaj z možgani verjetno....ker ne vem al se počutim dobro zato, ker jih jem al zato, ker sem se postavla na noge, al bi brez njih normalo in mogoče še boljše živela?

[Janja]

Vsi vi, ki sprašujete o jemanju tablet na dalši rok ali celo celo življenje, imate sicer drugačne diagnoze kot moja mama, pa vendar vam bom napisala, kar mi je povedalo več strokovnjakov na psihiatriji, ko je bila mama še hospitalizirana. Po vsej verjetnosti bo ona morala AD-je in AP-je jemati do konca življenja, ker je imela dve izredno hudi ponovitvi epizode. Veliko je bilo tudi primerov na psihiatriji za katere tudi vem, da imajo medikamentozno zdravljenje že leta in ga bodo morali imeti tudi v bodoče. Tudi moja mama je bila na začetku zelo proti, ker ona v življenju nikoli ni bila pretiran uporabnik farmacije. Potem pa je sprejela, ker je videla, da drugače ne gre. Poudarjam pa, da ima ona drugačno diagnozo, in sicer bipolarno motnjo. Pri vas pa bo glede medikamentoznega zdravljenja po vsej verjetnosti drugače.

Lepo se imejte!

[ROLIPOLI]

Hvala vsem za odgovore.

Danes sem veliko boljša kot včeraj, tudi pridna  sem zelo in sem že veliko naredila (sem bila že ob šestih v službi  ).

Sem pa opazila da mene začne ta nervoza še posebno obiskovat ko se vrnem s kakšnega dopusta ali bolniške. Sploh zdaj ko vem koliko dela imam.

No bo že. Do februarja bom kar počakala, saj tako hudo spet ni. Malo sprostitve, kakšpna dobra knjigca pa bo šlo.

Lep dan vsem.

[ROLIPOLI]

Pa še tole.

Mene najbolj muči ravno ta butast občutek da bom kar padla dol, potem se mi bodo pa vsi smejali ali me bodo pa kar pustili ležat. Pa ni vrag, da ti kakšen ne bi pomagal, ampak kaj ko smo tak smotani. 

[Toja]

Haj Rolipoli!

Te popolnoma razumem, to se je dogajalo tudi meni!
Ne veš, kako sem bila letos prestrašena kako bo, ker smo imeli
poroko. Obležala sem od ankse, sploh nisem več bila svoja, kaj bo, bom zdržala, pa taka kot sem, sem se spraševala?
V tem času me je poklicala prijateljica, ki ni poznala mojega trenutnega stanja, pa sem se ji potožila, kaj me teži.
Takrat pa mi je rekla " nič se ne boj, saj nas bo veliko, če boš padla, te bomo že pobrali in te spravili do zdravnika", te besede sem si globoko potisnila v zavest.
Pobrala sem se iz postelje in poskusila normalno funkcionirati, vedno sem imela v glavi, pa kaj če padem, bo že nekako in tako pristala vsa vesela na poroki, sicer z dodatno tableto v žepu, vendar sem zdržala do 3h zjutraj, celo to, zelo super je
bilo, nič se ni zgodilo. Tudi tebi svetujem, da se s tem ne obremenjuješ, pa bo tvoje stanje mnogo boljše, sprejmi se tako kot si in veliko govori o tem, saj se bo tudi podzavest naveličala.

Želim ti da zdržiš!   

[trzinka]

Rolipoli

Tako kot pravi Toja, če padeš te ne bo nihče pustil na tleh. Ampak to je samo tak občutek, v resnici ostaneš na nogah

[ROLIPOLI]

Ja saj, tile občutki.

Namesto da bi se ukvarjali z bolj prijetnimi stvarmi, se pa s tem kdaj nam bo slabo, kdaj se nam bo vrtelo, a bomo še na nogah ali ne, pa še in še...

Moram pa rečt da poizkušam takrat misli preusmerit drugam, včasih mi uspe, včasih pa tudi ne. Pač se trudim kolikor se da.

Bi bila pa veliko rajši taka kot sem bila pred leti - brez panike in nemira. Pa saj bi vsi bili radi taki kajne, samo kaj ko smo pač tam kjer smo.

[trzinka]

Ja, to si pa vsi želimo. To je bil moj prvi stavek na psihoterapiji: "Želim si dihati, živeti, občutiti svobodo, kot sem jo nekoč, brez panike, strahu, nemira....."

Pa počasi lezem spet v stare tire, se usmerjam. Mi tudi ne uspe vedno, ampak malce bolj rada se imam kot nekoč in vem, da bom morala delati na sebi vse življenje, ampak to je tudi namen. Da se imamo radi in da znamo živeti

[ROLIPOLI]

Trzinka če lahko vprašam - kaj se dela na psihoterapiji ?

[trzinka]

Jaz imam KVT se pravi kognitivno vedenjsko terapijo.
Prvo uro predstaviš svoje probleme, se pogovarjaš sproščeno, ker med terapevtom in pacientom se mora vzpostaviti neka vez, da ti njemu zaupaš in on tebi lahko pomaga.
Meni je moja terapevtka najprej dajala naloge, vsakič se itak pogovarjava, jokam, se smejem, se zaupam....ona pa me usmerja v smislu kaj je realno in kaj ni realno...Meni je zelo odprla oči. Odkrili sva zakaj tako razmišljam, od kje in zakaj so taki vzorci razmišljanja. Sedaj jih odpravljava, korak za korakom.
Delo ni lahko, vzorci so globoko zakoreninjeni v meni, ampak spoznavam kaj je dobro zame, kaj ni. Me ne kritizira, pove pa svojo stran razmišljanja. Četudi mi kakšna razlaga ni všeč, vedno potem doma še enkrat razmislim in ugotovim, da ima prav.
Vsekakor je to res dolgotrajen proces. So padci, pa mi potem spet vlije novo energijo in razlago zakaj tako in me spet usmeri. Ne smeš pričakovati, da te bo terapevt odrešil, da je čudodelec. Mi smo tisti, ki se spremenimo, da nam gre potem bolje v življenju, terapevt pa ti veliko pomaga na tej poti. Sprejeti moramo njegovo usmerjanje, ker nam s tem želi samo dobro, tudi če nam kaj ni všeč, nas boli, smo ranjeni.
To je pač terapija in če si pripravljen delati se bo obrestovalo.
Jaz sem zelo zadovoljna in se tudi trudim, ker samo s trudom bodo rezultati. Zavedam se, da lahko spet jutri pogrnem, ampak bom vstala in šla naprej. Tako sem odločena in mislim, da sem na dobri poti.

[ROLIPOLI]

Trzinka še eno vprašanje. A to hodiš na koncesijo ali plačuješ ?

Ker meni se zdijo cene kar  .