*Lily*
Aktiven član/ica

Odsotni
Spol: 
Prispevki: 114
|
 |
« Odgovori #2 dne:: nedelja, 03. januar 2010 ura: 23:29 » |
|
Pozdravljena, Peja!
Odgovarjam ti, ker sem bila pred sedmimi leti v enaki situaciji kot ti. Drugače je bilo le to, da nisva imela otrok, ker jih jaz ne morem imeti. Moje mnenje je (in nikogar ne silim, da razmišlja enako kot jaz), da vsaj za nekaj časa pustiš partnerja pa čeprav ga imaš rada do nezavesti. Tudi jaz sem takrat storila tako in ni mi žal. Vem, da so pri tebi problem tudi otroci. Ampak vseeno razmisli o mojem predlogu. Otroci so namreč tisti, ki v takšni situaciji trpijo ravno toliko, če že ne bolj kot ti. Verjemi, ni jim vseeno gledati očeta in matere, ki se ne razumeta, ni jim prijetno gledati matere, ki je žalostna in ni jim prijetno gledati očeta, ki mu prijatelji in družba toliko pomenijo.
Sploh pa si ti v tem trenutku v zelo slabem psihičnem stanju. In verjemi, potrebuješ čas zase, da se spraviš ven iz te črne luknje. V tem stanju NAJMANJ potrebuješ nekoga, ki te še bolj tlači v črno luknjo. In na žalost je to ravno tvoj partner. Zelo boli, ko prekineš dolgotrajno zvezo. Še bolj boli, ker si že od same zveze povsem uničen. Vendar pa upam, da boš zbrala toliko moči in postavila partnerja pred odločitev. In da boš dovolj močna tudi, če se partner odloči za svobodo. Verjemi, vsak človek tega sveta je vreden tega, da ga nekdo iskreno ljubi, da je za nekoga "number one". Tudi prijatelji, družba in svoboda seveda morajo biti, vendar pa sta družina in partner najpomembnejša. In konec koncev... razmisli... ali je vredno živeti še nadaljnih 20 let z nekom, za katerega ne boš nikoli vedela ali si zanj prva ali zadnja briga.
Odločitev seveda prepuščam tebi. Povedala sem samo svoje mnenje in svojo izkušnjo. Verjemi pa, da vem, da je presneto težko izpeljat takšen podvig.
Veliko sreče pri odločitvi. LP. Lily.
|