osamljen brez cilja in upanja

[lips]

Najprej na forumu vsem prav lep pozdrav
 Bil sem še najstnik,ko sem postal že očka,takrat so se tudi začele moje težave.Kot vsi najstniki tudi jaz sem se zaljubil v eno lušno punco,lepo je bilo.Imel sem službo,svoje stanovanje,punca je zanosila,kot v pravljici...
Toda en dan pravljica se je končala ko je njen oče prišel z njegovimi prijatli iz Stajerske na obalo (ona je hodila na srednjo medicinsko ) ,prišli so do mene,pošteno pretepli in odpeljali nosečo punco na Štajersko....mojega stanja v unih mescih ne bi znal opisat,pravi pekel,čas je moje muke res počasi celil...
Čez dva mesca se mi je rodil sin,ki ga nisem nikdar videl...no do njegovega 18 leta ,ko me je sam poiskal...
Ne morete si predstavljat najine sreče in veselja,življenje se nama je čisto spremenilo,novi načrti zame in sina so mi dali velikanski zakon...
   Toda bilo je vse preveč popolno,en dan so me njegovi svojci s Štajerske javili da sem izgubil v prometni nesreči sina in njegovo mamo.En mesec pred nesrečo je dopolnil 22let.
   Zdaj pa sem kjer sem,že šest let mi rojijo po glavi črne misli,nekaj poskusov samomora,par let po psihiatričnih ustanovah,nesposoben za delo,trenutno predvsem osamljen(že več kot 6let)mojih par prjatlov kokr jih še imam me še vedno bodri,da si lahko ustvarim novo življenje,ki si ga še vedno želim...
  Res je,navzven me ima okolica za komunikativnega,simpatičnega,urejenega itd človeka,precej ljudi si želi moje bližine toda to mi nič ne pomaga,ker stalno iščem lik mojega sina in za vse ostalo nisem več sposoben...
    Sina ni,staršev ni,sorodnikov ni,družine ni,ostane samo pekoča bolečina pri srcu ki me bo edina spremljala do konca mojega življenja,ki je podobno rezilu ostrega noža
   Ljudje pravijo,da upanje zadnje umre,sam kdor izgubi otroka,izgubi tudi upanje
 

[kremenko]

Pozdravljen in dobrodošel med nami...

Tvoje pisanje se me je globoko dotaknilo....veliko si pretrpel....sploh ne vem kaj naj ti rečem, da bi zvenelo pametno. Vsekakor pa poslušaj nasvete svojih prijateljev, nikar se ne predaj! Bodi pogumen in vsekakor ti bomo mi na tem forumu skušali vlivati moči in poguma in ti na svoj način stati ob strani

Pošiljam ti topel objem 

Kremenko

[Slavka]

Lips, zelo pretresljiva izpoved. Gotovo se strinjam s tabo, da ni hujšega, kot izgubiti otroka. Jaz si tega absolutno ne predstavljam... Izgubila sem mojo mami in bilo je grozno, bolelo me je za umret, pahnilo me je v depresijo in komaj sem splezala ven...tudi s pomočjo antidepresivov, psihiatra, prijateljev,moje družine in tudi s pomočjo tega foruma, kjer sem bila razumljena in sprejeta z vso svojo bolečino.
Vidim, da se je tebi sesul svet, da ne znaš več naprej....mogoče bi si poiskal pomoč?! Vsekakor ne obupaj, saj je vredno živeti in se boriti naprej....gotovo ti življenje pripravlja lepe stvari....

Vse dobro ti želim!


 

[Lost]

Pozdravljen !!!

JA....tudi mene se je tvoja zgodba dotaknila. SAM nisi več, na forumu je ogromno ljudi ki znajo
prisluhniti, stati ob strani in pokazati še kaksen drug spodbuden pogled na naše tezave.
Poslavljanje od ljubljenih oseb je vcasih kjub strokovni pomoči lahko zelo dolg proces.
Nekateri to storijo v nekaj mesecih, nekateri nikoli. Ker tudi sam, se vedno nisem 100% prebolel
izgube parterke , te zelo razumem, le da imas tu zraven še sina, ki sta bila predolgo locena, ko
pa sta se našla , pa je usoda ze drugic kruto posegla vmes.
Kot vidis imas tudi v okolici ljudi in prijatelje, ki te bodrijo in jim ni vseeno zate.
Nisi napisal ali hodiš tudi na kakšno psihoterapijo?  

[trzinka]

Žalostna zgodba , vendar čeprav se sliši kruto , življenje teče naprej.
Tudi jaz poznam ta strah pri izgubi najbližjih in strah pred izgubo.
Res pa je, da si ne predstavljam bolečine ob izgubi otroka in si je ne želim. Mislim, da je ta bolečina najhujša in bi tudi mene dobesedno pokopala.

Pišeš, da si vseeno želiš ustvariti novo življenje. Seveda je to pravi odgovor. Še vedno si lahko ustvariš novo družino, imaš otroka....Čeprav sina ne boš nikoli pozabil, vedno bo v tvojem srcu, pa moraš bolečino za njegovo izgubo preboleti. To seveda zahteva svoj čas, zdravljenje psihičnih ran....


Tudi jaz ti toplo priporočam psihoterapije in želim ti, da pričneš z optimizmom zreti v prihodnost....

[lips]

res se moram zahvalit vsem vam za vašo pozornost...
kar se tiče psihoterapije sem vsa ta leta več ali manj konstantno vpet v to.
Še zdaleč nisem oseba,ki se smili samemu sebi,stalno se nekako poskušam izogniti ali vsaj ublažiti to pekočo bolečino z obračanjem misli,z delom,s športom,pa še en kup obveznosti si naložim da se zamotim...tako da na koncu vsega sem še popolnoma izčrpan...izgorel
Čudno,v sebi že dosti časa ne občutim nobenih emocij,edino kar ne zmanjka je bolečina,solze,strah in miljon fobij...

[zala]

Pozdravljen,
želim si, da bi ti kdo od nas lahko resnično pomagal..... pa ne moremo. Lahko samo čutimo s tabo, vsaj vsi tisti, ki smo imeli izkušnjo z izgubo najbližjih.....
Bo kar držalo, da takih stvari pravzaprav nikoli ne preboliš popolnoma; so obdobja, ko samo malce manj boli kot včasih. Vedno pa ostanejo spomini, in če se vsaj malo tudi čustveno povežeš s temi spomini se te dotakne znova in znova.....
Ja, strah... da se ti ob kakšnem bodočem poskusu zgodi enako.... tveganje, da boš znova preživljal vse te bolečine in trpljenje....dileme, kako se podati naprej v življenje, če nisi predelal preteklosti in se v enaki meri bojiš prihodnosti, v kateri se ti lahko dogodijo podobne tragedije..... le od kod pobrati toliko moči in začeti nekje na začetku???
sama pravzaprav niti ne vem, kje, kdaj in kako se zbrala toliko poguma, moči in energije, da sem se pognala naprej v življenje..... nekaj časa preprosto nisem vedela, kaj se dogaja okoli mene, za svojo nesrečo sem se skorajda "maščevala" vsem moškim, ki so se pojavili v moji bližini. kakor hitro sem se počutila ogroženo, da bi se kakorkoli lahko en na drugega navezala sem postavila zid..... preživljala krize, osamljenost, obup, žalost in brezvoljnost, strah pred prihodnostjo... nervozo, tiščanje v prsih, razbijanje srca, tesnobo.....
danes se s prihodnostjo več ne ukvarjam pretirano... nekako si skušam ali pa si celo sem uredila življenje, a strahovi so še zmerja prisotni... zaradi spominov in nepredelane preteklosti....
Vendar ni druge poti, kot iti naprej.... pa čeprav ni videti nekih ciljev za katere bi bilo vredno živeti. Morda pa se iznenada pojavijo....
Kaj ti naj rečem? Nobena beseda ne bo imela velikega pomena, nihče ne more čutiti namesto tebe in nihče ti ne more vzeti bolečine.... lahko smo samo tukaj... kot ena drobcena bilka, kateri lahko zaupaš vse svoje čutenje....

Vse dobro!!

[lips]

Tako je Zala,ni druge poti...
tudi jst sm v tem začaranem krogu,če nimaš več upanja,ni niti cilja
in če ni cilja,ni niti nobene poti (razen une ko smo na smrtni pojstli)
tako jst če nekaj let stojim poplnoma na istem mestu ...nisem se premaknu niti milimeter,podobn sm mojemu orehu pred hišo,ki ga počasi napadajo bolezni,suša, toča,a noben mu ne more pomagat.
Dokler je delal čudovito senco,so ga vsi občudovali,zdaj pa ko se počasi suši,ga bodo en dan samo požagali in vrgli v peč...
večina ljudi ne razume,nasprotno celo obsoja suicidne ljudi,saj jim ni za zamerit ker ne vejo in niso probali kaj pomenijo večne muke ,bolečine,trplenje ...
In vsem staršem globoko polagam roko na srce,ni važno kaki so vaši otroci,ali so najbolj vzorni ali največje problematične barabe,to so vaši otroci in bog ne daj da se jim kaj zgodi...šele potem bi se zavedali,kak zaklad imate...verjemite mi...

[moljka]

Lips, pozdravljen 

tako jst če nekaj let stojim poplnoma na istem mestu ...nisem se premaknu niti milimeter,podobn sm mojemu orehu pred hišo,ki ga počasi napadajo bolezni,suša, toča,a noben mu ne more pomagat.

Prepričana sem, da temu ni tako  Raje poskušaj razmišljati, da si dober, ker si kljub težavam in slabemu počutju vztrajal pri življenju   

Pa ne se primerjati z presušenim orehom pred hišo, najdi si drugo primerjavo, npr.: si kot želod, ki je bil zdaj več let samo v "želodni obliki"  , zdaj pa je čas, da se posadi v zemljo in postopoma zraste v drevo. Ali pa kaj podobnega 

Pa drži se! 

[lips]

Lep večer vsem
Bolj kratek bom,le prišel sem se poslovit,ker tu na tem forumu se ne najdem in ga zapuščam
ter zahvaljujem se vsem tistim,ki ste poskušali komunicirat z mano    srečno

[Arwen]

pozdravljen, Lips  tvoja odločitev, ali ostaneš na forumu ali ne. Če odhajaš ali če ostajaš - želim ti, da najdeš svoj notranji mir.

[kremenko]

Lips, žal mi je, da odhajaš od nas  . Iskreno upam, da nisem jaz povzročila tvojega odhoda z našim včerajšnjim dopoldanskim klepetom. Nehote in podzavestno sem načela temo, ki tebe najbolj boli. Če sem jaz kriva za tvoj odhod te iskreno prosim, da mi oprostiš. Zdaj imam velik občutek krivde in se zelo slabo počutim, ker res nisem razmišljala in sem začela razpravljati o stvareh o katerih ti ne želiš govoriti in nisem niti pomislila da delam tako veliko napako...

Vsekakor ti želim vse dobro, vso srečo in iskreno upam, da boš našel v življenju svoj notranji mir in da boš našel tisto kar iščeš in po čemeur hrepeniš...

Pošiljam ti topel objem

Kremenko

[Arwen]

  kremenko 

[lips]

dobr da vsem
Kremenko,kaj pa govoriš,še zdaleč nisi kriva za nič,kot tudi vsi ostali na tem forumu,res mi je žal da sm te prizadel.
Problem je samo v meni ker nisem sposoben več se vklopit v nobeno! družbo

[Arwen]

Problem je samo v meni ker nisem sposoben več se vklopit v nobeno! družbo

kaj pa, če si postaviš za izziv, do začetka pomladi se vklopit v forum? potem pa še s kakšno skupino za samopomoč poskusiš?... 

[Soncnica]

lips ne upam si predstavljat, kakšno hudo izgubo si doživel in kaj se dogaja v tebi... poskusi ne obupat. Mlad si še ... še vedno si lahko ustvariš družino... Ne bo nadomestilo izgube sina, vendar imel boš možnost skrbeti za otroka, ko do sedaj nisi imel te priložnosti. Bolečina bo verjetno ostala do konc življenja, vendar bo blažja ... če boš imel otročka za katerega boš lahko skrbel.

Ali boš še na forumu ali ne je res tvoja odločitev... morda pa bi vseeno poskusil še malo ostati v bližini, pokukati v teme, napisati kaj ti roji po glavi... res smo sami laiki gor, vsak s svojimi težavami... ampak pomagamo... en drugega rinemo, pa gremo naprej. Vsak dan posebej.

Vse dobro
soncnica

[zala]

dobr da vsem

Problem je samo v meni ker nisem sposoben več se vklopit v nobeno! družbo

Jaz pa mislim, da ni čisto tako.. poglej... vendarle si nas našel in vendarle si nam nekaj napisal!! Ali ni to dovolj dober začetek??? In začetek je vedno najtežji.....
Ne boš nam menda zdaj pobegnil, ko smo te vzeli za svojega..... ej, fant....dovolj je že, če kdaj pokukaš sem gor, prebereš kakšno našo "pamentno in manj pametno" idejo.... prebereš kakšne doživljaje v splošnih debatah.... potem pa pride kar samo od sebe, da te potegne not.... počasi.....
Ne predvidevaj kar vnaprej, saj se s tem samo prepričuješ, da je tako.... jaz pa ti rečem: SEVEDA SI SE SPOSOBEN VKLJUČIT..... le malo več časa bo treba.... mi ga imamo na pretek.

Samo ne pobegni nam zdaj......

Vse dobro!!!!

[trzinka]

Lips, super ti gre. Prične se z majhnimi koraki

[lips]

Hvala vsem,obljubim da bom poskusu

[Arwen]