nova s starimi tegobami

[zmaga]

Pozdravljeni
Že od vsega začetka vas berem, danes pa tudi prvič pišem. Z anksioznostjo se bojujem že 7 let, toliko časa sem tudi jemala antidepresive. Včasih je bilo stanje dobro, včasih sem si priklicala bolezen, ki to ni bila, tako da sem celo v bolnici pristala. V dogovoru s psihiatrinjo sem pred 4 meseci že drugič prenehala z jemanjem Cipralexa (sem se kar nekaj časa dobro počutila). Na začetku je bilo v redu, sedaj pa vedno bolj tonem. Te neumne misli o grozni bolezni me non stop oblegajo. En dan sem kašljala (nisem prehlajena) in me je v pljučih špikalo in sem se že videla na drugem svetu. Te misli trajajo in trajajo, nikakor jih ne morem ustaviti. Saj vem, rekli boste, da se po tolikih letih bitk in zmag nisem nič naučila. A vsakokrat je kot bi bilo prvič. Ko sem prenehala s tabletami sem mislila, da bo šlo, začela sem tudi hoditi k osebi, ki se ukvarja s kognitivno vedenjsko terapijo, a ko pride trenutek nemoči, pozabim na vse. Ko je telo v primežu tesnobe, ga nikakor ne morem kontrolirati. Bojim se, da samo denar mečem proč in da misli ne bom nikoli ukrotila.
Sedaj sem pred dilemo, ali naj zoper začnem z antidepresivi. Telesno stanje je brez njih veliko boljše, saj nisem utrujena in mi ni treba ob 8.h zvečer spat. Kaj pa psihično stanje...?
Stara sem 37 let. Moje življenje je eno samo životarjenje in vsak dan borba. Kaj bom celo življenje na tabletah? Da bi mi vsaj 100% pomagale.
LP. Zmaga (nekoč, morda)

[trzinka]

Zmaga, pozdravljena

Iz istega razloga tudi jaz jemljem AD, zdaj že dobro leto. Z anksioznostjo sem se srečala že pri mojih 10ih letih in 30 let sem v sebi potiskala vse strahove, enake kot jih imaš ti in še mali milijon drugih strahov. Lani je sodu izbilo dno. Poleg paničnih napadov, ki jih imam že tri leta, me je mamina bolezen (rak na črevesju) pahnila še v globoko depresijo, tako, da ni bilo več izhoda brez ADja.
Sama hodim na KVT in sedaj funkcioniram popolnoma v redu, spet sem stara jaz z veliko volje in energije. Nekatere stvari sem v življenju spremenila, več časa posvetim sebi in predvsem sem se naućila imeti rada samo sebe.
Vedno pa se mi v glavi motovili vprašanje, kako bom funkcionirala brez tablet? Bom spet doživljala to grozo, strahove, bolečine?
Po naravi sem optimistična, zabavna, po duši nežna.....Sem dovolj močna? Ne vem še odgovora, vem pa, da rajši do smrti pijem ADje, kot da spet doživim tisto kar sem doživela in da tega ne želim niti najhujšemu sovražniku.

Poglej z drugega zornega kota. Ljudje s težavami krvnega tlaka jemljejo vse življenje zdravila, srčni bolniki, kronični bolniki, ljudje z epileptičnimi napadi, sladkorni bolniki....še bi lahko naštevala. Kaj je narobe, če moramo mi jemati Adje vse življenje zaradi napačnih vzorcev v razmišljanju, zaradi primankljaja serotonina ali kako se mu že reče v možganih. Saj zaradi tega nismo neumni, prizadeti, čudni, manj vredni...

Smo samo ljudje, ki potrebujejo eno tabletko na dan, da se ne borimo vsak dan s svojo boleznijo, da ne životarimo, da ne doživljamo groze, da nas ni strah......

V življenju pa itak ni vse 100%, živimo za vsak dan posebej in vsak dan posebej se tudi zdravi ljudje borijo za svoj obstoj na zemlji, v službi, družini.....


Želim ti, da se rešiš iz začaranega obroča, da zadihaš, pa četudi s pomočjo zdravil. Predvsem pa ti želim, da začneš uživati v življenju, saj si v najlepših letih....Vsako obdobje je zame najlepši del življenja. Živim za danes, za jutri, za sebe , za svoje otroke, živim, ker rada živim.....


Vso srečo ti želim

[zmaga]

Trzinka, kako lepo si mi napisala, a kaj, ko vse lepe besede čez eno uro pozabim. Včasih si mislim, da če bi imela ob sebi osebo, ki bi mi stalno pozitivno govorila, bi že ozdravela, predvsem pa bi ŽIVELA. Veliko sprememb bi morala narediti, a za nekateri ni možnosti (denarja). Tudi precej iz mesta živim (30 km), nič se ne dogaja, samo služba in domov. Dan je enak dnevu. Sploh ta zima in stalno tema, dež, oblaki, me ubijajo. Vse na svetu bi dala, da  bi bila rešena te neumne panike.
LP

[trzinka]

Preberi si še enkrat svoj zadnji stavek:"Vse na svetu bi dala, da bi bila rešena te neumne panike!"

Ja, to je odgovor. Vse je treba dati od sebe , da lahko zadihamo. Samo čakanje, jokanje, jamranje, neskončno žalovanje nas ne privede nikamor.

Sem en mesec ležala, vegetirala (17kg izgubila v enem mesecu), buljila v bel zid, trpela, nesposobna komunikacije, jokala......Nihče me ni razumel

Mož ni razumel, otroci še premajhni da bi razumeli, mame nisem mogla obremenjevati, oče je star 90 let in mu sploh nisem razlagala. Vsi so vedeli, da se nekaj dogaja, vsi so mi govorili, daj spravi se k sebi, pa sem samo ležala.....

Bolečina je bila na koncu tako huda, da sem vedela, da moram nekaj storiti, se premakniti, da se rešim.
Rešil me je splošni zdravnik, ko mi je predpisal AD in mi razložil kaj se z menoj dogaja, mi svetoval, opozoril na stranske učinke. Dal mi je napotnico za psihiatra. Na forumu sem prebrala veliko stvari, osebe, ki jih ne poznam tukaj gor so mi odprle oči. Pa tudi osebe, ki jih poznam , ki imajo enake težave kot midve, so mi pomagale na poti ....

Draga Zmaga, ne jokaj, ukrepaj takoj. Pojdi po zdravila, da prideš k sebi, potem pa bomo naredili plan kako naprej. Saj veš, da so ADji samo opora.

Tukaj smo, da ti pomagamo, te poslušamo in ti svetujemo vsak po svoji moči in vsak iz svojih izkušenj

Uspelo ti bo

Sedaj si pa še enkrat preberi svoj stavek in se tega drži! Dobro veš, da je panika res neumna in ne ti, zato jo premagaj, držim pesti.

[buljo13]

uh, tako dolgo...

[trzinka]

buljo, na kaj misliš, tako dolgo? Na zdravila ali anksioznost, depresijo, panične napade?

[Slavka]

Zmaga, zelo se strinjam z Trzinko. Zelo podobna zgodba je tudi moja. Ko sem padla v vrtinec tesnobe in depresije sem se najprej probala sama izvlečt. Tri mesece sem se dobesedno grizla skozi dan, muke ježeve...Potem sem pa rekla DOST, TAKO NE GRE VEČ NAPREJ. Obiskala sem psih. in dobila ADje, ki jih sedaj jem že dve leti. So mi pomagali, vendar sem morala tudi v glavi marsikaj poštimati.
Veš, tudi jaz sem najprej letala od ene alternative do druge....hodila na masaže, terapije, bioresonanco, iskala rešitve zunaj sebe, da bi nekdo drug odpravil moje strahove, da bi nekdo drug namesto mene začel boj s tesnobo....zmetala sem veliko denarja stran za vse "zunanje rešitelje". Potem sem se zavedala, da moram ta boj začeti in končati SAMA. Seveda sem se ob tem spoznanju spet prestrašila, da jaz tega ne zmorem, da nisem sposobna....Ampak tudi te predsodke sem premagala in resnično začela sama skrbeti zase....od takrat gre na boljše....počasi, vendar gre. So še slabi dnevi, ko se mi zdi, da nisem storila nobenega napredka, ko se spet smilim sama sebi in preklinjam to bolezen, ki me drži v svojih krempljih....pa so lepi dnevi - in teh je vse več - ko ljubim življenje in ljubim sebe in mojo družino ter se veselim drobnih korakov, ki jih delam.
ADje še vedno jem, nimam nobenih negativnih učinkov, nisem zaspana, nisem otopela, nisem robot....jem jih in če jih bom morala do konca življenja, jih pač bom.
Želim, da so ti te besede v spodbudo, naj ti dajo voljo in moč za spopad s tesnobo in te popeljejo v zmago! 

[buljo13]

buljo, na kaj misliš, tako dolgo? Na zdravila ali anksioznost, depresijo, panične napade?

ja, anksioznost oz.nasploh

[trzinka]

Ja, Buljo, prej se nisem niti zavedala, da je to anksioznost, da je to bolezen, od kod ti strahovi, kako se to reši. So bili drugačni časi in psihiatrija tabu tema.
Saj vse skupaj ni prišlo iznenada, tekom let se je vse to kopičilo in tlačilo v meni, sem se bojevala na svoj način. Vmes sem obiskala trikrat psihiatra, ker se mi je zazdelo, da imam težave s tem, pa mi ni nihče povedal, kaj je to. Odbijala sem zdravila in vseskozi nekako vedno speljala naprej. Po porodih pa se je začelo vse bolj kopičiti in bum.......prvi stres, drugi stres, občutljivost, mamina bolezen.....telo in psiha nista več zmogla in sem se zlomila.

Vsak tukaj na forumu ima svojo zgodbo, vsak se bori sam kakor ve in zna. Bistvo je, da boja ne prepustimo in se borimo, da se naučimo imeti radi samega sebe.....

[heli]

Dokler se boriš si živ pa četudi padeš večkrat na dan..pa kaj potem..vstani..pojdi naprej..postavi si cilj in korakaj proti njemu..moj pokojni oče je vedno govoril, da je človek brez vizije mrtev IN TOČNO TO...pa kaj če je dež - obleci se, vzemi dežnik, hodi, teci..prazniki so...razveseli ljudi...svoje bližnje, svoje sodelavce..NAJPREJ PA SEBE, KER ČE TI NISI ZADOVOLJEN-a ne morejo biti niti ljudje okrog tebe..

Vse to pišem vsem vam - PREDVSEM PA SEBI, ker ko hodim večkrat padem, pa zopet vstanem in grem naprej..moj pogled naj bo uperjen naprej v svetlobo, lepši jutri..KI SI GA BOM SAMA NAREDILA

Rada vas imam

[buljo13]

heli, lepo si povedala 

[trzinka]

Heli  

[zmaga]

Glede jemanja AD-jev me najbolj bega to, ko slišim ali berem oz. tudi psihiatri rečejo, da je dovolj, če jih jemlješ nekje 6 mesecev ali eno leto in naj bi bil rešen. Jaz jih jemljem 7 let potem pa dva meseca prekinem in vse spet na začetku, spet napadi, celodnevna tesnoba, slabo počutje.
Tudi jaz sem ogromno denarja vrgla stran, ko sem mislila, da mi bo alternativa pomagala, zato polagam vsem na srce, ki imajo take težave, da ga ni mazača, ki bi ti pomagal. Edino kar bi verjetno pomagalo je klik v glavi. Ta pa se pri meni očitno še ni zgodil.
Če ima kdo kaj izkušenj s KVT bi bila vesela, če bi mi kaj svetoval oz. povedal, če to deluje. Meni se zdi nemogoče, da bi v stanju najhujše panike ali tesnobe lahko mislila na dihanje, na spreminjanje misli.
Hvala za vse spodbudne odgovore, zelo sem jih vesela. Lep večer in jutri lepo praznovanje želim vsem.

[trzinka]

Ja, zaradi paničnih napadov sem imela permanentno karto na urgenci
Ko sem začela letos s KVT, se junija meseca prvič nisem le teh ustrašila in sem jih pogumno en teden prenašala.
Malce me je vsekakor zvilo, ampak se nisem dala. Zdaj že prepoznam simptome in se skoncentriram nase in na več aktivnosti.
Tako da, pogum velja