Takole je. Pred kratkim sem srečal prijetno deklico. Od tedaj sva se nekajkrat dobila. Imam hudo težavo, da me po zmenku muči huda tesnoba, če sem bil dovolj dober, strah me je pretirane bližine, nekako si zaradi tega ne želim več stikov. Še dobro, da je vztrajna in elegantno dreza vame, da sem vsaj minimalno aktiven in tako ohranjam stik z njo. Dejstvo je, da mi je z njo prijetno, me pa je neskončno strah. Strahovi so butastni, sam ne morem preusmerit svojih misli. Vseskozi mi gre po glavi, da je že imela fanta, da me bo primerjala in potem ne bom dovolj dober ter se bom ugreznil v zemljo. Sam še nisem imel punce.
Naj še povem, da mi antidepresivi (ASENTRA-sertralin), kar občutno znižujejo libido. Sicer sem precej fizično aktiven, študij teče normalno, prijatelje-družbo pa tudi imam. Se trudim
Najbolj me motijo scenariji, ki mi gredo po glavi kadar sem sam. Vem, da sem že dovolj izkušen in pameten, stabilen, da če bi me punca npr. objela, poljubila, ali pa jaz njo ne bi zbežal stran. Pojavilo pa bi se mučno nasprotje, da bi hotel na vsak način stran, ponavadi se to izrazi tako, da obrazna mimika postane toga, postanem bolj tih, oprezen, nekako pripravljen na boj ali beg. Ne ravno prijetni občutki.
Zaradi tega sem jezen nase
Sem že nekako verjel,mislil, da sem teh destruktivnih vzorcev razmišljanja rešil oz. jih preoblikoval.
S to tenobo je res težko živet...tarnam ja...sam je res.
Počasi končujem tudi študij, prisoten je strah pred dokončanjem, kaj potem? No neke načrte imam, pač sekundarna tesnoba, ki se prišteje k primarni.
Če imaš kakšen komentar, vzpodbudno vprašanje, konstruktivno kritiko, nasvet, karkoli ti pade na misel, lahko to deliš z mano, bom vesel
