Prosim za pomoč ...

[Arnika]

Nova sem na forumu ... Berem ga sicer že kar nekaj časa, a si nisem mislila, da bom kdaj prišla do trenutka, ko bom v mejah svojih zmogljivosti prosila za pomoč. Imam prijatelje, ki se me trudijo razumeti, imam družino, ki me podpira in bodri, a jaz se počutim tako SAMA. Tako edina. Stara sem 30 let. Morala bi kipeti od energije. Morala bi zajemati življenje z veliko žlico. Namesto tega pa - depresija in anksioza. Strah, ki ne popusti. Korak za korakom. Dan za dnem. Toliko padcev. Toliko energije, da zjutraj sploh vstanem in nekako preguram dan. Toliko moči, da sploh kaj pojem in popijem. Hrane tudi videti ne morem. Silim se jesti, ker sem že po naravi drobne postave in me je groza, ker me v takih obdobjih kar pobira. Želodec me tako prekleto boli in slabo mi je. Zjutraj se davim. Utrujena sem od teh nenehnih padcev. Ne zmorem več ...
Kdaj sem bila nazadnje brezskrbno zadovoljna? Ne pomnim. Spomnim se depresije v začetku pubertete. Spomnim se boja s strahom v sredni šoli. In potem tiste prvomajske počitnice pred desetimi leti v Provanski, ko sem se nekega dne zbudila s takom strahom in paniko, da se tudi boriti nisem več mogla. Od takrat sem oseba s strahovi. Od takrat sem oseba s problemi. Od takrat se zdravim, zdravim,zdravim ... Psihiatrinja, ki me je oklicala za anoreksično, ker nisem mogla jesti. Tri leta skupinske terapije, kjer me terapevtka zaradi njenih osebnih razlogov ni bila sposobna sprejeti in spremljati ali pa vsaj reči, da je bolje, da si poiščem drugega.  Tri leta sem se oklepala skupine in si govorila, da je problem v meni, da sem jaz tista, ki se ne more sprostiti in da si domišljam, da me terapevtka ne spremlja, kot bi me morala. Takrat mi je to pomenilo edino rešilno bilko. In potem dve leti dela s čudovito terapevtko, pri kateri sem končno začutila, da me razume, da mi pomaga in da verjame vame. Z njo sem se postavila na svoje noge. Začutila sem svojo moč, svojo sposobnost, počutila sem se ozdravljeno. Prenehala sem jemati cipralex in prenehala sem s terapijami. Pred enim letom pa me je znova udarilo. In ne popusti. Vzponi in hudi padci vsakič znova. Eno leto. Cipralex jemljem že skoraj leto dni. Ob hudih trenutkih si vzamem polovičko praxitena, da vsaj spim ponoči. Imam novega terapevta. Z njim sem zadovoljna. A sama s seboj nisem. Trudim se pozitivno misliti, pa ne gre. Sama sebi se gnusim, se ponižujem in se obtožujem. Ne morem se otresti misli,da delam v svojem življenju nekaj prekleto narobe in da sem za to kaznovana. Morala bi biti vesela, sposobna, učinkovita, urejena, privljačna ... Morala bi biti poročena in mati ali pa vsaj v trdni partnerski zvezi. A sem sama. Nisem sposobna k sebi spustiti moškega. Strah me je bližine. Ne predstavljam si, da bi me kdo sploh lahko imel rad in me razumel. Mene??
Zrem skozi okno - tako spokojen je bor v zimskem večeru. Vse štima, samo jaz ne. Tako zelo me je strah. Težko mi je ... Vse je črno. Sama sem. Počutim se kot parazit, ki pije energijo svojim prijateljem in družini. Zmetala bi svoje stvari skozi okno, razbijala bi, trgala, lomila. Samo sebe bi grizla in spraskala.

V meni vpije, kriči po toplem, varnem objemu.

Nekje je skupina, nekje ste vi, ki veste, o čem pišem. Prosim, recite mi, da nisem nora, da nisem edina, da zmorem, da sem vredna ...

Pozdravljam tebe, ki bereš te vrstice. Hvala ti.

Arnika

[Aslan]

Arnika...seveda NISi nora...to kar se dogaja tebi se dogaja mnogim...

Eni so na začetku in so se šele zavedli stahov,drugi jih poznajo pa ne vedo kako ven, tretji
se ravno prebijajo skozi terapijo, in osebno rast in spremembe, spet četrti pa zadovoljno živijo srečnejši kot kdajkoli...do tega veselja so prišli prav skozi anxo in depro...ker so se bili prisiljeni soočiti s samim seboj, se naučiti imet rad sebe, najti svoj smisel v sebi...svojem življenju...

Vsi mi smo unikatni ljudje, čudovita bitja z zlatimi srci polnimi emocij...
Vse to znamo dajati drugim, prepogosto pa pozabimo nase...

Za začetek se zavej, da LJUBEZEN prihaja iz tebe same...iz tvojega srca...in je torej ŽE v tebi...
Zaenkrat jo znaš razdajat navzven, naučila se boš tudi samo sebe obsijati z radostjo ljubezni.

Ni pravil kako je treba živeti! (avto, parter, otroci...)
Živimo TAKO kot čutimo, da je za nas prav...
Živimo v skladu s svojimi občutki, z tem kaj nas radosti, kaj nas izpolnjuje...

Psihoterapija nas tudi uči kako ojačat svoj prag občutljivosti...
Stvari pri nikomer ne gredo tekoče v življenju, vsi imamo padce in vzpone.
Eni se z njimi laže soočajo, drugi težje...
In ko vemo kaj nas iztiri, na tem mestu delamo na sebi....spreminjamo svoje odzive, razmišljanje...

Draga Arnika...ko je vse črno in grdo...težko verjamemo da lahko življenje za nas postane spet lepo.Zamisli si nizke, črne oblake na nebu....zapih aveter (SPREMEMBE..) in zasije modrina neba in sonček... tako je tudi v življenju...

Prijazen objem,
Aslan

[Arnika]

Ne morem verjet, da sem že dobila odgovor! In prijazen objem ... Hvala, Aslan. Ne poznam te in čudno mi je brati bodrilne besede od neznanca. Hkrati pa mi je - božajoče. Najhuje je res, da se počutiš samega med temi črnimi oblaki. In kar olajšujoče je, da so ljudje, ki vedo, kako je.
Naj zapiha veter! Še bolje burja. Mrzla, tuleča in naj dobro razpiha oblake!
Te lepo pozdravljam!

Arnika - trenutno takale , a sem v resnici   

[Aslan]

Pridi na kakšno našo skupino za samopomoč.
Boš spoznala ljudi s podobnimi težavami.
Vsi vemo kaj so strahovi, depresija ...med nami se boš počutila OK boš videla.
Pobskaj po forumu za informacijami o terminih.

Tudi ti boš kmalu

 

[trzinka]

Pozdravljena Arnika!

V tebi je še vedno moč in želja splavati iz temnega brezna, ki smo ga več ali manj skoraj vsi tukaj gor na forumu doživeli.
Verjemi, da skozi temo vedno posije sonce. Ker se zavedaš svojih težav, verjamem, da ti bo uspelo. Sicer gre počasi, ampak z veliko volje, ki jo zbiraš, se da.
Očitno zdravljenje do sedaj ni bilo primerno. Dobro, da si zamenjala terapevta in psihiatra. Kaj ti pa svetujejo glede zamenjave ADja oz. povišanja doze?
Jaz osebno se sprostim na dolgih sprehodih skozi naravo in povem ti, da je sprva težko začeti, potem pa je to pravi balzam za dušo, naravni AD, napolnim baterije.
Ne vem, ali imaš kakega konjička, se ukvarjaš s kakšnim športom, bereš knjige....., to vse zaposli naše misli.

Kadar ti je težko piši in kadar ti je lepo tudi, tukaj smo, da poslušamo in si svetujemo , pa tudi zabavamo kdaj pa kdaj

[Arnika]

Jooooj, Aslan, mi je pa tako nerodno ... Občutek, da mi na čelu piše, koliko sem res čudna ... Ampak, pišuka Poldi, grem malo pobrskat za informacijami. Hvala za vabilo. Upam, da se opogumim in pridem. Ne se me ustrašit ...
A vas je veliko? Se namreč bojim množic neznancev ...

[trzinka]

Arnika, začet je treba, nič bat Vsi ti neznanci imajo težave ali so jih imeli. Pa soočit se je treba s strahom, samo tako ga premagaš

[Arnika]

Še en odgovor!  :wav:Trzinka, pozdravljeni! Kar nekaj stvari me veseli, ampak zaradi anksioze in depresije spijo. Rada imam sprehode, narava mi je čarobna, kadar imam navdih, slikam, pišem, v meni je ustvarjalnost, rada dekoriram, pojem v pevskem zboru. Ampak trenutno (že kar dolgo) je tako, da je moja soba v mejah znosnega nereda, da se na praznem platnu nabira prah in da od moje roke že nekaj let ni prišel en sam samcat verz. Za sprehode bi potrebovala nekoga, da bi šel z mano. Namreč, občutek, da mi na obrazu piše, da sem en osamljen zdepresiran in prestrašen  primerek človeške vrste, je tako velik, da mi je - nerodno sploh stopiti iz stanovanja. Bi se morala potruditi in poiskati koga. Je pa res, da jih večina okoli mene teče in to tako hitro in energično, da mene mine že po desetih korakih. Dodatna potrdilo, da sem nesposobna celo teči. Imam kompleks švohcenega in nezmogljivega telesa. Ah, koliko tega sranja je v meni ...
Trzinka, ne poznam te (te lahko tikam?), ma sem vesela, da si se odzvala. Lepo bodi.

[trzinka]

Tudi meni je bila muka začeti, se kam premakniti. Ampak verjemi, prisiliti se je treba. Vse zadeve, ki si jih dala na stran moraš ponovno spraviti v pogon. Počasi, prični najprej s sprehodi, ampak pojdi sama, tako se boš lažje sprostila.
Vem, da ti je hudo in težko. Ampak pomisli, to delaš zase, za boljše počutje. Probaj samo pol urce na dan za začetek


p.s.
sem ti že prej napisala, pa si me očitno spregledala

[Aslan]

Mi samo mislimo da nam vse piše načelu.
Da vsi takoj vidijo da smo samski, žalostni, depresivni in da se bojimo ljudi...
In vse mimoidoče ocenimo kot srečne, lepe in sposobne...

Čisti kiksek...

Ko sem še sama vodila skupino za samopomoč se spomnim kako je kdo pisal tule na forum...
preplašen, osamljen....jojprejoj...priti ven iz hiške in na skupino...pa smo ga bodrili in res človek pride...
seveda po napisanem sem pričakovala nekoga v temnem kotu, tih, vase zgrbljen...
ko pa sem ga zagledala mu ne bi pripisala vseh notranjih stisk, strahov...

...vsi ki so prišli so se počutili tako kot ti sedaj..kosmo se spoznali so bili taki sončki v srcu...
in prav SPREJETOST med sebi enakimi z istimi težavami podre zavore, strahove....vidiš, da nisi edini,
vidiš da je to del življenja mnogih....in stkejo se vezi, postanemo znanci, prijatelji, tudi parčki so se  našli tu v DAM in nato že mali naraščaj..

Smo taki simpatični veš..kar vsi po vrsti...

[Arnika]

Trzinka, res sem te spregledala ... Joj, hvala tebi in Aslanu za vse spodbudne besede ... Mi kar malo upanja vlivata, res ...
Meni se RES vidi ... V tem času gripe verjetno mislijo, da sem bolna, ker sem bleda, s podočnjaki, skrušena, kot da me hrbtenica ne more držati pokonci, ne morem se smejati ... V službi se jim tudi sanja ne, da je to od anksioze. Pa saj, ******* (se opravičujem, ampak krščen matiček ne zaleže) sem sicer čisto simpatična...
Trzinka, se bom potrudila ... sprehodi. Zdaj je temno, odhajam ven iz Ljubljanje, domov k staršem (joj, tole se mi zdi še ena sramotna stvar za svojo starost, hoditi takole k staršem vsak vikend, ampak mene je TAKO strah ostati v LJ, občutek, da bom padla še globlje ...).
Aslan, tole s skupino si mi pa tako prijetno predstavila ... Me res ne boste napadli?? 

[Aslan]

Prav veseli te bodo... 

Čisto nič ni narobe če greš k strašem čez vikend.
Zakaj bi bila sama če ni treba...in lepo je priti k ljudem, ki te imajo radi.
Lahko pa jim zaupaš svoje težave (bodo takoj pol manjše)...
Skupaj je vedno laže prebrodit vse stiske...

In če se kdaj odločiš ostat v Lj čez vikend jih pa samo pokliči ko te bo strah....
Pogovor res poboža dušo, čeprav le prek gsm...

 

[trzinka]

Zakaj misliš, da je sramotno hoditi k staršem? Ja to je pa ja fajn , saj se stiki ne prekinejo kar tako. Sploh pa če se razumete in se imate radi. Ti boš vedno njun otrok in ona dva vedno tvoja starša.

Kar se tiče sprehodov, ja tudi jaz komaj čakam da pridejo daljši dnevi, pa da grem. Drugače pa izkoristi čas podnevi, pa konec tedna, magari pri starših.

Kadar si v Ljubljani si v Šiški, vidim na profilu Šiška-Miška?

[trzinka]

Sem spet nekaj narobe pritisnila, pa mi je prekinilo

Če si iz Šiške imaš možnost iti na PST (Pot spominov in tovarištva) pri koseškem bajerju. Krasen relax za dušo in telo Hodiš med drevoredom in uživaš ob pogledu na naravo, gozd, polja....res odklop
Ko bodo dnevi daljši, greš lahko na Rožnik, Šmarno goro, Toško čelo.....

Pa skupina je zelo dobra ideja in pa KVT (kognitivno vedenjska terapija), upam, da jo izvajata s terapevtom.

Uživaj čez vikend

[Arnika]

Ja, v Šiški živim in poznam te sprehajalne poti. Joj, joj, joj, tako težko se je sprostiti. Nemogoče ...
To jutro danes ... grozljivka ... Skoraj sem želodec izbruhala, komaj pojedla košček kruha in popila čaj. Z mami sva telovadili, sem slabše kot starka pri 80h, samo na samomor sem mislila, tako da me oče še na wc ni same pustil, držal me je v naročju, ko sem se tresla in jokala in zdaj sva ravno s sprehoda ... Je za malenkost bolje, a še vedno se mi po glavi pletejo misli, kako najlažje oditi s tega sveta. Po mojem bi se že zdavnaj najedla tablet, če me ne bi pokonci držala dolžnost do staršev, obeh bratov, sestre in prijateljev. Ne morem jim tega naredit. Samo zato še živim. Živim? Vegetiram. Tako zelo sem utrujena, pa se ne morem umiriti. Želodec me boli, strah me je, tako prekleto me je strah ... Ne morem več živeti tako. Kako bom v službi, če se komaj premikam? Delam v šoli in sodelujem pri novoletni prireditvi, strah me je, da bom odpovedala in da bo šlo vse po zlu.
Ne morem več ... ne morem več.
Zakaj jaz? Kaj sem narobe naredila? Zakaj sem kaznovana?

[Arnika]

Ne, vedenjsko kognitivne terapije ne izvajava. Hodim h geštalt terapevtu. Obiskujem ga šele od septembra, zaenkrat pa sem zadovoljna. Mi zna prisluhnit in resno vzema moje probleme. Misliš, da bi bila vedenjsko kognitivna terapija boljša? Sem že slišala, da je zelo ok za anksiozne motnje.

naj mine, naj mine, naj mine!!!!!

[krasendan]

arnika...čimprej se nehaj spraševati, zakaj jaz itd...nič hudga, maš pač to...ankso...pa še marsikdo od nas jo ma...kaj čmo...od tle je treba naprej...

tudi jz sm mela misli na samomor, tudi mene je blo strah množic...še vedn me je mal...sam če se kje varno počutm, se med temi ljudmi...anksiozneži...pa med tistimi, ki majo depresijo...zto ker razumejo...ker doživljajo podobno...pa vseen vsak mal drgač pokaže...izkušnje vsakega povejo nekaj...vsak se spopada na svoj način....in tle so tisti nasveti, ki lahko komu pomagajo do boljšega življenja...tko da pridi nas kdaj pogledat na skupino...nihče nobenga čudno ne gleda...vrjem...tega sm se jst najbolj bala...če ne želiš govorit, pač ne govoriš, če želiš po petih min it...pa greš...pa te bomo vseen naslednjič veseli...

Kar se službe tiče...globoko v sebi veš, da bo vse okej...da boš speljala to novoletno prireditev...okej bo...pa veš zakaj? ker drugi težko vidijo, da je s teboj kaj narobe...ker to vidiš le ti v svoji glavi...novoletna prireditev bo šla lepo mimo...če boš ti razmišljala kako bo propadla...se to ne bo zgodilo...vrjemi...zato ker si sposobna, ker opravljaš svoje delo in v tem si dobra...jap, dobra si...!!! in to znaš!!!...

Ko dobiš napad tesnobe...pa tko...se moraš za trenutek sprostit...odvrnt tiste grde misli...tiste misli, kaj vse gre lahko narobe...meni pomaga naprimer, da odštevam...500-7=493, 493-7=486...itd...hecno mogoče...sam men pomaga, v danem trenutku, da misli preusmerm...al pa...greš na wc...stopš na prste...in napneš vse mišice...vse od nog do obraza...držiš 10 sekund, pa sprostiš...ko boš to probala...v tistem trenutku ne boš mogla mislit na nič...in te bo vsaj malo sprostilo...

to so moji trenutni nasveti...hihi...meni delujejo...kratkoročno seveda, ampak določene stvari pa grem čez potem...boš videla no...lahko probaš...

Kar se staršev tiče...ma hvala bogu, da se lahko vračaš k njim...js bi vola ubijala za kej takega...tko da drži se tega...domača podpora je zlata vredna in popolnoma nič sramotnega ni v tem...

ker maš končno terapevta s katerim se štekaš...samo nadaljuj...iz danes na jutri pač ni sprememb...traja...in bodo učinki...čez nekaj časa...

vmes pa ne smeš pozabit nase...na listek si napiš kaj te sprošča, al pa kaj te je sproščalo...pa se vsake tolk prsili kej tazga nardit...naprimer: dans grem za eno uro se kopat v bano, brez slabe vest, brez občutka krivde....če bo karkol, mam tel. bom koga poklicala...itd...tko, da se boš počutla varno....

potem pa si pržgi svečke...se potunki v vodo in odmisli vse skrbi...jap je težko...sam se da;)!!!

no zdej pa že total nakladam...in grem na en cigaret...hihihihi...

srečno bejb, pa jauli se še...

lp, n

[moljka]

Se strinjam s Krasno 

Dodala bi samo še en majhen detajl glede vsiljivih misli in tesnobe.. Meni včasih pomaga tudi, da odženem te strahce, da jim rečem: ne boste me morili, bejšte stran, ker vas ne rabim, ne maram vas.. Skratka, da jim ne pustim blizu - in kmalu je glava spet lažja 

Drži se      

[trzinka]

Meni so bila jutra najtežja, jap, pa vse tiste grozne misli Ko sem šla pod tuš sem razmišljala, da se mi bo vsak trenutek strgalo, da me bodo odpeljali.
Začela sem misli odganjat s petjem, potem sem pet minut razmišljala , kaj vse me skrbi. Po petih minutah nisem smela več tega razmišljati. Potem sem spet začela pet in tako pri sebi do službe.
Razpoloženje se spreminja iz ure v uro in proti popoldnevu že čist OK, zvečer sem bila pa super.
Še vedno imam jutra bolj tko, tko, ampak spijem vsak dan magnezij, da nisem tako napeta, razmišljam trikrat na dan po pet minut kaj me skrbi, ampak samo tistih pet minut. Več si ne dovolim in ne pustim.
Kadar imaš najbolj grozne misli, pojdi ven hodit, če nisi v službi, magari po dežju in snegu.
Tako kot smo ti vse svetovele, prisiliti se boš mogla, kajti tako boš počasi napredovala, če boš pasivna sprememb ne bo, čeprav je hudo

Objem

[Sinuska]

iiii, še eno novo imamo! arnika, aloha!   
(eeeem, jaz sem na forumu zadolžena za smeh.  pridi kaj v dnevne teme, kjer ga mal serjemo in se hecamo....  ) pa nas je manj strah vsega.

še nekaj:
jaz si tako srčno želim, da bi imela možnost iti k staršem čez vikend....