To je pač notranji nemir, ni občutja zadovoljstva ob uspešno narejenem, ali se ne zdi dovolj vredno, da bi ga dosegla, ker te znotraj preganja nekaj, češ da ne boš uspela tudi vsega drugega... vse stvari so ti preveč pomembne ...
Morda si se navzela napačnega sistema delovanja, premalo ovrednotenja, kaj je bistveno na prvem mestu in kaj potem in kaj je nepomembno... Morda skrita paničnost... občutek nemoči se tud dejansko kaže na tak način, da se sami spravljamo v take situacije, da ne moremo nardit....
Bežanje od reševanja težav, kot so pobrisat prah, umit kopalnico, napisat nekaj, ker je navidezno preveč, a hkrati pa hitenje v želji vse dobro takoj narediti, da bi občutila mir. Neka sprememba je sigurno, odsotnost dopamina je to baje ponavadi, če ni volje oz. sposobnosti za uresničevanje.
Nekaj se ti je dolgo nabiralo, preveč vsega, ali pa preveč miru, potem pa človek ne ve, česa bi se najprej lotil, zaradi porušenega reda... Berem da nimaš dela kot tud jaz ne...
Pa tudi neke vrste odsotnost je lahko tole, nisi nisi tukaj in zdaj...
Kolkor poznam mojega psihiatra, bi ti najprej predpisal nekaj, kar bi te pomirlo, sicer pa bi te zaradi vsega skup dal na en antidepresiv...
Ampak če si tako nemirna, bi se jaz na tvojem mestu izogibala tistih iz skupine SSRI, pač pa raje kaj pomirjujočega, res. Pomirjajo Mirzaten, Sinequan.
Ker tisti iz SSRI, sumim da jih imaš (Paroxat Cipralex, Cipramil ) NEKATERIM (ne vsem) ljudem še bolj pohitrijo misli - ljudje k takim težavam nagnjeni, imamo po jemanju tistega 100 načrtov, a nič ne uspemo ustvarit v praksi.... Sama sem tak primer, pa tud na forumu se najde kak zapis o tem....
Kateri AD torej imaš? Ker miselno bezljanje brez zmožnosti uresničitve vsega zadanega je pri določenih SSRI značilen.... po nekaj mesecih se zato nekaj doda zvečer za umiritev tud pri tistih, ki nimajo bipolarne motnje, ampak pač. V skrajnem primeru v tej nezmožnosti delovanja je nujna že potrebna spremembe terapije, saj se stanje samo poslabša, najprej nemir, nato naval misli brez nadzora itd, zato se ne pusti, zrihtaj zadevo z zdravnikom, da ne bi slučajno kaj pametoval kot nekateir, češ da je to tvoje stanje vredu

Jaz jim ne zaupam veliko, treba je konkretno povedat kaj je narobe in kaj rabiš.
Saj mogoče se človek tudi v takem stanju pomiri sam s seboj sčasoma in sploh ne rabi zdravil, potem ko se mu v življenju vzpostavi red, npr. ko osvoji red v novi službi, nek mir, ko se čuti koristnega, ko mu je dobro... Ampak če bi čakali na to, se nam lahko že zmeša do takrat, bolje je poiskat pomoč. Jaz upam na to, še vedno, čeprav bom verjetno še kdaj jemala tablete...