Zakaj ne morem stvari dokončati

[Sara]

 Kot bi v sebi imela nek nemir, ki mi ne da obstojoa pri eni stvari. Ne vem, a je to strah da ne bom opravila delo dobro, temeljito. Kr zbezlala bi nekam stran, k drugi stvari. Kot, da bi mi bilo škoda časa toliko posvetit samo za eno stvar.

 Naj bo to brisanje kopalnice po tleh, ali brisanje praha... do pisanje prošnje in ostalo,..

 Je to pomanjkanje koncentracije, nevsetnost, šlamparija.

 Kaj mi svetujete? Kako se naj umirim?

[trzinka]

Sara, ne vem odgovora, želim ti pa, da vsaj eno stvar dokončaš

[pipi :D]

vztrajaj..in nagradi se za opravljeno delo...pa svoj najljubšo glasbo si zraven naštimaj in si prepevaj, tako boš preusmerila misli....

[moljka]

Poznam te občutke, Sara. 

Ne vem zate, ampak pri meni so bili (so  ) mešanica strahu in nezaupanja vase ("kaj pa če mi ne bo uspelo" oz. "itak ne bom tega dokončala") in pa perfekcionizma - ko sem na nalogo gledala kot na nekaj življenjsko velepomembnega,  namesto, da bi poskušala samo čim bolje narediti in je. Zaradi teh strahov sem pogosto čutila odpor in nek nemir, tako kot ti to opisuješ.

Jaz menim, da se lahko za vsak drobcen, micen korakec naprej pohvališ. Ni treba, da z danes na jutri začneš dokončno opravljati te reči, pomembno pa je, da vztrajaš na poti do svojega cilja. Naredi toliko, kot zmoreš, in poskušaj napredovati, da boš nekega dne lahko dokončala reči, ki si si jih zadala.

Jaz osebno sem si morala pri domačih opravilih še do nedavnega vzeti par minut vmes za odmor (pa sem mlada punca  ), zdaj pa, ko sem dobila nazaj zaupanje vase, pa gre že brez 

Pri prošnjah pa itak nimaš kaj čarati, napiši (glede na tvoje pisanje na forumu, znaš pisati), pošlji in bo to to. Ostalo ne bo odvisno več od tebe, ampak od delodajalca (če je to prošnja za delo  ).

In pa kot so že drugi predlagali: poskušaj si narediti domača opravila zabavna (npr. muska, slišala sem tudi že za primere, ko so punce povabile k sebi prijateljico na skupno čiščenje, ...)

Drži se 

[trzinka]

Sara,

se je bezljanje kaj umirilo? Si naredila kakšen nov korak, kaj spremenila?

Oglasi se

[martinca]

To je pač notranji nemir,  ni občutja zadovoljstva ob uspešno narejenem, ali se ne zdi dovolj vredno, da bi ga dosegla, ker te znotraj preganja nekaj, češ da ne boš uspela tudi vsega drugega... vse stvari so ti preveč pomembne ...
Morda si se navzela napačnega sistema delovanja, premalo ovrednotenja, kaj je bistveno na prvem mestu in kaj potem in kaj je nepomembno...  Morda skrita paničnost... občutek nemoči se tud dejansko kaže na tak način, da se sami spravljamo v take situacije, da ne moremo nardit....

Bežanje od reševanja težav, kot so pobrisat prah, umit kopalnico, napisat nekaj, ker je navidezno preveč, a hkrati pa hitenje v želji vse dobro takoj narediti, da bi občutila mir. Neka sprememba je sigurno, odsotnost dopamina je to baje ponavadi, če ni volje oz. sposobnosti za uresničevanje. 

Nekaj se ti je dolgo nabiralo, preveč vsega, ali pa preveč miru, potem pa človek ne ve, česa bi se najprej lotil, zaradi porušenega reda... Berem da nimaš dela kot tud jaz ne...

 Pa tudi neke vrste odsotnost je lahko tole, nisi nisi tukaj in zdaj...


Kolkor poznam mojega psihiatra, bi ti najprej predpisal nekaj, kar bi te pomirlo,  sicer pa bi te zaradi vsega skup dal na en antidepresiv...

Ampak če si tako nemirna, bi se jaz na tvojem mestu izogibala tistih iz skupine SSRI, pač pa raje kaj pomirjujočega, res. Pomirjajo Mirzaten, Sinequan.

 Ker tisti iz SSRI, sumim da jih imaš (Paroxat Cipralex, Cipramil ) NEKATERIM (ne vsem) ljudem še bolj pohitrijo misli - ljudje k takim težavam nagnjeni, imamo po jemanju tistega 100 načrtov, a nič ne uspemo ustvarit v praksi....  Sama sem tak primer, pa tud na forumu se najde kak zapis o tem....

Kateri AD torej imaš? Ker miselno bezljanje brez zmožnosti uresničitve vsega zadanega je pri določenih SSRI značilen.... po nekaj mesecih se zato nekaj doda zvečer za umiritev tud pri tistih, ki nimajo bipolarne motnje, ampak pač. V skrajnem primeru v tej nezmožnosti delovanja je nujna že potrebna spremembe terapije, saj se stanje samo poslabša, najprej nemir, nato naval misli brez nadzora itd, zato se ne pusti, zrihtaj zadevo z zdravnikom, da ne bi slučajno kaj pametoval kot nekateir, češ da je to tvoje stanje vredu Jaz jim ne zaupam veliko, treba je konkretno povedat kaj je narobe in kaj rabiš.

Saj mogoče se človek tudi v takem stanju pomiri sam s seboj sčasoma in sploh ne rabi zdravil, potem ko se mu v življenju vzpostavi red, npr. ko osvoji red v novi službi, nek mir, ko se čuti koristnega, ko mu je dobro... Ampak če bi čakali na to, se nam lahko že zmeša do takrat, bolje je poiskat pomoč. Jaz upam na to, še vedno, čeprav bom verjetno še kdaj jemala tablete...