Spet slabo...:(

[Maycha]

Heyla, 

po dveh tednih se spet javljam...
Arnika, hvala ti za skrb. Poskušam se sestavljati skupaj...iz dneva v dan.
Sedaj imam veliko dela za faks...v kratkem imam nastop na srednji šoli in upam, da bo šlo.

Zadnje čase sem malce bolje, vendar ne še povsem. Skrbi me predvsem, da imam občutek, kot da imam malo otopela čustva, občutke...ne občutim vsega tako močno, pristno...in sem še nemirna v sebi.
Saj sem že brala o tem, da imajo nekateri take občutke...npr. tudi, da se ti zdi, da do ljubljene osebe ne čutiš tako kot bi moral  Ne vem...čudna sem v glavnem 

Kako si pa ti, Arnika?

Lp 

[trzinka]

Maycha,

sem vesela, da ti gre na bolje, vsaj malo. Še vedno ti ni AD v celoti prijeli, še vedno bodo vzponi in padci, ampak bodi vztajna. Vse se bo uredilo

Pa malce išči psihoterapevta, da ti bo pomagal urediti misli ...

[moljka]

Maycha, to je mogoče samo eden od strahov, ki ga imaš. Jaz, ko sem začela s svojim fantom hodit, sem že po enem tednu mislila, da to pa ne bo šlo, da ga nimam zadosti rada, da me bo pustil, ko bo spoznal, kaka sem  Zdaj pa se osredotočam predvsem na to, da se imam fajn z njim pa da mu pustim blizu pa da mu pokažem, da ga imam rada 

Mogoče se tudi na splošno zaradi strahov bojiš pokazati čustva.. tako se potem začnemo počutiti prazne, otopele, brez energije. Kakorkoli že, drži se 

[Arnika]

Ojla, Maycha 
Tudi mene nekaj časa ni bilo na forumu ... Bila zelo zaposlena ... 

  Na bolje ti gre! Četudi se tebi zdi tako malo, skoraj neznatno ... pomembno je, da je BOLJE. In tako to gre: počasi, korak za korakom. A ko se ozreš nazaj, vidiš, da sploh niso bili tako majhni koraki. Ampak to je res šele potem, ko lahko zase rečeš: waw, trdo stojim in počutim se dobro. Verjemem, da ti je sedaj zelo težko. Da težko opaziš napredek in da misliš, da tega ne bo nikoli konec. Vztrajaj naprej. Zmoreš. Tako eno prijetno bitje si, dragoceno ... tudi za ta svet! Ta svet je tudi za nas nežne dušce. In ti znaš poiskati lepoto ... V sebi imaš velik zaklad, veš ... 

Strinjam se s TRzinko - dober terapevt je zlata vreden in potrga marsikateri trn.

Pa še to: jaz bom tvoja soseda. Bova skupaj nabirali zelišča in pripravljali čudežne zvarke
Sanjam o življenju v skupnosti ekohišic ... 

Objem 

Pa še en zame ... 

[Maycha]

Hey,

trzinka: hvala, imaš prav. Doživljam vzpone in padce v svojem počutju...zdaj vidim svetlobo, potem spet temo in tako se izmenjujejo občutki.

moljka: ja, ne vem kaj se mi dogaja s čustvi...kot da imam občutek, da so deloma otopela; da ne čutim tako kot bi morala, v vsej svoji polnosti.  Morda je to stranski učinek ponovnega jemanja tablet ali pa res samo strah v obliki vsiljivih misli? 

Arnika: hvala za te ponovno vzpodbudne besede!  Si človek, ki znaš vliti upanja v telo, ki je tega osiromašeno.  Problem pri terapevtu je, da so neznansko dolge čakalne vrste... ...tudi do pol leta se čaka. Šla pa bi k psihoterapevtki, ki sem je že vajena.
Sicer sem zadnje tedne zelo zaposlena in obremenjena s pripravo na nastop na srednji šoli...
In ko se spravim k delu, občutim nervozo - kot da bi rada, da bi imela narejeno vse že preden se česa lotim.  Skušam sama sebe umirjati in se ravnati po načelih knjige, ki jo trenutno prebiram: Živeti v sedanjem trenutku. Bomo videli, kako bo šlo v prihodnje.

Evo, za vsako en objemček 

[Arnika]

Maycha  Eno lepo, snežkasto dobro jutro ti želim.

Najprej opravičilo: verjetno ti ni bilo nič jasno, od kje moja želja, da bi bila tvoja soseda pa ekovasica in podobno ...  Zamenjala sem te za Snow White oz. sem bila prepričana, da si ti tista, ki si želi živeti nekje na samem in nabirati zelišča. Oprosti ...

Kako ti kaj gre?
Upam, da si podarjaš trenutke, ki te veselijo ali vsaj malo posijejo skozi meglo težkih misli.
Nastopi so uspeli? Joj, se spomnim, kako je blo, ko sem imela jaz nastope. Đizs, sem si razbijala glavo pa strah me je bilo za znoret. Ma sem preživela in zdaj sem velecenjena  in nadvse spoštovana učitelca 
Saj verjetno veš sama: od nastopov se res pričakuje priprava v nulo, ki jo pišeš 3 dni in ne vem kakšna izvedba učne ure, malo manjka da ne privlečeš še ognjemeta v razred ... ma potem je tole čist drgač.
Priprava takšna, da se iz nje sama znajdeš, učne ure pa tudi izpelješ dosti bolj na izi.

Objem

[Maycha]

Hey,

Arnika, sprva res nisem vedela na kaj se navezujejo te ekohišice in zelišča, vendar se sliši zelo zanimivo.
Se vama pridružim.

Uh, a ti si tudi študirala pedagoško smer? Smem vprašat kaj poučuješ?

Kako se pa počutiš drugače? Jaz sem spet malo bolje, ponovno imam bolj pristna čustva...kakšen dan je bolje, potem slabše... Pomaga, če se čimbolj zaposlim in sama sebe v mislih bodrim ter spodbujam, da bodo vsiljivke nekega dne povsem zapustile mojo glavo...

Občutim pa še vseeno nekaj anksioznosti - kot da se bojim, da bi se mi vsiljevale kakšne neprimerne, nezaželene misli, ki jih nočem...ki niso zame značilne...v katerih se ne prepoznam...

Sicer pa mi je knjiga Živeti v sedanjem trenutku dala misliti...poskušam se ravnati po njenih načelih -
in sicer, če se znaš popolnoma predati sedanjemu trenutku, potem ne vidiš nobenih problemov in težav.

Še bo treba delati na sebi...še se bo treba prebijati skozi zid vsiljivk in anksioznosti...ampak upam, da bom čimprej na drugi strani zidu, kjer bom spet prava jaz...

Lep pozdrav in piši kaj,

Maycha

[trzinka]

Maycha , počasi se daleč pride

[Maycha]

Hey,

trzinka, točno tako!    Saj hodim...korak po korak...in počasi ni vrag, da ne bi bilo bolje.

In kako gre tebi?

Lp

[trzinka]

Hvala Maycha, zaenkrat moram kar potrkat. V redu . Včas me še tesnoba daje, pa misli mal švigajo, ampak ne obračam pozornost na to. Grem naprej, še vedno se učim...


Pozdravček

[Arnika]

Ojla! 

Učim prvčke in moram napisati, da tooolk uživam  To mi je pa res uspelo, izbor poklica. Sicer sem cel študij bentila, da nimam živcev za take kričače, ma sem delo vzljubila takoj, ko sem začela hodit v službo.
Danes so tiho reševali matematiko, ko sem zagledala njihove portrete Prešerna, ki so jih narisali včeraj v podaljšanem bivanju in sem od navdušenja kar vzkliknila. No, pa sem jih nadaljnih 10 minut spet umirjala ... 

Kaj pa ti študiraš?

Drugače pa sem lepo. Res lepo. Učim se ljubezni do sebe, odganjam misli, ki mi govorijo, kaj vse bi morala, topim občutke krivde, premagujem anksiozo ...

Pa vidim, da tudi tebi uspeva!  Kar pogumno naprej!

Vse dobro 

[Maycha]

Hey,

lepo, lepo. Tudi jaz marsikdaj rečem, da nikoli ne bi učila, ker bi zgubila živce, vendar se nikoli ne ve, kje boš dejansko pristal. 

Jaz pa študiram biologijo in sociologijo. Z izbiro študija sem zadovoljna, upam da bom tudi s službo. 

Hja, počasi gre...zelo počasi. Jaz pa sama sebe učim drugače razmišljati, v stvareh videti več pozitivnega kot negativnega...tesnobna pa sem predvsem takrat, ko sem sama doma, zato takrat ponavadi veliko prespim. Utruja pa me tudi strah pred ponovnimi obsesivnimi mislimi...

Mah...sanjam, da bom spet kmalu brez tablet in normalno funkcionirala...mislim, da je res vse v glavi...če si dovolj močen in znaš spremeniti svoje vzorce mišljenja, potem ne potrebuješ tablet. Tako ali tako tablete ne odpravijo težav, ampak jih samo lajšajo medtem ko moraš sam delati na sebi.

Lp

[Arnika]

Jutro!

Glede tablet imaš popolnoma prav. So samo bergla. Vendar ... včasih potrebujemo tudi to, da lažje odpravljamo vzroke težav.

Povej, kako ti gre?

 

[Maycha]

Heyla,

iz dneva v dan se prebijam, pridejo dnevi, ko sem ok in tudi takšni, ko sem brezvoljna, depresivna in veliko prespim. Imam občutek, da nisem toliko spala, ko sem jedla manjšo dozo Paroxata.

V prihajajočem tednu imam kontrolo. Opazila sem, da sem tesnobna in brezvoljna predvsem, ko sem sama doma. Takrat me je tudi strah, da bi me spet začele obsedati vsiljive misli. Popolnoma drugače se počutim, kadar sem pri fantu in pri njem ostanem po več dni. Ko pa pridem domov, pa sem ponovno takšnega "mračnega in sivega" počutja. Veliko spim tudi podnevi. Nimam posebnega hobija, ki bi me veselil. Pa tudi težko se spravim k učenju...
In ko samevam, spet preveč razmišljam...spet postanem anksiozna...spet vidim stvari slabše kot sicer.
Zavedam se, da je takšno življenje dolgočasno. Zavedam se, da bi se morala zamotiti; prebrati kakšno knjigo ali iti na sprehod. Ob branju knjig se težko osredotočim na to, kar berem...in nimam volje, da bi šla iz hiše na kak sprehod. Najbolj srečna sem, kadar sem z njim...zato imam tudi strah, da ga ne bi izgubila, čeprav je vse ok.

Zmedena sem in sama več ne vem, kaj pravzaprav bi me premestilo na zeleno vejo...

Lep pozdrav vsem, poročajte tudi vi kako se počutite 

[trzinka]

Maycha, se moraš kar prisiliti, da greš ven. Tudi meni je muka ko se spravljam hodit, ampak pomisli na to, kako fajn se boš potem počutila.
Če se ti pa spi, potem pa spi, nič hudega, enkrat bo minilo. 

[Maycha]

Hey,

trzinka, imaš prav. Morala se bom kar močno prisiliti. Ja, samo spala bi, kar pa tudi ni dobro. 
Veliko prespim podnevi, samo da mi čas mine hitreje...tako sivi, nezanimivi so moji dnevi...
Zdaj pa se spet začne šola, tako da bo veliko za počet, vendar bo zahtevalo veliko psihičnega napora.

Zanima me, če je kdo že poskusil s kakšnimi drugimi zadevami, ki se jih da dobiti v lekarni - npr. tablete Deprim z izvlečki šentjanževke, baldrijanove kapljice, matični mleček ... in ali ste bili zadovoljni?

Lep pozdrav :*

[trzinka]

Joj, ne vem, če jemlješ kakšen AD, nisem brala za nazaj, se mi zdi, da šentjanževke ne smeš z zdravili jemat.

Drugač pa, tudi če se ti podnevi spi, pojdi ven, vsaj za eno uro zmerno hitre hoje v naravi ali nekje na bolj mirnem, bolj sproščujočem okolju. Zdaj so dnevi že malce daljši in lahko to izkoristiš dvakrat na dan. Po določenem času boš opazila spremembo, če boš redno hodila vsak dan.

Tile zimski dnevi so tudi meni sivi, ampak ej, pomlad trka na vrata


Drži se, mislim, da ti gre kar dobro, kljub spanju

[Maycha]

Hvala, trzinka.   

Ja, jem Paroxat. Bom vprašala psihiatrinjo kako je s tem, imam kmalu kontrolo.
Za baldrijanove kapljice sicer vem, da vsebujejo alkohol in to ni priporočljivo.
Pijem pa magnezijeve šumenke, mi kar ugajajo.

Lp

[Arnika]

Jutro Maycha!

Ti tudi jaz toplo priporočam sprehode. Saj na začetku se je težko prisilit, postelja je takooooo vabljiva in telo takoooo utrujeno, da o možganih sploh ne govorim ... ma sprehod RES pomaga. Telo se sprosti, nadiha, glava zbistri. In potem hoja postane potreba in greš, ker telo kliče po tem.
Ma veš kaj, če si za, lahko greva kdaj skupaj. Saj živiš v LJ, kajne? Pošlji mi ZS, pa se lahko zmeniva. Če ti je ok, seveda.

Bodi lepo. 

[Maycha]

Hey,

Arnika, najlepša hvala za prijaznost. Z velikim veseljem bi šla s teboj na sprehod, vendar sem iz Maribora. Škodaaaaaa   

Bilo pa bi se lepo spoznati v živo. Sporoči, če se boš kdaj nahajala v bližini Maribora. Jaz sem zelo redkokdaj v Ljubljani. Tudi jaz sem zate mislila, da si nekje iz štajerskega konca...

In kako si drugače? Jaz sem zase izumila novo strategijo brzdanja živcev, vendar še ni dobro preizkušena, da bi lahko prepoznala učinke. Na kratko o tem: o stvareh, ki mi predstavljajo nek napor, stres, strah...skušam premišljevati, si jih zapisati na list papirja in pogledati nanje s povsem drugega zornega kota. Nato si izpišem vse, kar vidim v njih pozitivnega, poučnega... Skušam spremeniti svoje vzorce mišljenja, poglede na dogodke, stvari. Veliko sem prebrala o dejstvu, da se počutimo in delujemo v skladu s svojimi mislimi in pozornostjo, ki jo dajemo stvarem. Tudi film The secret priča o tem.
Upam, da bom lahko v tej smeri kaj naredila...poročam o rezultatih.

Na sprehod pa se bom tudi odpravila, ko bom čutila potrebo po osvežitvi nemirnega duha.

Lep pozdrav in vse dobro