osamljenost

[Arwen]

Ste osamljeni? se počutite odrinjeni? ste zaradi tega notranje prazni?

jaz sem...čedalje bolj osamljena, namreč...


http://www.viva.si/clanek.asp?id=3416

http://www.cosmopolitan.si/samo-zate/osamljenost_prekletstvo_ali_blagoslov-13876.aspx

http://www.psiha.net/aavsec/PPT/Osamljenost.pdf

[Ribica]

Lahko rečem samo, da vse te občutke in vsa ta stanja tako zelo dobro poznam.... Kar nekaj tega bi se našlo še na začetnem delu tega foruma pred tremi leti.....Najhujši pa je ta občutek ko si v zvezi, ko sicer je nekdo ob tebi, a v bistvu sta svetlobna leta daleč narazen in ni videti načina ali poti, da bi se srečala.... Kaj naj ti rečem?  Sama sem v tistih mukah delala v dveh smereh - prvič, da se naučim živeti sama s seboj, takšna kot sem in da sem takšna kot sem, popolnoma v redu; drugič, da najdem partnerja, kjer bom lahko takšna kot sem, ki me bo sprejel in ljubil in v meni videl moje dobre lastnosti.... nekako se je izteklo v takšnem vrstnem redu, da ko sem uspela zaključiti svoj zavoženi zakon, postaviti svoje življenje na nove - drugačne temelje, ko sem sprejela sebe in se pričela imeti rada (resnično, ne le kar tako), je tudi v moje živlejnje prišel novi partner, s katerim sem že leto in pol v krasnem, harmoničnem, dopolnjujočem partnerstvu.... Vem, vse skupaj se bere tako limonadasto. A že dvajset let pišem dnevnik in vse, vsa moja bluženja in muke, vse je zabeleženo....In vsi moji drobni vzponi navzgor, koraki naprej.... Tako da: resnično drži, da učitelj pride, ko je učenec pripravljen in da ko počistiš v svoji glavi, zadeve same od sebe stečejo... Zdaj verjamem, čeprav v svojih najhujših časih nisem.
Bodi dobro!
Ribica

[scorpion]

notranja osamljenost?

[Arwen]

notranja osamljenost?

res je...

[alexx]

Coprnička moja. Vsi se kdaj pa kdaj počutimo zelo osamljeno. Včasih sem pod vsako ceno iskala družbo, sedaj več ne. Vem, da je osamljenost v meni in to, da se silim hoditi naokrog mi nič ne pomaga. Grem samo tam kjer me res veseli. V množic si lahko še bolj osamljen.
Morda nas pa zafrkava še ta čas pred polno luno...hehe...o ti okrogla packa.

[Arwen]

ja, drži tudi to, alexx, a tale osamljenost je v meni že dalj časa in veselo iz dneva v dan narašča in me je že skor čist okupirala.... saj grem ven, pa vse, pa se rekreiram, pa razmišljam kolikor se da spodbudno... a  se me je trdno oprijela. Vem tudi, kaj jo povzroča...  pa mi več kot očitno manjka poguma za naslednji korak.   Oh, saj bo sonček kmalu pokukal .... 

[stenzi]

Zdravo Arwen Ja poznam občutek osamljenosti ker se s to težavo spopadam že kar nekaj časa vendar nekaj delam na tem da je tega malo manj . Probam vspostvati stik z drugimi ljudmi ,kar mi včasih rata odkar sem na tem forumu sem spoznal veliko ljudi ker me veseli sam v realnem svetu pa je vsa stvar precej bolj zakomplicirana ker smo kar precej odtujeni eden od drugega ,ko je na prvem mestu samo še pehanje za denar in druge matrjalne dobrine ,ko pozabljamo na soočloveka ,ker ima vsak sam s seboj svoje težave in jih potem tako rešuje kot ve in zna vedno manj ostaja časaza pogovor in druženje . Sam je pa tudi res to da mnogokrat pa tudfi nismo razumljeni pravilno ,kakor vem imeš partnerja in z njim živiš sam verjetno je pač tako da ravno o vsem se tudi z njim ne moreš pogovoriti ,ker te tudi ne razume ker pač tega kar si ti preživela ne rezume in tudi ni sposoben razumeti ker to kar dajemo skozi samo tisti razumemo kaj se nam dogaja .Saj te lahko posluša sam razumeti pa tudi vedno ne more ker ni tega skozi dal in tudi z drugimi je tako .Tisti ,ki so zdravi nas ,ki imamo težave nikakor ne razumejo in tudi tu je malo vzrok osamljenosti ,ki nas spremlja . Vendar pogumno saj si med ljudmi ,ki te razumemo in smo tvoji prijatelji vedno nas lahko najdeš za različne težave katere se ti porajajo da ti malo pomagamo kot tudi ti nam nesebično in z veliko požrtvovalnostjo pomagaš in deliš okoli dobro voljo .Je pa tudi tako da je včasih potreben tudi kakšen dan da si sam da se malo zazreš vase da kakšno stvar malo premelješ in potem prideš do kakšnega zaklučka ali pa samo zato da se malo umakneš od vsege tega in si vzameš malo časa tudi zase in tudi v tem uživaš
.Dobro bodi in čim man osamljenih trenutkov Lep pozdrav Stenzi

[Gigli]

Pozdravljena Arwen,

Mislim, da vem kako se pocutis... v meni ze nekaj casa tli notranja osamljenost.... ter dejstvo, da veliko ljudi pač ne ve kaj doživljamo.
Včasih mi kdo rece: pa sej se mi zdis kr vredu danes.. .. ja res, mogoče na zunaj dajem tako masko, vendar kar se dogaja v nas samih nihce ne ve, razen mi seveda.
Vsi ti občutki, ki so bili prej "pristni", so sedaj, svaj pri meni le se spomin....
Ta osamljenost se ravno tako kot pri tebi, ze nekaj casa nabira... in upam, da nekoč bom nasla pot ven iz te agonije... zjutri odpreti oči... in "zaziveti"... od znotraj!

Vse lepo ti zelim.. drzim pesti zate:)
Gigli

[scorpion]

Sicer pa JAZ mislim, da je globoka, notranja osamljenost v ozadju vsake depresije...

Najhujša je tista ko v sebi hrepeniš po bližini nekoga, pa ne zmoreš bližine, ker se tako slabo počutiš, da ti gre prisotnost ljudi na živce.....

[masi]

Najhujša je tista ko v sebi hrepeniš po bližini nekoga, pa ne zmoreš bližine, ker se tako slabo počutiš, da ti gre prisotnost ljudi na živce.....

pa še kako resnično je tole, žal

[Dečko]

Jah jaz sem tudi osamljen, predvsem pogrešam kakšno ljubljeno osebo, ki bi bila z mano, bi kam šla, pa tkole mi gre zadnje čase po glavi. Sicer pa se ne dam in kar nekako guram, sem zelo malo doma, tako da ne premišljujem veliko. 

[alexx]

Najhujša je tista ko v sebi hrepeniš po bližini nekoga, pa ne zmoreš bližine, ker se tako slabo počutiš, da ti gre prisotnost ljudi na živce.....

pa še kako resnično je tole, žal

Tako zelo res.

[umetnica]

...tudi jaz se strinjam s tabo, scorpion.....zal....

[Džimi]

Jaz imam polno kolegov, kolegic, punco, pa vseeno se še kar počutim samega. včasih se mi zdi kot da sem z drugega planeta...ljudje me imajo radi v družbi, sem baje zelo duhovit, vendar se mi na čase zdi da je to le moja maska, in da sem takšen le zaradi drugih. V bistvu rad zabavam in tolažim ljudi, sam pa sem prazen. žalostno je to da ob vsem kar imam nisem nikoli prav pri stvari, in mi um tava po svoje, zato mi na čase prav paše se odklopit od vseh in biti sam.

[moonica]

Džimi, tole mi je zelo znano ... ko sem bila v srednji šoli sem to počela ... ni bila vedno 'maska', dostikrat pa tudi ... le da si jaz nisem upala biti sama ... sama s sabo ... s tem imam še zdaj problem.

[alexx]

Džimi. Lahko samo rečem tvoje copy/paste. Čisto vse.
Malo se izboljšuje sicer...ampak 

[BB]

Naj še jaz nekaj napišem o tem...
Pred leti, ko sem bil v hudi krizi s temi depresijami in tesnobami sem se tudi jaz velikokrat počutil osamljenega in od vsakega človeka zapuščenega. Na vsak način sem iskal da bi bil v kakšni vezi samo da mi nebi bilo dolgčas in sem se obnašal tudi precej vsiljivo. Če se primerjam z danes sem kar se tega tiče precej napredoval, redkokdaj mi je dolgčas. Nekako ko pogledam okoli sebe je polno življenja, vse nekaj mrgoli, hodi, se premika in nekako mi ne more biti dolgčas. Vedno kaj najdem da me zaposli da mi ni dolgčas: sprehod, domači, kuža, TV, računalnik, kolesarjenje, moja stara družba, DAM družba, popoldansko spanje , služba, avto, kak butast članek v časopisu ali internetu.

[Travis]

bistveno pri t.i. osamljenosti je to ali v njej človek uživa ali ne.
nekaterim zadoščajo že zgolj površinski stiki z družbo, ki jih dnevno
vzpostavijo z okolico in jim to zadošča, medtem ko so večino prostega časa
raje sami, se znajo okupirati z dejavnostmi in se počutijo izpolnjene...
druga verzija so pa tisti, ki kontakta z okolico ne zmorejo ali ne želijo...
ker imajo občutek da jih redko kdo razume, ali pa nočejo bit v breme s svojim stanjem
drugim, čeprav vejo da za to stanje niso sami krivi...

meni osebno se obe varianti prepletata, enkrat bolj, enkrat manj.
službe in bežnih srečanj ali kofetanj nisem vštel. bolj sem razmišljal
o tej, kot je nekdo rekel, notranji osamljenosti.

[scorpion]

ja se strinjam s to razliko Taksist..Znati biti sam je čisto nekaj drugega, kot se izolirati zaradi osamljenosti..jaz celo mislim, da osamljeni ljudje ne zanajo v resnici biti sami...malo protislovno vendar je res..

Če znaš biti sam ne hrepeniš kar naprej po nekom, ne kličeš kar naprej koga po telefonu...imaš stvari, ki te izpolnjjujejo in jih rad počneš...če pa kar naprej bežiš v neko družbo, da se nebi počutil osamljenega, pa ne počneš nič produktivnega ..razen čvekanja...ki sicer včasih tudi paše


Povezanost z drugimi ljudmi pa vsi rabimo...

[moonica]

mislim, da osamljeni ljudje ne zanajo v resnici biti sami...malo protislovno vendar je res..

tole čist drži!!!

jaz sem to opazila v zadnjih letih, imamo v bajti primerka obeh variant - dragi (zna biti sam, v tem uživa, počne stvari, ki ga veselijo) in pa na drugi strani tašča (osamljena, izolirana od vseh, a ne zna biti sama)


jaz sem pa spet drug primerek ... nisem osamljena ... si pa ne upam bit sama s sabo, me je strah svojih misli, tiste 'tišine' ... ma to je druga stvar ...