Povedati prijateljem in znancem za napade panike?

[UrosBuros]

Živjo!


Star sem 23 let in zanima me, kakšne izkušnje imate drugi, kako se obnese, če poveš, če ne poveš. Težave so pri meni postale tako velike, da sem se naročil pri psihiatru, zdaj pa nevem, ali je to pametno okrog govorit. Najblolj me skrbi to, ker prihaja moj rojstni dan, novo leto. Šel bom do psihiatra, ta mi bo najbrž rekel: ne smeš pit alkohola, kadit, ... No in kaj naj rečem prijateljem, zakaj ne pijem, ne kadim. Pa zaenkrat sem v družbi sproščen samo, če imam kakšno pivo v riti.  Če pa bom komu povedal, pa se bojim, da bodo mislili, da se mi je zmešalo, se bodo distancirali od mene itd. pa še govorica se bo širila po kraju in na koncu bo prišlo bogvekaj ven. Mogočne za koga smešni strahovi, ampak zame so kar resni.

Hvala za vsak odgovor in Lep pozdrav, Uroš

[Slavka]

Uroš,prav razumem tvoje strahove. Tudi jaz nisem vedla kako bi mojim prijateljem, sorodnikom ali komurkoli povedala za moje stanje. Ko sem se zavedla mojih problemov in obiskala psihiatra, sem se mogla z diagnozo najprej sprijazniti sama.    Tudi to ni bilo lahko. Prijateljici sem povedala kako je z mano, me je razumela ampak še sedaj mi velikokrat reče, da ona bi iz tega probala pridet brez tablet, me pa vseeno podpira pri mojem zdravljenju. Partner me itak podpira in spodbuja ter proba razumet, očetu pa raje ne razlagam o tem, ker me ne bi razumel. Nekateri so se distancirali od mene, nekateri so mi še bližje....je pa res to še vedno zelo tabuizirano in ljudi je strah pred neznanim. 
Mislim, da boš moral sam presoditi komu povedati in komu raje ne. Pač se izgovori na drugačen način, da nočeš piti; ker voziš ali pa ješ antibiotike....če ti je odveč razlagati.  V prvi vrsti je vendarle tvoje zdravje in dobro počutje, potem šele ostalo! Drži se! 

[UrosBuros]

Uf sem pričakoval kakšen bolj enostaven odgovor kot ja ali ne:) Ja če bi imel vsaj punco, ki bi me razumela, pa sem jo po štirih letih pustil, ker sem mislil, da je ona kriva, da sem se tako počutil, ko še nisem vedel zakaj gre, no saj mogoče je bila res vzrok za pojav tega. Hvala za odgovor

[Arwen]

ta mi bo najbrž rekel: ne smeš pit alkohola, kadit, ... No in kaj naj rečem prijateljem, zakaj ne pijem, ne kadim.

in zakaj je sploh treba to komu razlagat? v prvi vrsti pa - zakaj sploh je pa treba pit pa kadit 

[UrosBuros]

Smotan mi je samo, ker morm pol lagat, pa bi rad bil iskren. Zakaj pit pa kadit? To bi se tud jst vprašu kšne 4 leta nazaj. Kot sm že reku sem trenutno sproščen v družbi samo, če spijem kakšno pivo, ker drugač sam čakam kdaj me bo zagrabl. vsi moji prijatelji kadijo travo, jaz je ne potem se mi pa zdi, da moram z nečim to nadomestit. Drgač mam kr zanimivo življensko izkušnjo, vsaj jst jo tko dojemam, tko, da bi rabu mal več časa, da bi ti točno povedu, zakaj pit pa kadit, mogoče drugič. Hvala za odgovor

[tekačica]

Pit in kadit  . Pivo ali dve res ne bo škodilo. npr, za novo leto. Drgač pa, zakaj bi, ko pa ti to povzroča še dodatno anksioznost. Saj bi se ravno tega rad rešil! Torej ne boš pil, ker ti bo tako psihiater rekel  . In te skrbi kaj bojo tvoji prijatelji rekli, ko boš pijačo zavrnil?    Pil ne boš zaradi sebe, ker želiš v življenu nekaj spremeniti, k psihiatru pa hodiš zato, da boš začel živeti drugače.....Posledično boš tudi v družbi bolj sproščen. Zakaj te prijatelji ne bi imeli radi zaradi tega, ker boš mogoče malo bolj zadržan kot sicer.
Jaz sicer ne bi razlagala kakšno diagnozo si dobil...to je čisto tvoja stvar. Da si tak kot si, kar je simptom tvojega TRENUTNEGA stanja, pa je trenutni del tebe. Tak si. Ko se boš sprejel, te bodo tudi drugi. Simpromi bodo počasi izginili, ker se boš pozdravil. Garantiram, čeprav se sliši nemogoče.

Se kdaj komu smeješ, ker počnje nekaj kar je tebi mogoče nesprejemljivo, drugačno? A potem tega človeka sprejmeš takega kot je?Torej?

[UrosBuros]

Ok bom se mal izpovedal, kako je mogoče do tega prišlo. Vedno v najstniških letih sem bil bolj plašen, tih, prijazen, sploh kar se tiče punc, pa ne izgledam slabo:). Po več ur na dan sem igral kitaro, imel sem družbo s katero smo kadili travo, vedno sem se počutil nekako praznega. No na nekem izobraževanju sem se noro zaljubil v eno punco, že takrat se mi je pojavila ena taka čudna anksioznost, ponoči nisem spal itd. No hoditi pa nisem začel s to, ki mi je bila všeč, ampak z drugo, za katero sem si pri sebi enkrat rekel, da s tako pa nikoli nebi mogel biti. Bila je moja prva in glej ga zlomka z njo sem hodil skoraj štiri leta, bila sva totalno navezana eden na druga, nevem, če sem v štirih letih spal 20x sam. No njen oče je umrl zaradi alkohola in tudi ona je večkrat spila več kot jaz, pa še kadila je kot turk. Takrtat sem začel precej pit, ampak z njo sem se počutil močnega, nisem bil več tista reva kot včasih, čeprav sem vedno nekako vedel, da najbrž ne bo trajalo(tudi, ko sem že bil z njo sem bil na smrt zaljubljen v drugo). Končno sem imel nekoga s katerim sem lahko odprl steklenico vina in razglabljal. To zdaj najbolj pogrešam. Stare prijatelje sem komaj kaj videl, saj sem bil zelo živčen, če sem se s kom videl. No pred kratkim pa so se začeli napadi panike. Krivil sem vse po spisku, faks, nov avto,... V naglici sem jo pustil. Zdaj sem spet nazaj med starimi prijatelji, ki še vedno kadijo travo. Nočem bit spet tak kot sem bil včasih, osamljen in prazen, zato raje spijem kakšno pivo:)

[roky87]

Pozdrav sotrpin,

ti bom kar iz svojih izkušenj povedal in mojo zgodbo na kratko. Moji problemi s paničnimi napadi so se začeli par let nazaj, sedel sem v šolski klopi in kar iz nenada puf...Tudi jaz sem že od nekdaj, plašen, pretirano sramežljiv, brez alkohola se skoraj ne morem sprostiti v družbi, kadil sem tudi travo, poskusil tudi druge droge in to samo zato ker so drugi....No če gremo na začetek mojih težav pred nekaj leti, panični napadi, depresija, ki se je samo stopnjevala, nerazumljivi strahovi in po vsem razpletu obisk psihiatra...Tablete, obiski psihiatra na vsake toliko časa, boljše počutje in moja odločitev, da opustim tablete in obisk psihiatra...Takrat svojim prijateljem nisem o tem razlagal, niti nisem iskal pomoči pri svojih bližnjih, kar pa je najhujše, da se nisem sprijaznil s svojo diagnozo, s svojo boleznijo....in je 3 leta bilo vse koliko toliko OK, ampak moje mišljenje, pogled na svet, mojo analiziranje dogodkov, moje vedenje, moje dojemanje situacij je ostalo na isti ravni, torej zmotno, nerealno....in malo tu, malo tam se mi čez 4 leta vse ponovi...ponovno panični napadi, depresija, še hujša anksioznost....to se je ponovilo pred parimi meseci...naredil izpit za avto, dobil službo, izredni študij, itd....moja psiha se je ponovno zrušila...še bolj kot prvič...bil sem na robu obupa, brez veselja, zadovoljstva, brez koncentracije, slabo spanje, nočne more, žalost...pred sabo sem imel križišče...dve poti...ena pelje v propad, hudo ampak resnično - v samomor, ker nisem več zmogel...druga pot, bolj svetla pelje na ponovno zdravljenje...in lahko se zahvalim samemu sebi in moji podporni osebi, moji teti in botri, da sem izbral ta svetlejšo pot...ponovno psihiater, ponovno diagnoza, panični napadi, anksioznost in huda depresija....potem sem se zamislil, sprejel mojo bolezen, si priznal, da je z mano nekaj hudo narobe...da sem bolezen sprejel kot del sebe je zelo pomembno, priznal sem si, da sem drugačen od drugih ljudi okoli sebe, da trpim za nečim, kar je drugim dokaj nepoznano...ali pa tudi ne...poslušaj, beri naprej...odkar sem naredil izpit za avto, to je bilo marca 2009, do decembra 2009 avta niti povohal nisem, kaj šele vozil...in zakaj? Zaradi napačnega, nerealnega mišljenja...kot sem že omenil sem dobil tudi novo službo, kjer pa lahko pride do tega, da moraš na intervencijo, z službenim avtom....in kaj je to za mene pomenilo...panični napadi v službi...po razmisleku sem se odločil, da je potrebno o mojih problemih povedati nadrejenim v službi...nervoza, strah, negativnost...ampak odločitev je padla....Povem prvemu, najprej rahli nasmeh, moje besede postajajo globlje in bolj razumljive za ljudi, ki o tem ne vedo veliko...nato sledi resen obraz osebe, kateri sem povedal...in zadevo sprejme pozitivno in kar je najbolj pomembno...ponudi mi pomoč in podporo!....kar mi je pomenilo zelo veliko...povem drugemu nadrejenemu....reakcija ista...povem dobremu kolegu v službi...zadeva mu je zelo znana, ker je njegova bivša punca trpela za istimi težavami...povem dobri kolegici v službi...reakcija nad pričakovanji...seveda pozitivna...tako, da ti lahko, kot sem že rekel iz mojih izkušenj povem, da to določeni ljudje sprejemajo kot nekaj zelo resnega, ponavadi ti ponudijo tudi pomoč...lahko ti samo rečem oz. svetujem, da povej tistim, katerim zaupam...nekateri bodo to sprejeli kot del tebe in ti ponudili pomoč...drugi bodo se temu smejali, se odtujili od tebe...verjetno bo bolelo, ampak taka oseba si ne zasluži tvojega prijateljstva...tako pač je in nič drugače...najprej sprejmi sebe takega kot si, nato ponudi takega sebe tudi drugim...poišči pomoč, ne boj se, vprašaj, izrazi čustva, začni biti odkrit, iskren, trudi se, sigurno se bo splačalo...jaz sem upam, da na dobri poti...in to upanje je zelo močno in nebo izginilo, dokler nebom zdrav...tako se odloči tudi ti, jaz sem s tabo, nisi edini, ni se ti zmešalo, nisi smešen, nisi reva, si samo človek, ki trpljenje oz. bolečino doživlja na drugačen način in se odloča, da bo temu potrebno narediti konec...kateri je vse bližje iz dneva v dan...verjemi! Povem še ti lahko, da sam obiskujem tudi psihoterapevtko, sem še na začetku, zadeva stane, ampak gre za mene oz. vnaprej bo šlo tudi za tebe, torej se splača...ne opusti zdravljenja po dveh, treh, štirih, mesecih tablet, ko se boš počutil boljše in zapomni si, da so tablete samo bergla, ki nekako stabilizira tvojo psiho in te pripravi na začetek...Z zdravljenjem končaj, ko boš spremenil samega sebe, svoje mišljenje, svoje vedenje, svojo dojemanje dogodkov in nič prej!!!...samo nasvet in toplo priporočam, da se ga držiš....ampak ti si potreben zato, da se začnejo spremembe, na voljo imaš specialiste, ki ti lahko pomagajo in upam tudi, da svoje domače oz. ljudi, ki so ti blizu...in seveda nas, tukaj na forumu  Tudi, sam lahko rečem, da se punc, še posebej tistih, ki so mi všeč bojim...ne vem zakaj, bom poskušal odkriti in miselni vzorec razbiti, ter ustvariti novega, pozitivnega, svetlješega...kar se tiče alkohola, sam še tu pa tam kaj spijem, včasih se ga tudi napijem, ampak to je samo v primeru kakšne zabave z prijatelji, ker sem tako sproščen...ampak sam sebi sem obljubil, da bom nekoč v družbi sproščen tudi brez alkohola! Cigarete pa kadim...in zaenkrat še ne razmišljam, da bi prenehal kaditi, ker so mi tudi ti nekakšna bergla....No to je to iz moje strani 

Upam, da se boš odločil pravilno in, da bo napredovanje vidno....

Povedat pa ti moram, da sem jaz celo eno leto mlajši od tebe, star 22 let Oba sma mlada, oba še imava tričetrt življenja pred sabo...torej, dajva, izkoristima ga najboljše kar se da...vem, da je težko, ampak nama bo uspelo...verjemi v to!!!! 

LP

Roky

[katka27]

Živjo!

Tudi, sama sem se pred kratkim soočala s tem ali povedati znancem oz prijateljem za napade panike (pravzraprav se moram z nekaterimi še soočiti), vendar ti lahko povem, da sem do danes pri vseh naletela na zelo pozitiven in spodbuden odziv. Da jim to objasnim sem se odločila iz preprostega razloga, ko sem se srečala s kom me je neprestano mučila misel, kaj če me zopet zgrabi napad? Kako naj potem objasnim?

Moram ti povedat, da sem se počutila zelo olajšano in veliko bolj sproščeno v družbi, ki je vedela in razumela kaj se z mano dogaja.Veliko so me spraševali kako mi lahko pomagajo če se mi zgodi napad ravno v družbi in podobno, nihče pa me ni zavrnil.

Če morda o razumevanju katerega od prijateljev dvomiš, lahko sicer prikriješ, tudi kar se tiče alkohola. Res, da izgovori (laži) pridejo v poštev le bolj kratkotrajno vendar, če se ti še kdaj zgodi, da se ne moreš izogniti praznovanju z alkoholom, kjer ne smeš piti, potem uberi klasično metodo, da si na antibiotikih. (razlog, za jemanje antibiotikov je lahko tudi kakšno vnetje v telesu, ali morda zoba, dlesni skratka en kup razlogov je lahko).

Če pa te laž še bolj utesnjuje, kot resnica pa le pogumno. Pravi prijatelji te bodo razumeli in ti stali ob strani, ostalih pa tako ali tako niso pomembni.


Lp, Katka