Srčni utrip...

[asdf]

men je pa problem ker si ga odkar mam paniko, merim skoz na roki in si štejem v glavi, totalna panika, kmal nikamor več ne bom mogu, ker grem mal v hrib in že mam filing kot da ga mam 150 utripa, kr neki no, ta panika je tako sranje, pomojem je bolš met zlamano nogo, maš gips 1 mesec pa se pocajtaš, tle pa ne veš al je panika al maš s srcem kej, al te bo infakrt al ženski spolni organ materno, mam dost tega

[Janja]

Lepo te prosim, ne govori traparij, kaj je huje in kaj ne. Sem te na to že opozorila.

[Arwen]

jp, sem imela kompliciran zlom, gips od palca na nogi do riti dobra dva meseca in pol, potem kar precej časa še z berglami krevsala, še danes pa me ob večji spremembi vremena mesto, kjer je bil zlom, na to opomni...

[Janja]

Arwen ima svojo izkušnjo, nekdo drug svojo, ti pa imaš svojo. Če bi se nehal kar naprej primerjati z drugimi in razmišljati, kako zelo je tebi hudo, drugim pa ne, in ves svoj trud in energijo vložil v to, da bi vsaj poskušal, potem vem, da bi ti bilo lažje. Jaz vem, da ti ni lahko, vendar tudi drugim ni in zato me take primerjave ujezijo.

Asdf, priznaj si že enkrat, da so to psihične težave in ne išči potrditev, ampak delaj na tem, da ti bo bolje. Mogoče si pa preberi še kakšno drugo zgodbo na tem forumu, npr. zgodbo o Silence.

[cvetkus]

Kaj pa moj utrip ko grem spat?

[Arwen]

Kaj pa utrip čuti kdo tak ko sediš. Jaz ga ponavadi čutim, ko grem spat. Vedno! Tudi zelo nadležna stvar!

tudi zelo svoje čase, pa utrip srca  se mi je zdelo, da tko glasno bije, da ga slišjo v sosednji sobi....

[cvetkus]

Včeraj je bila taka situacija čudna. Nehče je umrl pa sem šo pogledat, ker je imel enako ime kot en prijatelj na FB, pa mi je v sekundi nabilo pulz na 140. Nevem, če je normalno, samo kriza.

[cvetkus]

Hvala

Kaj pa utrip čuti kdo tak ko sediš. Jaz ga ponavadi čutim, ko grem spat. Vedno! Tudi zelo nadležna stvar!

tudi zelo svoje čase, pa utrip srca  se mi je zdelo, da tko glasno bije, da ga slišjo v sosednji sobi....

[Anchi]

men je pa problem ker si ga odkar mam paniko, merim skoz na roki in si štejem v glavi, totalna panika, kmal nikamor več ne bom mogu

Točno tako. Kaj narediti, da do tega ne pride? Si upošteval kak nasvet od številnih, ki so ti jih dali ljudje tukaj gor? Sama sem imela identične težave tvojim. Identične. Če bi takrat imela forum, bi imela desetkrat več prispevkov kot ti in bi v vsakem posebej paničarila o novi smrtnonostni srčni bolezni ali napaki, ki sem jo odkrila in poročala o vsakem nihanju srčnega utripa pri vsaki mogoči aktivnosti. Veškakšne doktorate sem delala iz svojih izvidov za srce...pa QT interval, pa PR interval, pa aritmična nagnjenost pa itd, itd... Nikar ne misli, da te noben ne razume ali da se še nihče ni počutil tako kot ti. Samo prej ali slej boš moral nekaj ukreniti, da ne boš, kot jaz, doživel obdobja, ko te bo strah iz postelje do WCja. Ampak se tudi od tam da splezati, verjemi mi. Ampak spet, samo od sebe na bolje NE bo šlo.

Beri. Poizkušaj tehnike. V podforumu za tehnike sproščanja jih imaš cel kup. Kako pričakuješ, da ti bo bolje s tem kar počneš zdaj? Sprašujem resno.

Cvetkus, jaz sem v svojem obdobju anksioznosti čutila srce vsako sekundo dneva. Ko sem šla spat, ko sem se zbudila, ko sem jedla, hodila, počivala ali brala, pa če je šlo počasi ali hitro. Zdaj ga ne čutim več.

[cvetkus]

Jaz ga čutim od malega že. kako to da ga ne čutiš več? Si delala kaj takega?

LP

[/quote]
Cvetkus, jaz sem v svojem obdobju anksioznosti čutila srce vsako sekundo dneva. Ko sem šla spat, ko sem se zbudila, ko sem jedla, hodila, počivala ali brala, pa če je šlo počasi ali hitro. Zdaj ga ne čutim več.
[/quote]

[cvetkus]

Baje da je tudi naravno. Naprimer, laufaš ali šprintaš, kaj koli se šortaš (košarka, rokomet, tenis itd...). No ko se ustaviš, čutiš utrip, po šprinti ali po teku ko se ustaviš, tudi med, samo po tem dosti bolj. Se vam tudi to dogaja??

[dman]

Cvetkus, je normalno. 

Jaz mislim, da bi se ti moral mal pomiriti sam s sabo. Če res ne verjameš, pojdi k zdravniku na EKG in pregled. Sem prepričan, da je vse v redu.
 

[cvetkus]

Bil sem letos že na EKG in na ultrazvoku srca. Verjetno me je najbolj strah da bi kar tak umrl. Nevem,... Star pa sem 23 let. KRiza ne!

[asdf]

isti problem imam js, ampak da js mislim da me bo infarkt ali možganska kap, ... in karkoli trzne v glavi, kakršnikoli mravljinci, in glavobol in me panika, ... uglavnem katastrofa, imam pa 20 let in noben v družini ni imel kapi ali kaj takega, ne vem od kje sem to pobral. Kako se tako paniko zdravi ? s KVT ?

[dman]

To zdj ni zajbancija, ampak me resno zanima, ker takega problema jest nikol nisem imel in torej ne poznam vašega občutka:

A ne verjamete npr. zdravniku, ki vam je EKG in UZ srca opravil, da je vse ok? Mislm, a vas to ne pomiri, da vam nekdo reče, da je pač vse ok z vami?

[martinca]

Jaz pa bi vsem rada rekla, mi je res žal, da to prestajate, da ste še sredi tega, posebno Asdf in Cvetkus. Vem da je zelo hudo, ker si nemočen, kadar te doleti in nimaš vpliva na to in moraš prestat, ko te stisne, dokler pač samo ne mine. Tudi sama sem to prestajala pred leti. Ampak sem danes vredu in panične motnje nimam več. In veliko ljudi je tekom let nima več in tudi vam bo prešlo !

Mogoče si kdo misli, da temu ne bo konca, ampak to obdobje bo zagotovo enkrat minilo !  Zdaj se  dolgo vleče in se bo še nekaj časa verjetno vleklo v blažji obliki, ampak zagotovo enkrat preide. Lahko tudi izgine in je človek spet uravnovešen in miren !

 Bi rada dala upanje, da bo prišel bo tudi čas, ko se ne boste spomnili več na to, kakšen je občutek panične motnje oz med napadom ! Pa čeprav je zdaj to tako zelo živo.

 Ko to prestajaš, si misliš, da boš umrl ali se ti bo zmešalo, ali da si edini, ali pa da je to znak za infart, ampak nič od tega ne more biti nikoli res - od tega še ni nihče umrl !

Dojemanje v življenju je za nas z akutno paničnostjo vedno malce zoženo, saj misliš večinoma na to, kaj delati, akko preprečiti, kako se rešiti in nekako nisi sproščen kot bi lahko bil tudi za druge stvari v živlejnju. Treba je vedet, da je to samo začasno tako in da to nisi resničen ti, takšen, nesrečen in da spet kmalu pride v živlejnju čas, ko vidiš tudi vse dobro, vse lepo, ko si srečen, miren, ko bo svetel svet  spet kmalu pride čas, ko sproščeno zaživiš brez pomisleka, da bi te tukaj ali tam zvilo,morda se niti spomniš več ne, kot se recimo jaz ne, čeprav sem imela najhujšo obliko.

Iz tega JE izhod, čeprav se pot ven vleče zelo počasi. Verjetno AD niso vse, so sicer nujni, ker je brez njih lahko huje, pomaga tudi pogovor, poleg tega pa si mora človek sam dati nekaj dopovedat še posebej, če mu vsi pravijo isto - torej verjeti izkušnjam vseh, da ne bo umrl, da to ne glede na moč ni  življenjsko nevarno in da je to minljivo, da AD pomagajo v tej fazi, ampak da jim je treba dati čas .

 Pa treba se je znati sprostiti tud ali pa mirovati, odvisno od tega kaj ti trenutno pomaga, npr pri meni je v akutni fazi 10 minutni tek sprožil napad in sem si lahko šport privoščila le, ko sem bila za silo ozdravljena iz hudega. Hoja najbolje v dvoje in v mirnem okolju.

 

[martinca]

Upam, da bom povedala kaj koristnega in da se koga kaj prime, ker je večinoma res. Če pa kaj ni res, pa me bo že kdo popravil.

Naučit se poslušat svoje telo, kaj ti paše in kaj ti ne paše, se razjokat, če pomaga, pa tudi veselit, če tako čutiš, ampak ne preveč, ker vznemirjenje vsake vrste lahko tud povzroči, pa tudi nikar biti preveč oprezen , ker stalna pažnja na vse morebitno škodljivo še bolj ogroža, pa izpolnjevati si drobne želje, meni je npr. pomagalo, če sem šla v tistem obdobju večkrat dnevno pod topel tuš, začasno me je pomirilo, saj sem preusmerila pozornost z dušenja in razbijanja srca, ful bela kot stena bila vsakikrat. 

Pa ko se zgodi, pomaga globoko in počaasi dihat, čeprav pride do občutka dušenja, še naprej vztrajati in enako dalje, sicer se ti zgodi, da se ti zavrti v glavi, vendar napad usahne. Ne vem na kaki bazi to deluje, s kisikom prevetrit možgane ; če sem se vdala nuji po naglem dihanju, je napad trajal dlje. Dejstvo pa je, da je vedno minil in da vedno mine, čeprav mi je v najhujši obliki trajal več dni supaj, čito prvič, nato pa nekajkrat po vso noč ali nekaj ur dnevno, kasneje so se mi še pojavljali posamični, trajajoči od ene ure do nekaj minut. Še kasneje samo še v obliki nelagodja, dokler ni povsme izginilo.

Antidepresivi, ampak točno po predpisu in ne tako, kot se komu samemu zazdi , ker sicer ne deluje. Zdravnik že ve, zakaj je dal toliko in toliko mg in ne manj ali več.

Pa malo si je človek sam kriv, če si kljub zdravim izvidom nikakor ne da dopovedati, da je telesno zdrav in še dalje trmasto vztraja pri misli, da ga lahko med paniko zadene kap ali da je resno bolan , čeprav mu vsi zdravniški dokazi pravijo nasprotno. Ker eno je bolezen, drugo pa trma. Logično,da če bi imel bolno telo, bi ga zdravnik zdravil za srce, ožilje, glavo, zobe, kaj vem kaj in to nima osnove.

Take vrste je pač ta bolezen. Najbolje jo odnese čas ! Ampak nikar obupati, morate vedeti, da je to minljivo in da bo tudi čas, ko bo čisto izginilo iz življenja ! Pomaga pa zelo zelo, če si dopoveš, da ti ne more biti nič tudi takrat, ko se ti zgodi. Psiha te sicer sili, da bi verjel, da lahko umreš, ampak moraš vedeti, da to ni res, ampak je to le tak strah. NIma ti biti kaj in vsakič mine in čedalje manj bo tega.
Je ogromno ljudi to prestalo in smo dane živi in tudi celi ! Je pa vsak zase najbolj občutljiv in ranljiv seveda, ker je ta bolezen take vrste... Dejansko težko misliš na kaj drugega kot nase. Najti tolažbo in varnost v živo

[Anchi]

Jaz ga čutim od malega že. kako to da ga ne čutiš več? Si delala kaj takega?

Ja, poskušala sem aktivno sprejemati, da ga bom čutila celo življenje. Poskušala sem spodbujati srce pri razbijanju, si priklicati napad panike namerno (ker če ga res hočeš, ne pride), mu dovolila da razbija in ga nisem na vse pretege skušala pomiriti ali se na silo sproščati za vsako ceno, itd.. Namreč, bolj kot nočeš utripa čutiti, bolj ga boš čutil. In potem si ves čas napet, ves čas v nekem boju, to pa stvar samo poslabša. Poskusi enostavno se odpovedati nadzoru, naj srce bije, drugega dela očitno nima. Če sekiranje o utripu ne izboljša stanja, potem je treba poskusiti nekaj drugega, in ne vztrajati na 100x dokazano neuspešni metodi, ne?

Jaz zdaj utrip čutim samo takrat, ko je to 'normalno', se pravi ob/po naporih in ko me je strah (ali sem zelo jezna, ipd). Včasih, ko imam kaka živčna obdobja ga tudi še kdaj čutim. Ampak recimo ta trenutek, če ga hočem čutiti, moram biti popolnoma pri miru, pa še takrat ga čutim čisto narahlo, samo v vratu.

Eni pač vse svoje tesnobe sprojiciramo na en organ, ki je potem kot en kanal za vse simptome.

Kot velikorat ponavljam, meni je najbolj pomagala metoda s spletne strani www.anxieties.com od koder sem tudi prevedla par stvari in so podforumu "Sprostitvene tehnike..." pod temo "Tehnike in triki pri panični motnji". Ampak če angleščina ni poblem, potem priporočam raje originalno stran, ki je bolj obsežna in natančna.

[asdf]

@dman, ja so nardil UZ srca, ne vem kuk EKGjev, ampak ko konstantno večkrat mesečno doživljam napade visokega pritiska in slabosti po celem telesu brez vzroka in ne vem al je to paničen napad ali srce in tudi če nardi UZ se tam lahka da kej ne vidi, drugače pa srečen ti če te to čist pomiri

[dman]

Ne lej, jst nism pač nikol doživljal nobenih takih strahov glede srca kot ga vi, zato pač sprašujem, ker me res zanima.
Ne vem, drugo ti pomoje sploh ne ostane, kot da se nekak prepričaš, da s teboj nič ni narobe. Saj v tej temi lahko vidite, da vas je več s temi problemi.
Jst mislm, da je najboljš, če se v takih trenutkih poskusiš čim bolj opustit in čim manj upirat strahu in razbijanju srca.