majamem
Novinec / novinka
 Odsotni
Spol: 
Prispevki: 1
|
 |
« dne:: sreda, 11. november 2009 ura: 23:57 » |
|
lep prvi pozdrav
nekaj dni spremljam »neslavne« usode s foruma, pa bom za prvi korak prispevala še svojo, čeprav se ob tem počutim čudno, neprijetno. Sploh ne vem kako naj začnem, ko oblikujem zgodbo v glavi jo doživljam hkrati kot tretjerazredno fikcijo in kot del sebe. Najbrž se začne kar na začetku. 10 let svojega življenja sem preživela kot edinka, prva leta je bil oče dosti zdoma in starša sta imela bolj ali manj »normalen« odnos, vendar so moje otroštvo bolj kot družinska sreča zaznamovali očetovi izpadi, ko je mamo podil od hiše, iz čistih kapric. V njegovih očeh je on najpopolnejša oseba sploh, na obdobja je na nas zmetal ves gnoj ki se je nabral v njem in zmeraj še posebej mamo.. Sicer pa je krivda bila večinoma na meni, oz. zmeraj sem poslušala »takšna si kot ata«/«takšna si kot mama«.. To so bile cele scene, k sreči ni bilo fizičnega nasilja, »le« kup psihiranja, neposrednega in posrednega.. že kot otrok sem bila bolj plašna in sramežljiva, pa tudi neredna. Po osnovni šoli sem se odločila nadaljevati dve srednji šoli, kar je pomenilo tudi povprečno 8 ur šole na dan. So se pa takrat začele pojavljati prve večje težave. Stres pred govorjenjem pred razredom in navezovanje stikov z novimi ljudmi. Poseben problem mi je začelo predstavljati komuniciranje z odraslimi ljudmi izven doma (sej ne da doma znamo komunicirat..) – profesorji, na banki, pošti.. mama me je vmes pošiljala na preiskave ščitnice zaradi pomanjkanja energije bla bla.. v bistvu sem nekoliko distancirana od teh nekaj let nazaj, vse skupaj je v glavnem pripeljalo do današnje situacije:
Živim sama v ljubljani, starši so investirali v stanovanje in tudi v dokaj visoko šolnino na privatni šoli. Mojo domačo sobo je naselil brat, doma je ostalo le nekaj mojih otroških albumov, z vso svojo kramo sem pristala tukaj. Preselila sem se z dokaj pozitivnimi pričakovanji, vendar so se že v šoli moje iluzije izpuhtele. Potrebovala sem 2 leti, da sem se sploh navadila svojega majhnega razreda, vendar niti slučajno v tem nisem bila sprejeta. Dobila sem tudi krasno priložnost dela v ogromnem kolektivu študentov, vendar se med njimi počutim kot grdi raček, najmanj zanimiva, komunikativna, simpatična oseba. Na obdobja imam izjemne probleme s soočanjem z vsemi temi ljudmi. Zadnja 2 tedna sem komaj pomolila nos iz stanovanja. Že lani sem imela probleme na faxu zaradi prisotnosti, letos se zgodba ponavlja. Drug problem pri šolanju je, ker je precej kreativne narave. V bistvu ne bi smel biti problem, ampak zadnje leto sem zapadla v neskončno otopelost. Ne čutim nobene želje po kakršnemkoli izražanju, ne preko kreativnih medijev, niti z besedami. Prijateljev niti nimam, oz. se počutim med njimi neizmerno sama, načeloma zadnji 2 leti ždim v stanovanju, pod pritiski staršev sem zaenkrat izdelala oba letnika, vendar brez kakršnega osebnega zadovoljstva. Pravzaprav še zdaj ne vem kaj sploh želim v življenju. Tolažim se da bo nekje drugje mnogo bolje, pa niti ne vem kje. S svojimi težavami in strahovi se soočam – in sicer s potovanji. Ta so mi edino veselje in motivacija, zaenkrat še res nisem imela slabih izkušenj. Še taki »normalni« ljudje se načudijo kako sem uspela sama iti v Rusijo za cel mesec brez da bi koga poznala.. kadar grem v tuje kraje se dvignem nad to otopelost, prebudijo se mi čuti, ampak to še vedno ne pomeni, da so ljudje niso več ovira. Lažje navežem stik z vrstniki, če preživljamo čas skupaj z namenom, ko pa je treba povprašat po čem v trgovini, pa problem ostaja isti. Tole je postalo ena cela blodnja, kot so moje zadnje noči in dnevi. Vem da tile stavki nimajo reda, ni reda v moji glavi, niti v stanovanju nenazadnje. Zadnja dva tedna sem preživela bolj ali manj v postelji, s starši se ne pogovarjamo od septembra, brat in sestra zame skoraj ne obstajata več, osvežujem mail, fb, če se je kdo od »prijateljev« spomnil name, pa bolj nič. Sem v vrtincu blodenj, otopelosti in obveznosti, ki me iz dneva v dan požirajo, kot me bodo požrli starši, če ne izdelam letnika. Oni, ki bi mi morali biti glavna podpora, pa so me tako izdali. Sploh ne vem kaj naj. Ne da hočem umreti. Predvsem želim živeti.
|
