Moj boj, moja želja po ozdravitvi

[roky87]

Pozdravljeni sotrpini,

na tem forumu sem se registriral pred parimi dnevi, torej sem dokaj nov, ki piše tukaj, s tem, da pa sem ga brat začel že pred parimi leti. Pred tem postom oz. temo sem že objavil 3 ali 4 vprašanja, ampak, danes sem se odločil, da napišem mojo zgodbo oz. boj z depresijo in anksioznostjo - paničnimi motnjami. Evo pravkar sem se stuširal, skuhal in spil kavo ter skadil cigaret, sedaj pa moram svojo zgodbo spravit na ta forum, ker moram z nekom deliti svoje muke in trpljenje, ki ga ta bolezen oz. bolezni lahko povzročita.

Torej pred nastankom vseh teh tegob, sem bil čisto običajen otrok, sicer že od malih nog zelo občutljiv, zelo ranljiv, zelo konflikten, sošolci in kolegi iz zgodnega otroštva so mi rekli tudi, da sem zelo živčna oseba, kar pa je dokazovalo to, da sem se zelo hitro razburil, tudi če me je kdo vprašal karkoli čisto običajnega, takrat sem bil tudi zelo sramežljiv, še posebej pri nasprotnem spolu in še bi lahko našteval. V času osnovne šole sem bil priden oz. sem imel dobre učne uspehe, tam nekje do 4. razreda, nato sem začel najprej zelo popuščati z mojimi učnimi dosežki, v 6. razredu začel tudi kaditi cigarete, ob zaključku osnovne šole je bil moj uspeh komaj zadosten, da sem osnovno šolo končal. Nato sem se vpisal v srednjo šolo, kjer so se moji problemi z boleznijo tudi začeli, ampak do tega še pridemo. No ko sem začel obiskovati srednjo šolo, sem tudi začel stanovati v enem izmed dijaških domov v MB-ju, spoznal nove prijatelje, spoznal novo okolje, v bistvu je to za mene pomenilo nov začetek, vse se mi je zdelo bombastično, nekaj neverjetnega, vse dogodke, ki so se mi zgodili pred tem pa sem potlačil v podzavest. V srednji šoli sem se želel pokazati oz. dokazati kot "frajer", zato sem z novimi kolegi seveda tudi sledil in bil udeležen novih dogodkov, ki pa v večini niso bili lepi oz. zgledni. Začel sem kaditi travo, piti alkohol, posledično tudi zaradi tega večkrat povzročil nevšečnosti, začel obiskovati, tako imenovane "rave party-je" in spet zaradi tega posledično konzumiral droge (občutno manj kot drugi kolegi) in še več alkohola, šprical pouk, zajebaval profesorje...ampak vseeno kljub vsemu temu imel v šoli zelo dobre ocene, ker sem znal ločiti učenje in zabavo, ampak kar hočem povedati je to, da sem vse te slabe stvari začel početi oz. počel zato, da bi svojim vrstnikom dokazal, da sem res "frajer", da nisem manj vreden od njih, da se v vsem lahko kosam z njimi, da upam vse, kar upajo oni , ampak v srcu sem vedel, da to nisem jaz, ampak sem to spet skrival v podzavest in si dopovedoval nasprotno, na skrivaj sem si želel, da bi bil priden, da bi bil enak tistim pridnim fantom ali kakor smo jih mi "frajerji" takrat imenovali "piflarji", kljub temu vsemu pa sem se še vedno počutil manjvreden od celotne družbe. Prvi letnik srednje šole sem končal dosti boljše, kot vsi moji novi kolegi, ampak na to spet nisem bil ponosen, ker nikoli v življenju in še zdaj ne cenim svojih uspehov, se nikoli za nič ne pohvalim, v glavnem samega sebe delam zelo majhnega v svetu, počutil se sem in se še vedno počutim manjvrednega od vseh. No, da nadaljujem oz. končno preidem na začetek moje bolezni, še danes se spomnim, da sem moj prvi panični napad doživel na šolskem dvorišču, s kolegi smo malo pred tem skadili joint in se nato smejali, zabavali, nakar me je preletel zelo strašen občutek, srce mi je začelo razbijati, začel sem se tresti, potiti, vse okoli sebe sem videl kot grožnjo, zato sem kar naenkrat zapustil druščino in se zavlekel v sobo, ter muke trpel še več ur, drugi napad je bil prav tako pod vplivom trave in sicer na avtobusu, takoj, ko sem vstopil, sem moral izstopiti, ker so se tisti občutki in simptomi ponovili in sem nato seveda bil še kar nekaj časa paničen....za te napade sem sprva krivil travo, to pa zato, ker so mi pozneje kolegi povedali, da je šlo za tako imenovani "bed". S kajenjem trave sem nato prenehal, ker sem mislil, da to pač ni zame in tega ne bom počel. Nato je prišel dan, še zdaj se spomnim, da je bila to ura geografije, profesorica je vneto razlagala snov, sedel sem v zadnji vrsti, kot se to za frajerje spodobi, nakar mi je postalo vroče, srce mi je začelo razbijati, roke sem dobil zelo potne, začel sem se tresti, v glavi sem imel samo misel na to, da bom umrl, želel sem zbežati iz razreda, ampak tega nisem storil, nato se je panika počasi začela umirjati, ampak še celi dan mi ni dalo miru, kaj se je zgodilo z mano, vedel sem, da nisem bil zadet od trave, bil sem popolnoma trezen ampak se mi je zgodil podoben oz. še močnejši občutek/dogodek, kot tista dva, ko sem bil zadet in s tem dnem so se moji pravi problemi, moje pravo trpljenje šele začeli, zato bom tukaj naredil tudi odstavek.

MOJI PRAVI ZAČETKI PEKLA 

Kot sem že zgoraj zapisal, sem prvi panični napad doživel enega izmed šolskih dni, v šolski klopi, v paniki, v strahu, v mukah...Nato sledijo dnevi, ko so na dan prihajali novi simptomi, začelo me je tiščati v prsih, občutek je bil, kot, da mi kdo sedi na prsih, kot, da kdo močno pritiska nanje, kot, da nekaj sili iz mene, tega občutka takrat nisem znal opredeliti, kategorizirati. V šolo sem nato hodil z velikim strahom, srce mi je vedno razbijalo, slišal sem vsak sleherni utrip, imel vedno potne roke, v glavi sem čutil vrtoglavico, zdelo se mi je, da bom "padel dol", vedno me je tiščalo na malo potrebo, kasneje še na veliko potrebo, v vsakem odmoru sem bil na stranišču, nisem vedel kaj se dogaja z mano, mislil sem da imam hudo bolezen, vsak dan sem mislil, da bom umrl, ker sem kadil oz. še vedno kadim, sem mislil, da imam pljučnega raka, hodil k osebni zdravnici, tožil o mojih "fizičnih simptomih", prosil za takšne in drugačne napotnice, opravil slikanje pljuč, vse vredu, s tem je tudi občutek stiskanja prsi izginil, ampak so se začeli pojavljati novi simptomi in to samo zato, ker sem pri starših, kamor sem se čez vikende vračal našel knjigo o zdravstvu z opisi vseh bolezni, ki jih ta svet premore. Seveda sem začel brskati, kaj se dogaja z mano, bral o boleznih in o vseh boleznih oz. simptomih, ki so za te bolezni značilni, podoživljal tudi sam, nakar sem naletel na bolezen, ki jo vsi dobro oz. še predobro poznamo, tako imenovano ANKSIOZNOST. V tem opisu sem sebe popolnoma našel, zato sem tudi ta list v knjigi iztrgal in ga shranil. Moram še povedati, da imam v okolju, kjer živim že od začetka srednje šole, osebo na katero se lahko popolnoma zanesem in to je moja botra oz. teta, katera mi zna stati ob strani v dobrih in slabih časih, katera je tudi prva in takrat edina opažala, da z mano nekaj ni vredu, da zgubljam voljo do življenja, pogovori med nama takrat niso bili več tako veseli in odkriti, kot so bili pred tem. Tudi na zunanjem izgledu se je videla sprememba na meni, vedno sem bil bled in nekako žalostnega pogleda, z mene je dobesedno bilo treba vleči odgovore oz. besede, pa še to sta bili ena ali dve besedi, večkrat sem tudi povzdignil glas....ta oseba je tudi bila prva, ki me je vprašala, kaj se z mano dogaja in seveda je bil moj odgovor, da je vse vredu. Nato je sledil dogodek, ki mi je takrat verjetno rešil življenje, saj sem imel že resne pomisleke o samomoru (trpel tudi za depresijo) in sicer, ta list, ki sem ga iztrgal iz zdravniške knjige sem imel tisti dan spravljen v zadnjem žepu kavbojk, bil sem na obisku pri teti, tam sem tudi prespal zato sem te kavbojke odložil na mesto kamor niso spadale in jih je teta vzela, da bi jih pospravila, nakar je po naključju oz. namensko pogledala po žepih in ta list našla in seveda šok, hkrati pa tudi začetek mojega zdravljenja. Sledil je dolg pogovor, z moje strani tudi solze, seveda je ta problem tudi bilo potrebno predstaviti mojim staršem, kar pa je bil velik problem, ker starši tega niso razumeli in še danes ne razumejo popolnoma. Vse kar sem takrat potreboval je bila popolna podpora nekoga, česar pri starših nisem mogel in niti nisem hotel zahtevati (in še bi se dalo debatirati). Podporo sem takrat dobil ravno od te osebe, ki je za mojo bolezen izvedela prva, ona je bila tudi ta, katera je staršem nekako razložila, da gre za bolezen in ne za domišljanje in da zadeva nebo rešena, samo zaradi tega, ker bosta mama in oče rekla tako....Ona je bila ta, ki mi je prva poiskala psihologa, kateri me je kasneje napotil k psihiatru, zaradi AD-jev, katere sem tudi nato par mesecev jemal, k psihiatru nato še nekajkrat šel, občutil izboljšanje in vse skupaj upostil in se nato kakšni 2 leti dokaj dobro počutil, ampak še zdaleč ne odlično, vedno sem si samo dopovedoval, da me bodo vsi imeli za popolnega norca, če bom hodil k psihiatru, da tega ne smem nikomur več povedat, da s tem moram živeti do konca življenja, dokler do izpred 2 mesecev nazaj ni ponovno popolnoma poknilo.

Začel sem ponovno dobivati čedalje večje simptome paničnih napadov, spet slabo razpoloženje, vsak dan brez volje, brez ciljev, zelo velika živčnost, zdiranje nad drugimi, brez interesa za družbo, zadnji dva meseca me spremljajo ponovno samo strahovi oz. fobije....sedaj se mi je dodatno pojavila še fobija pred vožnjo, o čemer sem več napisal tukaj:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2812.msg121850.html#msg121850

Posledično se zaradi tega pojavljajo še strahovi pred izgubo službe, ker lahko kdaj koli pride do tega, da bom moral na intervencijo, popolnoma sam in tudi na daljšo relacijo....in ne vem će bom to zmogel (zaposlen sem 6 mesecev in sem se intervenciji do sedaj še vedno izognil, prav tako vožnji z avtomobilom, ampak to nebo šlo vedno tako), moji stalni spremljevaleki sta tudi socialna fobija in depresija (katera se je zadnji 2 leti kazala v nizki intenzivnosti), zato je moje življenje ponovno v razsutju in sem popolnoma na tleh. Seveda sedaj nisem čakal in sem vzstopil v stik s psihiatrom, prvi samoplačniški pregled opravil pred dvema dnevoma, sedaj sem ponovno na AD-jih in sicer na Cipralex 10mg in sem tudi v aktivnem iskanju psihoterapevta, katerega bom prav tako obiskal samoplačniško, če nebo druge možnosti, pa četudi dam za njega zadnji denar....hočem se enkrat in za vselej rešiti teh muk, tega trpljenja, tega pekla, ki ga doživlja večina uporabnikov tega foruma, vejetno me tudi vsi na tem forumu popolnoma razumete, zato sem se tudi obrnil na vas, ker mislim, da mi boste v dobro podporo.

Kasneje bom verjetno napisal še kaj več, sedaj sem popolnoma izčrpan in brez idej za nadaljevanje, poleg tega pa po tipkovnici tolčem že slabe 3 ure ko to pišem, ker vedno nekaj brišem pa ponovno pišem in tako naprej....

Vsak, ki je prebral mojo zgodbo, katera še zdaleč ni cela, to bi verjetno lahko samo opredelil kot uvod v svoji knjigi življenja, mu lahko rečem samo hvala, vsekakor pa bom vesel vsakršnega komentarja, vzpodbdne besede, nasveta itd...

Sotrpini hvala!

LP

Rok 

[lost_in_time]

..ker nikoli v življenju in še zdaj ne cenim svojih uspehov, se nikoli za nič ne pohvalim, v glavnem samega sebe delam zelo majhnega v svetu, počutil se sem in se še vedno počutim manjvrednega od vseh..

No, da nadaljujem oz. končno preidem na začetek moje bolezni, še danes se spomnim, da sem moj prvi panični napad doživel na šolskem dvorišču, s kolegi smo malo pred tem skadili joint in se nato smejali, zabavali, nakar me je preletel zelo strašen občutek, srce mi je začelo razbijati, začel sem se tresti, potiti, vse okoli sebe sem videl kot grožnjo, zato sem kar naenkrat zapustil druščino in se zavlekel v sobo, ter muke trpel še več ur, drugi napad je bil prav tako pod vplivom trave in sicer na avtobusu, takoj, ko sem vstopil, sem moral izstopiti, ker so se tisti občutki in simptomi ponovili in sem nato seveda bil še kar nekaj časa paničen....

Nato je prišel dan, še zdaj se spomnim, da je bila to ura geografije, profesorica je vneto razlagala snov, sedel sem v zadnji vrsti, kot se to za frajerje spodobi, nakar mi je postalo vroče, srce mi je začelo razbijati, roke sem dobil zelo potne, začel sem se tresti, v glavi sem imel samo misel na to, da bom umrl, želel sem zbežati iz razreda, ampak tega nisem storil, nato se je panika počasi začela umirjati, ampak še celi dan mi ni dalo miru, kaj se je zgodilo z mano..


V šolo sem nato hodil z velikim strahom, srce mi je vedno razbijalo, slišal sem vsak sleherni utrip, imel vedno potne roke, v glavi sem čutil vrtoglavico, zdelo se mi je, da bom "padel dol", nisem vedel kaj se dogaja z mano..

..hodil k osebni zdravnici, tožil o mojih "fizičnih simptomih", prosil za takšne in drugačne napotnice..


Začel sem ponovno dobivati čedalje večje simptome paničnih napadov, spet slabo razpoloženje, vsak dan brez volje, brez ciljev, zelo velika živčnost, zdiranje nad drugimi, brez interesa za družbo, zadnji dva meseca me spremljajo ponovno samo strahovi oz. fobije....



Vsak, ki je prebral mojo zgodbo, katera še zdaleč ni cela, to bi verjetno lahko samo opredelil kot uvod v svoji knjigi življenja, mu lahko rečem samo hvala, vsekakor pa bom vesel vsakršnega komentarja, vzpodbdne besede, nasveta itd...

Pozdravljen, sotrpin! 

Evo, v vseh besedah, ki so poudarjene, sem se nasla v njih..
Moram rect da nisem dostikrat prebrala tako dolge zgodbe, ampak me je pritegnila, ker sem se vedno znova nasla v njej..in res je, da je to samo delcek zgodbe, ki bi jo lahko napisal le na hitro..

Tudi jaz se se zdaj spomnim svojega prvega panicnega napada..v razredu srednje sole, ampak pri predmetu biologije..gledali smo en dolgocaaasseeenn video o prsti..sedela v zadnji vrsti..profesorica je ravno hodila okoli, medtem ko so me zaceli preplavljati simptomi..na sreco sem jo tako lahko prosila oz. se opravicila in 'zbezala' na wc, ker v razredu nisem vec zdrzala..panika..kaj se mi dogaja?!..sem razmisljala zunaj..ne vem kako dolgo je trajalo..zdaj, ko razmisljam,..se sploh ne spomnim ce sem tisto uro se odsla v razred.. Nato so se zaceli pojavljati se na avtobusih(sem zacela pes hodit v solo), v avtu, trgovini..vsepovsod, tudi doma.
V solo sem hodila z enakim strahom kot ti, na koncu sploh nisem vec mogla sledit uri, ker so se napadi pojavljali tako pogosto, skusala sem jih zadrzat, ampak sem sla tudi po 5x na uro iz razreda..
Prislo je ze tako dalec, da v solo niti upala nisem in sem se vsako jutro doma izgovarjala na slabost..-takrat se nihce ni vedel za kaj se gre..

Mislim, da gre vecina ljudi s taksnimi tezavami najprej do os.dr. in isce najprej diagnozo, ki je telesnega izvora..vsaj tak je bilo, zdaj se ze malo vec govori o teh zadevah, ki jih prej nismo poznali....

Kar se pa tice teh simptomov, ki nakazujejuo spet na panicne napade..pri meni se je zgodilo, da sem po par letih spet dobila par panicnih napadov, ki jih nisem zmogla kontrolirati..pa je minilo..ne vem kako in zakaj..mogoce ti bo ta misel pomagala, kaj pa vem.. 

Predlagala bi ti(ce kaj taksnega ze ne pocnes) kaksne dihalne vaje za sprostitev, kaksen sport..pa mogoce kaksno aktivnost, ki vkljucuje druzbo-za socialno fobijo in vecjo samozavest.. (kot pravim, teorija mi gre, praksa pa.. ..tut jaz mam namrec socialno fobijo..)..

Lp..sej bo..

[roky87]

No pa sem dobil prvi odgovor, lost_in_time hvala za vzpodbudo in za tvojo zgodbo, ki je zelo podobna moji...razlika je samo v tem, da se je tebi pojavilo samo par paničnih napadov po parih letih, meni se sedaj 2 meseca zopet konstantno pojavljajo, seveda, kot sem že povedal se je pojavila še dodatna fobija in sicer fobija pred vožnjo, kar pa me lahko stane službe, ki pa sem jo dobil komaj pred parimi meseci, zato so strahovi še toliko večji...tako, da sedaj praktično doživljam že strahove pred strahovi....v glavnem je zelo mučno, dnevi, ko mi na delovnem mestu grozi intervencija z avtom so pravi pekel, ne vem kaj bom storil, ko bo enkrat prišlo do tega, da se bom moral vsesti v avto in se peljati, pomoje bom zbežal s šihta domov, se zaprl v sobo, ugasnil telefon in se še teden dni po tem tresel ter paničaril....res ne vem zakaj morajo biti za nas nekatere ljudi stvari, ki so za večino samoumnevne in enostavne, takšen problem, takšen strah, takšna muka.... Res bi rad enkrat v prihodnosti normalno zaživel...živel, kot normalni človek, ki ima večino dni veselih, prijetnih, polnih življenja, ker se ne morem spomniti točno, kdaj je bil nazadnje moj dan popolnoma vesel, da sem bil z dnevom popolnoma zadovoljen, tudi tisti čas, ko sem občutil izboljšanje po prvem zdravljenju to ni bilo to....upam samo, da bo nekje konec, da bom temu naredil konec pa sem sedaj popolnoma odločen, popolnoma prepričan in tudi verjamem v to, da bom nekoč ozdravel...in sedaj se ponovno grem bojevat z mojo glavo, z mojimi mislimi, z mojo sopotnico zadnjih nekaj let.... 

LP

Rok

[buljo13]

roky87, čas zaceli vse rane! torej s potrpežljivosto s pozitivnimi misli se da pozdraviti!
tudi sam imam podobne težave, z muko sem šel skozi, in še vztrajam, ne dam se!
samo dihaj, pa bo!

 

[trzinka]

Roky, naj te najprej pohvalim, ker se trudiš in se zavedaš svoje bolezni. Na dobri poti si in ti toplo priporočam psihoterapije (kognitivno vedenjske terapije).
Sicer moje šolsko življenje ni šlo v taki smeri kot tvoje, so se pa težave z anksioznostjo pojavile pri 10ih letih. Z leti se je strah pred smrtjo ipd. stopnjeval, vendar sem ga nekje do 21ga leta sama obvladovala. Takrat sem imela prometno nesrečo in zopet se je strah nadaljeval in stopnjeval nadaljnih 10let. Po prvem porodu sem začutila, da izgubljam tisto voljo do vsega, kar me je prej osrečevalo, po drugem porodu, rahla depresija. Strahovi vedno večji in bum....panični napad pred tremi leti. Ja , tudi pri meni je trajal prvi dve uri, naslednji še isti dan tri ure, pa potem vsak dan po nekaj napadov in tako skoraj mesec in pol. Kaj se dogaja mi takrat ni bilo jasno. Na urgenci, pri splošnem zdravniku, vse možne preiskave, znaki vsi enaki kot pri tebi....
Ja, na svoj 40ti roj dan sem doživela ponovno napad, za znoret...čez en mesec zvem, da ima mama raka...Strahovi, strahovi, depresija.....

Na srečo sem se zavedala, da z menoj nekaj psihično ni v redu in sem si poiskala pomoč.
Adji so me rešili iz dna, psihoterapije pa me postavljajo na realna tla in me rešujejo tistih groznih misli in strahov. Letos sem imela tudi panične napade in po tistem sem si iskala psihoterapevta. Na srečo jih zdaj prepoznam in se ne ustrašim več.


Želim ti, da uspeš na začetku svoje poti, ki si si jo začrtal. Vztrajaj, vsekakor rešitev ne pride sama od sebe, se je treba truditi in delati

[roky87]

Hvala za odgovore vsem, res znate dati vzpodbudne besede 

No naj še povem, da sem danes dobil izvid od psihiatra, ki pa je bil spisan tako, da sem se mogo ornk nasmejat. Človek je vse spisal dobesedno tako, kot sem mu jaz povedal. Recimo par stavkov, ki so spisani:

"Pije 2x mesečno. Ko pije s kolegi, se ga kar naruka. 5 piv in je pijan. Malo spije."
"Pod vplivom alkohola si vse upa, ima jajca."

 

Moram to delit z vami, ker še se zdaj smejim.

Ne vem kako naj odženem misli, da bom izgubil službo...vedno mislim samo, če izgubim službo se mi podre prihodnost, živet bom moral nazaj k staršem, poleg tega bom izgubil vso druščino, ki jo imam v MB in še cimroma bom povzročil skrbi in probleme, ker nebota mogla plačevati najemnine in stroškov, ker bodo za dva enostavno previsoki (sedaj v stanovanju živimo trije in imamo vse razdeljeno na tri dele). Vem pa da do izgube službe lahko pripelje samo to, da zavrnem intervencijo z avtomobilom, ker enostavno doživljam panične napade, ko sem na šihtu dežuren oz. ko mi grozi, da bom moral na intervencijo (v 6 mesecih se mi še "hvalabogu" ni zgodilo, da bi bila intervencija z moje strani potrebna, od tega ko sem naredil vozniški izpit pa sem se tudi avtomobila izogibal oz. nisem niti enkrat peljal). Ne vem kaj bom storil, ko se mi to zgodi....

Druščina hvala res vas cenim in komaj čakam, da se na področju MB-ja ustanovi skupina za samopomoč, kjer upam, da pogovori potekajo iskreno, odkrito, vzpodbudno itd.

Se tipkamo.

LP

Rok

[nedostopna!!]

  res je smesno 

Ja ka z sefom se pa neb mogo pogovorit glede tega??? A je tuk zajeban?

[roky87]

S šefom pogovorit...lahko razmišljam o tem...ampak ko začnem razmišljat o tem, me začne spreletavat groza, kaj si bo mislil, verjetno bo raztrobil celotnemu podjetju, da sem zmešan, vsi bodo na mene začeli drugače - negativno gledati, me zafrkavati, se mi smejati, me zmerjati, me zapustili kot prijatelja itd...verjetno razumeš "nedostopna!!" kaj hočem povedat, poleg tega pa zelo skrbi to, da bo se na podlagi tega odločil (ne on, ampak oni ko so nad njim), da nisem sposoben v takem stanju za delo v njihovem podjetju in bodo mi dali v roke sporazumno odpoved pogodbe - katero pa vem, da je nebi za nič na svetu podpisal, ker vem, da za to nisem kriv samo jaz, ampak moja bolezen, katera mi greni življenje po dolgem in počez....ne vem kaj naj naredim...

[Slavka]

Rok, verjamem, da razmišljaš o tem, da se ti bo šef smejal, ampak vendarle mislim, da je človek odrasel, da bo razumel tvoje težave. Tud mislim, da ne bo vsem raztrobil, da si "zmešan", saj nisi. Al ima vsak kakšne probleme, eni imajo glavobole, drugi slabo vidijo, tretjim je slabo, ti imaš pa panične napade. Če delaš drugače brez problema in te je edino strah vožnje, mu pač povej, da imaš težave, da bi prosil za razumevanje in mislim, da ga boš dobil. Glede na to kako so polne čakalnice in dolge čakalne dobe pri psihiatru, mislim, da je v vsakem podjetju vsaj en "zmešanec". Probaj se pogovorit. Bolje to, kot pa da te zvija vsako dežurstvo, ali  boš moral v avto, pa na teren. Pogumno in držim ti pesti! 

[roky87]

Ja...malo sem razmišljal o tem, da bi mu napisal mail, kasneje pa še se z njim osebno pogovoril...trenutno sem v bolniški zaradi prehlada (še do ponedeljka), zato se z njim nebom slišal prej kot v torek, torej bom imel še do ponedeljka čas, da zberem pogum in mail napišem.

Vem, da je še odrasla oseba in da so vsi sodelavci odrasli, ampak izgleda mi iz podzavesti še vedno tolče, da bo s tega nastala cela štala...počasi dojemam zakaj se v vsaki družbi počutim ogroženega, manjvrednega od drugih, zakaj se nočem odpret ljudem, pa če tudi jih že zelo dolgo poznam, počasi dojemam zakaj se bojim, da bom v družbi izdan, zanemarjen, osmešen...v osnovni šoli sem bil vedno tista oseba s katere so se sošolci delali norca, bila sta tudi dva, ki sta me tudi večkrat fizično trpinčila, še danes se spomnim, da sem jokal sred garderobe, hotel ven, ampak me ta oseba ni spustila in je od mene zahtevala, da nekaj storim, nikoli se praktično nisem postavil zase, vedno sem storil kar so mi drugi rekli, samo zato, da potem nebi prišlo do takšnega ali drugačnega maltretiranja...zdi se mi, da tudi sam po sebi oddajam negativno energijo oz. včasih se počutim, kot da mi na čelu piše, da me v življenju spremlja strah, včasih se mi tudi zdi, da oddajam nekakšne znake šibkosti in si me je s tem včasih folk privoščil, tudi ta druščina, katero sem imel v srednji šoli si me je večkrat privoščila, ampak ne fizićno, pač pa z besedami....pomoje zato, ker sem vedno napačno odreagiral, odreagiral pa sem vedno prestrašeno...ja kako pa naj bi, saj je veliki del mojega življenja strah.........hočem ven iz tega...želim se rešiti te bolezni....

[Arwen]

Ja...malo sem razmišljal o tem, da bi mu napisal mail, kasneje pa še se z njim osebno pogovoril...

Roky, meni osebno je bolj všeč osebni pristop; poleg tega v osebnem pogovoru vidiš človeka v oči, opazuješ njegove kretnje, mimiko ... in potem temu primerno s pogovorom ali nadaljuješ ali ga zaključiš... in se sploh spotoma odločaš, kaj sploh povedat...

 

[Slavka]

Rok, tud jaz sem bla skoz zatirana, počutila sem se manjvredno, v šoli so me zafrkavali, nisem imela prijateljic, sram me je bilo...vse kot ti naštevaš. Tud pri meni je bil strah, kako bo okolica sprejela mojo bolezen (dve leti trpim za tesnobo in jemljem AD). Pa sem kar povedala vsem, ki so mi blizu kako je z mano. Naletela sem na razumevanje, še sama sem se čudila, ker sem pričakovala zasmehovanje oz. strah pred neznanim iz njihove strani. Saj ne rečem, nekaj mojih "prijateljic" je poniknilo nevem kam, ampak taprave so pa ostale in me podpirajo. Ne bo nastala cela štala iz tvojega priznanja, to je le občutek. Verjamem, da ti je težko in si želiš ozdraveti, vendar je bolezen zdaj del tebe, to si ti in to morajo sprejeti tudi drugi. Tudi jaz sem morala to sprejeti, čeprav sem včasih že utrujena od  vsega tega preganjanja strahov. Ampak ne damo se, ne? Pozdravi se!  

[nedostopna!!]

Tud men se zdi,da mejl pozabi,pa ce ze,stopi osebno do njega... jas sem stara 20let...pa me moji vrstniki razumejo,ne da tebe sefi ne bi  res pa je,da je v podzavesti ces,zdej bom pa manjvredn... sam mislim,da ce ti ta siht tulk pomeni,bos mogo neki nardit v tej smeri.. z takim al drugacnim izidom.. skos pa le ne mors bit ziucn kdaj bos mogo v avto in adijo...
A kaki siht se pa ne da najdit da ni tiste "nujne fure" ?? Ker tak bos skos ziuckal,to pa nei blo glih neke dobro ne   

Drzim pesti,da zrihtas t0le s sihtom nekak... 

[roky87]

Torej mu naj kar direktno povem, da trpim za anksioznostjo, paničnimi napadi in posledično tudi depresijo? Hm...ko razmišljam o tem sploh ne vem, kak mu naj začnem razlagat, ker ne vem sploh če bo vedel kaj anksioznost pomeni itd....joj joj joj....bog mi pomagaj 

[nedostopna!!]

v bistvu ga ne kr napadit.... js mam pa ono pa toto pa ono.... pac lepo zacnes tak kak si tuki zacel... pomoje pa bojo besede kr same sle iz tebe ,ko bos ze enkrat zacel... res se mi pa zdi,da naj to on ve,da te izkljuci iz "nujne fure"... lah drzim sam pesti,da te bo razumel,pa da te ne bo zard tega odpustil...  naj se drugi povejo,mogoc je kdo biu pred isto izbiro in bolj ve...meni tega SE ni blo treba... 
good luck!!! 

[trzinka]

Jaz tudi nebi ravno direkt s takimi besedami. Poskušaj bolj enostavno povedat, da imaš problem-na kratko definiraj. Kakšni so panični napadi ipd. in da pričakuješ razumevanje z njegove strani in podporo, ker te je strah. Da boš lažje funkcioniral.... Ne vem, če sem ti dobro napisala, v glavnem kratko in jedrnato, pa ne preveč strokovno.

Držim pesti

[roky87]

OK zdaj je pa še en problem....na mojem oddelku je zaposlenih 12 ljudi in vsi so vsaj 1x na 2 meseca v isti vlogi kot jaz, se pravi, da so teden dni dežurni in da jim grozi, kot ste jo vi imenovali "nujna fura". Njim seveda to ni težko, vsekakor pa jih bo zanimalo, če bo mi že šef to oddobril (kar seveda v mojem psihičnem stanju zelo dvomim), zakaj jaz izstopam pri intervencijah in mi ni potrebno iti oz. gre namesto mene dežurni terenec...se pravi bi tudi vsakemu od sodelavcev moral osebno povedat?   

[nedostopna!!]

mislim da se njih to ne tice, itak bojo dobl zato mal vecjo placo verjetno kr bojo namest tebe nalogo nardil... najprej ti je to s sefom,pol se ukvarjaj z sodelavci..

[roky87]

No danes sem se naročil tudi pri dr. Latinijo na psihoterapijo (samoplačniško), katero imam že v ponedeljek ob 17:00 uri. Upam, da bo mi lahko pomagal, ker je nekaj govoril, da na prvem pogovoru mora ugotovit ali ima sploh ustrezno terapijo za mene itd....

Upam da se bo vse kolikor toliko izteklo 

[nedostopna!!]

qlllll  fajn rihtajta...