nebojse.si

[Suzy]

Pozdravljeni,ker sem nova na forumu nevem kako naj začnem.Morda je kdo v podobni situaciji in mi z nasveti lahko kako pomaga.Poročena sem že 20 let,z dvema sinovoma,20 in 13 let.Zdravla sem se v
do pred mesecem dni 4 leta za depresijo in končala terapijo z cipralexom,asentro-fuj,koaxilom ter občasno pomirjevala lexaurin.Majhno izboljšanje sem občutila a ne to kar sem pričakovala.Počutim se slabo,utrujeno izčrpano,neprespano,samo spala bi in pozabila na vse,v prsi nenehno čudno tiščanje,vrtoglavice tresenje....in črne misli o katerih pa raje nebi pisala.Z zdravnico nikoli nisem upala biti odkrita in bistva zakaj se tako počutim ji nisem nikoli upala povedati.Izgovarjala sem se le na pritiske v službi.Moj problem pa je naslednji,starejši sin me nenehno zmerja s psovkami,sram mi jih je izreči,če kaj ni po njegovem je v bajti kaos,izsiljuje denar,vse mu mora biti prinešeno v sobo od zajtrka,večerje,..če ne je spet cel hudič.Naj povem da nikjer ne dela,nikončal ne šole,samo do nogometa mu je in računalnika ter lajfa.Ne ceni in ne spoštuje me in malo bi mu bilo mar če krepnem.Tudi mlajši sin gre po njegovih stopinjah a se vsaj kasneje opraviči,zjoče,ker se je grdo obnašal.Saj vem kaj boste rekli zdaj kako si jih vzgojila takšna sta.A ne ni res,vzgojena sta bila z veliko mero ljubezni,mojega razdajanja in veliko posvečanja šoli,igri..Res pa da nikoli nisem postavljala mej,ki pa bi jih morala.Vedno jima je bilo v vsem ugodeno,a sedaj je moje spoznanje prepozno.Trpim ob nenehnem psihičnem trpinčenju in bojim se da se bo nekega dne zgodilo kaj tragičnega saj je star.sin tudi nasilen.Ni še položil roke nad menoj a z možem sta že imela kak stik bi temu rekla.Nerazumem kako lahko 21 letni fant ne razmišlja o prihodnosti,službi in kako je lahko tak do staršev,brez spoštovanja in kako se mu ne smilita.Obupana sem nad življenjem in nevem kako dolgo še bom vzdržala..

[Rob]

pozdravljena , Suzana

tavelik fant je odrasel, ne potrebuje strežbe na tak način, kot si opisala. Če je lačen, naj gre jest skupaj z ostalimi, če ni, naj počaka da se ga lakota prime. zaradi tega mu ne bo nič hudega. tudi sam si sme pripraviti hrano.
da je nasilen...a si upaš določiti, odkod mu take lastnosti? grobo obnašanje, zaničevanje...to vse je naučeno..kletvice so ponavadi uporabne, ko se nas loti obup in ne znamo, res ne znamo tega drugače pokazati.

moža si le mimogrede omenila, z nekakšnim zaščitniškim načinom...je to pravi vzrok za tvoje težave? ni treba odgovoriti meni, poizkusi sebi...

ničesar nisi napisala o tem, na kakšen način ti reagiraš na sinovo nasilje...mislim, da je to pomembno...rekla si, da ne razumeš, kako je lahko takšen...a zmoreš spremeniti svoj pogled nanj, da bi ga lažje razumela?...se zmoreta mirno pogovarjati, vsaj včasih?

imaš možnost za strokovno pomoč? 

[nedostopna!!]

Po tvojem postu sm presodla (mogoc narobe) da se ti svojega sina ze prav bojis. In ce je tako,to ni prav... Ja kaj pa moz rece na to? Vcasih znajo moski bolj krepko povedati stvari,katere otroci mamice ne poslusajo prevec. 

[Arwen]

hja, Suzana... delovna zmožnost se v skladu z zakonom začne pri 15-ih letih... stanovanje pa se tudi dobi v najem...

[Aslan]

Draga Suzana..grozno mi je bilo tole prebrati.
Otrok ki mu nudiš toliko ljubezni..pol pa takole dela s teboj...
Verjamem da si v stalni napetosti....tesnobi, strahu...

Zdaj pa moje misli ob tem:
1.)
Zakaj ON nič ne dela se sprašuješ..zakaj ne razmišlja o prihodnosti?
Odgovor je : Ker mu ni treba!
(ker vse vidva z možem naredita, hranita ga, streho ima nad glavo, strežeš ga...)

2.)
Postavljanje MEJA.
Sama si že ugotovila, da mej nisi postavila, zato je sedaj anarhija.
Začni jih postavljat SEDAJ...naj se ve "hišni red in pravila".
Neželjeno vedenje pomeni (kazen) v obliki odtegnitve ugodnosti (denar, računanik..)
Dogovoriš se: študiraj in te finančno podpiramo
                 če ne misliš delat nič...tukaj več ne moreš biti.
                 če greš v službo je ok. Prispevaš del stroškov.

Grde besede so danes del govorice in jih čez noč ne bo mogel verjetno ukiniti.
POVEJ MU kaj TI OB TEM OBČUTIŠ...ko ti reče žaljivko.
(morda on sploh ne čuti sovraštva, zanj je to le grda beseda, kletvica)

3.)
Starši, ki otroke pretirano razvajajo, jim vse k riti prinesejo, iz svojih otrok (nezavedno)
naredijo nesamostojne osebe...s tem jim onemogočajo razvoj samozavesti in ustrezne samopodoba.
Na kaj naj bo ponosen na sebi (saj vse delaš ti zanj)..s tem nim aobčutka, da nosi v sebi sposobnosti, vrline...

4.)
V odnosu terapevt:klient je najpomembnejše ZAUPANJE. Torej popolna odkritost.
Depresijo si zdravila z kar nekaj zdravili.....
V svojem življenju (odnos s sinovi) pa nisi spreminjala verjetno nič.
Tukaj bi bile potrebne spremembe. Najti pomoč psihoterapevta ali psihologa in se z njim ODKRITO in brez sramu pogovarjat o odnosu s sinom....uvideti moraš, d ase sin n ebo spremenil sam od sebe. PRVO SE MORAŠ SPREMENITI TI ... spremeniti svoj ODNOS DO NJEGA...

Prijazn pozdrav,
Aslan.

[Suzy]

PRIJAZEN POZDRAV TUDI TEBI
Vse kar si napisal drži,a v meni pravzaprav ni več nobene moči,volje ,saj sem že poskušala na veliko načinov izboljšati situacijo.Pravzaprav kak dan je OK,pote pa spet po starem. Nevem če me razumeš a so mi tvoje besede nekako za trenutek dvignile moralo.A poznaš ta verz moj najljubši;
VSE,VSE JE DOBILO
DRUG OBRAZ TA HIP:
DREVESA,HIŠE,OBLAKI,NEBO...
RECI:KOLIKOKRAT BO ŠE
TREBA ODITI
IN ZA VSELEJ
PUSTITI OB POTI
DROBEC SRCA....
                     POZDRAV!

[trzinka]

Se popolnoma strinjam z vsem kar je Aslan napisala.
Ker sin ve, da se ga bojiš, to tudi izkorišča. Ne vem, dovolj je star, da gre lahko na svoje in si sam plačuje, postavi ga pred vrata. Sama seveda ne boš zmogla, z možem stopita skupaj in mu postavita ultimate.
Predvsem pa se moraš naučiti postaviti meje, sicer boš imela z mlajšim enake probleme.

Drži se

[Rob]

ne strinjam se s tabo, da v tebi ni več nobene moči. res pa je, da ko se nam nekaj nenehno podira kot hiša iz kart, je potrebno najprej zapreti vrata in zaustaviti prepih, potem ponovno začeti z gradnjo.

sprememba torej. ( Aslan je zelo dobro razvila izhodišča za razmišljanje)

Pokazati sinu, da bo lažje kaj dosegel, če bo tudi sam prispeval...karkoli zmore storiti, bo dobrodošlo.


( verza samega do sedaj nisem poznal, njegovo vsebino pa brezhibno... )

pogum 

[zala]

Ob takem branju me pravzaprav zagrabi sveta jeza.... zakaj pa prenašaš tako ravnanje s tabo?
Kakšen zajrtk, kakšen denar, kakšen računalnik??? Pa kaj še..... prav nobenega slepomišenja tukaj ni... čisto preprosto in odločno mu povej, da tega NE BOŠ VEČ PRENAŠALA. Dokler je pod tvojo streho si tukaj TI gospodar in bo vladal TVOJ režim. Če mu ne paše, lahko gre!!! Kar mu nudiš je samo TVOJA DOBRA VOLJA. In vse to mu daj vedeti!!! Samo odločnost šteje, nobena žalost, nemoč, vdanost v usodo in stokanje nad njo...
Edino, kar se mi tukaj postavlja pa je: ali si sposobna vzpostaviti režim, ki ti ne bo prizadejal bolečin.
Kar se nekako strinjam, da se otroci veliko ravnajo po nekih poznanih vzorcih...ali je imel sin pri kom možnost čutiti tako obnašanje do tebe?? Kako to, da se mož ne zavzame zate....in da celo na nek način dovoljuje nasilje... Nikakor NIKOLI ne smeš dovoliti, da te otroci (tudi partner) ponižuje in ti greni življenje na tak način. In nenazadnje imaš še enega sina, ki ima spet ta vzorec...
Rekla bi samo: skušaj ukrepati. V svoje dobro, pa tudi v dobro sina. Kasneje bo prav gotovo spoznal svojo zmoto v ravnanju. če pa je ne bo, potem pa mu tako ni pomoči...
Pozdravi!

[Arwen]

kako kaj, Suzana 

[Dantalion]

Tvoj prvi prispevek se pa težko bere. Ne mislim, da ni razumljiv, a njegova vsebina je hm... Težka, žalostna. Moža si omenila le ob "kratkem stiku" s starejšim sinom. Upam, da se vsaj vidva z možem dobro razumeta, ker bosta morala k temu problemu stopiti skupaj. Nič še ni prepozno (upam vsaj), a pristop do obeh sinov bo moral biti popolnoma različen. Medtem ko je starejši že izven pubertete, je mlajši ravno zaplaval vanjo ali pa še bo. Pri starejšem pomoje brez kakega svetovalca tudi ne bo šlo. Je pa tako: vidva z možem bi se morala v odsotnosti mlajšega sina kar na trdo pogovoriti z njim. Predstavita mu dejstva, da je že polnoleten in za vsa dejanja odgovoren popolnoma sam. Nenazadnje je tudi dovolj star, da bi se lahko preživljal sam - naj se še tako grdo sliši, a vajina starševska dolžnost do njega se je že končala in je le vajina dobra volja, da ga še preživljata pod isto streho. Če ne bo šlo drugače, ga lahko mirne vesti tudi opomnita, da je navsezadnje tudi kazensko odgovoren, če bi se mu začelo kaj sumljivega motati po glavi - vseeno pa upam, da se bo streznil ob misli, da ga ne čaka nič dobrega v življenju, če bo samo lenaril in pričakoval, da ga bosta vidva z možem nonstop ujčkala.

Kar se pa mlajšega sina tiče: praviš, da gre po stopinjah starejšega sina. Jasno, v njem vidi svoj vzor, svojega starejšega brata, ki naj bi bil pametnejši, močnejši itd. Ker starejši živi, kot živi, mlajši pobira njegove vzorce, ker zaenkrat ne vidi v tem nič slabega, nobenih posledic. Treba pa mu je povedati, da tak način življenja, kot ga trenutno živi ta starejši, ne vodi nikamor. Seveda pa mora biti izbira besed 13-letniku primerna.

Močno upam, da vam kot družina uspe - morda tudi s pomočjo kakega družinskega terapevta ali kaj podobnega. Sem pa tole napisal s popolnoma laičnega stališča, tako da glej na ta tekst zgolj kot na nekakšno iztočnico ali pa namig, kako ravnati. Želim vam vse dobro!

[nedostopna!!]

pod tole se pa podpisem !! 

[heli]

Pozdravljena,
nisi sama v podobnih problemih.Moj mož ima z sinom iz prvega zakona enake probleme tako, da točno vem kako se počutiš.Strinjam se z nasveti, ki ti jih v nadaljevanju pišejo vendar je težko zelo težko sploh, če nisi dosleden in vstrajen...tudi moj mož ni zato se sedaj pri njegovih 25 letih vsi soočamo z posledicami.

Res bi se morala z možem skupaj vsesti z sinom in se resno pogovoriti sploh pa se potem držati povedanega.

Me pa zanima kje je tvoj mož ko te sin tako grdo zmerja??

Lp,

[mina]

Kufre pred vrata! In to brez pomislekov. Pa stike potrgat.
Edina rešitev...Drugo so vse besede v veter...

[Suzy]

Kam čas beži...že tri mesece je odkar sem prvič pisala na forum o svojih težavah,katerih še ni in ni konca.Tudi nekaj nasvetov za premislek sem dobila,pa graj,
najbolj se me pa ganile besede Aslan,saj ima še kako prav.
Svojega sina se prav nič ne bojim,kakor nekteri mislite,le njegovo povzročanje težav doma me peha v stanje brez izhoda.Čeprav vem,da izhod za vse slabo obstaja,le voljo,pogum in vztrajnosti je treba imet.Men je tega zmanjkalo in stvari so še zmerom
koker so bile;izsiljevanje denarja,psovke,grožnje,agresivnost prisotne.Vsak dan ist,morda kak dan izjema-mir v bajti.Že pred leti sem imela prijetno soc.delavko iz Trubarjeve za mladostnike,ki se je ukvarjala in pogovarjala z njim.Tudi na testiranju pri psihologu je bil in vse kar sem takrat od njiju slišala je ,da je z njim vse uredu,le rad
manipulira z nami,je brihten,samopodoba vredu,razvajen in le trdna roka je malce potrebna.
Moram reč,da se s sinom včasih lahko čist normalen pogovarjava o vsem,tudi glede punce mi velik zaupa in vpraša za kak nasvet.Največji problem je v tem,da si noče
poiskati službe in samo lenari,ne pospravlja svoje sobe in pusti vse "ko krava drek".
Drug problem je pa v denarju,ker ne dela,ga nima in izsiljuje naju z možem,tuki pa se vsa agonija začne.Če ne dobi kar potrebuje postane žaljiv,agresiven (moram reči,da je
moža že udaru,mene ne),ne morava mu dopoveati,da je že tok star,da mora za določene stvari postat odgovoren saj mu življenje nebo zmerom posuto z rožicami.
Občutek imam,da je nezadovoljen sam s sabo,da včasilh le razmišlja kako napako je naredil,ko je pustil šolo in sedaj je obstal na neki točki iz katere se ne premakne.Svetovala sm mu že tudi pomoč strokovnjaka in njegov odgovor je bil "tist je za tebe".Trudim se ga razumet do neke mere,ki jo največkrat prekorači,najbolj z besedami,ki zabolijo v dno srca.
Tud kufre je že imel pred vrati,pa pogovori na dnevnem redu o izboljšanju,skratka poskušava z možem po najboljših močeh.Borza mu sedaj plačuje izreden študij,za katerega pa nevem kako ga bo končal,saj se le redko udeležuje predavanj.Pred dnevi bi
se moral javit na borzi z dokazili o oppravljenih izpitih in ker je bil preveč utrujen ni šel.
Nevem kaj se dogaja v njegovi glavi?Vse preveč jemlje stvari premalo resno in karkoli mu rečeš v dobro zanj,te še popsuje...groza.Najbolj moreče pa je,da vse zelo vpliva na
mlajšega sina,ki pravi,da bo najbolj srečen,ko se bo brat odselil.
Glede moža pa bi napisala,da je že velik krat hotel poklicat policijo a sem se zaradi sramu temu uprla in da sam zelo trpi psih.,tud službo ima stresno in v zadnjem letu je
shujšal za 15kg.Nikakor ga ne morem spraut k zdravniku,saj je tud sam potreben psih.,
velik krat reče da več ne zmore tko naprej in da se bo odselu.Pa spet en črviček v moji glavi več.Napisala sem že cel roman,se nimam s kom pogovorit in tale forum mi mal pomaga pregnat vse bolj črne scenarije v moji glavi.Upam,da vas nisem preveč zamorila,čeprav bi lahk napisala še več,
danes je pač spet bil eden tistih dnevov"štala v bajti"in ne morem spat.Sedaj pa le grem.Lahko noč !!

[Toja]

Haj SS!   

Draga moja, ne vem kaj naj ti rečem, ker sem ti že toliko povedala.
Nedaj se, ostani močna, vse bo še vredu, tudi zate bo posijalo sonce,
če ne danes pa jutri. Nikar ne razmišljaj o neumnostih, ki te samo potarejo in ti
črpajo energijo. Daj zdrži še malo, potem pa tako greš k psihiatru, ki mu moraš
povedati vse, saj zato je tam, naj te ne bo sram, saj ti nisi nič kriva, ti samo
moraš vse to prenašati. Ne sramuj se svojih težav!

ps: Veš tale tvoj tekst pod nikom mi pa ni všeč, strah me je-daj nekaj pozitivnega,
saj ti to znaš!

objemček

[zala]

Če ne dobi kar potrebuje postane žaljiv,agresiven (moram reči,da je
moža že udaru,mene ne),ne morava mu dopoveati........

Kako pa je mož reagiral ob udarcu?
Tole prebrati se mi zdi nočna mora....sama predobro veš, da ima Aslan prav....kufre si mu že postavila pred vrata.. (pa verjetno od tega odstopila)....Veš tudi, da bo treba sprejeti odločitev in stati za njo!!

Dodala bi svojo izkušnjo, ki bi morda prav tako lahko končala na enak način, če...
Kot otrok sem bila zelo zadirčna in zajedljiva...(ker je taka bila tudi moja mama)... zgodaj sem ostala brez staršev in s tem vzorcem....vzgajala sina, ki je brez mojega zavedanja o tem (prav nikogar ni bilo, ki bi me na mojo zadirčnost opozoril!!!) rastel s tem mojim privzgojenim vzorcem...in seveda povzel samo to, kar je poznal!!! Tudi on je danes zadirčen in zna biti silno zajedljiv; s to razliko, da si jaz danes tega več ne dovolim. Vendar: ne sprašujem se, od kod mu to, saj vem, da so to pridobljeni vzorci, ki jih je nekje videl, čutil (nevede sem ga tega učila s svojim ravnanjem!!!)....Danes, ob zavedanju, tega več ne počnem niti ne dovolim njemu...Dela sam zase (saj mu študija v LJ nisem mogla več omogočiti, ko je mož umrl) in si sam plačuje izredni študij in popolnoma vse ostalo. Še vedno ga kdaj zanese in ob tem mu prav lepo razložim, da ima vso možnost živeti tako, kot mu paše....dokler pa živiva skupaj, sem jaz tista, ki postavljam merila!
Znam si predstavljati, da ti je izredno hudo, ker vendarle gre za tvojega otroka, a s tem, da ne postaviš meja, škodiš njemu in sebi!! Čez leta si boš očitala, zakaj nisi ravnala drugače, sploh pa, če se vsega tega zavedaš!! Vsak zamujeni dan za spremembo je dragocen!! Za vse vas.

Ničesar nisi napisala o svojih lastnostih, vzorcih in možu. Težave so verjetno globlje....Ali vaju bo moral res fizično in psihično potolči, da bosta ukrepala?

Vse dobro!!

[Rob]

z denarjem se (vsaj meni ) zdi enostavno..večina od nas ga mora zaslužiti.
Tudi svoj sin si ga lahko zasluži - doma. Za malo pomoči, malo cvenkov, za več - več. Za neprimerno obnašanje - *ne dam, nisi zaslužil*.

Zalin zapis se splača večkrat prebrati.