Rad bi odšel stran od ljudi, v naravo

[BlueSun]

Hvala za poste, mi vlivajo energijo.
Dantalion, tvojo misel si bom poskušal vtisniti v spomin in naj se mi prikaže zmeraj ko se bom počutil manjvrednega!
Hope, že to, da lahko stanuješ doma je VELIKO boljše, vsaj meni bi bilo - prijatelji, družina, prijatlce  Najraje bi se zjokal za njimi. Tu, kjer sem zdaj moram vse to spet od začetka - novi prijatelji (ki BTW že imajo svoje, in so strarejši, ne potrebujejo neki drugih), sicer sem spoznal par punc ampak ni to tisto prijateljstvo, ki ga mam v domačem okolju.
Primoz, se strinjam in te razumem. Včasih sam razmišljam, kako bi bilo če bi se začela vojna (kot je rekel en znani slovenski pesnik: "Vojna prinese tudi dobre strani: pokažejo se pravi človeški obrazi."). Ampak to je že egoistično mišljenje.. Razen če bi danajšnj družbo "zbrihtala". Ker danes smo nekako vsemogočni, nihče se ne zaveda svoje majhnosti.

Kakorkoli, sklenil em da si kupim avto in se bom vozil z njim na študij, obenem pa se že dogovarjam za zaposlitev z fleksibilnim delovnikom, ki poteka od doma. Mislim da bom tako največ odnesel od teh let, naredil bom faks, zraven pridobil izkušnjo ali dve, poleg tega pa bom še zmeraj v družbi ljudi, ki so mi najbolj pri srcu. Sliši se kot sanjska možnost, edini catch je v tem, da bom pač plačeval malo več (na mesec bo stroškov 150€ za zavarovanje, gorivo, vinjeta). Vseeno razlika ni tako velika, da ne bi odtehtala tega, kar si želim.

Lp in se še oglaste kaj! 

[Dantalion]

Bravo, bravo, to so besede!

Vseeno ti pa svetujem (tudi sam delujem po tem načelu): "počas pa zazihr"

S tem ne mislim, da moraš sedaj vse delati po polžje, bolj je mišljeno tako, da si ne nakoplješ preveč stvari, ki bi jih rad naenkrat počel. Vse delaj preudarno in s tempom, ki tebi leži, da ti ostane še kaj časa samo zase (npr. zventiliranje polne glave v naravi) pa tudi za prijatelje. Faks ti bo že "zalaufal", našel boš tudi kakega somišljenika, ni hudir! Tako da - srečno!

[trzinka]

V današnjih časih ni več tako, kot je včasih bilo. Ni bilo toliko nervoze, arogantnosti, nepotrpežljivosti.....tudi druženje je bilo bolj prijetno in sproščeno.
Ljudje so se zelo spremenili, družba zahteva vedno več od nas, da o službah ne govorim.
Življenjski tempo je na žalost postal naša nočna mora. Prijatelji, fatje in dekleta niso več taki, kot so bili. Sploh ne vem, kam bi šla sedaj ven, (če bi bila mlajša seveda, pa tudi sedaj, ko sem starejša), ker ni več diskotek, ni več varno hoditi okoli, pa še vsak lahko zalaja na tebe, kadar se mu zljubi...
Tudi jaz bi se držala bolj doma, pa sem bila včasih družabna, vesela, v bistvu sem še sedaj, vendar razočarana nad obnašanjem tako mladih, kot mojih vrstnikov in vrstnic. Pa naj bi bili že vsi več ali manj poročeni in starši. Vsi so materialisti, samo denar je pomemben, osnovnih vrednot pa nikjer ne opazim. Nikjer več ni kulture, spoštovanja, bontona....
In kaj naj se s takimi pogovarjam?
 

[ROLIPOLI]

Trzinka, iste misli imaš kot jaz.

Jaz lahko rečem da pravih prijateljev nimam. Moj pravi prijatelj je le moj mož in moji starši. Njim lahko zaupam vse svoje težave, pa vem da mi bodo pomagali in me bodrili, ne pa razlagali naokrog.

Imam pa veliko kolegov. Prijatelj je zame tisti, ki mu lahko zaupam tudi svoje težave. In če je PRAVI prijatelj, tega menda ne bo razlagal naokrog. A žal, žal se mi je to že zgodilo.

Tako da pravih prijateljev res skoraj ni več. Sama nevoščljivost in neko lažno prijateljstvo, ki se slej ko prej pokaže v pravi luči. Žal tako je.

[VENEFICIA]

Prijateljev sploh ni

[trzinka]

Prijateljev sploh ni

so, ampak zelo malo jih je takih, ki so takega naziva vredni

[Slavka]

So prijatelji, vendar moramo imeti srečo, da jih najdemo.  Jaz sem spoznala, kdo je moj resnični prijatelj oz. prijateljica...stala mi je ob strani, ko sem bla najbolj na tleh, mi pomagala po najboljših močeh, mi napisala spodbudno sporočilo, ko sem najbolj razmišljala o smrti in smislu, da sploh še sem....res je ENKRATNA in srečna sem, da je MOJA!!!!  Sem bila pa tudi jaz velikokrat zelo razočarana, ker sem zaupala in bila preveč naivna...potem pa BUM...nož v hrbet, izdaja, obrekovanje, posmehovanje....jaz sem se pa potem vsa prizadeta spraševala, kako so lahko ljudje tako pokvarjeni...? 

[dman]

Tale tema je super. Mimogrede, Dentalion in BlueSun, super pišeta! 

Evo, pri meni je malo drugače - jaz živim doma in se vozim v Lj (se mi finančno to veliko bolj splača) in si želim ravno obratno - živeti v Ljubljani! To pa zato, da bi si pridobil malo samozavesti in odgovornosti. Imam veliko znancev v Ljubljani (faks ipd.), a nobenega prijatelja. Doma imam nekaj prijateljev (ne veliko), ampak res dobrih prijateljev.
Vendar opažam, da počasi ljudje stopamo po drugačnih poteh. Poti z mojimi dobrimi prijatelji se tako počasi razhajajo. To ne pomeni, da te prijatelje zgubljam, pač pa le, da ne tičimo več vedno skupaj in da nismo več sami sebi zadostni, kot smo nekoč bili. In prav je tako.
Mislim (in upam), da ta prijateljstva ne bodo nikoli popolnoma zamrla, a se hkrati zavedam, da ima vsak človek svojo pot in da si ne smem dovoliti nadzorovati svojih prijateljev.
Zato si želim v Ljubljano, ker bi tudi jaz rad nekako bolj odločno in odgovorno stopil na svojo pot in jo gradil, saj pri sebi opažam, da se vse preveč opiram na ta stara prijateljstva.
Ampak po drugi strani me je strah. Ja, strah sprememb. Zavedam se tega. Ampak zavedam se tudi tega, da preveč novega naenkrat ne smem, ker me te stvari izčrpavajo. Veliko novega sem poskusil v zadnjem času, veliko novih stvari sem v svoje življenje vpeljal in sem ponosen na to. Tako kot je rekel Dentalion - počasi in za ziher. Nikamor se mi ne mudi. 21 let sem star. Korak za korakom. Celo življenje mam še pred sabo, zakaj bi se sekiral?

To je bil malo off-topic. Da se še malo navežem na temo za konec:
Tudi jaz se, BlueSun, tako kot ti zelo dobro počutm med prijatelji in tudi meni ni do žurk preveč (še manj do alkohola ). Ampak včasih tudi pri meni pride dan, ko se tudi med prijatelji čutim nekako odmaknjenega in nerazumljenega. Takrat to pač sprejmem in takoj je malo boljše. Pač sprejmem, da jo to del mene, da mi včasih vse dol pade brez razloga. To se mi je včeraj zgodilo, ko smo bili skupaj zunaj. Evo ene 15 min sem bil tak čuden in to, sem si rekel: "Tak si, boli te, sprejmi se. To je del tebe." In na koncu sem bil spet dobri stari jaz.

Ne vem, če je melo to moje današanje pisanje kaj smisla, al je biblo bolj brez repa in glave, sem še malo zmatran ... 

[VENEFICIA]

Zelim si lezati na belo pesceni plazi-Bora Bora