Najprej vsem en lep topel jesenski pozdrav
.
Za ta forum sem izvedela, ko sem svojo anksioznost že odpravila in se na srečo po parih letih še ni vrnila
. Česar se od takrat najbolj spomnim: da enostavno nisem verjela 2 zdravnicama, da so moje motnje psihičnega izvora (halo?! pri 25. letih?! Pa menda ja ne! No, stresno delovno mesto s po 12-urnim delovnikom, nedokončan faks s kopico čakajočoh izpitov, doma panika zaradi zemeljskega plazu, ki nam je grozil par let, ter ignoranca pristojnih - vse to je naredilo svoje)... Šele 3. me je prepričala, med drugim zato, ker je vzela moje težave dovolj resno in mi ni samo mimogrede rekla, naj se oglasim pri kakšnem psihologu, kot sta storili ostali dve... Skratka, to obdobje je mimo, hvala Bogu, čeprav priznam, da zgolj s pomočjo psihologinje in psihiatrinje svojih težav ne bi mogla rešit in sem se zatekla k alternativnemu zdravilcu.
Ampak danes sem se odločila, da se oglasim tukaj, ker sem pri iskanju literature o svojih "pomanjkljivostih" (da ne bo zvenelo prehudo) zopet naletela na to spletno stran. Preden poiščem pomoč kakšnega psihiatra, bi rada slišala vaše izkušnje in mnenja.
Torej: kot otrok sem bila pridna, a izbirčna deklica, ki so jo razvajali in ji niso znali postaviti meja, kot zdaj ugotavljam... Do 4. razreda sem bila precej priljubljena pri sošolcih, ponavadi predsednica itd. Ne spomnim se, da bi bila strašno mirna, ali pa se mi vsaj ni zdelo. Se pa živo spominjam, da je mama nekega dne prišla z roditeljskega sestanka vsa žalostna in mi rekla, da sem "preveč pridna in zmeraj takoj odprem zvezek" in podobne traparije, kar me je zelo prizadelo... Doma smo bili na bolj odročnem kraju, ob popoldnevih se tako nisem družila z vrstniki, prav tako nisem igrala kakšnega instrumenta ali trenirala kakšnega športa, saj za take stvari ni bilo denarja, pa starša tudi nista videla potrebe po tem.
Skratka, sebi se nisem zdela izolirana, tiha in mirna, ker sem imela okoli sebe vedno veliko prijateljic. No, naenkrat sem postala zelo sramežljiva, resna, zaprta vase. V srednji šoli sem se zelo težko vključila v družbo, raje sem se družila s parimi prijatelji, izključno moškega spola, ker ti vsaj niso obirali za hrbtom. V družbi sem bila zmeraj tiho in se le nasmihala, v oči nisem upala gledat, bila mi je neskončna muka priti v kak obljuden prostor, ker sem imela občutek, da vsi strmijo vame in me ocenjujejo ipd.
Podobne težave imam tudi zdaj pri 29ih... Ulic s kafiči se izognem, ker enostavno ne morem mimo ljudi, ki sedijo ob robu. Zdi se mi, da čudno hodim (kar mi je govoril tudi oče), da se bom spotaknila in izpadla čudna... Sem ekstremno nesamozavestna, kar se vidi že na daleč, se mi zdi. In kar je največji problem: že 1 leto prijateljujem s "sanjskim moškim", očetom samohranilcem z dvema dekletoma, neverjetno toplim, prijaznim, odprtim človekom. A se mi zdi, da se vsaka veza ustavi na določeni točki, ko ne gre naprej. Ko smo bili z dekletoma na izletu, sem imela prebavne motnje že 2 tedna pred tem, ker imam od ne vem kod prepričanje, da ne znam z otroci... Zato sem bila skrajno nesproščena, molčeča, prestrašena itd.... Poleg tega pa se sploh ne upam zaupati prijatelju in "skrivam" svoje strahove (ki jih je milijon, se mi zdi, boječka sem bila že od malega, še zmeraj se bojim vode itd.) v strahu, da se ne osmešim
. Zadnje čase opažam, da sploh ne morem urediti misli in jih urejeno izraziti, zato ponavadi neham govoriti na sredi stavka. Tudi sicer sem sila neorganizirana in prelagam papirje, kar vzame ogromno časa. Pa tudi vztrajna nisem in ob najmanjši oviri vržem puško v koruzo.
Skratka, ta moja nesamozavest je pripeljala tako daleč, da je že prijatelj rekel, da ga moje težave z izražanjem motijo in se je "družinski spoznavni izlet" sprevrgel v frustracijo pri obeh... Ker enostavno ne vem, kaj bi govorila z otroki, ker imam tremo pred njim, ker je moje nasprotje, pri izražanju in vzgoji neverjetno kreativen itd. Enostavno naletim pri sebi na blokado, ki je ne morem preseč. In mi je res hudo, ker je super oseba, a se mu ne morem zaupati, ker se bojim, da se bom osmešila in da bo moje "napake" uporabil proti meni... Zelo pogosto se mi dogaja, da jočem, ko moram povedati o sebi kaj, kar me bremeni, zato ponavadi pogovora o takih temah ne začnem, ker se joka sramujem (ker potem zopet izpadem cmera in ranljiva itd.). In ne morem se sprostiti, peti pred drugimi nikakor ne morem, še tona ne spravim iz sebe, ker se mi zdi, da ne znam peti in bo iz mojih ust prišlo kruljenje, pa tudi šibak glas imam... Tudi plesati pred drugimi ne upam, ker se mi zdi, da sem vsa okorna in se smešno gibljem. Imam občutek, da v življenju zaradi tega zamujam ogromno lepih stvari. In to le zaradi strahu, da se bom osmešila. A nismo ljudje čudni?
Tako. Za konec me zanima, ali mi zna kdo svetovati, ali naj se obrnem na kliničnega psihologa, na psihiatra ali ?
Hvala! Lep dan in obilo
