Najprej en lep pozdravček!
Tudi jaz imam problem z socialno fobijo, ki me v zadnjem času bremza, da me bolj nebi mogla. Spremlja me že celo življenje in mi greni vsak moj korak. Počasi jo imam že poln kufer
, samo vedno ko želim začeti bolj kvalitetno življenje, zgubim voljo in energijo in grem spet od začetka, kot začaran krog. Sem 24 letna študentka pred diplomo, a kaj ko je nimam volje dokončat. Vem, da ko bom enkrat diplomirala, bi bil že cajt, da si najdem delo in začnem delat, ubistvu bi lahko že cel študij kje delala in s tem razbremenila moje starše, ki so mi vsa ta leta nesebično pomagali. Rada bi bila samostojna, samo enostavno ne zmorem
. Težko navežem stik z nepoznanimi ljudmi, zaradi tega se izogibam raznim zabavam. Nerada sem v središču pozornosti, če že moram kaj reči, povem na hitro, ker si mislim da zakaj bi oni glih mene poslušal, sej sem itak nezanimiva. Na momente se mi zgodi, da je obisk trgovine, zame misija nemogoče, samo se na srečo zmeraj prisilim. Poleg tega me v nerodnih situacijah spremlja še zardevanje, prekomerno znojenje, ki je zelooo moteče, nesproščenost, stres...Če moram nekam it, me že dan pred tem daje tesnoba, slab spanec, hitrejši utrip srca...V najstniških letih sem bila bolj tiha in nedružabna, zato je marsikdo mislil, da sem neka fina. Na srečo sem imela majhen krog ljudi, s katerimi sem se družila in bila povsem sproščena. S to družbo sem še danes prijatla, vendar nikoli nisem nobenemu 100% razkrila kaj mi je. Po eni strani me je sram to priznat, saj nobena od kolegic teh problemov nima, po drugi strani pa se bojim, da me nebi nobena razumela (sej vem da bi me, sam vseeno). Naj omenim, da ima socialno fobijo tudi moja mami, nekje sem prebrala, da se lahko fobije tudi gensko prenašajo. Ja in glih mene je to doletelo, včasih se sprašujem, zakaj glih jst, saj ne morem normalno funkcionirat. Želim si, da bi vsakodnevne stvari postale samoumevne tudi zame, kot je pri večini ljudeh, ne da mi obisk trgovine dvigne adrenalin ter psihično in fizično izčrpa
, ter da imam polno glavo s tem, da me ljudje ocenjujejo od glave do pete in si mislijo o meni vse najslabše. Vem da, to ni res in da je vse to le v moji glavi.
Vesela bi bila kakršnegakoli nasveta, izkušnje…kako se rešit te fobije oziroma kako jo v večji meri ozdravit, kako poteka zdravljenje oz. psihoterapija…? Ker enostavno ne zmorem več tega in nočem, da me to duševno bremeni vse moje življenje. Že vnaprej hvala vsem
!!!
