temne misli, samomor; ste kdaj poskusili...razmišljali o tem...

[Arwen]

 

ja, težka tema, a žal je kar precej pogosta v našem prostoru; mene osebno so ravno te misli pripeljale na forum in prav odziv nekoga  me je prepričal, da še nekaj časa vztrajam, potem pa bo, kar bo... in sedaj je, reci in piši, že osem mesecev, kar ugotavljam, da JE vredno živeti... seveda je bila vmes še kriza pa spet poskus... a sedaj sem v dobri koži in upam, da tako tudi ostane.

...in zahvala za to gre tudi vam forumašem   pa kranjski skupini  pa še komu 

[Clarissa]

Z depresijo imam težave že od otroštva in sem samomor prvič poskusila narediti pri 14 letih, a ga na srečo nisem. Misli so se po tem še pogosto pojavljale, ker sem bila izjemno nezadovoljna s svojim življenjem in se nisem čutila sposobno, da bi ga spremenila.

Najhuje je bilo letos januarja, ko sem bila zopet na tem, da bi naredila samomor in sem imela že vse načrtovano, ker sem bila popolnoma na tleh in nisem videla nobenega izhoda. Postala sem rastlina, ker nisem več mogla spati in jesti in sem bila sposobna samo še joka. V tem času sem dobila psihologa po nasvetu katerega sem se odločila za hospitalizacijo, ki je trajala skoraj 3 mesece.

Zdaj sem veliko bolje kot prej, čeprav nisem še tako trdna in močna kot bi rada bila, a sem naredila velike spremembe v življenju in končno spoznala ljudi, ki so mi v oporo in zaradi katerih zdaj lažje odženem temne misli.

[DejaVu]

Jaz imam že par let te težave, včasih zaradi depresije in psihoze, zdaj pa zaradi ljubezni ker me nobena punca ne mara. Imel sem že resen poskus samomora.

[krasendan]

nism te prej kej dost spremljala...dejavu, kako pa je kej s strokovno pomočjo?

[Aimee]

DejaVu, ljubezen bo že še prišla, ko jo boš najmanj pričakoval. Verjemi. Do takrat pa uživaj samsko življenje. Kakor vem (če se prav spomnim s prejšnjega foruma) si še mlad in se ti nikamor ne mudi. Ne misli, da bi te ženska, ki bi se zaljubila vate, rešila vseh tvojih problemov. Ljubezen te resda naredi srečnejšega, željenega, počutiš se privlačno, pa vendar ti ne more dati občutka popolnega zadovoljstva, če imaš ti sam nizko samopodobo. In, saj veš kako pravijo - tako, kot se človek počuti, tako ga ljudje dojemajo. Če boš ti mislil, da si ne zaslužiš ljubezni, da ne zgledaš dobro in ne vem kaj še, ne oddajaš nič kaj preveč pozitivne energije. To pa ljudi ne privlači.
Začni delati na sebi, namesto da si govoriš nesrečen sem, nikoli me nobena ne bo ljubila, slabo zgledam - te besede zamenjaj z: zadovoljen sem s seboj, svet je lepši, kot se mi trenutno zdi, premagal bom svoje probleme, dobro se počutim v svoji koži, ljubljen sem,... Mogoče se sliši tako trapasto, ampak pomaga. Pa četudi se ti v nekem trenutku zdi, da življenje nima smisla - poskušaj razmišljati pozitivno. Čez čas bo misli zamenjala resnično pozitivna naravnanost in ko boš oddajal pozitivno energijo in nosil nasmešek na obrazu (ne narejen, pravi), niti malo ne dvomim, da se bo kakšno dekle zagledalo prav vate.

Če ni preveč osebno - zakaj misliš, da te nobena punca ne mara?

Da še zaključim - ne razmišljaj, da ni vredno živeti. Kaj pa bi dosegel s tem, če bi si vzel življenje? Razen tega, da bi si preprečil užiti življenje? Saj nikoli ne veš, kje in kdaj te čaka nekaj lepega...in morda že v naslednjem trenutku naletiš na dekle svojih sanj.

Objem,
Aimee

[why?]

pravzaprav me spremlja ena konstantna želja po tem da bi umrla/da bi bila mrtva/da ne bi obstajala... dve leti nazaj je bilo pravzaprav najhuje, ko sem imela že vse pripravljeno načrt, poslovilno pismo - pa sem se premislila - takrat sem potem začela s samopoškodovanjem... zdaj načrtov ni več, samo želja...

[Aimee]

Tudi sama sem nekoč že resno razmišljala o samomoru. Ne en dan, ne mesec - dlje časa. Imela  sem vsega poln kufr po domače povedano - še najbolj svojega očeta in vseh njegovih domislic in dejanj, ki so me že sama po sebi ubijala. Takrat sem bila stara komaj 12 ali 13 let. Resno sem načrtovala, kako se bom ubila, določila mesto svoje smrti (želela sem skočiti nekje, kjer bi skoraj zagotovo umrla in pri tem ne bi nikogar poškodovala). Takrat nihče ni vedel, kako mučno mi je živeti. Niti najbližji. Vse te svoje mračne misli in odločitve sem obdržala zase (saj vemo, kako pravijo - tisti, ki veliko govori, samo govori, tihih pa se je bati).
Nekega dne pa sem se potem (brez namena, da tisti dan končam svoje življenje) odpravila na izbrano mesto smrti. In v trenutku, ko sem prišla do tja, me je spreletelo: " Hočem živeti. Hočem videti, kaj me še čaka. Če je bilo moje življenje do danes bedno, zakaj bi verjela, da mi ni naslednji trenutek namenjeno nekaj lepega? Zaslužim si še kaj videti, spoznati, izkusiti. Zaslužim si biti ljubljena in ljubiti. Zaslužim si živeti."
Morda se sliši kot pravljica (zgodba o razodetju) a je povsem resnična. Po tistem "razodetju" se misel na samomor ni več pojavila. Ok, priznam, kdaj, ko sem res na tleh, si mislim, da je brez veze živeti, vem pa, da nikdar ne bi dvignila roke nadse. Ker ljubim življenje - pa čeprav ni vedno rožnato in sončno.

[ami]

pravzaprav me spremlja ena konstantna želja po tem da bi umrla/da bi bila mrtva/da ne bi obstajala... dve leti nazaj je bilo pravzaprav najhuje, ko sem imela že vse pripravljeno načrt, poslovilno pismo - pa sem se premislila - takrat sem potem začela s samopoškodovanjem... zdaj načrtov ni več, samo želja...

pa se zdraviš?

[why?]

pa se zdraviš?

ne. sm mela že namen ene parkrat da bi odcaplala do osebne zdravnice pa rekla za napotnico... pa me je minil še predn sm do zdravstvenga doma pršla 

[ami]

morda boš lažje zbrala pogum, ko se malo seznaniš s prispevki tule s foruma... mnogi so bili že v težki depresiji, danes pa so že zdravi ali pa jim je vsaj veliko lažje... tudi reševanje tesnobe s samopoškodovanjem je zoprna zadeva, ki ne mine sama od sebe...

kaj pa če bi za začetek prosila za napotnico za psihologa, vmes, če bo hudo itak lahko greš v ambulanto za nujno pomoč tudi brez napotnice.... tam ti bodo takoj pomagali in potem usmerili naprej...

nič se ne boj, boš vidla, da ni tko hudo.... samo lažje ti bo, težje ne... tu, na forumu, smo pa ves čas prisotni

lep vikend ti želim, čao

[ZgubljEna]

js pomislim na samomor takrat, ko mi je najbolj hudo, ko najbolj jocem in ko je bolecina tok mocna, da bi blo najboljs da me ne bi blo... al pa vcasih ko se peljem po avtocesti 160 na uro in razmisljam kaj bi se zgodilo ce bi na hitr obrnla volan...
sam pol na koncu si sama seb recem, sej si itq tok nesposobna da ti se to neb ratal...

in pol mam dneve, k sije soncek v moji glavi, k pomislim za nazaj in si recem "ma si budala"... sam tko je - rollercoaster in my head
prejsn tedn sm pa helex dobla, tko da mi zdej to ublazi najhujse krize... ceprav je spet skusnjava, da bi kr vse tabletke iz skatlce pojedla naenkrat, pa da bi vidla kaj bi blo...

trenutno mi je smesno, ker sm dobre volje in trenutno tud vidim da mam se za kej zivet - ce ne druzga si enkrat v zivljenju zelim na Kubo in v New York
LP

[Aimee]

trenutno tud vidim da mam se za kej zivet - ce ne druzga si enkrat v zivljenju zelim na Kubo in v New York

 
Točno v to smer bi moral človek preusmeriti misli v trenutku, ko se mu življenje zazdi tako nesmiselno, da bi ga kar končal. Kaj si še želim doživeti, kaj občutiti, česa se naučiti,...? Želje in sanje so ključ do tega, kako najti smisel v svojem življenju...

[alexx]

.....junij 2007

Dr. Marušič je spregovoril tudi o samomorih in stopnjah, njegova trditev, da niti ni slabo, če imamo veliko samomorov pa izhaja iz njegove teze, da samomore delajo aktivno depresivni ljudje, ne tisti, ki se smilijo sami sebi.

600 letno ni majhna številka in upravičeno je ošvrknil državo. Seveda se veličina kaže v tem, da je podal IZJEMEN predlog, za katerega mislim, da bi se morali lotiti akcije lobiranja in predlog izvesti.

Če imamo tam, kjer se dogajajo prometne nesreče lahko table za opozorilo, zakaj ne bi tam, kjer ljudje delajo samomore, dali tablo s številko za pomoč. Marsikdo bi si premisli, to je gotovo.

[DejaVu]

Nima veze s samomorom- ampak bom kar tukaj napisal.

Jest mam zdej eno punco- včeraj sva bila skupaj celo noč, vendar sem zelo žalosten ker se eden drugega bojiva. Niti enkrat se nisva prijela za roke ali objela in mene to zelo boli ker si tega želim. Vendar se ji tega ne upam povedati ker bi jo preveč prestrašil. Poskusil sem ji ponuditi če bi kaj spila vendar noče. Tudi prespati ni hotela z mano. Vem, da me ima rada a se boji, tako kot jaz. Zdaj sem ves čas zamorjen zaradi tega in kaj mi svetujete, naj si poiščem drugo ?

[DejaVu]

Ne morem, da nebi povedal še, da me spremljajo kar huda depresivna občutja z tesnobo. Zdej sm dva cela dneva samo pil in bil malo zadet, ko pa pridem domov pa nastopi kar huda kriza. Cela doza heavy metala, substanc in druženja z motoristi, zabavljači. +Tega je še nedelja, sonce, jest pa brez motorja
Zdej sm zaprt v sobi v poltemi in sploh ne grem ven, tudi na eno družinsko praznovanje nisem šel, ker ne morem. Če bom dobil vsaj malo ljubezni od kakšne punce, potem ne bom rabil več piti in se drogirati. Vendar se to zdi nemogoče, zato se bojim, da se bom vdal alkoholu in zabavi. Ko imam motor, nikoli ne pijem ker sem se tako odločil a zdaj sem 3 tedne brez in sem stalno malo pijan. Zaradi pijače sem že pustil enega dobrega kolega, ker me ni več prenašal takega (on ne pije). Vero v srečno življenje sem že kar izgubil in nimam nobenega upanja za naprej, tudi vero kot tako, saj ne zaupam več nikomur, tudi sebi ne. Vrgli so me tudi iz službe, popolnoma po krivem, saj sem zelo pošteno delal, nisem zamujal ali prihajal pijan. Nisem jim bil več simpatičen, posebno enemu sodelavcu ne, ker sem preveč natančen za delo. On pa je hotel, da bi se vse kar samo naredilo. Na fakulteto vbistvu hodim samo še toliko da opravim najnujnejše, ne vem pa kako bo z ispiti ker se ne morem učiti niti 20min skupaj, tudi veselje do študija sem popolnoma izgubil in bi rad delal nekaj kar me veseli. Moram povedati tudi da je kar nekaj kolegov takšnih kot jaz vendar niso v depresiji. Tisti ki so zaljubljeni pa so tako nedostopni za pogovor in se ne družim veliko z njimi. Zdajle bi pa najraje videl da umrem, saj kakor se bo življenje obrnilo se ne bo v redu, saj gre lahko samo še na slabše 

[alexx]

DajaVu. Tako kot sedaj živiš ne bo šlo. To sploh ni življenje. To je ena sama zmeda.
Rešitev ni v punci. Še manj pa v pijači in drogah...ali kar že jemlješ. Rešitev je v tebi. Prvo je treba sebe porihtat. Poišči si strokovno pomoč. Tu mislim psihiatra in psihologa. Kot študent imaš najbrž študentsko zavarovanje. Če pa si lahko privoščiš je še bolje in hitreje privat. Mislim, da rabiš kompleten *remont*. Zdravila in delo na sebi so edina rešitev. Mislim celo, da bi ti hospitalizacija koristila. Jaz sem zagovornik bolnišničnega zdravljenja. Imaš čas, da razmisliš o sebi, se očistiš kemije...vidiš kako naprej. Inja, Devlin, somebody. Vsi so bili pred kratkim hospitalizirani in same pohvalne stvari sem slišala.
Pusti punce. Nič ti ne morejo dati, ker nisi zmožen sprejemati in one ne bodo imele nič od tebe. Ni pošteno ne do sebe, ne do punce.

[umetnica]

...prav samomora nisem nikoli poskusala narediti...ne vem...sem prevelika reva....sem si pa veckrat, ko je bilo najbolj hudo, zelela zvecer ko sem sla spat..... da se zjutraj ne bi vec zbudila.....

...drugace pa izhajam iz druzine v kateri je bilo kar nekaj samomorov.......

..moja mami 3x...na sreco, neuspesno....

...en stric 1x....uspesno...

...stari ata 1x in takrat ravno tako uspesno.....

...pa se nekaj mojih prednikov je baje umrlo zaradi ,samomora.....

..ocitno izhajam iz samomorilsko nagnjene familije.....zal....

[jade*shade]

Na fakulteto vbistvu hodim samo še toliko da opravim najnujnejše, ne vem pa kako bo z ispiti ker se ne morem učiti niti 20min skupaj, tudi veselje do študija sem popolnoma izgubil in bi rad delal nekaj kar me veseli. Moram povedati tudi da je kar nekaj kolegov takšnih kot jaz vendar niso v depresiji. Tisti ki so zaljubljeni pa so tako nedostopni za pogovor in se ne družim veliko z njimi. Zdajle bi pa najraje videl da umrem, saj kakor se bo življenje obrnilo se ne bo v redu, saj gre lahko samo še na slabše 

Tell me abaut it..

Jst sem v mlajših letih 1x posegla po tabletah..nič kaj častno. A se zdaj zavedam po kakšnem robu hodim..Met "jajca"..ubistvu nima to nevem kake veze. Mene je skor ubila bolečina in samota. Vendar..

[scorpion]

A v mlajših letih? Zdaj si pa že v letih? dvajset.....

[alexx]

Aktivno ne. Pa tudi drugače ne. Sem pa kakšen dan razmišljala, da bi bilo bolje, da se zjutraj ne zbudim. Sedaj pa že dolgo še razmišljala nisem. Tudi zahvaljujoč temu forumu in ljudem.
En stavek si več krat ponavljam ko mi gre slabo in mi ga je omenila mag. Radovanovičeva ko sem bila na odvajanju od tablet in so vsi strahovi pokukali na dan. Nisem se mogla več skriti za Lexaurinom.

*Nikdar ni bilo, da nekak ni bilo.*

In tako se v hipu potolažim in si rečem, da je vseeno lepo živeti.