temne misli, samomor; ste kdaj poskusili...razmišljali o tem...

[Nativa]

Nativa, tako kot tebi se tudi njemu najbrž zdi, da ima prav on. Pa sploh ne gre za to, kdo ima prav. Kaj pa vikendi? Koliko časa sta že skupaj? Imata tudi čas vsak zase? Dovolj časa zase? Ko živiš skupaj, je res nevarnost, da začneš živeti drug mimo drugega, zato bi bilo res ok, da se pogovorita. Zakaj imaš občutek, da se ti premalo posveča? Se posvečaš sama sebi? Ljudi si ne moremo lastiti, tudi če živimo skupaj in če bi se ti 'posvečal' zato, ker mu težiš, bi to želela? ...

Na psihoterapijo ne hodiš?

Se mi zdi, da bi lahko naredila malo več kot samo jemala zdravila. 

Ja, on me je začel napadat s tem, da mu jaz nimam kej govort, kdaj lahko spi. Pa mu nisem tega rekla, le da bi lahk tak urnik si naredil, da takrat ko imam jaz čas. Torej med 17. in 22. uro, da sva lahk skupaj. Ne pa da ravno takrat spi. To se je namreč že parkrat zgodilo.
In jaz si življenja skupaj pač nisem predstavljala tako- da skupaj preživljava čas le za vikend in občasno kako urico na dan čez teden.

Psihiatra obiskujem, kaj pa je psihoterapija? Je kakšna razlika??

[matheu__]

http://www.youtube.com/watch?v=IINn0UatJPE

To je moj fejvorite quote iz nanizank na temo relationshipov 

Relationships don't work they way they do on television and in the movies. Will they? Won't they? And then they finally do, and they're happy forever. Gimme a break. Nine out of ten of them end because they weren't right for each other to begin with, and half of the ones who get married get divorced anyway, and I'm telling you right now, through all this stuff I have not become a cynic. I haven't. Yes, I do happen to believe that love is mainly about pushing chocolate covered candies and, y'know, in some cultures, a chicken. You can call me a sucker, I don't care, because I do believe in it. Bottom line: it's couples who are truly right for each other wade through the same crap as everybody else, but the big difference is they don't let it take them down. One of those two people will stand up and fight for that relationship every time. If it's right, and they're real lucky, one of them will say something.

[ZgubljEna]

nativa, ne ga no srat 

sej bo bolje...
so upsi in so downsi, tud men tkole preklapla... ma je tok super ko smo up, sam skoda k se v najtezjih trenutkih ne da oprijet nicesar, za kar bi bilo vredno zivet... takrat sam zase tezko vidis kakrsnokoli lucko v prihodnosti...

drzi se 

[anonimnež]

DejaVu, ljubezen bo že še prišla, ko jo boš najmanj pričakoval. Verjemi. Do takrat pa uživaj samsko življenje. Kakor vem (če se prav spomnim s prejšnjega foruma) si še mlad in se ti nikamor ne mudi. Ne misli, da bi te ženska, ki bi se zaljubila vate, rešila vseh tvojih problemov. Ljubezen te resda naredi srečnejšega, željenega, počutiš se privlačno, pa vendar ti ne more dati občutka popolnega zadovoljstva, če imaš ti sam nizko samopodobo. In, saj veš kako pravijo - tako, kot se človek počuti, tako ga ljudje dojemajo. Če boš ti mislil, da si ne zaslužiš ljubezni, da ne zgledaš dobro in ne vem kaj še, ne oddajaš nič kaj preveč pozitivne energije. To pa ljudi ne privlači.
Začni delati na sebi, namesto da si govoriš nesrečen sem, nikoli me nobena ne bo ljubila, slabo zgledam - te besede zamenjaj z: zadovoljen sem s seboj, svet je lepši, kot se mi trenutno zdi, premagal bom svoje probleme, dobro se počutim v svoji koži, ljubljen sem,... Mogoče se sliši tako trapasto, ampak pomaga. Pa četudi se ti v nekem trenutku zdi, da življenje nima smisla - poskušaj razmišljati pozitivno. Čez čas bo misli zamenjala resnično pozitivna naravnanost in ko boš oddajal pozitivno energijo in nosil nasmešek na obrazu (ne narejen, pravi), niti malo ne dvomim, da se bo kakšno dekle zagledalo prav vate.

Če ni preveč osebno - zakaj misliš, da te nobena punca ne mara?

Da še zaključim - ne razmišljaj, da ni vredno živeti. Kaj pa bi dosegel s tem, če bi si vzel življenje? Razen tega, da bi si preprečil užiti življenje? Saj nikoli ne veš, kje in kdaj te čaka nekaj lepega...in morda že v naslednjem trenutku naletiš na dekle svojih sanj.

Objem,
Aimee

ja lahko to govori eden, ki mu gre lepo...
sam sem poskusil afirmacije, pa ugotovil, da je še slabše...potrata časa...

[anonimnež]

pravzaprav me spremlja ena konstantna želja po tem da bi umrla/da bi bila mrtva/da ne bi obstajala... dve leti nazaj je bilo pravzaprav najhuje, ko sem imela že vse pripravljeno načrt, poslovilno pismo - pa sem se premislila - takrat sem potem začela s samopoškodovanjem... zdaj načrtov ni več, samo želja...

a je slabo samospoštovanje najpomembnejši razlog ljudi, ki storijo samomor?

[Arwen]

težko je rečt na grobo, kaj je razlog... obup, navidezna brezizhodnost situacije, občutek ujetosti, utesnjenosti, občutek, da si sam, da nikomur ni mar zate, grozna bolečina, ki te razjeda noč in dan, .... pa seveda slaba samopodoba, pomanjkanje samozavesti, ... pa še marsikaj bi se našlo...

[ton]

Evo, me je Arwen prehitela, tudi sam bi navedel ta čustva.
In obenem so ti občutki navadno pogojeni z depresijo, torej z bolezensko spremembo mišljenja, zato bi verjetno lahko utemeljeno rekli, da človek brez simptomov motnje enake resničnosti in svojega mesta v njej ne bi videl na ta, teman način.

[anonimnež]

DajaVu. Tako kot sedaj živiš ne bo šlo. To sploh ni življenje. To je ena sama zmeda.
Rešitev ni v punci. Še manj pa v pijači in drogah...ali kar že jemlješ. Rešitev je v tebi. Prvo je treba sebe porihtat. Poišči si strokovno pomoč. Tu mislim psihiatra in psihologa. Kot študent imaš najbrž študentsko zavarovanje. Če pa si lahko privoščiš je še bolje in hitreje privat. Mislim, da rabiš kompleten *remont*. Zdravila in delo na sebi so edina rešitev. Mislim celo, da bi ti hospitalizacija koristila. Jaz sem zagovornik bolnišničnega zdravljenja. Imaš čas, da razmisliš o sebi, se očistiš kemije...vidiš kako naprej. Inja, Devlin, somebody. Vsi so bili pred kratkim hospitalizirani in same pohvalne stvari sem slišala.
Pusti punce. Nič ti ne morejo dati, ker nisi zmožen sprejemati in one ne bodo imele nič od tebe. Ni pošteno ne do sebe, ne do punce.

mah bolnica je bolj tko... kot da bi bil v 18. stoletju, sam da soo zdravila mal napredovala...
v bistvu se gre sam za filanje z zdravili...

jst sm bil totalno razočaran in ne bi šel še enkrat...
pa še tveganje obstaja, da si dolgo na zaprtem oddelku, kjer je totalna muka... še ven ne smeš it...
pa še zaprejo ti sobo za par ur, da še spat ne moreš...
pa nekateri zaposleni so totalni degeni...

[jade*shade]

Kdaj je dovolj?
Nikoli.

Hmm upam da bo šla ta temna misel ven z moje buče..

[Tayana]

Saj bo šla, Jade*shade, le čas potrebuješ. Obrni oči od mraka! Obračaj se k svetlobi, pa bo zasvetilo tudi v tvoji notranjosti! Potrebuješ res čim več svetlobe, svetlih misli, svetlih besed, svetlih čustev, svetle narave, sonca, svetlega okolja, topline bližnjih, mehkih, toplih in svetlih zvokov. Ustvarjaj tisto, kar te dviguje, pokaži svoje stvaritve, svojo nadarjenost! Mlada si še, pred tabo je življenje. Pojdi mu naproti! Živi!  Živi! Živi!

[Arwen]

Jade, kako si kaj danes? objem 

[jazzjazz20]

Sem včeraj odpeljal soseda na pregled v psihiatrično bolnišnico v Ormož. Po 20 minutah pogovora so ga odpeljali na zaprti oddelek.
Sosed se zdravi zaradi depresije in že dva meseca žveči cypralex. Nenadoma so ga začele obletavati misli da bi naredil samomor tudi načrt kako bi to naredil je že imel izdelan.
Njegove besede: Dosti se vozim po cesti, bi pač zavil pred tovornjak in to je to.
Sosed je star 45 let ima družino vsi otroci imajo službe in so preskrbljeni. Tudi v službi nima težav. Pravi da je ta tempo življenja kriv za njegove težave, da pač enostavno ne sledi temu ritmu.
Jaz se pa ne strinjam s tem mislim da mu težave delajo tablete cypralex tudi sam sem jih goltal več kot dva meseca in je šlo samo na slabše tudi sam sem med  zdravljenjem imel podobne misli.
Ne vem kam gre ta svet, popolnoma normalen človek z dobro službo z družino in brez nekih problemov začne razmišljat da bi naredil samomor in to pri 45 letih ko so vsi otroci izven šole ko več nimaš toliko skrbi....
Kaj vse še nas čaka....?

sosed je lepo povedal, da ne dohaja tempa življenja....samo prisluhnit je treba

[Soncnica]

sem razmisljala.. ce takrat ne bi bilo nekoga ob meni bi bila verjetno ze pod zemljo. Mal se mi je spipal v dolocenem momentu.

Sem proti samomoru. Zivljenje nam prevec ponuja, da bi zavrgli vse skupaj zaradi enega napačnega krizisca

[Salvame....]

Jaz sem poskusila narediti samomor pri 10 letih, ker se mi je zdelo da je ob meni vse črno,da me nihče ne mara, da sem edina na svetu ki jo vsi sovražijo... V glavnem same črne,zlobne in napačne  misli... No potem sem si z britvico prerezala žile...In v bolnico...

[Lisha]

a je slabo samospoštovanje najpomembnejši razlog ljudi, ki storijo samomor?

Razlog, da se človek odloči narediti samomor, ni nikoli samo eden. Gre za cel splet različnih faktorjev, ki so posredno ali neposredno vplivali na to, da se je človek znašel v začaranem krogu... v situaciji, ki se zdi brezizhodna.

Morda je človek v življenju doživel že veliko razočaranj, morda je prepričan, da četudi se mu kdaj uspe za trenutek povzdigniti proti smeri, ki daje občutek, da rešitev obstaja, se mu nikoli ne bo uspelo obdržati na "sončni" strani - tam, kjer se življenje zdi vredno, da ga živiš.

Morda pa je zgolj tako zelo naveličan življenja in v njem ne vidi nobenega smisla (seveda spet ne kar brez vzroka, temveč zaradi preteklih bolečih izkušenj, ki so ga (pre)močno zaznamovale).

Sama, priznam, sem zadnje čase pogosto pomislila na samomor. Pa ne v smislu, da bi ga zares izvršila, temveč v smislu: "Zakaj ga ne?" Naj ne bo to razumljeno kot smiljenje sami sebi ali kaj podobnega, a včasih se resnično sprašujem, kaj me drži pri življenju. Upanje? Očitno, kajti včasih se mi zdi, da je prav upanje vse, kar imam. Povsem neoprijemljivo, povsem slepo, a vendarle je tista rešilna bilka, ki me varuje pred tem, da bi dvignila roko nadse.
V življenju sem bila pogosto razočarana, dolgo se že bojujem sama s sabo (s svojim telesom in svojimi strahovi) in po vsakem napredku slej ko prej padem nazaj - vsaj po občutku še nižje, kot sem bila prej, preden sem storila korak proti "sončni" strani.
Da, okusila sem slast življenja, ko naj bi bila srečna, a kaj, ko vedno znova padem nazaj. In ta padec je po zaslugi občutka sreče še hujši, kot bi bil, če te sreče ne bi občutila nikoli.

A zakaj še vedno živim? Morda zato, ker še vedno upam, da nekoč vendarle za dlje časa (in ne le trenutek) ostanem na "sončni" strani.

[Gigli]

Lisha...

...lepo napisano...kot bi brala sebe...

..in popolnoma resnično. Nažalost.

gigli

[mmiha]

sam se tudi pogosto razmišljal o samomoru, ko bo vsega konec ipd. vendar kdo pomisli na vse ostale za tabo....
zadnjič sem si ogledal film The bridge(http://www.imdb.com/title/tt0799954/).Film govori o samomorilcih iz Zlatega mostu (Golden bridge)v San Franciscu, ki je točka z največ samomori na svetu. kolaž intervjujev s s starši, prijatelji, naključnimi mimoidočimi govori o tem kako le-ti doživljajo samomor , kako so prizadeti, kaj doživljajo ipd. nekateri so se tudi zlomili v solze.
Drug vidik, ki ga tisti , ki dela samomor sicer ne vidi, ker bi rad da je vsega konec, pa vendar ti da za misliti preden se spustiš v tako dejanje.

[jola]

Ja, danes sem imela to izkušnjo.....moja znanka me je poklicala.........čisto obupana, kljub temu, da je samo moja znanka me je prosila, naj  ji pomagam........Obupano s slabotnim glasom je prosila....pomagaj mi....me kar vleče v to reko........pa ne smem....imam hčerkico, ki me potrebuje.....ampak mene kar vleče.....Dve uri drame, napora, rotenja....nekako mi je uspelo, da sem jo potolažila.......Vso premočeno in premraženo sem odpeljala domov.......pogovorarjali sva se, odpeljala sem jo k njeni mami, hčerkica je sedaj pri njej in upam, da bo jutri nov, lepši dan.......

[Arwen]

Salvame, kako si pa sedaj... danes?

[Jagodka]

Jola, pogumna si. Držim pesti in mislim nate in tvojo znanko. Želim, da uspe, da zaživi življenje, ki si ga zasluži.