temne misli, samomor; ste kdaj poskusili...razmišljali o tem...

[nevidna]

ja verjetno res, če ti tako praviš. Hvala, hvala ti za to da sem se spomnala zakaj sem že stokrat hotla delit svojo zgodbo na forumu pa vedno vse izbrisala ker me je bilo strah. so opravičujem da z svojimi neumnostmi smetim forum. 

[chilispace]

Sej sploh niso neumnosti - pa ta forum je itak namenjen vsem, ki hocejo dolocene strahove dati ven iz sebe...go for it !

lp

[seu]

Torej:

zanima me, kaj narediti, ko te zagrabi, da bi se ubil. Ne govorim o tistem impulzivnem dejanju, ki je podoben jezi in na katerega pomisliš ali ga celo izvedeš v afektu.....pač pa o umirjenem načrtovanju samomora. Miren si, popolnoma trezen in veš, da se ti ne bo treba več ubadati s tem svetom, se siliti v življenje. Pogledaš par filmčkov, si zavrtiš umirjeno glasbo in uživaš, kako se ti zamegli pred očmi...

Any advices?

[matejka]

Seu

verjetno je veliko takih, ki se ukvarjajo s takimi mislimi kot ti. Tudi jaz z se  vcasih, mene drzi nazaj sin. Drugace pa res nevem kaj naj ti svetujem. Mogoce da ko raxmisljas o tem poklices nekoga, ki ti je blizu in mu zaupad svoje obcutke, razmisljanja. Ce nimad nikogar takega, ki mu lahko zaupas pa poklic kak telefon za pomoc v stiski. Obisk psihiatra oz odlocitev za psihotetapije je dober, vendar ce nimas denarja je to velik problem. Vsekakor je potrebno veliko dela na sebi,  pa misli cim bolj na to, da sicer imas slabo obdobje ampak vse hudo enkrat mine. Ne smes  obupat, vefno moras iskat izhode  iz tezke situacije.
Jaz sem trenutno tudi v breizhodnem polozaju ko nevem kako naprej.  Problem pa je se tolko vecji, ce si sam ce nimas nikogar na katerega bi se lahko oprl mu zaupal...
Ko te primejo take misli se poskusi zamotit s cim kar te veseli. Verjetno pa obstajajo tudi kake brezplacne psihoterapije a o tem upam da ti bo kdo znal kaj vev povedat in ti pomagat.

Seu drzi se...

[Onix]

Predvsem se moraš zavedati, da za dežjem vedno posije sonce in da se s tem oropaš toplote, ki ti jo bo to sonce nudilo. Sam bi se že večkrat lahko ubil, ker trpel sm kot žival, ampak se splača prebrodit temno močvirje!

[seu]

Hodim na psihoterapijo, k psihiatrinji po tablete, klicala sem že na sos telefon (ravnokar),....

Ampak to ni NIČ, drugi ti ne morejo tu pomagati, edino sam se lahko izkoplješ iz luknje. Problem je, ker ne vem, kako....

[matejka]

Te zelo dobro razumem seu. Najtezje je res najti pot iz tezke situacije. Kako naprej? To he najtezje.  Verjamem pa da vedno obstaja pot, sam mi jo velikokrat ne vidimo. Tudi jaz jo pr sebi ne in potem tavam v zacaranem krogu...

[seu]

Ja mi je še predobro znan ta začaran krog.

[Betka]

Zamoti se s kakšnim delom, da preusmeriš misli, teči, telovadi, poj... Nisi se zato rodila, da nesrečno končaš.
Minilo bo, verjemi.

[chilispace]

Ampak to ni NIČ, drugi ti ne morejo tu pomagati, edino sam se lahko izkoplješ iz luknje. Problem je, ker ne vem, kako....

Seu, do zdaj si se še vedno izvlekla - sama! Če ga (samomora namrec) nisi storila do sedaj, ga verjetno nikoli ne boš, tako, da no panic...

 

[tončkov]

http://www.youtube.com/watch?v=MSzz-t7ywVM

[Smokyboy]

Jaz ko je najhuje preprosto prosim Boga, naj me vzame, naj zaspim ali kaj takega. In to si takrat tudi iskreno želim, ali pa mi vsaj čustva pravijo, da je želja iskrena. Da bi pa sam kaj ukrenil, pa ni poguma, in tudi tisti zadnji košček ratia, ki vedno ostane, mi to preprečuje.

[Eye]

tudi jaz sem imel dostikrat zelo črne misli... pri meni je bilo skoraj zmeraj afektivno, hitr vzgib, jeza, žalost, obtoževanje.. potem pa je prišlo še nekaj negativnih izkušenj in nekaj osebnih padcev in se je to naselilo, kot nek izhod v ozadju, načrt, ki me je hkrati nekako za silo držal pokonci in tlačil ter puščal v istem stanju.. na srečo ni prišlo do kake nespametne odločitve in upam, da tudi ne bo. imel sem nekaj zaustavljalnih mehanizmov.. prvo sem pomislil, da sem sebičen in bi s tem poškodoval tudi življenja ljudi, ki jim je mar zame... včasih je dejansko pomagalo tudi, da sem si predstavljal sliko sebe pred in po...mene je pretreslo in odvrnilo. začel sem se tudi spraševati, kaj čaka človeka potem, mogoče si še v hujši koži, nihče ne more biti prepričan kaj se bo zgodilo. tudi ideja da izpuhtiš v nič ni tako dobra ko o njej razmisliš. skok v post apatijo nekako... dobil sem tudi nasvet, ki si ga dostikrat ponovim...trenutno se ti zdi, da bo večno vse črno, čeprav je lahko bolje že naslednji dan. in tale tudi pride prav...dobro prespi preden se odločaš o stvareh. izračun je po mojem na koncu v prid življenja.=) in ja človek se mora tudi zavedati, da ti lahko že ena nova oseba v življenju zasuče stvari. starih oseb, ki jim je mar za nas pa tudi ne odrivat. ne splača se obupat=)

[zverca87]

1. sem pojedla nekaj podganjega strupa, zaužila nekaj babičinih tablet in šla do našega mostu nad reko Sočo - hotela sem se vreči v korita.. Nekaj časa sem stala nad koriti nakar me je vse minilo, umirila sem se. In veste zakaj??? Tiste babičine tablete so bile pomirjevalo! In so me pomirile, kar me je rešilo! Prava sreča v nesreči:) 

[DeeDee]

moja leva roka je tako sijajno porezana  od majhnih brazgotinic do veliiike grde ... ki je nastala v afektu pred fantovimi očmi ... potem me je bilo sram, predvsem pred dohtarco na urgenci, ki je spraševala mojega fanta, če se me boji.
nekje v meni je vedno tiha želja, da zaspim in se nikoli ne zbudim več. vedno, odkar pomnim. in ko pomislim na to, mi gre na jok, v meni se prebudi taka močna žalost, trga mi srce. že tale napisan stavek je preveč 
lani me je stresla elektrika, "zašvasala" sem se na neko kovinsko zadevo in nisem mogla spustit. verjetno bi umrla, če prijatelj ne bi skočil name in prekinil krogotok... takrat v tistem belem brnenju sem pomislila, da nočem umret, da me ne pustit da me ta štrom ubije. kljub temu, da to vem, še vedno redno molim Boga naj se me usmili in pusti da zaspim. naj mi odpove srce, ker ga itak tako boli, da ne zmore več.

[zverca87]

Zdaj imam cca. 5 let mir. Ampak do mojega 20.leta starosti sem se enih 6x poskušala ubiti. Bila sem tako zelo zelo depresivna! Večinoma sem si rezala roke (imam cele roke brazgotin).
Bila sem zaradi poskusov samomora večkrat hospitalizirana v psih. bolnišnici v Idriji.

Ironija je da je zdaj ravno obratno, nočem umreti, hočem živeti, živeti, živeti.

Življenje je DAR. Srečni smo lahko, da imamo ravno mi, ti, jaz in vi možnost da smo na tem svetu. Srečo imam, veliko srečo, da smo se v tem velikem, celo neskončnem vesolju ravno mi rodili v ta svet.

Ampak depresija, želje po smrti, to so težke stvari. Takrat ne vidimo upanja, pa naj se zgodi karkoli.. Ni druge poti kakor to premagat, čeprav je tako zelo težko, zdi se takrat nemogoče.. Ampak še vsaka depresija, pa naj je tako huda, če vztrajamo, če uspemo preživeti, jo je nekega dne konec.

[666]

Stara sem 15 let. Letos bom 16. Imam ocima in maceho. Oba sta bila vedno nesramna do mene. On je bil celo nasilen. Mojo mamo je pred mano davo. Moja maceha pa ne spostuje ateja in ga ma za financnega cucka. Pri mami je isto. Ocim jo samo izkorisca. Meni je izredno hudo zaradi locitve starsev ceprav se je zgodila ko sem bila jaz stara tri oz stiri. Odnos med maceho in ocimom pa je vse se samo poslabsal. Starsa ne receta nic ker se ne zelita preprirat ali celo se enkrat locit saj imata oba otroke z novima parterjema. Zdi se mi kot da me nena doben razume. Sem odlicnjakinja pa se maceha in ocim iz mene norcujeta itd. Res zelim umreti in vem tudi pa da je to narobe. Prosim pomagajte mi!!!!!!! Kmalu se sola zacne in se bojim pa da mi bo zaradi vseh mojih tezav padel solski uspeh. Vse je narobe in to samo zato ker sem povedla da sem ze dobrih deset let priblizno nesrecna. Zahvaljujem se vam za vasa mnenja

[carmel]

Pozdravljena in dobrodošla! 

Res nimaš zavidljive situacije doma in vse pohvale da se uspeš tako dobro držat kot se! Tudi če se ti mogoče ne zdi, si močna, da v tem preživiš... Nismo dolžni reševati svojih staršev in njihovih problemov, čeprav te vpletajo. Moraš poskrbeti sama zase! (oziroma bi lahko vsaj malo starši zate  ) Ker si ti pomembna in ker si super in ker boš to uspela prebrodit. Imaš koga s komer se lahko pogovarjaš, mu zaupaš? Kakšen hobi, kaj kar rada počneš? Kakšno domačo žival?

Sploh ne vem kaj bi ti rekla. V teh letih bi se res "morala" ukvarjat z drugimi problemi  Ampak verjemi, ko se boš lahko enkrat izvila iz tega, iz vseh teh zmešanih družinskih odnosov, bo življenje res lepše in lažje! In za to se splača borit!

Drži se. Napiši še kaj o sebi oziroma o tem kaj se ti podi po glavi... Mi smo tu in s tabo 
carmel

[Ribica]

Draga 666

Takoj, ko se bo pričela šola, poišči šolsko psihologinjo ali socialno predagoginjo - kar pač imete. In ji zaupaj svoje težave. Lahko te bo usmerila naprej po pomoč. Definitivno potrebuješ neko podporo in svetovanje, ker je v tvojih letih res zelo težko živeti, če nima podpore doma. Obstaja tudi Center za otroke, mladostnike in starše (zdi se mi, da si iz Maribora - po načinu pisanja), tudi tja se lahko obrneš po pomoč. Saj vaših razmer ne bodo spremenili, bodo pa te okrepili s strategijami, kako preživeti v tem okolju, te naučili, kako si lahko sama pomagaš.
In bodi še naprej uspešna v šoli, nikar ne popusti. Res so težki časi danes, a brez izobrazbe je še težje.

Drži se, drago dekle. Vse se preživi, tudi teh nekaj let bo minilo in lahko boš šla na svoje, proč od oseb, ki te ponižujejo.

Vse, vse dobro in poišči pomoč.

Ribica

[roky]

jaz te pa poooopolnoma razumem