Kako si priznati=

[Sara]

 Pozdravljeni!

  Sem v zelo nezavidljivem položaju. Že dolgo časa me muči nezbranost, pomanjakanje volje, brez energije. Vsak dan pozabljivost, razstresenost, ... Ja koliko sem do sedaj prebrala in o tem s kom spregovorila, so mi dali vedeti da se me je lotila depresija v močni obliki. Povrhu sem ostala še brez službe kar mi je spodkopalo le še večje brezno. ....

 Seveda me moti vsako sprašavenje domačih, znancev,.. kako sem, kaj delam, kje delam. Nisem tako močna da bi o tem govorila.Pri moji starosti, bi že naj imela redno službo,.. Ok družino imam, dom urejemo, a počasi. Če pogledam tako, nisem na enem področju tako močna, da bni lahko bila nanj ponosna. Otroci me razveseljujejo a hkrati  včasih hitro imam vsega dovolj. Ja, naročena sem pri psihiatru. Komaj čakam! A kako naj zdržim do takrat.

 Lotim se nekaj delat, a kar ne morem skončat. Me vmes nekaj zmoti ali pa površno opravim stvari. Skušam to premagat a mi ne uspeva najbolje.

  Zdravila- zaenkrat še nimam nič. Po potrebi a čimmanjkrat mi je dala osebna zdravnica Helex.

   Dnevi so tako težki,......

[Arwen]

Pozdravljena, Sara

Ja, naročena sem pri psihiatru. Komaj čakam!

in kdaj ga imaš?

[Sara]

 Uf šele čez 14 dni.

 Ni ma za družbo, ne dvigujem telefona,..

[Arwen]

potem se pa mogoče malce na forumu razpiši? da skupaj prebijemo ta čas do terapije; saj veš, v skupini je le moč 

[taja1]

Sem kar malo jezna, ko nekdo tako malo ceni življenje samo...imaš dom, družino, otroke, družbo... srečnješa si kot večina ljudi na svetu... ampak ne- zavedajmo se samo slabih stvari...Spremeni perspektivo, poglej, kaj imaš, namesto tega, česar nimaš. V principu si lahko zadovoljna  s svojim življenjem in ponosna nase, da si si priborila vse te stvari...

Kar ti manjka je stik s sabo, razumevanje, kako zelo posebna si sama zase, ne za druge, ki želijo videt česa nimaš, namesto, da bi te spoštovali tako kot si...

[Janja]

Sem kar malo jezna, ko nekdo tako malo ceni življenje samo...imaš dom, družino, otroke, družbo... srečnješa si kot večina ljudi na svetu... ampak ne- zavedajmo se samo slabih stvari...Spremeni perspektivo, poglej, kaj imaš, namesto tega, česar nimaš. V principu si lahko zadovoljna  s svojim življenjem in ponosna nase, da si si priborila vse te stvari...

Taja, če je človek v depresiji, tega enostavno ne zmore. In očitno je Sara v depresiji, zato je potrebno najprej depresijo pozdraviti, šele potem pa bo Sara lahko delala tudi na boljši samopodobi in drugi percepciji.

Sara!
Te razumem in vem, da bo enkrat bolje.   Ko pa boš bolje, pa ti priporočam, da nekaj narediš tudi na tvoji samopodobi.

[taja1]

No, to je samo tvoje mnenje, da tega ne zmore, pa tud njeno trenutno, je pa sam eno od možnih...in prav je, da ve, da je samo eno od možnih...

[Janja]

Ne, to ni samo moje mnenje, pišem iz izkušenj. Nikoli namreč ne pišem o stvareh, ki jih ne poznam. In tudi nisem trdila, da se ne zmore, rekla sem samo, da je potreben čas. Vsak posameznik namreč dela ravno takšne korake, ki so primerni za njegov razvoj.

Sem pa vesela za vse tiste, ki zmorejo tudi hitreje.

[taja1]

Ok, tvoje izkušnje, tvoj pogled, drugačne izkušnje, drugačen pogled... stvari, ki jih poznaš pri sebi, ne pa tud pri drugih in na splošno, k tega ni (oz. nikomur ne koristi), 100 ljudi, 100 poti...

[Janja]

Taja!

Ne to niso moje lastne izkušnje, ampak izkušnje meni ljube osebe, moje mami. Sedaj pa razlaga: mami je samozavestna in zelo pozitivna oseba in zelo rada živi in se zaveda svojih kvalitet. Ko je bila v hudi depresiji, je bila vse prej kot to, kar sem prej napisala. Ni bila samozavestna, vse je videla črno, ni želela živeti in ni se zavedala svojih kvalitet. Potrebno je bilo zdravljenje, da je spet dobila vse te občutke nazaj.

Taja, pa še nekaj: sem razmišljala tako kot sedaj razmišljaš ti. Mami sem vzpodbujala in ji hotela pokazati njene kvalitete, vendar verjemi mi, ni šlo, ker je pač šlo za gledanje skozi "očala" depresivnega človeka. In depresija je bolezen in ne nekaj kar boš odpravil z drugačnim razmišljanjem. Seveda je pa potem res potrebno delo na sebi, vendar šele potem, ko lahko začneš bolj normalno funkcionirati.

Sicer pa lahko kar nekaj uporabnikov tukaj gor napiše podobno kot jaz, tega si namreč nisem jaz izmislila. Vse te stvari so namreč še kako značilne tudi za depresijo. In jaz sem izhajala iz tega, kar je napisala Sara, da je namreč v depresiji. Vsekakor pa bo morala Sara, če je, ali če ni v depresiji, nekaj narediti na svoji samopodobi.

[trzinka]

Popolnoma se strinjam z Janjo, tudi sama imam take izkušnje.

[Arwen]

Sem kar malo jezna, ko nekdo tako malo ceni življenje samo...imaš dom, družino, otroke, družbo... srečnješa si kot večina ljudi na svetu... ampak ne- zavedajmo se samo slabih stvari...Spremeni perspektivo, poglej, kaj imaš, namesto tega, česar nimaš. V principu si lahko zadovoljna  s svojim življenjem in ponosna nase, da si si priborila vse te stvari...

Kar ti manjka je stik s sabo, razumevanje, kako zelo posebna si sama zase, ne za druge, ki želijo videt česa nimaš, namesto, da bi te spoštovali tako kot si...

ko bi men takrat, ko sem bila v najslabši možni koži, to nekdo podrobil  .. uf... je Janja kar prav napisala 

Sara, kako si kaj? 

[taja1]

Zelo zanimivo je, ko ljudje vidijo le črno in belo, stvari vmes pa ne... še bolj zanimivo je, ko ljudje potrebujejo o neki stvari svoje mnenje in so prepričani, da drugi ne morejo mislit al pa iz izkušenj doživet drugače. Moja izkušnja je namreč drugačna, pa lahko zase tud rečem, da sm bila precej depresivna svoje čase.

Moje mnenje je namreč samo eno od možnih mnenj, eno od možnih izkušenj, ki jih delim z vami (ali pa ne), tako sem tudi napisala svoj post, medtem ko nekateri drugi TRDIJO (trdite), da to tako je in pika (tako je za vas), nefleksibilnost v mišljenju je zelo pogosto tudi eden izmed razlogov tičanja v "depresivnem položaju", ker kaj pa je zdravljenje? Dojemanje, spreminjanje prepričanj, perspektiv na življenje (sej psihiater ne čara baje, ampak postopoma pomaga prit do drugačnih pogledov...), ampak ok, če vi mislite, da Sara tega ne zmore, pol pač ne zmore (baje)  (Sara jaz verjamem vate) 

Aja pa to je tud moj zadnji post na temo prepričevanja ostalih o možnosti drugačnega pogleda na to temo (baje, da imajo ljudje lahko pravico do drugačnih mnenj- dekomracija in te zadeve  )

[Janja]

Taja!

Taja, pa še nekaj: sem razmišljala tako kot sedaj razmišljaš ti. Mami sem vzpodbujala in ji hotela pokazati njene kvalitete, vendar verjemi mi, ni šlo, ker je pač šlo za gledanje skozi "očala" depresivnega človeka. In depresija je bolezen in ne nekaj kar boš odpravil z drugačnim razmišljanjem. Seveda je pa potem res potrebno delo na sebi, vendar šele potem, ko lahko začneš bolj normalno funkcionirati.

Prosim, preberi si to še enkrat.

Jaz načeloma nimam problema s sprejemanjem drugačnih mnenj, le če se mi določeno mnenje zdi škodljivo in tvoje se mi je namrač zdelo. Zakaj? Zato, ker sva z mami prakticirali tisto, kar ti propagiraš. V pol leta se na tak način ni nič izboljšalo, kvečjemu poslabšalo. Podrobnosti ne bi pisala, ker to nikomur ne bi koristilo. V tem času sva izgubljali čas in je bila hospitalizacija potem tudi daljša. Psihiater je bil mnenja, da bi morali prej ukrepati. Zato sem napisala to, kar sem napisala. To pa sem napisala tudi zato, ker jaz s psihiatrom in ostalim osebjem kot podporna oseba zelo dobro sodelujem in se tudi izobražujem na tem področju in po mojem "skromnem" prepričanju kar nekaj vem in vem, kako je potrebno odreagirati v določenih situacijah. Ne bi rada pisala v superlativih o sebi, vendar zdravniško osebje je namreč mnenja, da so tako dobra sodelovanja, kot jih imamo mi, izjemno redka.

O tem sem želela pisati, ker se mi zdi, da je vse preveč posloševanja kar se depresije tiče, in da se prepogosto dogaja, da preveč čakamo preden zares ukrepamo in s tem si kvečjemu škodimo kot koristimo. Tega preprčanja so tudi mnogi strokovnjaki s tega področja.

Mislim pa, da je iz vsega razvidno tudi to, da Trzinka, Arwen in tudi jaz v Saro verjamemo, le mnenja smo, da bi morala biti ti z njo malo bolj empatična. To je pa tudi vse.
Sicer pa je to Sarina tema in prav je, da še ona kaj pove. Sara, oglasi se kaj!

P.S. Sara, prosim ne prestraši se mojega pisanja, saj s tabo niti slučajno ne bo tako, samo napisati sem morala, da bi podkrepila tisto, o čemer sem pisala.

[taja1]

Ok res zadnjič, ker tole mi ni všeč, prvič prepričevanje, drugič pa tole je zdej off topic, kar midve delava in ni čist fer do Sare.

Taja!

Taja, pa še nekaj: sem razmišljala tako kot sedaj razmišljaš ti. Mami sem vzpodbujala in ji hotela pokazati njene kvalitete, vendar verjemi mi, ni šlo, ker je pač šlo za gledanje skozi "očala" depresivnega človeka. In depresija je bolezen in ne nekaj kar boš odpravil z drugačnim razmišljanjem. Seveda je pa potem res potrebno delo na sebi, vendar šele potem, ko lahko začneš bolj normalno funkcionirati.

Prosim, preberi si to še enkrat.

Tuki si kontriraš: šlo je za gledanje skozi "očala" depresivne osebe in ja zato morala "odvreči očala", se prav pogled na stvari, ki ji ni omogočal napredka, ampak nazadovanje, o čemer tudi sama govorim.


Prebrala sem si dobro o tem , kar si napisala in ni šlo za dopuščanje, da je moje mnenje enakovredno tvojemu, ampak da je napačno (kar se mi res zdi en velik nesmisel, kako ti veš, da je moje mnenje napačno in kaj je sploh pravilno, po mojem mnenju ni nekaj prav ali narobe, je samo več možnosti in več poti "ozdravitve če tako hočeš").

Svojega mnenja ne propagiram, ga izražam, kot ga izražaš ti ali pa kdorkoli drug, ker od tega nimam kaj iztržit...

Škodljivo mnenje praviš- še en nesmisel več, kako je mnenje lahko škodljivo, vsak je odgovoren zase, vsak ravna tako kot hoče, se odloči, mnenje lahko upošteva, nima odnosa do njega, ga mirno ignorira ali pa naredi z njim, kar pač želi, v tem smislu mnenje ne more bit škodljivo, če se pa ravnaš po njem, ker presodiš, da je zate ok, pa se izkaže, da ti ne pomaga, si pač pomagaš s kakim drugim...

O tem sem želela pisati, ker se mi zdi, da je vse preveč posloševanja kar se depresije tiče, in da se prepogosto dogaja, da preveč čakamo preden zares ukrepamo in s tem si kvečjemu škodimo kot koristimo. Tega preprčanja so tudi mnogi strokovnjaki s tega področja.

Ja, se strinjam, preveč je posploševanja glede depresije in tudi to je posplošeno prepogosto, da si v nekem stanju, iz katerega se nič ne da narest, dokler ti ne bo psihiater pomagal, strinjam se, da nekateri potrebujejo strokovno pomoč, podporo, nekateri hospitalizacijo, vendar je še mnogo ljudi, ki tega ne potrebuje, pa kar čakajo, da jih bo nekdo rešil... tud to je zlo zavajajoča posplošitev, kakšen je povprečni depresivni človek (kaj zmore in ne zmore, ko je pa vsak človek poseben in zgodba zase).

Mislim pa, da je iz vsega razvidno tudi to, da Trzinka, Arwen in tudi jaz v Saro verjamemo, le mnenja smo, da bi morala biti ti z njo malo bolj empatična. To je pa tudi vse.
Sicer pa je to Sarina tema in prav je, da še ona kaj pove. Sara, oglasi se kaj!

P.S. Sara, prosim ne prestraši se mojega pisanja, saj s tabo niti slučajno ne bo tako, samo napisati sem morala, da bi podkrepila tisto, o čemer sem pisala.

Kaj bi jaz morala, je izključno moja odločitev...

In dejmo pustit, da končno Sara kaj napiše, ker tako ali tako nima smisla tukaj razglabljat na ta način, ker je za debato prvo kot prvo potrebna odprtost do stvari...

Aja to je pa res to...

[trzinka]

Imam občutek, da nekateri niso doživeli prave, globoke depresije. Ne vedo, kakšna je anksioznost in panični napadi. Mislijo, da so doživeli depresijo, pa je resnica daleč od tega.
Meni npr. ni jasna bipolarna motnja ali shizofrenija, ne razumem teh bolezni in ne vem kako se ljudje počutijo v takšni koži.
Zame je bil šok, ko sem bila v globoki depresiji, popolnoma nemočna, brez volje do vsake stvari, pa vedno sem bila vesela, družabna, optimistična, polna volje in energije. Družina in otroka mi pomenita vse na svetu, takrat jih še opazila nisem, nisem bila sposobna.
Želja po življenju mi je dala moči, da se spravim k zdravniku in poiščem pomoč. Vsak drugače doživlja bolezen in ni potrebno nekomu soliti pameti, samo zaradi tega, ker ima drugačno predstavo o težavah, družini, bolezni, življenju. Takrat človek potrebuje veliko , veliko razumevanja in vzpodbudne besede.

[Janja]

Tokrat zadnjič, potem prepustimo temo Sari!

Trzinka! Vidim, da veš o čem govorim.

Taja! Če bi ti poznala mojo zgodbo v celoti, verjemi, da bi se strinjala z mano. In obratno seveda. Če bi jaz poznala celo tvojo zgodbo, bi se tudi po vsej verjetnosti strinjala s tabo.

Sara, sedaj pa je tema tvoja, pa oprosti, ker smo smetile po tvoji temi.

[trzinka]

Sara, kako si? Še malo pa boš imela psihiatra.
 Boš videla, da se boš po razgovoru bolje počutila. Probaj iti ob vsaki možni priliki na kakšen sprehod ali telovadbo. Vem, da nimaš volje in da je težko, ampak verjemi, da ti bo potem malenkost lažje. Se moraš prisiliti, da to narediš zase . Večkrat boš šla ven, najbolje kam v naravo, bolje bo.
Potrudi se, držim pesti

[Sara]

Ojla, punce!

 Vidim, da se je sprožila burna debata. Fajn, sem vesela. Namen je da se pridobi čimveč izkušenj, vsak pa še vedno reagira na svoj način. Dokler res ne prideš do točke, ko si sposoben kaj več. Ko zmoreš nardit premik. A zase vem ,da sem padla v situacijo, ko nisem mogla nič. Tolaženje v smislu, saj bo, vse se bo porihtal,.. daj bodi aktivna. Nisem mogla in pika. Jokala sem pol dneva ob misli na izgubljeno službo. Samo misel me je preletela sem bila solzna.

 Zaupati ne moreš vsakemu take stvari. So ljudje čudno odreagirali. Enim je vseeno, mislijo da paničariš, da si mila jera,... IMAŠ PROBLEM.  Celo najbljižji te pikajo na točko, kjer si zelo krhek,.. in zato se umakneš. Jaz sem se umaknala. Nisem nikogar takih zravn spustila. Se pobiram a gre zelo počasi.

Ne vem včasih je čudno a isti film lahko gleda več oseb, pa bo vsakemu drugače všeč. Enim bo super za druge zanič.

 Meni pomaga malo čas, malo mir, malo druženja v skupini, morda mi primejo tudi zdravila. Ne vem. Rada imam takoj rezultat, tu je moja šibkost. (trenutno jem milko za boljšo voljo  )

  Vsem hvala za vsako mnenje.

 A ja moj psihiater, me je razjezil, ker je rekel da je moje stanje razumno glede na situaciji v kateri sem. A jaz vem, da je za tem vzrok, ki me je do tu pripeljal, to me muči!!!

[trzinka]

 
 A ja moj psihiater, me je razjezil, ker je rekel da je moje stanje razumno glede na situaciji v kateri sem. A jaz vem, da je za tem vzrok, ki me je do tu pripeljal, to me muči!!!



[/quote]

Saj psihiater je imel v bistvu prav. Kaj te je pa pripeljalo do tega, vzrok, občutke, misli, reakcije... pa lahko premlevaš s psihoterapevtom.