Tak. To je moja tema, lahko pa tudi drugi napišete vašo zgodbo, torej vsak svojo, kako je, kaj ima, kaj jemlje ali ne jemlje ali je jemal itd.
Nekje me je Koklja vprašala, katera zdravila sem jemala in koliko, kronološko in evo kilometrski traktat z vsemi pojasnili še za druge, ker zakaj bi jaz morala tiho bit, če pa to vse lahko povem še enkrat, vmes še ena zgodba iz mojega življenja o drugih veliko huje trpečih od nas.
Kot otrok sem imela 2 x rano dvanajstnika, travmatsko doživetje hude bolečine, pa bolnice, dajali so pa mi tudi
Eglonyl, AP. Že takrat so očitno vplivali na to, da se moja osebnost ni mogla normalno razvijati, saj antipsihotik ni primeren za mlado osebnost. Včekrat sem trpela prikrajšanja , ker so drugi nekaj smeli, jaz pa ne in sreča sama, da nisem nikoli velikega apetita.
Že od nekdaj sem zelo težko prenašala spremembe letnih časov, posebno prehod na jesen in prehod na pomlad, takrat me je mučila žalost, pa drugi mučni občutki tesnobnosti.
Pri še ne dopolnjenih 15 letih sem za poskus samomora pojedla 45 tablet
apaurina, pristala na pedopsihiatrične oddelku, tam dobila :
2 tedna Prazine-ja in Taxilana - močna antipsihotika, v poduk vsem, kot je takrat povedal dr. Turčin, da ne bo nihče več česa takega naredil in ko sem ležala nemočno v popolnem zavedanju vsa otečena, je rekel, da nas on že ne bo lovil s policijo po MB, da mi pa njemu že ne bomo sramote delali in da je on tam zato, da pazi na nas in da če nas starši niso mogli obvladat zaradi bežanja od doma (nism nikoli), zaradi jedenja tablet, zaradi pubertetne maščevalnosti in upiranja, da nas bo on obvladal. In da če me najdejo, da ne jem tablet, da bom dobivala večkrat dnevno injekcije v rit. Zato sem morala jest. Tako grdo je delal z mladimi. Nisem imela shizofrenije in kljub temu to dobila, zato da je lahko pred vsemi opravičil svoje dejanje, saj sem samo ležala v telesnih bolečinah in ni bilo razlike, če me je zvezal ali če me je prisilil na te tablete, pa je sicer bil vedno prijazen, a je na takšen način pred drugimi vsemi ljudmi izpadel navidezno humana oseba, ker me pač ni zvezal, a me je vseeno prisilil ležati, zato ker se mu je zdelo, da bi mu sicer kam pobegnila - pa prisežem, da sme bila zelo mirna in ubogljiva takrat.
Nato sem se nato ful bala vsakih tablet, praktično jih je dr Turčin za vse mladostnike uporabil namesto PRIVEZANJA Z VRVMI, kot sem sama kasneje skupaj s sodelavci pri delu z rakavimi bolniki, kričečimi, shiranimi, polnimi gnoja, morala z usnjenimi pasovi privezovati te uboge bolnike, ki so tako kričali od bolečin, ko jim morfij ni več prijel, se metali dol s postelje ali lezli skozi okno, da bi skočili ven na glavo in se rešili mukm enemu je to tudi uspelo in zato so okna dobila rešetke.
Takrat pred 15 leti še namreč ni bilo bolj učinkovitih zdravil proti bolečini, ampak se jih je po tistem, KO MORFIJ NI VEČ PRIJEL in so začeli noreti, kričati, obvladovalo z izrednimi dozami
sedativov, po katerih pa so zavijali oči, obnemogli, premagani in ko se jim je telo navadilo na sedative, so kazali z roko prečno preko vratu, naj jih odrešimo s smrtjo in sklepali roke v molitev med hranjenjem in obračanjem, vmes ko so jim gnilobni rakavi abscesi gledali iz oči, ki je nenormalno nabreknilo in postalo veliko kot jajce, jezik pa se jim od žeje lepil na ustnice, čeprav smo jih skoz hranili, napajali po cevki, močili ustnice itd. In take ljudi, na smrt bolne, smo morali vezati tudi preko pasu. KER JE BILA PREJ NAŠA DRŽAVA, NAŠA ZAVAROVALNICA TAKO GNILA IN KAR SE MENE TIČE, NAJ TI LJUDJE, KI SO TAKRAT IMELI KOMANDO, PRIDEJO V PEKEL, SAJ JE BILO VSE ODVISNO OD NJIH IN BOLJŠE DELUJOČA ZDRAVILA PROTI TRPLJENJU SO OBSTAJALA, VENDAR NISO POSKRBELI ZA UVAŽANJE, ČEPRAV SMO BLI MED REPUBLIKAMI BIVŠE JUGE MED NAJBOLJ RAZVITIMI, A VENDAR NI NIHČE NAREDIL NIČ, MI, DELAVCI, PA SMO NEMOČNO DELALI S TAKO TRPEČIMI.
Kaj hočem povedat? Da ni bilo nobene, prav nobene indikacije zame, da se me priveže s pomočjo kemije na posteljo. In vendar je to dr. Turčin naredil. In meni je kljub velikanski dozi, ki se uporablja samo za bolne nasilne zapornike, saj sem samo ležala, skoraj nisem mogla govoriti, samomor še vedno po glavi hodil.
Toliko o učinkovitosti in toliko o humanosti na pedopsihiatrične oddelku v bolnišnici Maribor leta 1991. DAJALI SO NAM SMRDLJIVE TERMOMETRE IN KO SEM EDINA REKLA, DA PROSIM, DA SE JIH NAMOČI V ALKOHOL IN MI JE ONA ZABRUSILA IN ME DALA ZAPISATI, DA SEM DANES JEZIKALA, SEM JI ODGOVORILA, DA SMO SE UČILI NA SREDNJI ZDRAVSTVENI ŠOLI, DA IMA VSAK PACIENT V BOLNIŠNICI PRAVICO DO ČISTIH PRIPOMOČKOV IN DA JE TO NJENA SLUŽBA. Šele nato sem imela mir.
Potem pa mi je po 2 tednih visokih doz tega dvojega
dr. Bezgetova močno zmanjšala to dvoje, imela sem torej vsega skupaj v svojem življenju v celoti samo 3 mesece Prazine ali Taxilan ampak v mali dozi (eno ali drugo, ne vem katero), tako da sem bila čisto normalna glede gibanja, ampak mrtvo prazna in hladna in brezčutna, ničesar nism čutila.
Nato pa je rekla, da mi to ni potrebno, da ni indikacije. Nisem imela psihoze.
Spomnim se, da
sem po prenehanju obeh antipsihotikov imela napade močnega potenja, srh v želodcu, hudo telesno vznemirjenost, čeprav ni bil anksiolitik, ampak antipsihotik (KI JIH TUKAJ JEMLJETE LJUDJE ČIST PO NEUMNOSTI, ČEPRAV NIMATE PRIVIDOV) in da sem čutila veliko veselja, saj sem še bila otrok in sem velikokrat iz živčne sreče stekla po dvorišu ali ulici in kričala kot Tarzan, tako presenečena nad vsem doživljanjem, ki ga prej ni bilo na AP, saj sem na AP bila kot rastlina, tiha, vodljiva, kimajoča, BUTASTA ŠE BOLJ KOT SEM BLA SICER. Hkrati pa sem brez vsakih tablet začela postajati močno anksiozna, saj
se moja osebnost zaradi takih manipulacij IN VPLIVANJ NA NJEN NORMALNI TOK IN RAZVOJ NI MOGLA PRAVILNO RAZVIJATI TAKO KOT SE RAZVIJAJO DRUGI MLADOSTNIKI in sem čutila, da sme drugačna in da so mi zdravniki samo škodovali z AP proti tesnobi.... Začela me je pri 16 letih mučit huda trema, občutki ničvrednosti, nesrečno sem se zatrapala na smrt in na življenje, pa mi je dr. Bezgetova takrat pri 16 letih predpisala
Mellerete. Ta AP je za otroke in se predpisuje pri nemirnosti. Bila je zelo majhna doza in ni vplival na telo, po njem sem sicer imela vedno zamašen nos in čuden pritisk v glavi, ampak duševno je bilo sprejemljivo, včasih skorja malo blaženo po njem, jemalo sem ga leto dni.
Potem sem prenehala z obiski pri psihiatrinji in
pri 18 letih zapadla v prestrašenost,
slabo leto sem nato na svojo roko jemala apaurin, s katerim sem si tešila to, od tega kakšne 3 mesece tudi anksiolitik
Tranex (clorazepate) in
še en anksiolitik, ki pa se ga ne spomnim.
Bila sem pač mlada in neumna in nihče mi ni povedal, da se lahko telo navadi, k psihiatrinji pa nisem več hotela, čeprav sem jo imela rada, ker sem pač bila ponosna, da se sedaj lahko sama odločam, ali bom hodila ali ne.
Ne morem se spomniti, kaj sem še jemala, ampak nekajkrat sem samo zaradi užitka vzela pol pesti vseh treh, najraje sem imela Tranex in tisto drugo, česar se ne spomnim.
Po apaurinu pa sem imela boleče noge in roke, bila sem vsa težka in bi samo spala in zato to ni zame dober anksiolitik, saj sm bila skoraj 3 dni vsa zatečena po njem.
Te tablete sem si kupovala takrat v
Mladinskem centru MB, ki danes tam ne obstaja več in tam v eni gostilni, kjer so se zbirali drogeraši in metalci, ki sem se jih bala, jaz sem si tja šla samo kupit moje tablete, vprašala sem, bla sem mirna in sama in plaha, nihče me ni poznal, jaz nikogar in sem takoj dobila. Oni so to seveda dobili od svojih mam, ki so jim jemali ) Ena škatlica tablet 5 ali 10 eu recimo, za dijaka je to blo kar nekaj. Nikoli pa nisem tja hodila po travo ali take stvari. Danes ne morem verjeti, da sem to počela. Hotela sem pač biti neodvisna in sem to skrivala vse skupaj.
Potem sem prenehala z vsemi tabletami pri 18. Ko sem začela delati, še ne pri 19 letih, sem bila brez vsega. Danes pri polni pameti izjavljam, da samo premladi ali nerazgledani ljudje lahko take neumnosti delajo, ne pa odrasli ljudje.
Tud če si anksiozen, to ne pomeni, da si tudi zabit, da boš šel vsak dan pojest tolko tablet. Ampak samo, če rabiš. Zato sem jezna, da zaradi takih eksperimentatorjev in drogerašev zdravniki pazijo pri predpisovanju anksiolitikov, saj so vendar zelo učinkoviti in takojšnja pomoč in meni glede na leta ni bilo za zameriti, posebno zato, ker svoje stiske nisem mogla z nikomer deliti. In niso vse tablete take, da bi si moral dozo večati. Tako nevaren je po moji izkušnji
Xanax oz. Helex, , ki bi ga zaradi stisk, ki jih povzroča in o katerih berem tudi od drugih porabnikov, po moje morali prepovedati, bilo bi nujno spraviti z liste zdravil za vedno in ukiniti in ga nehati izdelovati. Saj NE SLUŽI NIČEMUR, RAZEN VELIKEMU POVEČANJU HUDE STISKE IN NADALNJI POVEČANI PORABI. Tako da je
lexaurin še najbolj nenevaren, vendar je že 1'5 mg izredno močna doza in ga za razliko kot pri xanaxu in helexu zvečer ni treba povečevati, tud če ga ješ 2 leti.
Apaurin pa je že premočan ker traja učinek 3 dni in me je vse bolelo po njem.
Pri
20 letih sem ob preselitvi v drug kraj in v novi službi, večje mesto, jaz pa čisto sama, zapadla v neko čudno stanje, spakirala tam iz službe, ker nisem zmogla več, mučila me je stiska osame, po duši otrok, nisem imela nobenih prijatlejic in še nikoli fanta in rekla sem jim tam na PHP v Ljubljani na CMZ, da sem pač prišla zdaj malo živeti še k njim.
In dobila
Eglonyl za pomiritev v najnižji dozi, ker pa sem se bala učinka, je
dr. Žagar rekel, da ga pojejva skupaj, vsak svojega, ker je to za otroke in da bom zaupala, če ga bo tud on pojedel. In sem mu verjela, da torej to ni nevarno in sem mu rekla, da ne rabi on pojesti, ampak sem ga pojedla sama. Edino eno malo kapsulo Eglonyla in nič več.
Potem je prišla
dr. Nagyjeva in mi je napisala
1 mg Moditena, 2 x dnevno. Po njem nisem nič čutila, misli pa so bile veliko bolj zbrane, počasne in umirjene, nisem več skakala iz teme na temo. Vse je bilo v redu. Toda po tednu dni me je začelo dušiti v prsnem košu in začela sem prestajati nekakšno brezvoljnost, zaskrbljenost, ali me bojo vzeli v službo še sploh kam, zdaj ko imam status duševnega bolnika ali ne... Zaradi občutka tega dušenja oz. pritiska na prsni koš sem jih po tednu dni nehala jemati, oz. po 2 tednih, ne vem več točno. Bila pa sem takrat čisto mirna in jasnih misli. Nisem potrebovala več terapije, čeprav mi jo je dr. Nagyjeva še pisala, češ da preprečuje razvoj bolezni. Njena diagnoza zame je bila shizofreniformna psihoza, neuradna diagnoza dr. Žagarja zame pa nič od tega, pač pa osebnostna motenost. In ta njegova diagnoza mi je bila zdaj po več urnih tesith pri psihologu in psihiatru tudi uradno dokazana. Zanimivo da je to on vedel, čeprav nisem bila njegov pacient. Se pša je že takrat zavzemal za čim manj življenja na zdravilih, saj zmotijo potek razvoja neke osebnosti, ki je vendar unikatna in je na AP v megli in je njena pot zabrisana. Danes sem baje osebnostno motena, impulzivni tip borderline (ne pa nisem!), razvijam pa očtno bipolarno motnjo.
Pri 21 sem zbolela za panično motnjo in sindromom razdražljivega črevesja. Pekel , ki si ga je nemogoče predstavljati za zdravega. Večina ljudi tukaj je to dala skoz in razume, kaj je to sila, ki kola lomi. Pomagala sem si
z dnevnim 15 x tuširanjem, kisovimi obkladki na tilnik, rame in preko hrbta 2 x dnevno po 10 minut, nisem več hotela k zdravniku, čeprav v samem začetnem prvem napadu nisem jedla 8 dni in spila vsega skup le 1,5 litra vode, zgubila 8 kil in pred vsemi prikrila, kaj se mi je zgodilo. BILA SEM ŽE VEČ LET ČISTA IN TAKRAT NISEM JEMALA NOBENIH ANKSIOLITIKOV NITI AP NITI NIČESAR, TAKO DA
MI PANIČNE MOTNJE NI POVZROČILA ZASVOJENOST ALI ODTEGNITEV KAKŠNIH ANKSIOLITIKOV, kot to nekateri radi trdijo, da je sigurno Po moje je bla panična motnja posledica osamljenosti zaradi prekinitve druženja s "sotrpini" na
CMZ. Ker sem vse dni do poznega večera hodila po ulicah, nisem imela televizije in zvečer spat, samo služba in ulice in spat. To ni znak motenosti, pa menda ja nism bila sama kriva, če nisem imela fanta in prijateljc.
Nisem si upala v POLJE po pomoč, ker sem se bala, da se bo ponovila izkušnja izkušnja z
dr. Turčinom in da bo še mnogo huje - in da me bojo zgrabili in bom od sile umrla, da bom izgubila razum in da mi ne bojo nič pomagali s sedativi ali antipsihotiki, pač pa bom morda samo ležala nepremično v popolni nemoči, a znotraj pa čutila večni panični napad in da bom od strahu pristala izven telesa, vendar pri tem zaradi paraliziranja rok in nog z AP mogoče ne bom znala povedati nezaslišane muke in da bi od tega lahko celo umrla !
Takrat bi bila po moje potrebovala narkozo, nato pa , če to sploh gre, velikanska doza apaurina v žile, glede na težo ena vejih doz... to bi mi edino pomagalo. Panična motnja, ki sem jo pred vsemi skrivala,
je minila je sama od sebe v letu ali letu in pol, nato pa sem bila še kakšno leto na
splošno anksiozna brez panične motnje in dobro sem spala pri 24 letih pa je prenehala še ta splošna anksioznost in sem za zamenjavo dobila
močno potrtost, žalost, zaradi smrti v sorodstvu, hudo depresijo, a sem tud to sama prestala.
Tam nekje
pri 27 se je ta žalost zaradi prebolevanja smrti nehala. Zaradi spremembe službe in novega okolja in novega izziva pa sem postala znova malce bolj anksiozna, ampak ne hudo, nisem trpela, le tu in tam kdaj kak srhec po želodcu.
Občasno sem takrat vzela lexaurin. Nato sem pri 30 letih začela zaradi nespečnosti zaradi hudih stresov jemati lexaurin zvečer 1 tabletko. In mi je prijelo. Nič bila odvisna. Že prej nisem spala, če nisem vzela.
Ko nisem vzela, itak nism spala. Če sem vzela, sem spala.
Nato sem LETOS od psihiatra, kamor me je zaradi strašne živčne klepetavosti napotil zdravnik, dobila
Xanax oz Helex. Prve 3 tedne je bilo vse vredu. Po 3 tednih jemanja zvečer pa sem opazila, da se mi tresejo trebušne mišice, da me stiska srh v želodcu, da moj dih drhti in da se mi celo v grlu trese glas. Zgrožena sem to sama prestajala, trdno odločena, da saj nisem fuknjena, da bom zdaj večala dozo. In sem se jezila, da zakaj nisem raje dobila lexaurina.
Paničnost je nastajala vedno huje, pred spanjem sem se bala zaspati, če sem vzela samo
0,25 mg, saj se mi je telo že pripravljalo na panično motnjo, nemirno sem dihala in vse.
Tega pri lexaurinu ni bilo, lexaurin je resnično ugoden - ne povzroča evforije in hkrati ne povzroča paničnost, a helex pa vse to že vkratkem času Praktično sem zdrava - samo nespečna - šla na xanax - a iz njega izšla bolna. Takoj sem ukrepala, ko sem vidla, da 0'50 mg Xanaxa ne prime in da ga vzamem tud čez dan - to sem naredila manj kot 5 x, ker sem videla, da je samo slabše in da je
xanax oz helex zame živi strup in nato sem šla spontano takoj do psihiatra in prosila za pomoč v boju proti strupeneu ničvrednemu xanaxu, ki me hoče spravit na rob obupa in me je prignal do stalne paničnosti in da moram in morma za vsako ceno preprečiti pravi padec v panično motnjo : KO ENKRAT PADEŠ VANJO, JE STRAH VEDNO PRISOTEN.
Dobila sem Paroxat. Jemala sem ga 10 dni. Po njem sem bila šibkih nog, tresla sem se vsa, spala nisem popolnma nič, zaradi tega tremorja, razžirala so me depresivna občutja nemoči, nekakšne duševne ujetosti, mučnosti in tam nekje 5. sem začenjala čutiti stalno prisotno obupno željo, da bi si kaj naredila, se porezala, si škodila, se obesila, šla pod vlak itd.
Kaj hudiča pa je to?!
Saj nisem od 15.leta pomislila na kaj takega, a potem pa preostalih 5 dni na Paroxatu vsak dan, vsako uro sem na to mislila ! 
Mislim d ače bi ostala na Paroxatu, da bi šla takoj pod vlak, ne da bi kaj mislila in sem zato s tem "zdravilom" prenehala .
Ko sem že pri tem, sicer še danes mislim, da kdor hoče umreti, da bo tudi umrl in izbral primeren način...
STE VIDLI, KAJ NAREDI EN AD ? ČLOVEKA PRIPELJE DO SAMOMORA , KER JE ŽELJA PO SMRTI ZAČASNI STRANSKI UČINEK DELOVANJA TEGA ANTIDEPRESIVA IN ČEPRAV NISEM PRED JEMANJEM PAROXATA ŽE CELIH 17 LET POMISLILA NA SMRT !!! To željo sem si zadovoljevala s sanjarjenjem o tem, bila pa sem popolnoma prepričana, da bom umrla. Joj kak sem bla smešna. Šla sm pisat oporoko, kje me morajo pokopat, šla sem težiti na pogrebno podjetje, da bi jim rada vnaprej plačala svoj pogreb, ker nočem bit v grobu, ampak vržena v prvi smetnjak in take bolane fore
To sem vse takrat verjela ZARADI VPLIVA PAROXATA KOT STRANSKI UČINEK.
Nato sem prenehala z njim. In se vrnila na
malo lexaurina, malo xanaxa, saj je bil moj odnos do sebe popolnoma spremenjen, pokvarjen in uničen. In sem si rada malo škodila, vedoč da xanax škodi.
tak efekt pač dela neprimeren AD, nekomu pa isti AD pomaga . .. in budalo sem se znova spravila v paničnost in v strah zaradi jemanja Xanaxa kljub kontrolirani uporabi. In takrat sem dobila
Cipralex in ga jedla 4 mesece. Po njem pa vsi možni stranski učinki, huda slabost, šibkost brez apetita, brez sline, celi dan sem nekaj prdala, bila sem popolnoma frigidna, že res, da me ni nikoli pretirano srbela, razen če me je kdo pač zrajcal, pa nimam spolnega življenja, ampak da pa bi jaz morala zaradi Cipralexa nehati gledati trde luleke po netu, ker mi še celo to ni nič bilo zanimivo?! Odpade!
In vendar mi je Cipralex zelo lepo prijel, kar se tiče anksioznosti. Mi jo je popolnoma odpravil. Sem še nervozna,seveda, ampak sem pač taka oseba po naravi, vedno malo živčna, čeprav tudi čisto obvladana, imam svoja nihanja.
Ker sem prenehala z njim po 4 mesecih, sem zapadla v morbidno žalost in jok, potrtost me še vedno napada ob večerih. Bom se že nekak izvlekla. Trenutno mi ni lepo.
Vmes sem v farmacevtskem smetnjaku našla 3 škatlice Ansilana s pol leta pretečenim rokom uporabe, vendar sem se odločila, da mi to ni treba in ne bom tega jedla in jih bom zdaj vrgla v peč, ko začnemo kurit, ker ne maram tega. Sem se pozanimala in so dolgo delujoči tako kot Apaurin. Saj nisem tabletoman nekakšen.
Lexaurin pa imam doma in vzamem kdaj, nazadnje sem ga vzela 20. 9., v nedeljo ob 22.30, da sem se dobro naspala, zato da nisem na intervjuju za službo naslednji dan zaspana in kvasila kakšnih bedarij.
Zdaj pa nič nisem po tistem in nič mi ne manjka.
Naslednjič ga bom vzela 11.10. zvečer ob 21.30 za dober spanec, naslednje jutro imam eno srečanje, nato 14.10., ker imam naslednji dan dolgo pot, nato pa cel mesec nič.
Ko delam, ne rabim jemat lexaurina, ko pa imam naslednji dan kaj pomembnega, pa nikoline zaspim pred 5. uro in sem nato nesposobna vstat ob 6. uri in pač moram, da lahko funkcioniram.
Mogoče pa drži, da vsak ni za vse in da če se bojiš delat z ljudmi, da pač raje delaj kaj drugega in boš imel vse probleme, zaplete rešene in ne bo več stisk! Jaz se ne bom več silila tja, kjer bi imela veliko nekakovostnih let, le zakaj bi morala zapraviti gore denarja za razščiščevanja za končno osebno zmago, ko pa bi vendarle zgubil veliko aktivnih let, glede na to, da se vse življenje s tem borim, da mi je nelagodno, ma kaj, zaprla se bom in imela svoj notranji mir. Ne bom več silila v malenkost bolje plačano delovno mesto, zato da bi si dokazala, kako se znam premagovat, zakaj pa bi se mučila ali živela na AD, na AD bom šla samo v primeru panične motnje, ampak te ne pričakujem več.
