Kako ven?????

[Mathea]

Pozdravljeni vsi skupaj.Sem nova tule in rabim nasvet.
Od decembra lani sem na parogenu , pa je bilo do nekek 14 dni nazaj vse ok, oz, se je zadeva zelooo izboljšala, potem me je pa nenadoma zopet nekaj popadlo in sem spet padla.Spet sem prestrašena, v strahu, v krču, kod da jaz nisem jaz, kot da sem nekdo drug.V glavi mi pleše milijon misli seveda nobena pozitivna , občutek imam kot da tonen v sebe v nekaj drugega.V predelu glave me tišči, da razmišljat ne morem, samo panika me, ne morem normalno funkcionirat in ne znam se izvleči iz tega.
Nikoli nisem dobila neke diagnoze kaj mi je te tablete mi je predpisala moja osebna zdravnica, ker sem bila lani čist v podnu, tik pred živčnim zlomom.
Tudi sama nisem hotla verjeti da se men lahko kaj takega dogodi, pa vendar se je, žal.
Imam dva otroka, sem ločena in najbolj kar me boli je to, da ne morem normalno živeti, da ne morem biti normalna, da ne morem biti dobra mama, da ne čutim, da ne jokam, da je ni stvari ki bi me ganila.Vse kar od čustev pride ven je jeza, bes in negodovanje in nezadovoljstvo.
Tega imam dovolj.
Ima prijatelja ki je dober do mene in otrok, pa vendar se mi okoli njega porajajo dvomi in ne vem kaj naj.Ne vem niti tega ali kaj čutim do njega, ali ne, na živce mi gre, ker me spominja na mene kakršna sem nekoč davno bila.
Rabim nasvet in pomoč.

[Aslan]

Pozdravljena med nami Mathea.

Ko opazimo, da tako kot živimo ne gre več naprej moramo nekaj spremeniti.
Depresija je bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. Zdravila antidepresivi pomagajo izplavati iz najhujšega...povrnejo telesno moč in psihično stabilnost.
Na nas samih pa ostane da spreminjamo sebe, svoje poglede na življenje,
da iščemo v sebi smisel, voljo, želje, potrebe....Ker je to delo zahtevno in ni lahko
je fajn to početi skupaj z za to usposobljeno osebo: psihoterapevtom

Spoznavanje sebe ... nas vodi naprej po poti življenja... do sprememb, ki so nujne...
če želimo zaživeti v skladu z samim seboj.

Samo zdravila pa nikakor ne bodo naredila čudeža.
Predlagam ti nakup čisto nove, še sveže knjige DEPRESIJA ZA TELEBANE:
http://nebojse.caprae.net/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=558&Itemid=2
Spoznala boš več o bolezni in se zagotovo našla v knjigi...videla boš, da pot ven iz depresije obstaja.

Prijazen pozdravček,

[Mathea]

Aslan, hvala za link sem pogledala knjige sicer nisem niti nikjer še zasledila, niti sem jo naročila ali prebrala si jo pa bom.Čeprav nerada prebiram take zadeve ker me navadno potegnejo še globlje , potem sem pa sploh tam kjer ni muh.Utrujena sem od vsega tega, psihično in fizično.Najraje bi se ulegla in spala in čakala da mine, pa vem da samo od sebe ne bo.
Enkrat sem prebrala nekje , da je depresija samo beg pred resničnostjo in realnim življenjem in nikakršna bolezen.Če je temu res tako, zakaj se potem počutim tako bedno.Saj mi stvari nekak laufajo, sam ful energije mi jemljejo.
In ne maram tega , da sem tok občutljiva, da ful hitro zamerim in potem to premlevam in nosim v sebi ter ne zmorem potem normalno komunicirati z osebo kateri sem kaj zamerila.
Vsekakor sem čudna .
Aja pa imam terapevta z katerim se sicer ne dobivava ne vem kako redno, ker je zelo zaseden, in sedaj me je pustil v stanju ko ne znam naprej in nazaj on pa nima časa, oz. ima toliko drugih stvari da ne zmore.

[Aslan]

Enkrat sem prebrala nekje , da je depresija samo beg pred resničnostjo in realnim življenjem in nikakršna bolezen.

Toplo priporočam čimprej branje omenjene knjige.
Boš spremenila pogled na depresijo in boš bolj razumela ZAKAJ se počutiš tako kot se.
Uvidela boš da to je BOLEZEN.

Strah pred življenjem v neki obliki DA.
Torej delo ki ga predeluješ z psihoterapijo.
Vsako otroštvo, odraščanje pusti v nas tudi nezavedne sledi.
Mi mislimo da tako mora biti, da tako je, sčasoma pa lahko spoznamo da so to samo "vzorci" ki smo jih tako močno ponotranjili, da znamo delovati le po njih...in se zavemo da obstajajo drugačni načini mišljenja, vedenja, čustvovanja...ki se jih bomo mord aželeli priučiti...saj nas sedanji način soočenja z življenjem več kot očitno vodi navzdol.

Razvijamo občutek lastne vrednosti, samozavest, učimo se reči ne, učimo se imeti čas zase....
Učimo se razumeti svoje telesne občutke, prisluhniti sebi...

Veliko energije gre....vem..ker je prisotna morda tesnoba (ali zmorem, zakaj ne zmorem, rada bi zmogla)
In vse to se da ZDRAVIT-POZDRAVIT...

Poišči terapevta, ki ima čas za redna srečanja!!!
Naj bo psihoterapevt in ne samo psihiater...zate si mora vzeti uro časa...ZA POGOVOR, KI ZDRAVI!

[Mathea]

Aslan bom šla v knjižnico in prebrala, ter se poskušala izobraziti in naučiti, da to je bolezen in ne sam kr neki.
Vem da nam otroštvo pusti posledice, sem že šla čez to, pred leti, sama, brez zdravil, ampak potem so me zopet prevzeli občutki krivde in nesamozavesti, ter sem bila spet na tleh.Porazil me je bivši partner ki me je leta in leta psihično in fizično maltretiral.Danes razmišljam točno tako kot on.Obnašam se tako kot se je on do mene.Poniževalno, zasmehujoče, nabijam občutke manjvrednosti in krivde, se posmehujem in zasmehujem.Najhuje je ko se vsega tega zavedam, ko se vidim kako se obnašam do mojega prijatelja, po eni strani celo malo uživam v tem, po drugi pa sem jezna na sebe, ker vem kako je mene to bolelo, pa sedaj delam isto naprej, nekomu ki mi ni storil nič slabega.
Do otrok pa sem zelooo zaščitniška in boh ne daj da bi kdo kaj rekel čez njiju, sploh moj prijatelj, ker sem ga zaradi tega sposobna tudi pustiti, ker tega pa ne bom dovolila.Onadva sta bila moja rešilna bilka v mojem zakonu, in ker sebe nisem mogla zaščititi, poskušam saj njiju, pa vem da velikokrat v napačnem trenutku.
Nisem pa na njiju preložila nobene odgovornosti , samo hudo mi je ker sta mogla čez to, ker sta mogla biti priča, nasilju vseh vrst, ker ju jaz nisem bila sposobna zaščititi pred tem.Na csd ju so mi celo rekli da sem enako kriva kot bivši, ker ju nisem zaščitila pred tem, ker je konec koncev to itak moja dolžnost.
Samozavest, kaj je že to, mislim da tako nikol nisem vedela, ker že celo življenje nekdo hodi po meni in mi govori kako naj živim, ker jaz itak nimam pojma.Sedaj ga pa res nimam in ne znam naprej.

[Aslan]

Prav ti napačni (prevzeti po bivšem) vzorci te spravlajjo v težavo morda.
Ozavestiti, da to ni tvoje, je pridobljeno in se da odpraviti...
SPREMENIMO LAHKO LE SEBE...in to je dejansko res.

Motivacija naj ti bodo otroci, partner...
Delaj na sebi in se potrudi, da ne boš podobna osebi, ki te je pol lajfa maltretirala.
Itak terapevt obvezen...ker prav on ti pokaže druge zorne kote...pomaga ti videti, spregledati stvar z večih kotov...in vidiš da imaš MOŽNOST IZBIRE kako se vedeš...

Upam, da bo knjiga že v knjižnici saj je res popolnoma nova...
Je pa vredna branja...resnično...

[Tačka]

Porazil me je bivši partner ki me je leta in leta psihično in fizično maltretiral.Danes razmišljam točno tako kot on.Obnašam se tako kot se je on do mene.Poniževalno, zasmehujoče, nabijam občutke manjvrednosti in krivde, se posmehujem in zasmehujem.Najhuje je ko se vsega tega zavedam, ko se vidim kako se obnašam do mojega prijatelja, po eni strani celo malo uživam v tem, po drugi pa sem jezna na sebe, ker vem kako je mene to bolelo, pa sedaj delam isto naprej, nekomu ki mi ni storil nič slabega.

Prvič,..bodi srečna, da si se znebila partnerja. Končno     
In .. drugič.. pusti sedanjega partnerja, ker ga definitivno nimaš rada, on pa sam od sebe ne bo odšel ..
Tretjič ... nekaj te še vedno matra - strah pred nečim, jeza nad nekom , zaradi nečesa... boš morala več povedati 

Do otrok pa sem zelooo zaščitniška in boh ne daj da bi kdo kaj rekel čez njiju, sploh moj prijatelj, ker sem ga zaradi tega sposobna tudi pustiti, ker tega pa ne bom dovolila.Onadva sta bila moja rešilna bilka v mojem zakonu, in ker sebe nisem mogla zaščititi, poskušam saj njiju, pa vem da velikokrat v napačnem trenutku.

Ojoj, narobe , narobe... Seveda lahko tudi kritiziraš, samo pazi na ton svojega glasu, skušaj prijateljsko opozarjati na njune napake,..pogovarjajte se. Nikar ne misli, da delata vse prav.. Pazi pa, da ne bosta te tvoje "dobrote" izkoriščala otroka... otroci znajo biti zelooo nesramni do svojih staršev

Nisem pa na njiju preložila nobene odgovornosti , samo hudo mi je ker sta mogla čez to, ker sta mogla biti priča, nasilju vseh vrst, ker ju jaz nisem bila sposobna zaščititi pred tem.Na csd ju so mi celo rekli da sem enako kriva kot bivši, ker ju nisem zaščitila pred tem, ker je konec koncev to itak moja dolžnost.
Samozavest, kaj je že to, mislim da tako nikol nisem vedela, ker že celo življenje nekdo hodi po meni in mi govori kako naj živim, ker jaz itak nimam pojma.Sedaj ga pa res nimam in ne znam naprej.

Hudo je, ko slišim o tem nasilju, sploh če so mu priča otroške oči in ušesa..
Glej, verjetno si res delala napake, jih nisi poskušala zaščititi kot bi jih morala.. zakaj ? Odgovor veš le ti.. Vzrokov je res veliko. Ampak na koncu si le našla moč, da si vse to prekinila, mar ne ? Kaj pa otroci, imajo stik z očetom, je bil bivši partner njihov oče ?

Samozavest ? Ja, ponovno si jo boš morala pridobiti. Pustiti stare zuadeve za seboj, si reci od danes naprej živim tudi zase ,... okolica me ne briga preveč,... če mi prej niso pomagali.. Če si finančno neodvisna, če imate stanovanje... glej, mislim, da imaš že res lepo osnovo za nov začetek .. samo delajte na odnosih , na pravih.. na pogovorih, brez nasilja...

Drži se.. v naslovu praviš Kako ven ?? --- če si se znebila nasilneža - si že zunaj !  ... Sedaj pa samo še naprej .. bodi močna in ne obupavaj . 


 

[Mathea]

Aslan,zavedam se da ti vzorci niso moji, da so od bivšega, samo ne vem zakaj mi ne uspeva iz tega ven, ne vem zakaj ne morem to preseči.Delam na tem že dolgo pa mi ne uspe in ne uspe.Na trenutke imam občutek, da prav uživam v tem, ko se recimo spravim na mojega prijatelja in se pogovarjam z njim na način, kot se je z mano bivši partner.Pa nisem ponosna na to res ne.
Prebrala sem že nič koliko knjig o marsičem, pa se ne zvlečem ven in se ne.Po eni strani si pa mislim, če sem rabla 30 let da sem se osvobodila napačnih vzorcev od doma in začela razmišljati z svojo glavo, da pa verjetno rabim tudi nekaj let, da se znebim napačnih vzorcev ki niso moji ampak od bivšega.
Najhuje mi je pa še to, da vidim, da sem bolj podlega oz. si pustila oprati možgane bivšemu, kot pa mojim staršem.

[Aslan]

Čas je potreben vsekakor.
Vzorci nam počasi lezejo pod kožo in počasi jih opuščamo...in nadomeščamo z novimi.

Vedeti moraš ZAKAj se želiš spremeniti...kaj ti bo to prineslo v življenje...
Torej motivacija....želja...

Sami težko naredimo vse..zato je psihoterapevt nujen del procesa.

In zavedaj se da ZMOREŠ SPREMEBE ... vačsi še zdrsneš nazaj v star vzorec seveda,
ampak se tega zaveš in lahko rečeš na sredini STOP....

Zelo fajn bi se bilo o tem pogovorit s sedanjim partnerjem.
Tako ti bo lahko pomagal pri teh spremembah...bo opora...

 

[Mathea]

Tačka moram priznati da me je tvoje pisanje sesulo in sem že dva dni čist adijo.Najbolj me je sesulo to ko si mi napisala da tega partnerja ki ga imam sedaj nimam rada, ter da naj ga pustim, ker on pa tudi ne bo odšel sam od sebe.Točno tak občutek imam tudi jaz na trenutke, na druge pa ne in sem zelo v precepu kaj naj naredim.Domene in mojih otrok je boljši kot je bil kdorkoli v življenju, nadomešča jima očeta čeprav jima to ni, pa opravlja to nalogo bolje kot lastni oče jo kdarkoli je in jo kadarkoli bo.
In ja vem da sem se z tem ko sem odšla naredila velik korak.Ampak nihče mi pa ni povedal da vse pride za tabo, da nič ne ostane skrito, prikroti, pozabljeno.
Ko sem začela prijateljevati z zdajšnjim je vse udarilo ven , ampak v obratnem smislu, sedaj sem jaz tista ki sem nesramna, ki sem poniževalna, ki se ne nek način maščujem za nazaj ker se takrat nisem mogla.In najhuje kar je je da vse to vidim, ampak iz tega ven pa ne morem, ne morem več biti jaz, ker sem bila preveč ranjena, ne pustim nobenemu da mi pride zraven, naredila sem si jeklen zid skozi katerega ne pustim nobenemu niti mojemu ne zraven.

Aslan ja potrebujem čas da pridem ven iz tega, rabim se sestaviti čeprav ne vem če bom še kdaj lahko taka kot sem bila.Terapevta pa bom mogla očitno res zamenjat ker to ni nič vseskup.Ker ponavadi ravn takrat ko bi ga najbl rabla on ne more in se matram sama.

[Aslan]

Aslan ja potrebujem čas da pridem ven iz tega, rabim se sestaviti čeprav ne vem če bom še kdaj lahko taka kot sem bila.

Bila boš še boljša!
Zrelejša, bolj boš poznala sebe, kar je odlična popotnica za nadaljne življenje.
Bolj boš zaupla sebi....bolj boš vedela KAJ želiš, rabiš...

 

[martinca]

Tudi sama nisem hotla verjeti da se men lahko kaj takega dogodi, pa vendar se je, žal.
Imam dva otroka, sem ločena in najbolj kar me boli je to, da ne morem normalno živeti, da ne morem biti normalna, da ne morem biti dobra mama, da ne čutim, da ne jokam, da je ni stvari ki bi me ganila.Vse kar od čustev pride ven je jeza, bes in negodovanje in nezadovoljstvo.
Tega imam dovolj.

Nisi povedala, katero stanje te je povleklo v to. Ločitev al druge skrbi. Samemu staršu je naporno življeje, če je za vse sam in sam vzgaja otroka. Glede partnerstva se jaz na tvojem mestu ne bi prenaglila, ker je dobro imeti sopotnika, če se razumeta.

Tole zadnje kar pa si napisala tukaj, pa je tipična reakcija psihe na SSRI antidepresive. Tudi sama sem samo po nekaj tednih in mesecih Cipralexa postala popolnoma brezčutna. Meni je bila noč enaka dnevu. Apetita itak nisem imela. Prej sem še kdaj pogledala kake moške organe na netu, na tabletah pa niti to ne. Tudi moji dve kolegici sta popolnoma izgubili spolno moč, cele mesece brez seksa. Tako pač delujejo antidepresivi. Jaz sem recimo bila vedno v enakem stanju, ok, res mi je odvzelo vsak strah in sem bila vedno mirna, polna načrtov, toda čutila pa nisem ničesar - nobene bridkosti in nobene radosti - pač pa občasno jezo tako kot ti  Tako pač to deluje, življenje na AD postane bolj prazno, nekaj nas je, ki so nam AD premočna zdravila.

V tej praznosto, odsotnosti čustev, pa pride do neželega učinka in to pa je, da si začne glava sama nekaj izmišljevati, četudi ni nagnjena k psihozam. Kar naprje išče neke probleme in dobiva neke misli, ki kot da niso njene. Seveda niso : to pa je pač normalna reakcija naših možganov na življenje v brezčutnosti  in en gre za bolezen. Prav tako ne vdira na plano prikrita psihoza : če pa je to res to, potem pa so ti napravili ti AD, pri čemer sploh nisi edina, to se zgodi marsikomu

Rešitev je ali opustitev ali psihiater, ki pa tak problem značilno reši s tem, da ti doda k zdravljenju antipsihotik - ki ti odvzame čisto vse misli skoraj, da boš prazna, da ti bo vse prav, da ne boš več jezna itd. Stik s seboj pa boš še bolj izgubila ! Toda neželene misli bojo odšle.

Ali pa ti bo odpravil AD Parogen in te dal samo na antipsihotik, ali pa ti bo celo menjal AD, češ da Parogen ni zate.

Nekaj pa ti povem. Ko sem sama nehala s cipraexom po 4 mesecih, sem kakšen mesec po ukinitvi zapadla v hudo potrtost. Končno sem lahko čutila, toda čutila sem samo bridkost. Tista občasna izredna aktivnost in jezna napetost mi je končno popustila, lahko sem počivala po vseh naporih in končno sem znova imela svoja nihanja v čustvih, končno sem znova videla vse odtenke. Prej na cipralexu se mi je namreč zdelo vse popolnoma isto in nič mi ni bilo pomembno, bila sem čisto brezčutna, na pogrebu nisem jokala, nič me ni prizadelo, a smejat in jokat se sploh nisem mogla. Po ukinitvi pa se je to vse končalo in sem neprestano čutila mučne občutke bridkosti in potrtosti, posebno zvečer. Naj ti povem, da to MINE in da se potem sama pobereš slej kot prej in začneš reševati težave sproti, eno za drugo, vse kar se nabere, vedno ko je treba, dobiš apetit in vse.    In ta začasna žalost bo zamenjala tvoj strah, ta se bo umaknil joku in tudi to je nekaj.

Ni pa nujno. Lahko da se stanje poslabša. Mislim da je ta ponovna prestrašenost pri tebi znak, da tebi to življenje na AD Parogenu in praznina ob jezljivosti, kar ti je povzročil,  ne odgovarja in da to nisi prava ti.  Človek na AD ITAK NI NIKOLI RESNIČEN ON, ampak se mora na novo prilagajati vsemu. Ti pa si to zavrnila, to ni zate, to ti je pokazal tvoj strah, tvoja psiha se upira takemu duševnemu stanju.

Sama ob ukinitvi nisem imela nič težav z anksioznostjo, saj sem bila popolnoma mrzla in hladnokrvna in trda. Zato sem lahko nehala, saj je indikacija pri meni bila tako kot pri tebi huda prestrašenost.

Na tvojem mestu bi premislila ali nadaljevati oz rečt zdravniku za terapijo ali pa enostavno z vsem presekati. Možno je, da boš zapadla samo v žalost, ki pa je vedno minljiva, saj je to pogosto značilni rezultat prenehanja z AD.

Pa bi mogoče začela reševati, česa se tako bojiš. Sama se bojim znanih ljudi, nimam samozavesti, tako da pri raznih okencih na banki ali pa v trgovini ali na pošti dobim izbuljene oči vsakič, ko mi kaj rečejo ali zagledam znance. Ampak ne čutim srha. Samo neko blažje nelagodje. Zgolj iz tega razloga, ki ni več prava prestrašenost, ampak res le nelagodje, pa sama nočem jemati zdravil, ker to sem jaz, taka sem pač. Ob večjem stresu pa imam anksiolitik lexaurin. Trenutno sem že cel teden brez vsega in vseeno lepo spim. 
 

[pupika]

Tole zadnje kar pa si napisala tukaj, pa je tipična reakcija psihe na SSRI antidepresive. Tudi sama sem samo po nekaj tednih in mesecih Cipralexa postala popolnoma brezčutna. Meni je bila noč enaka dnevu. Apetita itak nisem imela. Prej sem še kdaj pogledala kake moške organe na netu, na tabletah pa niti to ne. Tudi moji dve kolegici sta popolnoma izgubili spolno moč, cele mesece brez seksa. Tako pač delujejo antidepresivi.

Martinca, ali je res potrebno da v vsaki temi razpredaš o škodljivosti AD-jev??
Mislim, da smo doumeli in se zasekirali vsi ki jih jemljemo. jaz sicer samo še polovičko, tako da mi je pol oproščenega

Mathea !
oprosti za tole smetenje tvoje teme. Držim pesti zate, da se ti stanje hitro začne izboljševati. vse kar bi ti znala pametnega povedati, pa ti je že Aslan napisala   

[Gigli]

Pupika

se podpišem pod tvoj post!!

Mathea, želim ti čimprejšnje okrevanje..z ad-ji ali brez , meni namreč pomagajo.

gigli

[martinca]

Martinca, ali je res potrebno da v vsaki temi razpredaš o škodljivosti AD-jev??
Mislim, da smo doumeli in se zasekirali vsi ki jih jemljemo. jaz sicer samo še polovičko, tako da mi je pol oproščenega

 Nikoli nisem hotela, da bi se kdo zasekiral ! Verjela sem, da nikogar pravzaprav to ne zanima, ker itak sveto verjamete v same pozitivne učinke zdravil ! Če pa se je kdo res kaj zasekiral, pa mi je zelo zelo zelo žal, ker to nikakor ni bil moj namen !!!  Poleg tega pa sem resnično mislila, da se človek na antidepresivu nič kaj dosti ne sekira, saj sem sama postala brezčutna !  Sicer je vsaka oseba sama odgovorna za to, kako sprejema neke tuje besede, ali zamahne z roko ali razumsko dojame, saj gre samo za info...  Nikogar ne obsojam, nikoli tudi ne bom, saj je za vsakogar dobro, da to jemlje, KI MU POMAGA. Treba je biti na AD, če ti pomaga, seveda, ne vem, kako naj povem, jaz sem samo proti pretirani uporabi AD, to je vse. 
Toda, Pupika, če pa ti po prvih mesecih ne pomaga in celo škodi, da postaneš nekdo drug, potem pa se ne strinjam z nadalnjim jemanjem ..  Vem da nimam kaj za govoriti, saj nisem zdravnik... A ne morem molčati....
Težko se obvladujem : po vsej Sloveniji namreč psihiatri rešujejo posledice slabega počutja po več mesečnem jemanju AD tako, da enostavno dodajo nek antipsihotik ali dodatni  - AD .
Torej AD pomaga proti strahu, a med jemanjem sem sama postala rahlo manična in kasneje miselno raztresena - a psihiater pa si je upal presoditi, da to ni zaradi neželenega učinkovanja AD, pač pa da sem sama tako bolna ! In me je hotel vreči takoj na antipsihotik, po katerem samo kimaš in vse ti je prav in SI ŠE MANJ V STIKU S SEBOJ! Ma to je ja zdravilo proti shizofreniji!
Torej včasih človek gre po presoji osebnega zdravnika celo razmeroma zdrav na AD - le anksiozen  - a ven iz tega pa se prikoplje kot neki miselni zmedenec z več težavami, kot si jih imel ! To ni pravično, to ni dobro za nikogar, to ni humano ! Še dobro, da se vedno vrneš v stare tire.
 
NIKOLI PREKINITI PRED ODREDENIM ČASOM ( 8 do 9 mesecev prvič, v drugi epizodi 15 mesecev do 5 let - vedno ubogati zdravnika glede časa jemanja). 

Če pa prekineš pri recimo 4 mesecih, kot sem sama, pa tvegaš padec v obupno potrtost in jaz se še vedno po malem kopljem iz nje, posebno zvečer mi je brez razloga hudo.

Me zelo skrbi zarad tega, če vem, da kdo jemlje AD, da ne bi slučajno predčasno prenehal... zdaj me najbolj skrbi, če je kje kdo, ki je 3 mesece na AD in bi si izmislil in sam od sebe nehal. NIKAAAAR, ker mora biti najmanj 8 ali 9, če nočeš, da bi ti bilo tako hudo, kot je bilo meni. In to mi ne bi bilo, če sploh ne bi šla na AD, a sem zaradi stalne anksioznosti morala - ankso mi je edino cipralex odpravil v slabem mesecu  (in ne lexaurin in še manj strupeni xanax, po katerem sem se drug dan še bolj tresla)

[Monteaura]

Tudi jaz se ne strinjam, da bi med jemanjem AD posal apatičen. Meni je bilo z njimi življenje normalno, stabiliziralo se je, izražala sem veselje s smehom, žalost z jokanjem. Čisto normalno. Rešili so mi takrat življenje, ker sem jih jemala dlje časa, so po prekinitvi bili nekam čudni simptomi - bom napisala poseben post o prenehanju. Tako da podpiram AD za krajši čas, da ti dajo moč in voljo, da se zbereš, da najdeš pot sam do sebe, da se imaš rad. Vendar se mora vsak odločiti, zbrati, čeprav vem, razumem kako te vse to znanje včasih pusti na cedilu. Žal. Toda zaenkrat še kar nekako vsaj pri meni drži rek: za vsakim dežjem posije sonce! In še nekaj: dobro se z dobrim vrača!

[Gigli]

big deal okoli jemanja ali ne jemanja ad-jev je samo zaradi tega, ker gre duševno motnjo in ne fizično bolezen.
Zakaj ne bi tisti s sladkorno ali drugimi fizičnimi težavami poskusili brez zdravil, ki jih "papajo" že dolga leta ali celo življenje? Mogoče jim pa uspe..

[martinca]

big deal okoli jemanja ali ne jemanja ad-jev je samo zaradi tega, ker gre duševno motnjo in ne fizično bolezen.
Zakaj ne bi tisti s sladkorno ali drugimi fizičnimi težavami poskusili brez zdravil, ki jih "papajo" že dolga leta ali celo življenje? Mogoče jim pa uspe..

Tu je bistvena razlika, saj se teh dveh skupin ljudi, ki jeljejo zdravila za telo in ljudi, ki jemljejo zdravila za psiho, ne more primerjati. Namreč, zdravila proti sladkorni ali telesnim bolečinam prav nič ne spreminjajo človekove osebnosti in je človek glede tega popolnoma nedotaknjen. 

Pri zdravilih za duševnost pa gre ravno za izpremenitev človekove osebnosti.   Tid po 7 letih jemanja ljudje rečejo po ukinitvi, da so na istem, kot ena naših članic in še marsikdo, vsak se znova zave realnosti in se zave, da je 7 let le spal - ampak vsaj strah ga ni bilo, kar je vseeno velika zmaga !

Vsakdo , ki je na AD ali AP, namreč postane nekaj čisto drugega kot je bil prej nekoč, še preden je sploh zbolel za anksioznostjo ali depro. Če primerjaš čas življenja na AD in AP s časom popolnega zdravja, VIDIŠ SAM, da nisi enako radosten, svoboden, živahen in poln energie, nisi otroško zvedav in ne spontan, zaupanja poln, niti malo nimaš tistega 'lust for life', če živiš z AD in AP. Ampak samo - NIMAŠ HUDE ŽALOSTI IN NE STRAHOV.
 glavno  je, da vsaj ne trpiš - zato je dobro biti na AD, če ti pomagajo. Če pa ti škodijo (po dolgotrajnem jemanju), potem pač niso v redu zate 

Glede zdravil proti sladkorni in za srce je še ena resna stvar : brez njih bi človek padle v diabetično komo ali infarkt in bi UMRL. Medtem ko za AP in AD pa ne moremo reči, da bi brez njih umrl, hvalabogu    

[Mathea]

Vsem ki ste pustili kakršen koli komentar in napisalai vzpodbudo hvala lepa.Posebej bi se dotaknila Martince ki se je razpisala.
Da sem zapadla v to stanje je krivo vse in še marsikaj zraven, od pretepanja, fizičnega, spolnega zlorabljanja, finančnega odtegovanja, do nabijanja občutkov manjvrednosti, postavljanja na laž in še bi lahko naštevala.Najbolj pa seveda od tega, da si je nekdo zadal načrt, da me bo dobesedno uničil tako fizično kot psihično.Skoraj mu je uspelo, skoraj in sem vesela da mu ni, čeprav sem zaradi tega marsikaj groznega preživela, lani skoraj živčni zlom, ker nisem poslušala lastnega telesa mi je skoraj vse v celoti odpovedalo.Tudi to dela psiha, ne bi verjela če ne bi sama poskušala.Poskušala sem in z bioenergetiki, raznimi samooklicanimi božjimi zdravilci, homeopatskimi zdravili in še kaj zraven.Sama sem se otepala antidepresivov kot hudič križa, ampak danes lahko rečem, da so mi rešili življenje.Ko sem videla da res ne morem več, sem šla kljub temu da sem rekla da v življenju tega ne bom naredila, ker....seveda sem imela miljavžent razlogov proti, ampak danes vem, da sem naredila napako, ker nisem poslušala zdravnice ko mi je pred ttremi leti napisala recept za antidepresive, jaz sem ga pa vrgla v smeti.
Napaka je bila vem in danes sem hvaležna, da jih imam, kljub temu, da sem včasih popolnoma brezčutna, pa hkrati nisem, saj vendarle na trenutke kaj občutim, pa četudi je to le jeza, sem pa tja se znam kakšni stvari od srca nasmejati, kar prej nisem leta in leta.Tako da jaz osebno lahko samo rečem hvala da so in da obstajajo, ker brez njih ne bi zmogla.
Včasih sama sebi rečem, da sem dobra, da sploh nisem tako nemočna, da zmorem, čeprav se mi v naslednjem trenutku pa vse podre..Ampak vem da bo počasi, ampak zaneslijivo.Čas je potreben tu še bolj kot kje drugej, ker ne moreš dejansko ne čez noč spremeniti nekaj kar si prenašal leta in leta......

[Gigli]

Mathea..

se strinjam!

Zase lahko trdim kakšna sem odkar jem ad-je, za druge pa tega enostavno ne morem. Ker ne učinkujejo na vsakega enako. Vsak posameznik je svoja zgodba, katere ne moremo enačiti z drugimi.

Sigurno nisem enaka kot sem bila. Bolezen me je naredila drugačno.
Bolezen me je naredila brezčutno, apatično..ad-ji pa so mi del tega povrnili. Ad-ji niso čudežno zdravilo, so mi pa toliko pomagali, da se lahko vsaj približno funkcionirala, kar pred tem nisem mogla.Žal.

VSE ostalo pa je na nas samih.

zato kar tako naprej

gigli