Potapljam se

[Amelie]

Bravo! Sem vesela zate. To ti bo dalo zaleta, boš videl.

[Araya]

Me čisto zvija.

[Arwen]

Kaj dogaja?

[Suzy]

Me čisto zvija.

Zakaj Araya,napiš nam kaj več!!??

[Araya]

Težko pojasnim. Muči me občutek globoikega nesmisla mojega obstoja. Že par dni. Počutim se nekam odsotno, nekoristno. Zredil sem se ... neznosno stanje.
S svojo usmerjenostjo živim tako težko... sploh v teh dneh. Ne vem, če bo to kdaj nehalo boleti. Te stvari niso lahke.
Strah me je, da mi ne bo nikoli uspelo priti na zeleno vejo, strah me je, da v službi ne bom uspešen, strah me je, da bom na koncu čisto zapuščen... Zadnje čase me preveva en sam strah.
Bojim se, da se vrača depresija. To ne bo šlo... bo treba preprečiti.
Danes sem imel v službi občutek, da ne vedo kaj bi z menoj, da mi ne zaupajo... da se jim ne zdim sposoben. Počutil sem se nekoristno.
Na poti domov se rad kje ustavim in malce fotografiram. To me pomirja.

Zadnje dni hodim spat ob 9h zvečer... nato se ponavadi zbudim okrog 3:30 zjutraj in še malce poležim v postelji do 6h, nato jutranja higiena in zajtrk... nato v službo ob 6:50. Je to normalno?

[Araya]

Opažam, da mi ne gre na bolje. Občutek imam, da se vse podira, da le stagniram pred dokončnim propadom. Ko bom padel, mi ne bo več rešitve. V meni ni miru, ne več.
V službi se počutim odveč... nimam nekega sidrišča, vse se določa dnevno. Ne razumite me narobe: vesel sem, da imam kje kaj delati, le način me mori, povečuje mojo negotovost in slabša samozavest. Občutek imam, da se vsi sprašujejo kaj sploh počnem tam.

Ne vem kaj naj. Vse skupaj je videti brezupno. Občutek imam, da bi se morali malo pogovoriti s šefi ... a doslej sem se naučil, da je - kadar se me loti tak občutek, bolje malo počakati, da ne izstrelim kake neumnosti.

Sestre letos še nisem videl. Zadnjih nekajkrat sem jo klical jaz ... očitno me je pozabila. Boli, a kaj potem.

Počutim se čisto strtega, brez upanja na napredek. Nasploh sem te dni v luknji. Tako zelo si želim delati kje na svojem področju... mirno, brez pol milijona stresov na dan. Ne vem, če mi bo uspelo. Občutek imam, da sem vse zavozil.

Grem spat ... jutri moram od doma najkasneje ob pol sedmih.

Nimam več moči za naprej. Bojim se, da sem se popolnoma izpraznil.

[Araya]

Zadnje čase me preganja občutek, da se bo zgodilo nekaj groznega. Nekakšna tesnoba, strah pred vsakim dnem. ...  Doslej sem se pri teh občutkih zmotil tako malokrat, da me je groza.

[zala]

Pozdrav,
če preberem samo zadnja dva posta me je groza. No, prebrala sem jih nazaj kar nekaj listov... in moram reči, da se mi niti v enem ni zdelo, da bi lahko našla vsaj stomiljoninko optimizma!!! Ko te tako prebiram se mi zdiš resnično največji pesimist na celem svetu.....celo nekaj, kar ti je zanimivo ponazoriš z "grozno" zanimivo.....
Saj pravzaprav ne vem, kaj naj ti rečem.. po eni strani lahko podoživljam tvoje občutke, po drugi sem pa nate kar malo jezna!! Da bi skušal vsaj enkrat samkrat na katero stvar pogledati vsaj iz drugačnega zornega kota (kot najbolj črnega), če že ne z optimizmom....
Poleg tega vidiš vse vnaprej....vse se podira (kaj??), dokončni propad (kaj naj bi bilo to?) ne bo več rešitve (pred čim?), ni miru (kdo od nas tukaj ga sploh ima?), občutek odvečnosti v službi, ki zopet ni v redu....NOBENA služba danes ni v zagotova in v redu, v nobeni niso pristni in človeški odnosi in nikjer ni pravičnosti.....Zato se je pač treba sprijazniti s tem, da je to pač opravilo, s katerim zaslužimo denar za preživetje in stvari, ki jih imamo radi.... Če boš tako gledal, kot gledaš, gotovo ne boš dolgo zdržal.. in boš spet doma... z občutki še večje odvečnosti in tudi brez denarja! Tega ti vsekakor ne želim....
Zdi se, da se že prekleto smiliš sam sebi, pa vendar...bodi jezen ali ne... jaz te pravzaprav sploh ne vidim v tako slabi koži! Imaš hišo, torej streho nad glavo, dobil si službo, s katero se boš lažje prebijal, imaš hobije, glasbo, ki ti je v veselje in zapolnjuje čas, pišeš članke, ki so verjetno kar priznani, če jih objavljajo in zanje dobiš še kakšen euro, ne tarnaš, da imaš kakšne zdravstvene težave.....sestra...verjetno bo bolje, da se nehaš ubadati z njo in se ubadaš samo s tem, kar ti trenutno manjka: zasebno življenje. Pa verjetno se tudi to da, saj se tudi ljudje tvoje usmerjenosti najdejo, le če je volja.
Vsi smo tukaj s problemi, verjemi, brez službe, vsakršnega dela in denarja, vsakega od nas nekaj mori in nekih stvari ne obvladamo, pa vendar moramo najti vsaj toliko moči, volje in truda, da skušamo gledati tudi iz malo bolj vedre plati na življenje. Vsi smo v nekem "podnu"
in MORAMO (in ti z nami!) gledati na svoje težave kot na izziv, da opravimo nekaj drugače in bolje za nas.
Skušaj pogledati na vse tvoje probleme iz vidika, kaj bi pravzaprav lahko bilo še slabše, pa k sreči ni....ne vem, karkoli... samo malo vedrine te prosim!!!
Ko bomo čez leta gledali nazaj bomo verjetno jezni sami nase, s čim vse smo se obremenjevali. Zaekrat pa moramo verjeti v to, da bomo enkrat prav gotovo stvari obrnili sebi v prid! Tudi ti...vse bo še dobro... morda ne najboljše, dobro pa prav gotovo!!

Vse dobro!

[Dantalion]

Uuuuh!

Jaz se moram strinjati z zalo o vsem, kar ti je napisala. Moral se boš nekako prisiliti gledati na situacijo z bolj svetle plati. Služba je, sodelavci te pomoje zagotovo ne gledajo tako, kot se tebi zdi. Mislim, da bi bilo zelo v redu, če bi si našel kakšno pomoč v obliki psihoterapevta, da predebatirata o tvojih strahovih, črnih mislih itd. Kaj praviš? Na trenutke si namreč tako "svetil", ko si razlagal o osebnih uspehih (glasba, članki) in te je bilo fajn brati, sedaj pa spet takole

Sam se svojih tegob zagotovo ne boš rešil, zato ti res predlagam kakšno oporo (terapevt, mogoče skupina).

Lep pozdrav!

[trzinka]

Se strinjam s tem kar sta napisala Zala in Dantalion. Vseskozi se sam boriš, tudi jaz ti svetujem kakšno skupino za samopomoč ali terapevta

[Suzy]

Araya odženi vse te črne misli vstran,kam sta odšla vsa tvoja volja in optimizem?
Zmožen si mnogo velikih stvari,podvigov...česa se bojiš?Pogum,fant vse bo še dobro!!

[Araya]

Včasih imam temne dneve. Nekako sem imel občutek, da lahko pišem tudi o tem. Danes grem na orgle. Upam, da bo OK. Opažam, da sem bolj slabe volje kadar luna narašča in najboljše volje ob mlaju. Čudno... ko sic er nič ne dam na te reči ... vsaj ne  preveč - a ta pojav sedaj opažam pri sebi že kakih 4-5 let.

Sorry.

[Toja]

 

Araya pomiri se, saj je polna luna samo en dan,
tudi jaz imam takrat neprijetne občutke, saj jo
bo kmalu konec!


pozdrav!

[zala]

Včasih imam temne dneve. Nekako sem imel občutek, da lahko pišem tudi o tem.

Vsak ima včasih temne dneve...eni več, drugi manj! Seveda lahko pišeš tudi o tem, jasno...... kar sem ti želela povedati je to, da skušaj v teh temnih dneh gledati na "probleme" malo drugače, poiskati vsaj kanček dobrega za izhodišče. Ker tudi v tvojem temnem razmišljanju se najdejo stvari, na katere je mogoče gledati iz pozitivne plati.S temnimi mislimi samo še poglabljaš slabo počutje in se neprenehoma vrtiš v krogu....
Ko nam dobro gre in smo dobre volje tako ne rabimo (?) pozitivnih misli.. potrebujemo jih takrat, ko smo down... tega se moramo naučiti....da nam temne misli ne producirajo še bolj temnih, ki nas pripeljejo do razmišljanja, da je "tako vse brez ciljev in brez smisla"...

Danes grem na orgle. Upam, da bo OK.

Recimo: to ima zame negativen prizvok....lahko bi rekel tudi: Saj grem danes na orgle in prav gotovo bo zato bolje.....veselim se! (ali kaj sličnega). Konec koncev si pa na orglah toliko dober, da res ne vem, kaj bi lahko šlo narobe... pa tudi če bi... se pač zgodi kdaj pa kdaj! Pa kaj!!
Če te vprašam: s čim pa se lahko pohvališ??? Kaj bi mi odgovoril??? Brez dvomov in temnih predpostavk kot na primer:

Danes sem imel v službi občutek, da ne vedo kaj bi z menoj, da mi ne zaupajo... da se jim ne zdim sposoben.

Vse dobro!

[Araya]

Meni je včasih zelo pomembno, da lahko povem, da se počutim zanič. Pri veliko dejavnostih s katerimi se ukvarjam, si tega ne morem prevoščiti, ker moram delovati kot animator.
Razumem pa, da je lažje brati "zgodbe o uspehu" kot zamorjene misli. Se bom potrudil, da bom vsaj pisal bolj vesele stvari.

[Sinuska]

nisem brala cele teme, opazila sem pa tale zadnji zapis.
če boš samo pisal lepe reči, ne bo delovalo. moraš jih čutiti in verjeti vanje. 

[zala]

če boš samo pisal lepe reči, ne bo delovalo. moraš jih čutiti in verjeti vanje. 

Točno to....verjeti vanje pa ne moreš, če ne boš spremenil načina razmišljanja na bolj svetlo plat. Saj obstaja tudi pri tebi, le vidiš in čutiš je ne, saj so temne misli premočne....
Lepo bi bilo videti tudi tvojo zgodbo o uspehu....(predvsem, da jo sprevidiš sam).

Vse dobro!

[Dantalion]

Uh, Araya, upam, da me nisi narobe razumel! S tistim svojim zapisom nisem ciljal na to, da bi moral pa ti sedaj v celoti obrniti ploščo. Kot si sam zapisal, ti je pomembno, da lahko napišeš, kadar imaš za en drek počutje - pravilno! S tem se vsaj delno razbremeniš, temu pa je ta forum najbrž tudi namenjen. Moj namig je bil bolj v smeri, da bi ob pomoči nekoga drugega (strokovnjaka?) skušal splezati iz svojega brezna, v kolikor ti samemu ne bo uspelo.

Lep pozdrav!

[zala]

Uh, Araya, upam, da me nisi narobe razumel! S tistim svojim zapisom nisem ciljal na to, da bi moral pa ti sedaj v celoti obrniti ploščo. Kot si sam zapisal, ti je pomembno, da lahko napišeš, kadar imaš za en drek počutje - pravilno! S tem se vsaj delno razbremeniš, temu pa je ta forum najbrž tudi namenjen. Moj namig je bil bolj v smeri, da bi ob pomoči nekoga drugega (strokovnjaka?) skušal splezati iz svojega brezna, v kolikor ti samemu ne bo uspelo.

Lep pozdrav!

 

[Araya]

Moj potop se nadaljuje.

Klicala me je sestra. Rekla je, da se bo vrnila domov za 1 teden, v tem času naj bi začela prodajati parcelo itd.. Pravi, da jo je 2 leti skrbelo zaradi mene in moje službe, da je najin odnos grozen, da ne moreva biti skupaj, da je zaradi mene propadla njena zveza itd..

In to mi pove potem, ko
- 8 mesecev nisem vedel kje živi,
- potem ko je nisem videl 2 meseca,
- potem, ko sva nazadnje govorila po telefonu pred 1 mesecem in zadnjih nekajkrat sem jo klical jaz,
- ...

In sedaj sem jaz kriv za vse. Rekel sem ji, da se ob 10h zvečer o tem ne želim pogovarjati in da jaz brez službe za nedoločen čas ne bom prodajal hiše itd.. Potem je rekla, da svojega dela stroškov za hišo, ki jo imava vsak v 1/2 lasti ne bo več plačevala. Rekla je tudi, da ve, da se domov "ne more več vrniti" ... pred 3 meseci pa mi je sama rekla, da se moram sprijazniti s tem, da "ni več tu doma".

Ne vem kaj naj.
Nisem mogel uničiti zveze iz katere sem bil popolnoma odsoten.
Ne more trditi, da jo je 2 leti neskončno skrbelo zame, ker se je brez težav odselila s svojim tipom takoj, ko se je lahko... in me v 8 mesecih te zveze ni niti enkrat samkrat vprašala kako sem... jaz pa njo sem in nikoli dobil odgovora.
Za seboj je požgala mostove.

Ne vem kaj naj.
Ne vewm s čim sem si zaslužil takšno življenje.
Edino kar si želim je, da bi se ta Kalvarija končala. Da umrem in končno počijem od tega grozljivega desetletja, v katerm sem pokopal 3 člane družine v treh mesecih, se spopadal z njihovo boleznijo, se komaj prebijal čez študij in se kljub dobro zaključenemu študiju spopadal z dolgotrajno brezposelnostjo, životarjenjem...

Ne morem več.
Nočem več.
Ne vem kaj sem ji storil, da sem si zaslužil, da je takšna z menoj. 

Na koncu se bojim, bom brez doma, brez službe, brez stanovanja itd..

Je res samomor edini izhod?
Ne vem več kaj naj. Vem le, da tega ne prenesem več, da ne prenesem več tega neptrestanega maltretiranja, da ne prenesem več tega mučenja. To je živa groza. Nihče mi ne stoji ob strani, nikogar zares ne skrbi zame. Samo v smrti bom našel počitek in ta se me izogiba. 

Ne vem več kaj naj.
Ne vem s čim sem jo prizadel, da je takšna z menoj?

Sem skoraj onkraj roba.