Potapljam se

[Araya]

Danes je bil obupen dan...  Rad bi, da bi ne živel več dolgo v tem. Tega si nihče ne zasluži.

[zala]

? Araya,... kaj dogaja??
Danes je bil rs čuden dan, tudi jaz že dolgo nisem bila tako molčeča... poskusimo z novo zoro, vzhodom, jutrom... kaj bo prineslo???

Vse dobro!

[Araya]

Zavedam se, da morim in morim, da vam gotovo že preseda ta moj jamer...

Ne gre za to. Naj povem skrivnost, o kateri nisem še nikoli nikjer pisal in je vir večine mojih tegob. Ne me obsojat, da o tem nisem spregovoril že prej... nisem mogel.

Ko sem bil star 11 let sem ugotovil, da sem gej. Do 13. leta nisem razumel kaj se dogaja z menoj, potem sem vedel kaj to pomeni in se prvič resno soočil z depresijo. V gimnaziji sem bil zelo povprečen. Ko sem bil v III. letniku, je mama zbolela za rakom in vedel sem, da ni govora, da bi sedaj uprizoril kak "comming out the closet", ker bi bil to zanjo prehud stres. Tako sem živel za glasbo, doživljal vzpone in padce, na odrih in za orglami sprejemal aplavze in kar dobre kritike,  v glasbi sem imel stvari vsajn približno pod kontrolo.

Vmes sem bil zaljubljen v vse mogoče fante, kolege, sošolce, celo najboljšega prijatelja. Nikomur nisem niti namignil. Pazil sem na kretnje, poglede, način govora ... oblačila, kozmetiko. POsebej hudo je bilo po smrti staršev, ko sem se znašel popolnoma sam. Spomnim se, kako sem bil zaljubljen v sošolca na faxu in bil hkrati zelo prijatelj z njegovo punco... bolelo je za znoret ... enkrat sem se ponoči kar zjokal. Hotel sem biti ob njem, se z njim pogovarjati, biti deležen njegove pozornosti, zanj bi dal življenje... a tega nikakor in na noben način nisem smel/mogel pokazati, sicer bi ga izgubil kot prijatelja.
Boli, boli, boli.
Nikoli se nisem odločil za homoseksualnost, nikoli vanjo nisem privolil, nikoli je nisem občutil kot razlog za srečo. Ko sem bil star kakih 19 let, sem jo preprosto sprejel. Tega - se bojim - večina ljudi ne razume. O njej se ne pogovarjam z nikomer.
Moj najboljši prijatelj iz otroštva je gej, pa mu tega takrat, ko je on povedal meni, nisem mogel zaupati zaradi mamine bolezni ... je zelo zgovoren in stvari so mu vedno nekje ušle ... mi pa smo bili sosedje. Kasneje mu nisem povedal zato, ker sem se bal, da me bo zasovražil, saj mu ob njegovih težkih trenutkih nisem mogel stati ob strani tako kot bi mu lahko, ko bi mu povedal, da tudi jaz čutim enako. On se je preselil, živi s fantom nekje v LJ, vidim ga skoraj ne... sedaj ni nobenega razloga več, da bi mu povedal. Preveč sva narazen.

Mislim, da nikoli ne bom stopil iz omare. Vse kar imam rad in v čemer uživam bi izgubil. V cerkvi bi verjetno ne mogel igrati, dvomim, da bi me pevci sprejemali skupaj z mojo usmerjenostjo ... imajo me radi, takšnega kot mislijo, da sem. TUdi jaz jih imam rad. Ne gre le zame... vodim dva res dobra zbora, v igranju orgel dobim veliko uteho in groza me je, da bi kdaj ne mogel do katerega od inštrumentov, ki jih igram.

Sam sebi se ne gabim, zase ne mislim, da sem pokvarjen ali manj vreden. Le samota me ubija. Če ne bom doživel ljubezni, bi rad ohranil vsaj prijateljstva. Tudi to je nekaj, ni res?

OK... že čez 10 min se bom tolkel po glavi zakaj se vam to zaupal. Prvič, 18 let po tistem, ko sem stvar prvič začutil.

Ljudje opazijo mojo bolečino v moji glasbi. Moj profesor glasbe - sicer znan skladatelj - me je nekoč po večerni maši počakal pred cerkvijo, mi položil roko čez ramo in rekel: "Človek skoraj nikoli in nikjer ne sliši toliko žalosti in upanja kot v tvoji improvizaciji."

Pred parimi dnevi mi je mož moje sestrične zaupal, da je njegov 13-letnik na internetu gledal "nage desce" in da ga je groza, da je peder. Rekel sem mu, da če je, tega ni nihče kriv in da je to še vedno njegov sin, ki ga mora imeti rad, ga sprejemati in vzgojiti v dobrega človeka ... da je to edino poslanstvo, ki ga ima. V resnici se mi fant smili. Vidim, da ga oče ne bo razumel...

Sedaj mi je lažje.

Ne me tepst! Ne vem, če bom še kdaj zbral pogum, da bi pisal o tem ... pa čeprav pod nickom.

[Arwen]

Araya  en velik objem; saj ne vem, a naj povem  ... namreč, nič novega nisi povedal  ...

Ne me tepst!

daleč od tega, halooooo  ; hja, veliko breme nosiš, sploh glede na to

Mislim, da nikoli ne bom stopil iz omare. Vse kar imam rad in v čemer uživam bi izgubil. V cerkvi bi verjetno ne mogel igrati, dvomim, da bi me pevci sprejemali skupaj z mojo usmerjenostjo ... imajo me radi, takšnega kot mislijo, da sem. TUdi jaz jih imam rad. Ne gre le zame... vodim dva res dobra zbora, v igranju orgel dobim veliko uteho in groza me je, da bi kdaj ne mogel do katerega od inštrumentov, ki jih igram.

... samo - cerkev ni edini kraj, kjer imajo instrumente?

[Slavka]

Araya, zelo si bil pogumen, da si z nami delil svojo skrivnost. Biti gej ni sramotno, to ni nekaj kar si izbereš, temveč se s tem rodiš. Vem, da je naša družba glede homoseksualnosti izredno nestrpna in razumem tvoj strah. Glede cerkve in homoseksualnosti pa....saj je v medijih dovolj informacij, v torek je bilo v oddaji Preverjeno o duhovnikih... Drugače pa tako, kot je rekla Arwen, ni cerkev edini kraj, kjer lahko izražaš svojo glasbeno nadarjenost. Delaj kar te veseli, uživaj v pohvalah in potrditvah svojega dela in zagotovo boš nekoč tudi srečal svojo ljubezen, verjamem vate 

[Janja]

Ne gre za to. Naj povem skrivnost, o kateri nisem še nikoli nikjer pisal in je vir večine mojih tegob. Ne me obsojat, da o tem nisem spregovoril že prej... nisem mogel.

Jaz vem to že od prvega trenutka, ko sem te začela prebirati. Jaz sem samo čakala, da se boš sam razkril. Meni si zelo simpatičen in jaz nikoli ne ocenjujem ljudi po spolni usmerjenosti, vendar po tem, kaj v resnici so. In ti se mi zdiš čudovit človek. Samo to pri meni šteje in nič drugega.

Se zelo strinjam s predhodnicama. Rada pa bi dodala še naslednje: mogoče pa cerkev ni edini kraj, kjer bi se ti lahko izrazil in realiziral sebe. Verjamem, da te v cerkvi po vsej verjetnosti ne bi sprejeli (se opravičujem, če se motim), zato pa te lahko sprejmejo drugje. Ljudje postajamo vedno bolj strpni in razgledani in mislim, da v drugem okolju ne bi smel imeti problemov s svojo identiteto.

Piši še, jaz te rada preberem.

[Daisy]

Araya, vse dobro! 

[Araya]

Kako ste vedeli ? Je tako očitno? Če je, to potem ni najboljše, ne?
A sem čisto čuden?

Župniku sem povedal v zaupnem pogovoru pred leti. Sva prava prijatelja, v bistvu je toliko strejši od mene, da bi bil lagko moj dedek. Tudi on pravi, da nosim težko breme in da naj se trudim kolikor morem in da naj me ne zapustita pogum in volja. V svoji veri najdem veliko oporo, to moram reči... pa ne zaradi župnika ... z župniki imajm kot organist zelo različne izkušnje ... od sijajnih, do groznih ... eni tipi pač res niso za ta poklic. Od sedanjega nisem nikoli slišal niti besedice obsojanja ali žalitve, nasprotno, pomagal mi je, ko je bilo najhuje.

Sicer moram reči, da mi je malce lažje, da vsaj nekje lahko govorim o tem. Me je strah. Notranji viharji so huda reč. Danes si po parih mesecih ne želim čimprej umreti.
Vendar ni lahko biti gej. Tega veliko ljudi ne razume. To ni lahka ali brezvezna stvar. 

Ne vem kaj naj. počutim se res izgubljeno.

[Arwen]

ne, Araya, nisi čuden  ; kaj naj rečem? ne vem  ... želim ti le, da čimprej sonce posije v tvoje življenje 

[Janja]

Kako ste vedeli ? Je tako očitno? Če je, to potem ni najboljše, ne?
A sem čisto čuden?

Araya, jaz lahko odgovorim samo v svojem imenu, za druge niti ne vem, če so občutili tako kot jaz.   Zame nisi čuden, daleč od tega. Jaz nisem prišla do teh zaključkov zaradi tvojih zapisov, ampak zato, ker sem tako začutila. Sem namreč izredno senzbilna in nekako začutim ljudi.

Vendar ni lahko biti gej. Tega veliko ljudi ne razume. To ni lahka ali brezvezna stvar.

To ti pa verjamem, ni lahko biti gej. Ampak ti si in tak, kot si, si edinstven. Meni si simpatičen.

Želim ti lep sproščujoč vikend in še kaj nam napiši, sedaj, ko veš, da te tukaj nihče ne obsoja.

[zala]

Tudi jaz bi dodala.... se mi je kar zdelo, da je tako..... se začuti preko pisanja.. pa tudi enkrat si nekje omenil, da tvoj najboljši prijatelj živi v Lj s prijateljem..... nikoli niti besede o ženskah.....
Pa.. saj to je vseeno! Naša spolna usmerjenost je naša čisto osebna stvar in kdor tega ni pripravljen sprejeti tako ni vreden, da je naš prijatelj. To velja seveda tudi za naš oziroma moj odnos do tebe... mene to niti malo ne moti. Spolna usmerjenost nima nič skupnega s človečnostjo, prijateljstvnom, žalostjo, srečo, trpljenjem in marsičem drugem. Vsak pač išče svojo srečo na svoj način....kje pa piše, da smo ali bi morali biti vsi enaki???
Ne zdiš se mi čuden.. res pa je tudi, da je družba še vedno kar precej zadržana do tega.. ker preprosto ne pozna! In česar ne poznamo nam je tuje in to odvračamo.... tako je najlažje!
Zame se s tvojim priznanjem ni nič spremenilo.... še vedno te bom skušala razumeti, morda bo celo malo lažje, saj boš tudi ti lahko bolj odprt. Sicer pa si se v teh letih že tako naučil oziroma začutil komu lahko zaupaš in komu ne....
Menim, da smo vedno še tu zate, še vedno bomo veseli tvojega pisanja in še vedno bomo veseli, če nam boš zaupal (skoraj bi upala to napisati v imenu vseh).
Sicer pa, verjemi, če ne bi bil simpatičen se že zdavnaj ne bi več pogovarjali s tabo.. pa to nima prav nobene veze s tvojo spolno usmerjenostjo....

Vse dobro!!

[Araya]

To noč sem malo razmislil o stvareh in sprejel naslednje sklepe:

I.) glede na to, da zadnje čase obstajajo upi, da bi morda lahko prišel do zelo spodobne službe, bom naredil vse kar je z moje strani za to potrebno, vključno z:
- konkretnimi napori za vzdrževanje zdravja in izgleda ... torej predvsem vzdrževanje telesne aktivnosti
- objavo člankov, ki jih imam pripravljene,
- udejstvovanjem na vseh mogočih področjih, kjer se je dobro pojavljati,
- trudom za primerno razpoloženje,
- skrbjo za ustvarjalne dejavnosti,
- pomočjo vsem tistim, katerim lahko pomagam,
- skrbjo za duhovni razvoj,
- vsak teden na pohod, sam,
- učenjem tehnik za sproščanje,
- učenjem, še posebej utrjevanjem tujih jezikov itd.,
- rednim branjem kakovostne literature (to sem zadnje čase malce opustil),
- vzdrževanjem stikov s prijatelji in znanci ter ljudmi, ki mi lahko pri mojem vzponu koristijo,
- izboljšanjem kakovost moje glasbene dejavnosti,
- doseči je potrebno nek opazen cilj na področjih, ki niso del mojega poklicnega zanimanja, da se dokaže moja raznovrstnost,
- še naprej in še bolj dosledno vztrajati pri odpovedovanju alkoholnim pijačam, razen obveznega kozarca vina na dan po kosilu,
- kljub homoseksualnosti težiti h koristnosti za družbo in skrbeti za svoje duševno zdravje.

II.)
- v naslednjih 3-4 letih je potrebno poskrbeti za ureditev lastne eksistence in poskrbeti za popolno ločitev mojega premoženja od premoženja moje sestre, kar pomeni: prodati nepremičnine uin se odseliti v svoje stanovanje ali si iz izplena postaviti manjšo hišico (kar bi raje).
-glede na to, da je moja sestra povsem prekinila z mano (kar se itak dogaja vsakih, ko ima 'resnega' partnerja) in da ne čuti nobene potrebe po tem, da bi vrnila kak moj klic in je ne zanima kako sem, ne čutim nobene potrebe, da bi nekoč vse kar imam ona podedovala po meni. Sestavil sem oporoko, po kateri bi v primeru moje smrti podedovala samo stanje na mojem računu, delnice in življenjsko zavarovanje (če ga bom sploh še imel... ker res ne vem čemu?), vse nepremičnine, ki bodo v moji lasti pa bosta podedovala moj prijatelj in njegova žena, ker sta mi bila vedno v oporo kadarkoli sem ju potreboval in to kljub omejenim zmožnostim, ki jih imata. Tega ne bom oznanjal okrog.
Ni razloga, da bi skrbel za sestro, ki me iz svojega življenja odreže vsakič, ko me lahko, bolj kot za tiste, ki so me vselej spodbujali in me imajo radi.
- ohranjanje odnosov s sestro ni bistveno in ni odvisno samo od mene. Njej bi moralo pomeniti enako kot meni in ne meni več kot njej. Če nima interesa, ji ga ne morem vsiljevati, nimam pa nobene dolžnosti, da bi bila po moji smrti zaradi moje samskosti celo nagrajena za svojo ignoranco in dobila vse kar bi v življenju ustvaril.

...

[ambra]

Dober nacrt Araya, veliko srece pri njegovem uresnicevanju.

Mislim, da ti bo sedaj lazje, ce sprejmes svojo usmerjenost, to da si spregovoril je ze korak. Se mi zdi da  tvoja depresija v veliki meri izhajala morda tudi iz zatiranja teh obcutij oz. misli, da niso pravi. Ko opravis s tem in jo dokoncno sprejmes bos lazje zadihal.Mogoce prav s tem, da se pogovoris s kom, ki je prav tako sel skozi take tezave, saj je dosti teh organizacij kjer se srecujejo homoseksualci in si tudi pomagajo.

Pa sem mnenja, da tudi cerkev nekako lahko "sprejme" homoseksualnost, ce si  drugace dober clovek in delas dobro. Uradno je  morda sicer ne....Pa ce te imajo ljudje radi sploh. V cerkvi sem srecala veliko ljudi, posameznikov, ki so siroki, razumejo veliko stvari in jih sprejemajo. Nimam izkusnje da , bi  morala biti cerkev nujno zgolj neka zakrnela, zugajoca institucija. Meni je dala tudi dosti lepih stvari oz posamezniki v njej. Seveda je dosti tudi ozkih ljudi, samo to je njihov problem. Vseeno imas dobre izkusnje z duhovnikom, ki si mu zaupal in mislim, da bi tudi pri mnogih drugih, ki bi te zares poznali naletel na odprta vrata. Tako, da mislim, da cerkev se ti ne bi odrekla zradi tvoje usmerjenosti in mislim, da se je tudi tebi ni treba.

Mi je lepo, da si tudi dejaven v svoji stroki, da pises clanke za zbornike. Imam isti poklic kot ti, sem vcasih tudi kaj napisala, sedaj pa ze nekaj casa stagniram, preprosto nimam nic ustvarijalnega v sebi, mogoce je samo lenoba, samo zelela bi da je drugace. Sem tudi zalostna. Bodi vesel, da je v tebi toliko ustvarijalnosti.

[zala]

Araya,
 
 to pa se že čisto drugače bere!!

vse dobro!
 

[martinca]

Araya, jaz sem tudi vesela zate, da si se pobral in naredil načrte, super je to prebrati, čeprav je zelo velik zalogaj, ampak vzpostavil si sistem. Marsikomu samemu ne bi uspelo, ti pa se znaš nasloniti na svoje moči    Ne morem verjeti, da si se tako opogumil, dam ti prav v vsem tvojem razmišljanju glede tega vprašanja hiše in aktivnosti ! 

 Hej, tisto pa mi nekako ne gre v glavo, že res da sem bolj počasne pameti, zato ne zameri, sledil bo moj pogled na to vprašanje, ki je tudi v skladu s trenutno ustavo in bodočo ustavo    :
" kljub homoseksualnosti težiti h koristnosti za družbo in skrbeti za duševno zdravje "

Pa ti si čudovita oseba,  tako pretanjeno čustven, dober človek, kot te berem, takšen kot si, z vsemi tvojimi talenti,  zakaj hudiča se tako malo ceniš, da imaš v zvezi s tem potrebo neke tiranske ideje manjvrednosti in ponižnosti pred drugimi in družbo? Zakaj vidiš sebe, zaradi ene od tvojih lastnosti, kot nekakšen manko ?     Ej, že leta 1991 je Svetovna zdravstvena organizacija istospolno usmerjenost črtala s seznama motenj in bolezni in jo je opisala kot normalno izbiro življenja. To pomeni, da v zvezi s tem nisi družbeno škodljiv (  ) Kje si torej ostal, nekje pred skoraj 20 leti 
Tudi Jezus ni obsojal. Danes je svoboden svet in ti sam izbiraš poti svojega življenja : ali boš nesrečen in doma osamljen, ali pa boš stopil ven in našel, kar potrebuje tvoje srce. 

To domišljanje, da bi ena od tvojih lastnosti kakorkoli krnila tvojo vrednost pred drugimi in te celo delala  nekoristnega, saj praviš, da "kljub temu se boš trudil h koristnosti"…. Čakaj no, ali so morda heteroseksualni ljudje kaj bolj koristni ? Vsi delajo, kadar niso brez službe, enaki davki se plačujejo, torej? Če pa misliš 'suho vejo' na drevesu življenja, pa ni nihče svoje samskosti kriv ali da je brez izkušnje starševstva. 

Spolna usmerjenost je samo en delec nas samih, ki nas ne določa v ničemer drugem. In "kljub homoseksualnosti  skrbel za duševno zdravje ?"  Ali to pomeni, da misliš, da je homoseksualnost znak duševne bolezni ?    Govoriš tako, kot da bi  kakšen istospolno usmerjen bil privezan bolan v bolnici, ali da je nečesa kriv? Niti pred bogom ni nihče kriv, kdor drugemu ne škoduje.

Izražanje nesprejemanja okolja, ki se ga bojiš ali celo izražanje sovražnosti človeku zaradi njegovih lastnosti je danes kaznivo dejanje z zagroženo zaporno ali denarno kaznijo, v zvezi s katerim lahko danes žrtev že vsa leta poišče pravico na sodišču. Zato le bodi normalno samozavesten in se postavi zase in se ne boj obsojanja drugih, ki ga ne bo (ampak bojo rekli samo ' Saj sem vedel' ,  ker ti si dober človek in to je tisto, kar te določa, ne pa druge lastnosti, v tisto se nima nihče kaj za vtikat

[martinca]

Ljubezen , ki jo potrebujemo in dajemo ali ne dajemo zaradi samožrtvovanja ali nesprejemanja sebe, pa je enaka za vse pod soncem,  vsi smo enaki.   Njena vsebina ( čustveno, spolno doživljanje) je ENAKO pri vseh ne glede na objekt, spreminja se le vrsta, globina, objekt (ljudje).   Važni so vedno samo rezultati, ki naredijo naše življenje kakovostno ali ne : da ljubimo ali ne ljubimo, smo samski ali skupaj, srečni ali nesrečni --- NI razlike   

In če ti tukaj misliš, da samega sebe zatajuješ zaradi pomembnejših višjih ciljev za druge - da se še naprje odvija tvoje zastonj poučevanje, se hudo motiš! Ker vzdrževanje sprejemanja ljudi do tebe, češ da jih ne boš pretresel s seboj (kot da bi bil edini homo? Koga to sploh briga?) in vzdrževanje nadalnjega potekanja šole petja in učenja, ki ga ti zastonj daješ drugim, pač ni nikakršen višji cilj kot si misliš, pa tudi strah pred tem,  da bi te  napodili, je smešen.  Tukaj imajo DELOVNI CILJ delavci v službi cerkve - duhovniki - sami poskrbeti za to, da bojo imeli ljudi za poučevanje ! Sam se matraš. V resnici pa ti niti ne bi nihče žalega rekel, verjemi, če bi s tabo živel tvoj fant. Ker obvladaš svoje področje.

Vsak se sam odloča. In če je tvoj ego tako zelo velik, da ti več pomeni sprejemanje večine (okolice) namesto osebna sreča/zadovoljstvo v življenju, si čisto sam tega kriv.

Napovedujem ti tudi, da ko boš župniku prijavil, da imaš službo ali da se boš selil drugam v stanovanje in bo tvoje srce našlo pristan nekje, da bo župnik še tekel za teboj z bankovci, samo da bi te obdržal ; takrat boš videl, da ljudje samo izkoriščajo tiste, ki se pustijo in da misli samo nase in koristi, ni ti ponudil roke niti v stiski, ko bi ti lahko nekaj plačal za tvoje nesebično delo - a takrat pa bo jadrno pomahal z njimi.

Upam da boš takrat toliko močan, da boš rekel adijo, se obrnil in se nič oziral nazaj, ker tile znajo zelo dobro manipulirati, se zhavaljevati, biti zelo nežni in trkati na slabo vest, skratka....
Dovolj je bilo nesebičnega zastonjkarskega dela in pojdi nekam, kjer boš cenjen in ne samo na besedah, ampak da boš lahko živel in upam, da boš šel za srcem in se ne boš pustil zbujanju slabe vesti, s katerim bi kdo kaj hotel manipulirat s tabo. Zaj še ne veš, boš že še spoznal, kakšni so ljudje, razen da so od tebe vse dobili zastonj, bojo še zahtevali, da se odrečeš lastni sreči in ciljem ali kaj?    Dejansko ve, da si brez dela, pa ti ne pomaga kljub tvojemu velikanskemu delu za cerkev.

Samo izkoriščan si, plačilo poišči drugje, kjer ga bo tudi dovolj, da se boš čutil sprejetega in vrednega, ne pa obsojanega na podlagi nekih svojih lastnosti    Pojdi med profesionalne glasbenike v mesto, kolikor te noge neso    In če bojo hoteli vedet, zakaj, se v primeru nesprejemanja ne rabiš pretvarjat nekaj, ali povej direkt, da boš dneve in vikende odslej preživljal v drugi družbi  ali pa bodi tiho, ker nikomur ne rabiš polagat računov in dovolit vtikanja... Zdaj še tega ne verjameš kot mi tudi za sestro nisi (prva sem bila kritična do nje), pa boš že še videl 

IMAŠ PRAVICO DO SREČE V LJUBEZNI, pripadanju drugemu, ampak zdaj še tega ne vidiš    Sam si svoje sreče kovač, sam si se vtaknil v nepotrebne omejitve, cerkev s tem nima nič in tudi okolje ne, ker ti odločaš o sebi.

[Araya]

No, tako grozno slabo pa res nimam... ne še, vsaj mislim. 

Najprej kaj mislim o homoseksualnosti kot takšni ... ne le lastni:

- mislim, da se nima smisla pretvarjati, da je to povsem normalna stvar, ker to preprosto ni res, ker človeka onemogoča na zelo pomembnem življenjskem področju.
- mislil, da je homoseksualnost povsem naravna zadeva. Ne vem zakaj do nje pride, vem pa, da se zanjo nisem nisem nikoli odločil. Ker se pojavlja v naravi, je torej povsem naravna, ni pa v naravnem redu.
- mislim, da homoseksualnost ni bolezen,
- mislim, da so vsi občutki krivde v zvezi s tem povsem brezvezni in jih tudi nimam,
- homoseksualnost ni nekaj česar bi se bilo mogoče navzeti ali rešiti,
- homoseksualnost sama po sebi za človeka predstavlja precejšen stres.

Kaj mislim o sebi kot homoseksualcu:

- mislim, da imam pravico ljubiti in biti ljubljen, pa čeprav od moškega. To ni le pravica, ampak življenjska potreba,
- mislim da sem storil prav, ko sem se odločil, da homoseksualnost zame ne sme postati izgovor za neuspeh v življenju, čeprav mislim, da je homoseksualnim mladostnikom in mladim ljudem veliko težje v kot heteroseksualnim ... sam se pogosto sprašujem o smislu vsega skupaj.
- mislim, da sem do sedaj v življenju naredil vse kar sem mogel in moral ... upam, da v doglednem času dobim še službo,
- nisem noben "peder", "feget", "dvocevka" in kar je podobnih izrazov, niti ne ljubim "klobasic", ampak sem človek, moški in homoseksualec... gej.
- nisem pedofil in ne sanjarim o seksu z vsakim moškim, ki ga vidim,
- v nobenega od svojih prijateljev nisem erotično zaljubljen, čeprav jih imam rad - kot prijatelje.
- z ženskami se (večinoma) odlično zastopim ... itak    ... čeprav nisem nobena "tetka" ali kako pobabljeno bitje.

Kaj mislim o sebi kot katoličanu in cerkvi:

- v svoji veri vidim velik dar in vem, da me Bog brez dvoma sprejema takšnega kot sem,
- krščanstvo se mi zdi globoko smiselno in resnično,
- s Cerkvijo kot inštitucijo načeloma nimam nobenih problemov, mislim pa, da bo prišel čas, ko se bo mnenje o homoseksualnosti kot takšni spremenilo, tako kot se je že na marsikaterem drugem področju, pač glede na razvoj znanosti
- homoseksualnost sama po sebi ni greh,
- kako je lahko greh nekaj, za kar se nisem sam odločil?
- župnik je izjemno razumevajoč človek, čeprav krepko v svojih 70-tih. Ve, da se name lahko zanese in to ceni. Da bi mi plačeval, mi je ponudil sam že pred časom, pa sem takrat zavrnil, ker so bili drugi stroški in to zelo veliki, ki pa se bodo s koncem leta poravnali. Me pa pogosto vpraša, če imam za kurjavo, bencin, hrano itd. - eden redkih, ki ga to sploh zanima.

Moji strahovi:
- da bom umrl popolnoma sam,
- da bi kdaj izgubil voljo do življenja,
- da bi ostal še dolgo brez službe,
- da bi bil nesposoben skrbeti zase,
- da ni bi kdaj ostal brez prijateljev,
- da bi kdaj padel v kako odvisnost od substanc,
- da bi za moje stanje izvedeli napačni ljudje,
- da bi umrl kot neizživeta oseba,
- da bi kdaj posegel po lastnem življenju,
- da bi bil zelo osamljen,
- da bi bil zelo osamljen,
- da bi bil zelo osamljen,
- da bi bil zelo osamljen...

[Arwen]

I.) glede na to, da zadnje čase obstajajo upi, da bi morda lahko prišel do zelo spodobne službe, bom naredil vse kar je z moje strani za to potrebno, vključno z:
- konkretnimi napori za vzdrževanje zdravja in izgleda ... torej predvsem vzdrževanje telesne aktivnosti
- objavo člankov, ki jih imam pripravljene,
- udejstvovanjem na vseh mogočih področjih, kjer se je dobro pojavljati,
- trudom za primerno razpoloženje,
- skrbjo za ustvarjalne dejavnosti,
- pomočjo vsem tistim, katerim lahko pomagam,
- skrbjo za duhovni razvoj,
- vsak teden na pohod, sam,
- učenjem tehnik za sproščanje,
- učenjem, še posebej utrjevanjem tujih jezikov itd.,
- rednim branjem kakovostne literature (to sem zadnje čase malce opustil),
- vzdrževanjem stikov s prijatelji in znanci ter ljudmi, ki mi lahko pri mojem vzponu koristijo,
- izboljšanjem kakovost moje glasbene dejavnosti,
- doseči je potrebno nek opazen cilj na področjih, ki niso del mojega poklicnega zanimanja, da se dokaže moja raznovrstnost,

 

- mislim, da se nima smisla pretvarjati, da je to povsem normalna stvar, ker to preprosto ni res, ker človeka onemogoča na zelo pomembnem življenjskem področju.
- mislil, da je homoseksualnost povsem naravna zadeva. Ne vem zakaj do nje pride, vem pa, da se zanjo nisem nisem nikoli odločil. Ker se pojavlja v naravi, je torej povsem naravna, ni pa v naravnem redu.
- mislim, da homoseksualnost ni bolezen,
- mislim, da so vsi občutki krivde v zvezi s tem povsem brezvezni in jih tudi nimam,
- homoseksualnost ni nekaj česar bi se bilo mogoče navzeti ali rešiti,
- homoseksualnost sama po sebi za človeka predstavlja precejšen stres.

Kaj mislim o sebi kot homoseksualcu:

- mislim, da imam pravico ljubiti in biti ljubljen, pa čeprav od moškega. To ni le pravica, ampak življenjska potreba,
- mislim da sem storil prav, ko sem se odločil, da homoseksualnost zame ne sme postati izgovor za neuspeh v življenju, čeprav mislim, da je homoseksualnim mladostnikom in mladim ljudem veliko težje v kot heteroseksualnim ... sam se pogosto sprašujem o smislu vsega skupaj.
- mislim, da sem do sedaj v življenju naredil vse kar sem mogel in moral ... upam, da v doglednem času dobim še službo,
- nisem noben "peder", "feget", "dvocevka" in kar je podobnih izrazov, niti ne ljubim "klobasic", ampak sem človek, moški in homoseksualec... gej.
- nisem pedofil in ne sanjarim o seksu z vsakim moškim, ki ga vidim,
- v nobenega od svojih prijateljev nisem erotično zaljubljen, čeprav jih imam rad - kot prijatelje.
- z ženskami se (večinoma) odlično zastopim ... itak    ... čeprav nisem nobena "tetka" ali kako pobabljeno bitje.

 

[martinca]

No, tako grozno slabo pa res nimam... ne še, vsaj mislim. 

Najprej kaj mislim o homoseksualnosti kot takšni ... ne le lastni:

Veš, jaz pa te nisem skapirala, ampak sem mislila, da pač še nisi srečal prave.  Mislila pa sem si, da tista ženska, ki bo s tabo, bo zelo srečna, ker si dober človek, izhajajoč iz tvojih pisanj si zelo čustven  in razumevajoč in tak.

Svoja dolga spisa sem napisala zato, ker si ob izpovedi na koncu dodal "ne me tepst". Kot da bi ti kdo kaj hotel ali te obsojal, tako nekako si nakazal takšna pričakovanja. Pa vidiš, da nihče ni v zvezi s tem zgrožen. Enako ti napovedujem, da bi bilo tudi, če bi s tabo živel tvoj fant, če bi ga imel. Orglarja pač rabijo in vodjo zbora tudi rabijo in ti svoje delo obvladaš  Ne vem, če bi te v zvezi s tem kdo grdo gledal, razen v začetku, bi pa večina rekli : "Saj se mi je zdelo."  Verjemi, da bi potem sledilo : "Pa sam je, saj je bolje zanj, da ima nekoga."  Ni pa izključeno, da ne bi kak nestrpnež izključil svojega otroka iz zbora, ampak kaj češ, to ni tvoja skrb. Kdor pa obsoja, pa ni vreden truda za naklonjenost in si zasluži samo ignor 

 To ni neka taka posebna in pomembna stvar, pač pa očitno tebi samemu predstavlja šok za druge. V bistvu nikogar ne zanima. In s tem, ko zate nihče ne ve, si praktično skoraj brez veliko možnosti, da bi našel v svojem okolju partnerja, saj se ti kot cerkvenemu delavcu ne upa nihče približat.  Pa čeprav si mogoče v njegovih očeh samo ti njegov junak.   No, zaradi težav tvojega lastnega sprejemanja in zaprtosti ne moreš nikoli izvedeti.    To lahko spremeniš. Ej drugo bi bilo,če bi živel kje na kmetih , kjer lepo gledajo samo robustne dede, pa tud njih predvsem zato, ker so za delo v hlevu najbolj koristni

Tega ne razumem, kako ni homoseksualnost v naravnem redu, če je naravna. V naravi med živalmi res ne omogoča razploda, vendar pa je danes človek popolnoma svoboden glede tega, moj znanec in njegova žena - oba s samo 10% sposobnostjo odploditve (pri njem trajna okvara in 10% izločanje dovolj semenčic) sta se v Lj dala umetno oploditi, mislim, žena se je dala. In evo imata zdravega dojenčka. Človek je svoboden - ne glede na spolno usmerjenost.

Pa tudi v naravi se pojavlja, naj povem en filmček, v divjini sta dva velika ptiča moškega spola bila vse življenje skupaj, celo zvestobo poznajo. In ko je 1 od partnerjev več tednov in mesecev odsoten (vse samice kmalu po izvalitvi jajc morajo zapustiti samce in se skupaj odidejo hranit) ob vrnitvi nekaj staršev manjka.  In se je tisti znanstveno opazovani istospolni (moški) par vsako leto znova stepel z ostalimi živalmi za jajca oz. kasneje za mladičke sirote brez staršev.Tako da sta tudi onadva vedno imela lastnega otroka in ga hranila in varovala s toplim perjem    .  In vse življenje sta skupaj, oni imajo zvestobo, neznačilno celo za ljudi .   

[martinca]

- mislim, da se nima smisla pretvarjati, da je to povsem normalna stvar, ker to preprosto ni res, ker človeka onemogoča na zelo pomembnem življenjskem področju.

Kako da ni normalna stvar? Kje to piše?    Bila sem en čas pomoč na eni OŠ in je bilo govora kako otroke vzgajati v duhu sprejemanja drugačnosti. In smo zaposleni, bli smo vsi skupaj od čistilk do učiteljev razen ravnatelja, izpolnjevali vprašalnike in tudi stare učiteljice so glasno povedale, da je njim osebno homoseksualnost nekaj popolnega normalnega in osebna stvar vsakogar  
  Zakaj torej ti misliš, da ni povsem normalno, ja seveda ni, če se sam siliš v skrivanje. Razen če tako misliš zaradi besedovanja nekaterih, recimo ker je to rekla Ljudmila Novak, ki je homoseksualnost primerjala s seksom s stvarmi?  Le kaj bi pa ona rekla predsednici Islandije, ki je lezbijka? Si predstavljaš. Celo državo vodi lezbijka. In je bila demokratično izvoljena, nihče nikogar grdo ne gleda.    Kje pa je še to prisotno, ocenjevanje človeka na podlagi spolne usmerjenosti. V severni Evropi ni takih težav s strahom pred družbo, kot jih imaš ti osebno.  Pravkar poteka sojenje na enem ljublj. sodišču zaradi napada.  In če pride islanska predsednica k nam na obisk, kako se bo počutila Ljudmila in drugi nestrpneži, ki hočejo svojo nestrpnost prikazati kot moralno pravilno ?    Mislim da jo bo globoko sram. Sicer ima človek kljkub nasprotnemu mnenju znanosti pravico povedat, da mu je homoseksualnost bolna (primer Srečka Prijatelja, poslanca SNS, ki mu je Vrhovno sodišče to potrdilo), a nima pa pravice rečt osebe konkretno v zvezi s tem zaničevat.

Zakaj pa v evropskem parlamentu ni upala širiti svojega sovražnega govora in primerjati istospolno usmerjenih s seksom s kipi itd? Ker točno ve, da se to ne sme in da s tem ne bi izpadla nič boljša pred ostalimi, ampak slabša in bi imela marsikje zaprte poti napredovanja 

 Zato si edino tukaj v mali Sloveniji upa na račun prikazovanja nekoga kot družbeno nevarnega (češ kam gre ta svet) ali manjvrednega ( z njenimi stavki kot so , da jo je strah za zdravje slovenskega naroda) nabirati politične točke na podlagi moraliziranja in žaljenja, nabirati si točke na račun itak nerazgledanih ljudi, čeprav so danes tudi v Sloveniji taki ljudje v manjšini    Če bi namreč bili taki obsojajoči ljudje v večini, bi namreč NSi prišla v parlament ! In ker ni prišla, so nestrpneži v izredno nizki manjšini!   Mene bi bilo sram biti v taki hipokritski stranki, ki navija  za duhovni razvoj za več svojega boga,  hkrati pa s takimi razvrednotenji nekaterih manjšinskih skupnosti brez sramu  krši Jezusov zakon 'Ljubi bližnjega', na katerega se sicer toliko brezsramno sklicuje !    Njegova ljubezen pa je v resnici za vse enaka, po njihovem pa samo za nekatere  hahaha


Včeraj sem gledala film Kinsey, pozno zvečer. Leta 1948 je ta doktor znanosti zgrozil takratno puritansko svetovno miselnost in jo omajal, s svojim znanstvenim pristopom, z resnico preko 100 000 izprašanih obeh spolov o tem, da so ljudje v glavnem prej biseksualni kot heteroseksualni, imel je svojo lestvico. Ovržena je bila tudi Freudova trditev, da smo vsi ljudje popolnoma biseksualni. Izkazalo, da so nekateri popolnoma hetero ali popolnoma homo.

Praviš, da je s homoseksualnostjo težko živeti, a to misliš zaradi nedoživete ljubezni ? Mogoče pa še pride!
Ti strahovi v zvezi z osamljenostjo in smrtjo v samoti : znova nisi nič drugačen ali poseben, saj je vsebina (čustva) v enakih situacijah (samskost) ista .  Men se zdi, da se sam ločuješ in onesrečuješ, kot da bi bil kaj drugačen od drugih. Ej čisto po nepotrebnem, treba najt družbo, kjer boš sprejet in bo življenje lepše 
 Zavedati se lastne vrednosti in moči za odločanje in zavedati se pravice tebe kot živega bitja do sreče