Potapljam se

[zala]

Janja, Arwen... hvala!

In ti, Araya; kje se skrivaš?? Povej, kaj dogaja. Prav veselje je brati o tvojih dosežkih....pa čeprav so včasih malce temno obarvani.

Cmokec vsem....

[Araya]

Pozdravljeni,

pretekli teden je bil kar dober. Končati sem moral en članek za nek zbornik, ki izide februarja naslednje leto. Moram reči, da sem se bal ... saj veste: človek napiše kaj čusnega, pa si zapre vrata za naprej. V glavnem oddal sem ga v četrtek ob 4:30 zjutraj. Spat sem šel ob 6h zjutraj in nato spal precej trdo do 12:30. Sedaj sem spet OK in lahko spet vsatajam ob 6-7h. Kljub strahu, so prvi odzivi zelo dobri, celo tako zelo, da se sprašujem, če so članek sploh prebrali... 30 strani besedila. Urednik je rekel, da je "odličen", nek znanec - sicer dr. na mojem področju- pa je rekel, da je "fenomenalen". Upam, da mislijo resno in da niso le prešteli opomb.

Ker je bil potem že vikend, sem za moj mladinski zbor priredil Mozartob Ave verum ... jim je bil na vajah kar všeč ... je le Mozart. Smrklje imam rad! Sitne in svojeglave kakršne so, spravijo skupaj čudovite stvari. Ne vem zakaj, a tudi odrasli pevski zbor se mi širi. V zadnjem letu za 1/3... strašljivo.
Vsakemu novemu pevcu povem, da sem silno zatežen značaj, da se nisem vajen pogajat, da samo udarim in da se mi "film hitro strga"... pa kljub temu hodijo      Najbolj smešno se mi zdi, da hočejo v odrasli zbor celo 8-letni otroci mojih pevcev, katere potem "za hec" okregam. Trem med njimi sem celo krstni boter... a ni to čudno? Všeč mi je, da že 10 let z njimi dobro delamo, da se imajo lepo, da doživljajo glasbo kot nekaj lepega in da me prrenašajo.

Glede službe ni še nič. Finančno sem na dnu. Sestre ni nikoli doma, ne pokliče... priznam, da sem jo tudi jaz nehal klicati. Srečala se nisva niti za praznike.

Sicer pa se me loteva žalost. Vseskozi živim v strahu, da bi se kaj pokvarilo. Strah me je celo iskati službo in se moram vsak dan pošteno siliti, da sploh gledam oglase.
Glede službe sem popolnoma obupan. Ne vem kaj naj. Ne bom mogel več dolgo. Sem na tleh. To je res grozno. Poskušam najti v svojem poklicu in daleč zunaj njega, za svojo stopnjo izobrazbe in dalec pod njo, a nič. Prav nič. Ne vem kaj bo z menoj. Januarja bom že 2 lei brez službe. Me je groza pomisliti.

[jona]

Araya pozdravljen!
Takšen talent si in toliko ljudi te pri mašah posluša, uživa, občuduje. Čestitam!!! Kako pa se ti počutiš ob tem? Zakaj si nesrečen? Je to preveč zate, prenaporno? Vse to delaš prostovoljno, ti vsaj pokrijejo potne stroške? Ne poznam v celoti tvoje zgodbe. Upam, da imaš vsaj koga, ki prižge malo veselja v tvojem srcu.

[Dantalion]

Urednik je rekel, da je "odličen", nek znanec - sicer dr. na mojem področju- pa je rekel, da je "fenomenalen". Upam, da mislijo resno in da niso le prešteli opomb.

Hmm, če sta dve "veliki živini" pohvalili tvoj članek, potem že mora biti nekaj na tem, kaj praviš?

Trem med njimi sem celo krstni boter... a ni to čudno? Všeč mi je, da že 10 let z njimi dobro delamo, da se imajo lepo, da doživljajo glasbo kot nekaj lepega in da me prrenašajo.

No, no, meni se to ne zdi nič čudnega - očitno so te "prebrali" kot morda strogo, a izjemno korektno persono. In če je tebi všeč, da že 10 let ustvarjate, pomisli vendar! Kako se morajo šele oni počutiti, ko pa imajo takega vodjo?! Misliš, da bi se hodili maltretirat k tebi, če bi šlo res za maltretiranje? Hihi, tebi se zdi strašljivo, da se ti zbor veča - tvojim "novincem" se pomoje zdiš vse prej kot strašljiv! Moraš biti res persona, kot se šika! 

Sem pa dobil zdaj še en preblisk: po eni strani praviš, da se odlično razumete s pevci (in pevkami ), ustvarjaš priredbe za zbor (kar ni mačji kašelj! ), skratka uživaš. Po drugi strani si pa že dve leti brezposeln. A obstaja kakšna možnost, da bi koga od svojih pevcev/pevk pobaral, če bi se našla kakšna zaposlitev? Saj ni treba direkt na vrat na nos - morda ob koncu vaj kakšnega pocukaš za rokav pa mu namigneš, da si pač v zosu in če pozna ali pa če ve za kakšen šiht. Tudi tako se ti utegne nasmehniti sreča - ne vem, samo predlagam.

Drži se!

[Araya]

Zadnja dva dni sem čisto brez moči. v postelji sem do 8h. Počutim se grozno. Na sprehod se ne morem spravit. Popolnoma brezupno in brezciljno. Groza me je odpreti spletne strani z oglasi za zaposlitve... vem, da tam ne bo nič in da karkoli bo, ne bom izbran ... samo letos sem 7x prišel v finalni izbor za službo... brezt uspeha. Rad bi odšel stran. Ničesar ne morem dati. Nihče ne pokliče... ne morem več. Nočem več.

Občutek imam, da se nikoli ne bom izvlekel ... da ne na ta način, mi je jasno. Že 2 dni tako brezciljno, obupno, brezupno.

Tako. Pojamral sem. Sedaj pa grem reševat kar je ostalo od dneva. Mislite, da je za vožnjo s kolesom že prepozno?

[Arwen]

še je čas za vožnjo s kolesom  ;

Pa drugače, Araya, Ad-je še ješ - če ja, koliko časa že? kako pa je že s strokovno pomočjo?

[Daisy]

Araya, kar hitro na kolo! 

Carpe diem!  Pa še sončen povrhu!   

[Janja]

še je čas za vožnjo s kolesom  ;

Pa drugače, Araya, Ad-je še ješ - če ja, koliko časa že? kako pa je že s strokovno pomočjo?

Me je že Arwen prehitela. Ona je pač hitrejša. Je in ima metlo na turbo pogon.   No, očitno je bila tudi Daisy hitrejša od mene in ne samo Arwen.

Araya, drži se. Ti imaš toliko talentov in jaz vem, da boš zmogel. Ne gre pa čez noč. Na žalost. Vsi bi si namreč želeli hitrih rezultatov in izboljšav.

[Araya]

Hja... tole res grozno boli. V duši.
Čas se mi izteka... tako hitro. Kot da bi nikoli ne živel. Kako naj opravičim svoj obstoj? Nikamor ne napredujem. Ko bi imel službo, bi bilo vse veliko lažje.
Strah me je. Ne vem kaj naj.
Naj dopoldne grem na obisk k prijateljeme v LJ? Je to pametno v tem stanju? Bereta moje bloge, sta na tekočem.
Rad bi, da bi me ne bilo.
Tako zelo temna je tale noč in srce je nemirno.

[Arwen]

Pa drugače, Araya, Ad-je še ješ - če ja, koliko časa že? kako pa je že s strokovno pomočjo?

[Araya]

Ne, za strokovno pomoč se še nisem odločil. Vem, da bi bilo dobro kaj ukreniti. Nekoč sem hodil k psihologinji zaradi nespečnosti. Pa je ugotovila, da je z menoj vse OK in sva raje delala vaje za jecljanje.

Sicer pa sem imel danes krasen dan. Nekaj v stilu tele španske:
http://www.youtube.com/watch?v=ODP09zw5hAE

Odpeljal sem se v LJ, dobil kup super not za moj mladinski zbor. Potem pa na kosilu k prijateljema in nato domov na vaje z mladinci... poskusili smo Mozartov  Ave verum... zanimivo, kako mladina globoko občuti Mozarta, ko jim pojasniš besedilo. Bili so res super, na trenutke prav ganljivo.

Najslabše je, če sem sam doma, kot sem bil zadnje dni.  Na smrt me skrbi za službo. 

[zala]

Ne, za strokovno pomoč se še nisem odločil. Vem, da bi bilo dobro kaj ukreniti. Nekoč sem hodil k psihologinji zaradi nespečnosti. Pa je ugotovila, da je z menoj vse OK in sva raje delala vaje za jecljanje.


Najslabše je, če sem sam doma, kot sem bil zadnje dni.  Na smrt me skrbi za službo. 

Pravzaprav si že sam skoraj vse ugotovil...ni dobro biti sam. Torej se skušaj prisiliti in pojdi v družbo... ali vsaj v naravo...samo da nisi sam!!! Pa še nekaj: če se le da, izbiraj ljudi, ki niso negativci.. ti te lahko spravijo še bolj iz tira....
Služba; ja... zakleta zgodba. Sama sicer še nisem dolgo doma, a je to že drugič... prav gotovo se mora nekaj spremeniti. A ko si najbolj želimo, so menda že želje naperjene proti nam... ..glede tega ti težko dajem karkoli vzpodbudnega, ko sem sama v istem dreku...
Vseeno bi bilo morda dobro, da poiščeš neko pomoč...sama te kemije sploh ne zagovarjam, a kaj, ko včasih mogoče le pomaga toliko, da se vsaj fizično ne počutiš čisto na dnu.
Nisem ti ravno kaj pomagala; pa vendar.. če drugo ne, vsaj nekaj bereš.
Sama sem komaj zadnjič tukaj našla temo o vicih... a veš, kako sem se nasmejala..... hvaležna sem za to.

Vse dobro in piši!!

[Araya]

Danes sem čisto na koncu.Rad bi kaj napisal. Prazna glava, notri samo bolečina. Kje sem zavozil življenje?

[zala]

Pozdravček, Araya,
praviš, da bi rad kaj napisal.. glava pa prazna. Mogoče pa bi vendarle skušal izliti to praznino... ali pa misli, ki se ti trenutno utrnejo. Nekaj prav gotovo razmišljaš.. če se sprašuješ, kje si zavozil življenje.
Resnično ne vem, zakaj bi zavozil življenje??? Jaz sem v tvojem pisanju našla kar nekaj uspehov. Morda misliš na partnerstvo, službo....
Poglej, sama sem še pred kratkim imela oboje. Pa se je kar v trenutku vse obrnilo; tistega prvega pomladanskega dne, ko je sonce sijalo kot za stavo je njegovo življenje končalo v kupu zmečkane pločevine.... spet sem ostala SAMA. In se spraševala: kaj sem storila, da se mi to dogaja.. da kar naprej izgubljam ljudi, ki so mi dragi. Pobiranje je bilo težko, sledilo je obdobje "maščevanja" moškim... še sama nisem prav vedela zakaj. Čas iskanja....
Potem sem zbolela, pred kratkim pa še izgubila službo. KJE SEM ZAVOZILA ŽIVLJENJE? Saj ne moreš tako gledati!! Vse je to splet nekih neljubih naključij, pa čeprav kdo reče, da je vse vnaprej določeno... Pa to pravzaprav niti ni pomembno. Enostavno je treba živeti naprej.
Vsi se kdaj tako sprašujemo: alkoholiki, narkomani, depresivci, deloholiki, brezdomci, brezposelni, bolani,....tudi čisto povprečni ljudje!
Ko sem še hodila v službo sem skoraj vsak dan na pločniku ob cesti srečevala moškega v invalidskem vozičku, popolnoma zveriženega, komaj je premikal ta svoj voziček. In se je počasi potiskal po pločniku gor in dol, gor in dol.. za nekaj metrov!! In vsakič sem si rekla: SAJ NIMAM PRAVICE TAKO RAZMIŠLJATI!! Lahko hodim, diham, se sama oblačim, tečem, kolesarim, kuham, pletem...pri veliko stvareh sicer omejeno, ampak LAHKO. To je pravzaprav zelo veliko.
Nikar ne glej na svoje življenje kot zavoženo! Glej svoje dosežke.. ne glej česa nisi storil ampak to, kar SI DOSEGEL!! Kljub vsemu je to veliko.

Vse dobro... javi se!!

[Araya]

Zala, hvala.

Veš, vse to vem. Videvam ljudi, ki sem jih poznal, ko so še hodili, potem pa je prišla nesreča, bolezen in vem, da sem vsaj približno zdrav, mobilen, sposoben za delo. In delam, kar dosti. Pa kljub temu komaj živim. Tole s službo me bo popolnoma ugnobilo.

Ne morem misliti. Danes sem napisal pesem na mojem blogu, ki ga pišem vsak dan.  Gre takole:

Tiho sedim, dan pred mano umira,
mi zadnjo svetlobo ljubeče pošilja,
kot da čutil bi slutnjo, težko in temno
ki v meni živi in me potihem ubija.

V gorki rdečini zahoda jih vidim,
titane, ki mrak jim je oče in mati,
kako stopajo k meni, trdo in počasi,
vedoč, da nimam jim kam ubežati.

Mirno sedim, v tišini jih gledam,
ne čutim več groze pred njimi,
ognjeni obrazi in trdi pogledi,
mirno sedim, otrpel jih gledam.

Jutri ne bo mi treba več vstati,
s sabo v noč vzeli me bodo,
besno truleč z njimi bom blodil,
vedoč, da vse je za vedno izgubljeno.

Tiho sedim,dan pred mano umira,
v gorki rdečini zahoda jih vidim,
mirno sedim, v tišini jih gledam,
Jutri ne bo mi treba več vstati.

Ko sem jo napisal, mi je malce odleglo, čeprav poezija res ni moj medij.
Se opravičujem. Bo bolje. Grem spat.

[Slavka]

Araya, zelo lepa pesem, žalostna, vendar lepa. Želim ti, da najdeš službo, da najdeš tisto kar iščeš, do takrat pa probaj uživati v svojih talentih, v svojih dosežkih, v vodenju pevskega zbora, v svojem vrtu, vidiš, da ti uspeva...ne obupuj, vztrajaj! 

[Arwen]

Ne, za strokovno pomoč se še nisem odločil. 

in kaj te ovira? moje mnenje - nikar preveč oklevat 

[zala]

Krščen matiček, tristo kosmatih medvedov!!! Hotla sem ti poslat eno mojo rožco (vzgojila sama) v priponki, pa je še vse tisto, kar sem ti zapisala izginilo. In kako naj zdaj vem, kaj sem pisala??

Aja.. pesem je krasna.. vendar tebe v njej ne vidim. Vse preveč je neizživetega in vse preveč talentov v tebi... Vse to te tam, nekje še čaka.. le da pretiho kriči...

To napišeš, ko imaš prazno glavo.. kaj bi šele bilo, če bi imel polno!

Pa še en izziv: bi lahko zložil verze za nekoga, ki ne zna plavati in se je znašel v globoki vodi. Hkrati se vode smrtno boji...

Vse dobro!!

[Araya]

Kako hitro minevajo tile poznojesenski dnevi. Jem kakije ... prodajajo jih na vsakem koraku. Čudovit sadež. Zelo lepe barve in po okusu tak kot življenje ... ne le sladek, ampak tudi trpek. Menda zelo zdrav. Danes sem opazil, da ima čudovito obliko semena.

Danes sem bil tri ure na orglah. Bilo je lepo. Oblekel sem se toplo. Pregledal sem psalme za advent, pregledal katerih not zmanjkuje itd.. Če bi me ne bilo, bi bilo tam gori vse težje.

  Žalosten sem. Tako zelo.

Sanjalo se mi je o nekem prijatelju, ki ga že dolgo nisem videl. Sedaj živi s fantom v LJ in dela v tujini... bila sva prijatelja iz otroštva.Sedaj ga ne vidim več. To boli. Če pokličem, ni pravi čas.

Nikoli ni pravi čas. Nikoli.

Vem, da bi rabil pomoč. Rabil bi psihiatra, še bolj bi rabil sočloveka. Ne vem, če bom zdržal vse to. Moje finance ne dopuščajo kake posebne pomoči.

Moje življenje je povsem na stranskem tiru. Močno dvomim, da bo kdaj bolje. Močno dvomim.

V zvezi s tisto razpravo, ki sem jo pisal, so me povabili na nek simpozij. Kaže, da je boljša kot sem mislil. Upam, da me ne bodo sesuli. Itak, da ne. Ko me kdo napade, se branim z vsemi topovi... no, odvisno kdo napada.

Župnik mi je pokazal dve "zahvalni slikici", ki so jih otroci risali pri verouku in na katerih so prikazane stvari za katere se posebej hvaležni. Dva dečka sta narisala tudi mene na orglah. Eden je napisal pod slikico, da sem "prijazen, zelo strog in vedno dobre volje". Moral sem se nasmejati ...očitno me imajo radi. Ko sem vadil orgle, sta se prišli dve dekleti opravičit ker sta manjkali na vajah ... imeli sta virozo. Delal sem se, kot da sem hud in da jima ne verjamem, onidve pa sta se mi začeli smejati. Hoteli sta še "probat orgle" ... OK punci, ni problema!

Ne vem zakaj drugi v meni vidijo prijaznost, ki je sam ne. Ne vem zakaj se ob meni dobro počutijo mladina in otroci, medtem ko imam vseskozi občutek, da nimam prav nobenega smisla zanje. Ne vem kako me lahko povabijo na simpozij zaradi članka za katerega mislim, da ni zelo dober.

Notri vse boli. Boli tako zelo. Hvala Bogu za AD-je. Brez njih bi me morda ne bilo.

Ne vem kako naj zberem moč za nadaljevanje iskanja službe. Zadnja dva tedna sem nekam pasiven. Vem, povsem neodgovorno, a ne najdem moči. Ko odprem tisto internetno stran in vidim, da nič ni... me fizično boli. Občutek brezupa poreneha biti le občutek... obup postane otipljiv.

Sam. Ne vem, če bo bolje. V sebi ne najdem svetlobe, ki jo vidijo drugi. Sedaj grem spat.

Kako obupno neurejen zapis. Vem.

[zala]

Veš kaj, najbolje bo, da o sebi ne razmišljaš preveč, ker se mi zdi, da nisi ravno sposoben realno presojati o svojem odnosu do ljudi.
kako lahko rečeš, da nimaš smisla za otroke, ko pa te imajo očitno radi... in kaj misliš, da na simpozije vabijo luzerje in podpovprečneže? Pa kako lahko tako razmišljaš??? In vedeti moraš, da služba (če jo imaš ali ne) prav gotovo ne kaže o tem, koliko si vreden in koliko ne.
Glede na tvoje pisanje te prav vsi bolj cenijo, kot se sam. Le zakaj jim ne prisluhneš, vsaj malo??? Oprimi se tistega, kar je pohvalno zate. Nikakor si ne pripisuj tako nizke cene. le zakaj bi moral bit tako nadpovprečen?? zakaj to rabiš??? čas je, da začneš ceniti pri sebi tisto, kar je dobrega, ostalo pa skušaš spremeniti tako, da si boš všeč. V končni fazi se vsi sami borimo proti temu... včasih obupno iščemo metode, drugič pa se pojavi kar sama....
Vse bo še dobro, prav nobenega smisla se nima obremenjevati za stvari, ki se morda bodo zgodile ali pa tudi ne.
Skušaj preživeti lepe dneve, skušaj najti zadovoljstvo v tem, kar počneš in to zelo dobro!!

Vse dobro!