Potapljam se

[vista66]

Kako prijazna sestra... Pusti te na cedilu tako... Eh, to so ti ženske... Lepo je šla iz bede k svojemu fantu, k princu na belem konju iz bede. Princ jo je rešil. 

Verjemi, da če bil ženska, bi ti bilo lažje. Spoznal bi enega bogatega in bi bilo to to. Zakaj je sestra se lahko rešila. Ker je ženska, ti pa si moški. Tukaj se vidi, zakaj so brezdomci pretežno moški...

Dobri ste. ..spovednik je dal dobro primerjavo, sedaj bom še bolj veselo pisala prošnje, ker tud nisem zihr, da bom to službo obdržala...prej mi je bilo pa kar težko, ko sem mislila na to...

Pain, če poznaš kakega bogatega, a mi javiš na zs prosim?





Hec...


Pain, take, ki hoče bogatega, nočeš....ja?

[vista66]

Vem, da tako ne morem živeti. Sem na tleh. Trudim se migati, trudim se vleči ven. Trudim se živeti. A sem popolnoma brez moči, izčrpan. Zjutraj komaj vstanem. Ne vem več kaj lahko ponudim svetu.

Želim si, da bi se ne zbudil več. Spati, spati, spati. Tako zelo sem utrujen. Ne morem več. Ne vem, če se sploh še hočem boriti. Upa zmage očitno ni več.

Glej, dobro je, da iščeš pomoč, recimo da si tu z nami na forumu. Večina ljudi, ki so v stiski, tega ne naredi. Tu smo vsi taki, ki kdaj nismo videli perspektive. Spati in se nikoli več zbuditi praviš. Tipičen simptom depresije. AD-je jemlješ? Poznaš vsa orodja, s katerimi si človek v depri pomaga? Najprej si naredi prioritete. Če je človek bolan, bo skušal najprej ozdraveti. V knjižnici si lahko izposodiš katero od knjig o depresiji, zelo hvalijo: Depresija za telebane. Nato imaš na voljo ostala orodja: socialne stike (toplo priporočam kako skupino za samopomoč), telesno aktivnost, prostovoljna dela, ko pomagaš ostarelim, RK, druga organizirana pomoč...meni je zelo pomagalo, da sem vedela, da na silo ne gre nič, da se nisem silila z opravili, ki jih nisem zmogla...ena je enkrat na netu napisala, da si je napisala listek za vsak dan posebej in v začetku je imela le po tri opravke...spomnim se enega: umij skodelico za sabo.


Od kod si? Lahko se ti jaz javim ali pa kdo drug in skupaj piševa prošnje, izmenjava izkušnje, znanje...nekomu je fajn povedati o svojih strahovih, fajn je družiti se, iti malo ven....super pa je že to, da pišeš!!!!

[vista66]

SEm brala dalje to temo..pravi balzam za dušo ste!

O zavoženem življenju bi še nekaj. Kdaj si zavoziš življenje, kateri kriteriji morajo biti izpolnjeni? Tudi sama sem dolgo mislila, da sem si zavozila življenje. Ja, zavozila sem marsikaj, nisem diplomirala v roku, nisem pravočasno videla svoje čustvene neinteligentnosti, rezultat: veliko menjav služb in slabo finančno stanje, nimam ljubezni, psihično padem, ko bi morda kdo drug pogumno in samozavestno brcnil koga v *****, če bi mu uničeval lajf...

ampak sem nekako razmejila moje pretekle felerje in sedanji lajf...vidim, kje sem naredila napake, a razumem, zakaj sem jih...ti vidiš, zakaj si v takem stanju, veš da nisi vsemogočen, da si kdaj pa kdaj šibak, ne upiraj se temu, prepusti se, ne rabiš bit super heroj, človek si! Sprejmi se. Sprejmi to, da si takšen kot si! Lažje ti bo. Ko se nadme spravijo otroci s svojimi zahtevami po materi sodnici v sporih, ko želijo pravico na takoj, jim mirno rečem, da nisem razpoložena, da imam skrbi, ni me več sram priznati, da včasih ne zmorem vsega. Nisem super mama....oz. sem super, ker znam povedati, da ne zmorem vedno in povsod vsega, ker si to upam in se ne pretvarjam, da sem brez napak, robot, stroj, ki zmore vse in nič ne vpraša in se nič ne pritožuje in nikdar ni utrujen. Če je kaj zelo pomembnega..dovolj pomembnega za njih, počaka, o vsem se da naknadno pogovoriti, rešiti, ni treba skočiti in se pogljabljati v vsakega in paziti na to, da otrok ja ne bi nikoli začutil kakšne prizadetosti, krivic, daš mu tudi čas, da se umiri, razmisli...vse slabo je za nekaj dobro.


Zakaj ti to razlagam? Ker ti lahko povem, kaka sem bila prej, hotela sem biti stoprocentna, razdajala sem se, da ja ne bi kdo kaj slabega mislil o meni, da bi ja poskrbela za to, da mi kdo ne bi mogel česa očitati, da bi bila sprejeta od vseh in vsakogar. Sedaj mi je lažje, če mi do nečesa ni, mi pač ni, milom ne silom, to je meni vodilo in najboljše, ker lahko naredim za sebe in druge. Pa kaj, če se ne učim za izpite, se pač ne morem, se bom že, ko se spravim k sebi, ko uredim druge stvari, ko....bodi dober sam s seboj, nagrajuj se, pomisli na to, na kar si lahko ponosen, kaj zmoreš vsak dan posebej....ostalo pa pride samo po sebi. Dva koraka naprej in en nazaj, ne gre samo navzgor.

[Araya]

Danes nisem zmogel ničesar.
Velikokrat mi pride na misel, da si ne želim živeti več prav dolgo. Čemu? Popolnoma vseeno je, ali sem ali ne... Nikogar ni, ki bi me imel rad... Pa o tem ne želim tuhtati. Vendar misli kljujejo in kljujejo, dokler me ne izpljunejo nazaj v depro. Grozno je... nikamor ne spadam.. Ko bom umrl, ne bom žalovač za življenjem, če bo le vsaj približno izpolnjeno, če se bom vsaj malo uresničil kot človek.

Sem zaljubljen, on ni gej, je poročen, ima otroka, moj zdravnik... vem kje živi, se srečava kdaj v mestu, pozdraviva... njegovo ženo poznam že iz otroških let. Trudim se, da nisem pogosto pri njem... samo za nujne recepte. Vem, da to ni ljubezen, ampak zaljubljenost. Boli vsakič, ko ga vidim, vsakič ko se peljem mimo njegove hiše, vsakič ko vidim ženo... vsakič, ko se spomnim nanj. In ko pridem k njemu po recepte ali zaradi kake resnejše zadeve, boli tudi tam... ko čakam, ko sem tam in ko odidem. In vendarle on ničesar nikoli ne bo niti zaslutil.
Razumete mojo bolečino? Si jo predstavljate? Najbolj smešno pa je to, da ga, ko sem ga izbral za zdravnika, sploh nisem poznal... on je bil pač tisti, ki je imel še prostor za nove paciente.

Prijatelj sem lahko samo z nekom, v katerega nisem zaljubljen, ampak ga imam rad kot prijatelja. Vem... boste rekli, da sem norec ... Morda. In to ni prvič.

Se opravičujem. sem moral dati ven.

[Arwen]

Araya, nič se opravičevat. Daj iz sebe, piši...

[Araya]

Mah, gre za to, da je moje občutje ljubezni predvsem povezano z bolečino in ne veseljem ali užitkom. To človeka ubija. Predvsem zato, ker je segment življenja neizživet. Neizživetost je frustracija, ki je na tem področju po mojem ni mogoče konkretno kompenzirati.

V gla vnem... to je poden celo takrat, ko je vse ostalo približno urejeno. Kaj  šele sedaj, ko niti službe nimam in lahko sredi dopoldneva - ko vsi ostali služijo denar - tipkam tole svetobolje. Res depresivno.

[martinca]

Takšen odgovor sem tud sama o tebi dobila, da si nesrečen zaradi osamljenosti in ker nimaš partnerstva.  Nesrečno zaljubljenost dobro poznam. Vse življenje sama in starejša od tebe, ampak za razliko od tebe se ne zadržujem povedat. Pri tebi bolje zase zadržat, če on ni gej. Iz hetera spremenit v geja je že marsikdaj uspelo, iz geja v hetero pa ne vem.

Sem zadnja, ki bi lahko o tem nakladala, ker tud lastne srečne zgodbe nisem doživela. Sem stalno bolehala vsa ta leta za nesrečnostjo, posebej videča moje vrstnice : one v srednji šoli fanta ali več njih, jaz ne... so uspešno študirale, jaz ne... menjale fante, jaz ne...se poročile, jaz ne... prvega otroka, jaz pa še niti enega resnega fanta.... drugega otroka, jaz nič... tretjega otroka kot je to danes moda, jaz pa ne... pri njih redna služba, jaz pa socialno anksiozna in zavrta v vseh ozirih na zavodu za zaposlovanje... pri 34 skoraj od življenja nič... Ljubezen? Sem pozabla, kakšen je občutek, če si zatreskan. Vsake tolko pa si izmislim, da mi je ta ali oni moški ali ženska - prijatelj(ca) in potem en čas za razliko od tebe vse to razlagam moje bolečine in se ne kontroliram, nakar me z-ignorirajo za vedno. 

Ti pa si čuteč in čeprav obupuješ, še imaš v ognju železja dost, zato si mislim (sem zadnja za to pametovanje, tako da oprosti), da če bi bil več med ljudmi in med lastno družbo, da bi imel več možnosti za to, da se NASLEDNJIČ zaljubiš v geja. Tukaj nimaš kaj z zdravnikom, če ni gej, ne bo tvoj.

Zato bi se na tvojem mestu povezala s tvojim prijateljem iz otroštva, ki živi v LJ s fantom, ker on prav gotovo ni svet zase, verjetno s fantom poznata marsikoga. Počutil se boš drugače, bolj domače, če se začneš družiti s prijatelji iz otroštva nazaj     Če je tvoj najboljši prijatelj zelo klepetav, morda ne povej takoj o sebi vsega, sicer večinoma folk skapira sam. Samo da ne boš več tako osamljen. Lahko boš pozabil na nesrečno ljubezen in se odprl novemu. Druge možnosti za rešitev iz te situacije ni. Prebolevanje pa pač traja svoj čas. Ampak res bi blo zate dobro, če znova obudiš stik s prijateljem iz otroštva. (samo da se ne boš v njegovega fanta potem zatreskal in ponavljal vajo z zdravnikom.)

[Araya]

Hvala Martinca ... kaj bi dal, da bi lahko izbiral v koga se lahko zatreskam in koga ne... ali pa di bilo možno spreminjati spolno usmerjenost. Da bi komurkoli povedal, da sem vanj zaljubljen, bi morala biti velika možnost za zvezo, ker sicer uničiš veliko, dobiš pa nič. Da bi šel kakemu hetero razlagat te reči, bi bilo povsem neproduktivno in res skrajno neumno.
V glavnem to je res zoprno stanje ... s stališča življenja se mi zdi to edina resna katastrofa, ki me je doletela.

[ambra]

Mogoce poisces kontakt kjer se druzijo geji, kaksne internetne strani, imajo tudi drustva se mi zdi, skuc se ne motim. Ob nedeljah so bili gejevski veceri v K4 ne vem ce se to obstaja ali je samo zgodovina. Tam mogoce bolj spoznas ljudi s te scene in lazje najdes partnerja, kar ti tudi osmislja zivljenje.

[Tanjas]

araya

moj nečak je gej tudi on je to spoznal že zelo zgodaj sedaj je star 20 let zelo sem ponosna na njega...
ja v k4 imajo še vedno partije oglasi se kdaj mogoče spoznaš kakšno sorodno dušico...

srečno

Tanja 

[Araya]

No,

in da je stvar še bolj zoprna, obstaja neko mlado dekle, ki je zaljubljeno vame ... greva včasih na kavo itd. in ki ne ve za mojo usmerjenost. Je krasna punca, izobražena s fino službo in nasploh idealna in ne vem točno kaj vidi v meni. Trudim se, da je ne kličem prepogosto, da ji ne dajem kakih upov... enkrat sem ji tudi zelo jasno povedal, da se ne vidim z njo in da ni tega nobeden od naju kriv (kar je res), da tako pač je, da ni kemije itd.. Ona ni vrgla puške v koruzo. Čeprav mi je hudo, da trpi zaradi mene, ji ne morem povedati za svojo homoseksualnost... preveč govori, preveč sem od nje izvedel o drugih, da bi ji zaupal nekaj tako osebnega ... poleg tega me je groza, da bi se njena ljubezen spremenila v jezo.
Nikoli ji ne bom povedal, premalo ji zaupam.
New vem kaj naj. Nočem je prizadeti, sebe pa tudi ne. To je grozno.

Kak nasvet?

[Janja]

Kak nasvet?

Jasno ji daj vedeti, da nikoli nič ne bo. Ni ti pa potrebno razlagati zakaj. To je tvoja odločitev in njej ni potrebno vedeti, zakaj ne moreš biti z njo.

... kaj bi dal, da bi lahko izbiral v koga se lahko zatreskam in koga ne...

Ne, tega res ne moreš storiti, lahko pa se odmakneš od osebe, v katero si zaljubljen in ti ona ne vrača čustev. To pa lahko narediš oz. je zate dobro, da narediš.

Sem zaljubljen, on ni gej, je poročen, ima otroka, moj zdravnik... vem kje živi, se srečava kdaj v mestu, pozdraviva... njegovo ženo poznam že iz otroških let. Trudim se, da nisem pogosto pri njem... samo za nujne recepte. Vem, da to ni ljubezen, ampak zaljubljenost. Boli vsakič, ko ga vidim, vsakič ko se peljem mimo njegove hiše, vsakič ko vidim ženo... vsakič, ko se spomnim nanj. In ko pridem k njemu po recepte ali zaradi kake resnejše zadeve, boli tudi tam... ko čakam, ko sem tam in ko odidem. In vendarle on ničesar nikoli ne bo niti zaslutil.

Zamenjaj svojega zdravnika. Mogoče to zveni kruto, pa vendar, če želiš iti naprej, potem je ta opcija najmanj boleča.

Lepo se imej!

[Araya]

Mislim, da bi to ne bilo najbolje.  Z bolečino se moram soočiti. Bolečine se ne bojim več. Ljubezen zame ni drugo kot bolečina.  Umikanje pred ljudmi ne pelje po mojem nikamor.

Je pa res, da danes sploh ne morem več.

Zelo rad bi umrl. Ko bi izvedel, da bom umrl jutri, bi bil vesel. Danes je bil tako grenko-lep dan... sedaj, tik pred polnočjo pa boli za umret.

[martinca]

Evo to dela samotnost tistim ljudem, ki niso rojeni za samotnost...   Araya, ne preveč blagrovati bolečine, čeprav se strinjam, da jo je dobro ozavestit, ampak zdaj pa poskušaj iziti iz nje,  namesto da ji daješ dokončno resnico o tvojem življenju, ker razumsko lahko veš, da to ne drži ; le priložnosti še nisi samemu sebi dal 

Upam da te moje besede dosežejo, ful verjamem vanje... Mislim, prepričana sem, da si nesrečen predvsem zato, ker je bila doslej bolečina glavno, kar si v življenju doživel (od smrti staršev do ignorantske sestre, do nesrečne ljubezni), ampak čakaj malo - ali osebno zase res ne verjameš, da lahko vse to presežeš, ko ti uspe priti med dobre ljudi v drugem okolju ? Delat, se družiti z drugimi?   Seveda lahko to presežeš, ko ti uspe ! Oprimi se upanja in aktivnosti v zvezi s tem, namesto da pristajaš na sedanje stanje in v tem primeru ti BO uspelo ! 

Ker je misel na srečo povezana z zavedanjem tudi bolečine, se ti zdi tudi bolečina nekako del lepega. Ali pa je v lepoti bolečina. Ampak to je pogojeno z dosedanjim življenjem in z resnico o pravi sreči nima veze. Tud nič ni vnaprej določeno in zabetonirano v tem položaju neizpolnjenosti. Razen če se človek sam odloči tako in se noče več truditi zase in za svojo srečo.  Tudi od tebe je odvisna !  Zakaj bi rad umrl, a da bi 'neizrabljen, poln sil, k pokoju legel' ? Ni ti treba tako misliti, raje se poveži s prijatelji (iz LJ). Naj končno tvoja osebna sreča, izzivi postane tvoja prioriteta, ker meni se zdi, da rad daješ sebe na zadnje mesto, da misliš predvsem na dobro drugih in manj nase. V zvezi z vdajo obupu raje počakaj, da izpolnjeno  zaživiš in ko boš spoznal tudi lepo in ne le hudo, verjetno boš mnenje spremenil, ne boš si želel smrti.  Zakaj bi vrednost življenja sodil le po doslej spoznani negat. plati medalje 

Bolečina je trenutno stanje, v katerem se nahaja veliko osamljenih in veliko brezposelnih ljudi, tega stanja pa ne bo več, ko si odpreš možnosti - greš med ljudi, dobiš delo, realiziraš svoje načrte, zapisane kakšen dan nazaj! (ampak tisto nič brez odvetnika). 

Trenutno je res bad, pa bit sam brez prijateljev in staršev in denarja, jaz ne bi hotela bit sama v hiši, na tvojem mestu bi se držala ljudi zunaj, žlahte, sosedov na vsakodnevni kavi, kogarkoli. Pri nas na vasi je to nujno, stiki in to.

[Arwen]

Araya  razmišljam podobno kot Janja.

.   Araya, ne preveč blagrovati bolečine, čeprav se strinjam, da jo je dobro ozavestit, ampak zdaj pa poskušaj iziti iz nje,  namesto da ji daješ dokončno resnico o tvojem življenju, ker razumsko lahko veš, da to ne drži ; le priložnosti še nisi samemu sebi dal   

 

[martinca]

Araya, kako? Veš kaj sem si mislila, v primeru, da ne dobiš službe prekmalu, zakaj bi sameval v prazni hiši, finančno se ti to ne more iziti po nobeni logiki, razen če nisi podedoval bogastva ali zadel na loteriji, kar dvomim. Recimo bobu bob, da nekaj časa lahko hodiš na RK po zimska oblačila ali hrano, s socailno pomočjo če jo dobivaš glede na tvoja mlada leta, pa nikakor ne moreš pokrivati stroškov za bivanje, elektriko, gretje itd in je to misija nemogoče. No, znašala bi kvečjemu 220 eurov, če se ne motim  , to je enako skoraj 0 !

Na tvojem mestu bi se odločila in samoiniciativno glede na prekinitev odnosov sestre s tabo, vzela najemnike za letos, v tvoji hiši mora bit prosta spalnica. Vem da ceniš starše, vendar oni ne morejo pomagati več, zato si moraš pomagati sam in misliti nase in nekaj storiti za tvoje preživetje ! Samo nasvet, kaj bi jaz storila.

Lahko vzameš 2 zaposleni osebi ali študenta, vsak ti daje recimo 200 eu najemnine, + obveno posebej plača stroške  za bivanje, ali pa določiš enotno ceno 300 eu s vključenim najemom in stroškei. Če ti je to preveč ali ne bi dobil nikogar, pač pojdi na 250 enotno. Ampak manj pa ne, ker sicer nimaš nič od tega! 

Mislim da bi ti moralo ostati vsaj 200 čistega in tudi sam ne bi bil tako zelo. Najbolje preko agencije za nepremicnine, napisati je treba pogodbo, vse prijaviti in vse po reklcih, ničesar na pamet, ker se je težko znebiti ljudi, niso vsi pošteni, vse obljubijo, toda potem vse po svoje naredijo.

Če daš tak oglas, je treba ocenjevat ljudi na podlagi prijaznosti, miroljubnosti. Mislim, jaz bi to na tvojem mestu storila. Pravico ima in možnost, oddajala bi, dokler ne bi našla ene dobre službe. Pa tudi z dobro službo je enemu samemu težko vzdrževati hišo in plačevat vse stroške, morda bi blo fajn imet vsaj enega v hiši ali pa zaposleno dekle. Ne jemat najbolj pametnih, kritizerskih, starejših oseb...

V primeru neprevidnosti se lahko pri tem nasankaš. Lahko pa si izdatno pomagaš! Ker eno je duševno živlejnje (trenutna depresija), drugo pa so ostali problemi čisto fizične narave kot je težava golega preživetja, ki jo moraš vsekakor rešiti sam. In jo tudi lahko rešiš vsaj začasno. Tud če bi hotel hišo prodat in iz izplena kupiti stanovanje bližje večjemu mestu, lahko to še vedno narediš. Lahko bi tudi dal v najem družini z možnostjo prodaje, vendar mislim da bi ti tukaj sestra nagajala glede na njen grd dosedanji odnos in moraš pričakovati tožarjenje - ampak kar te ne ubije, te ojača in je tvoja naloga vztrajati pri branjenju lastnih življenjskih pravic.

Tukaj imaš cenike pri oddaji sob za Lj- okolico in se odloči, naredi. ( Sklepam da nisi iz Lj, ker je tvoj prijatelj šel živet v Lj, praviš..  Ne se razkrivat, od kod si, tudi jaz samo okvirno na tem forumu povem, da sem iz Ptuja- Mb.)

 Najbolj se splača oddajati v LJ oz. okolici LJ :

http://www.nepremicnine.net/nepremicnine.html?id_regije=1;nep=1;posr=3&tip=1&lok2=32&lok2=42&lok2=57&lok2=77&lok2=207&lok2=205&lok2=208&lok2=206&lok2=81&lok2=182;cena=;offset=0;SID=;lev1=1;lev2=1;id_drzave=;page=detail;klasika=;brez_cene=1;sort=11;f24ur=;ind=;searchstr=;naselje=;odmik=20;last=;=1;dem=EUR;m1=;m2=;agenc=


Mb -  sobe :

http://www.nepremicnine.net/nepremicnine.html?tip=1&tip=35&cena=&dem=EUR&odmik=20&m1=&m2=&sort=1&brez_cene=1&last=&SID=&lev1=&lev2=&page=detail&nep=1&posr=3&id_drzave=&id_regije=9&lok2=&imageField.x=72&imageField.y=21


Ce - sobe :


http://www.nepremicnine.net/nepremicnine.html?tip=1&cena=&dem=EUR&odmik=20&m1=&m2=&sort=1&brez_cene=1&last=&SID=&lev1=&lev2=&page=detail&nep=1&posr=3&id_drzave=&id_regije=5&lok2=&imageField.x=60&imageField.y=18

 

[Araya]

 
Hvala martinca. Zelo si se potrudila zame. Ta trenutek ni primeren zame, da bi jemal podnajemnike v hišo. Ne zaradi kake sentimentalnosti, staršev... Ko bo kriza mimo in cene nepremičnin normalne, bom šel v prodajo in se preselil na svoje. Edini pogoj je služba -  jasno.

----------

Te dni se počitim grozno. Želim si človeškega dotika... bližine drugega bitja ob tebi, poljuba.... neuresničljivo se zdi ta trenutek. Boli, zelo.

Danes sem videl sestro in njenega fanta. Bili smo na obisku pri skupnih prijateljih. Niti besede, niti pogleda. Boli, ... pa kaj potem!  Treba it preko tega.

Molim za to, da bi ne živel predolgo. Nihče  se me ne dotakne.

[Arwen]

Araya 

[Daisy]

Araya,  šopek   zate! 

[Slavka]

Od mene pa  da preženo temo iz srca, da posije in ogreje tvojo dušo