Pravijo da sem robot

[Spovednik]

pred nekaj let mi je umrla mama, ki je do takrat drzala pac vse vogale pri bajti. fotr se je takrat zapil do kraja da sem ga zadnji cajt spravil v bolnico in potem pol leta itak ni bilo od nejga nic sploh. sestra je tisto leto jasno cepnila na faksu in otem eno leto pac visela doma cela povozena. potem so se stvari zacele enkako urejat, amapk vseeno sem ostal edini provajder v familiji, kar je se danes. no, zdaj sem v kratkem casu ze drugic ostal brez sluzbe, da je vse skp se bolj zabavno. ampak okej. nima veze. problem je v tem, da mi tako sestra kot punca ze lep cas dopovedujeta, da sem postal nek hladen robot brez vsakih ciustev. da nisem nicesar vesel, da nisem nikoli zalesten, da ne odreagiram na nic, amapk hocem biti samo prekleto racionalen.
pa da se zapiram vase, da nikoli nocem da mi kdo pomaga, po drugi strani se pa jezim, ker mi nihce ni v pomoc.
in da je stvar se bolj vesela, se sestra in punca zivi ne moreta videti, saj sta ljubosumni druga na drugo.
in to me vsak dan bolj moti rpi delu. ne morem se zbrat, bolscim v monitor in dvomim v lastno sposobnost. se posebej, ker nikoli nisme dobival credita za svoje delo. da nekaj opravim in da opravim dobro je samoumevno. ze od osnovne sole naprej. ce je kaj slo narobe, je bila vedno samo kritika in podjebavanje tipa "ti k si tok pametn pa tole zajebes." vse je tako prekleto samoumevno. zakaj bi se potem cesarkoli veselil.

[Arwen]

Spovednik  ; če prav razumem, preživljaš očeta in sestro? ker?

[Spovednik]

sestra dokoncuje faks. oce pa malo miga po kmetiji, ker jaz prej zarad sluzb pac nisem mogel in pri 61 nima nobenih pirhodkov niti volje da bi jih ustvaril. pac caka ce mu bo drugo leto kapnila penzija. saj naredi, kar mu recem, ampak vecinoma slabo ali pa ne uposteva ker on ze ve. zato tut od kmetije ni nobenega dnara, samo stroski.
ob tem se onadva ne marata ravno, ker sestra nikakor ne bo odpustila fotru da je bil pijan vecino njenega zivljenja in sem ji ze itak bil od malega nadomestni fotr.
vem, dost sick, ja.

[Ventilator]

Takšen sem tudi jaz, ampak se trudim bit bolj čustven. Gre za to, da si ustvaril nekakšno masko, ker nočeš, da bi drugi izvedeli nekaj o tebi, česar se sramuješ; npr. svojih čustev, o čem razmišljaš ipd.

Lahko ti pomagajo nekatere vaje, s katerimi na silo prebudiš ta čustvena stanja, ki ti jih primanjkuje. Pred ogledalom vadi različne izraze: smeh, jezo, žalost, strah ipd., recimo 10 minut na dan - pomembno je, da to izvajaš redno. Nato te izraze poskušaj vključiti v vsakdanjost, kadar je to primerno. Ne pričakuj nekih hitrih sprememb, to lahko traja tudi več mesecev. Ampak ne spreminjaj teh izrazov preveč na silo, ker bi izpadlo čudno.

Po transakcijski analizi je človekova osebnost sestavljena iz treh ego stanj: starš, odrasli, otrok. Pri tebi je problem, da imaš pretirano vključenega odraslega (stroga racionalnost), otroka pa izključenega. Torej moreš vključiti otroka. Predlagam ti torej, da ko si sam doma, prižgeš neko dobro muziko in pač uživaš v njej, plešeš ipd., kot to delajo v diskoteki, kakor ti paše. Ukvarjaj se z raznimi družabnimi igrami, skupinskimi športi ipd., s prijatelji. Če ti primanjkuje druženja z ljudmi, delaj na tem. Tudi manj bodi za računalnikom, saj je za računalničarje značilno, da imajo bolj vključenega odraslega (predvsem za programerje, matematike ipd.).

Ne oziraj se preveč na te negativne kritike, saj jih ljudje pogosto izrečejo, da bi se sami počutili boljše, da bi prenesli krivdo na drugega. Namesto tega bodi pozoren na majhne pohvale, lahko tudi pri sebi najdeš nekatere pozitivne lastnosti in se jih večkrat spomneš, saj zagotovo imaš kakšne, vendar jih zanemarjaš in imaš nizko samopodobo. Pomanjkanje pozitivnih kritik pa je itak značilno za slovensko vzgojo, torej nisi neka izjema in se ne sekiraj. Vprašaj se - če bi imel možnost spremeniti karkoli na sebi - česa zagotovo ne bi spremenil? Na te lastnosti bodi torej ponosen.

[Spovednik]

nisem racunalnicar. 

mislim da je bolj to, da me je porusila vecna odgovornost za vse in prav nic nagrade za to odgovornost

[zala]

Ja, tole o odgovornosti bo prav gotovo držalo!!! Tudi sama imam podobne izkušnje.....umrl oče, mama, skrb za otroka, depresije partnerja.... večno je vsa odgovornost in odločitve na enem. In po nekaj časa popolnoma otopiš, čustva skrivaš, enostavno TI NE SMEŠ KLONIT! Okoli sebe postaviš zid in več kot očitno je, da nikomur ne pustiš blizu. Potem pa enkrat poči....in to je lahko zelo nevarno.
Ne vem, kaj ti pravzaprav lahko svetujem. Truditi se določene odgovornosti prenesti tudi na druge (sestro, partnerko, očeta...) pa čeprav jih ne opravijo po tvojih merilih. Pri tem je seveda treba doseči, da ostaneš miren, ne glede na to, kako opravijo določene naloge....
Ta robotizem te lahko "drago stane" in mislim, da je zadnji čas, da se začneš zavedati pomembnosti SEBE in svojega počutja. Ceniti samega sebe zato, kar si opravil (pa čeprav si že drugič brez službe... mimogrede.. tudi jaz sem že drugič!) in da si to opravil dobro!
Sam skrbeti v bistvu za tri odrasle...zahtevna naloga in - LE ZAKAJ?? Ob tem pa am ostajaš prazen....ne bo grelo! tega ne smeš dopustiti. Enostavno se "odkači".. dovoli si nekaj norosti, neumnosti, nenavadnosti, skritih želja in strasti.. pusti vsemu na plan in ne tlači jih.

Kaj vem.... piši nam še....

[taja1]

pred nekaj let mi je umrla mama, ki je do takrat drzala pac vse vogale pri bajti. fotr se je takrat zapil do kraja da sem ga zadnji cajt spravil v bolnico in potem pol leta itak ni bilo od nejga nic sploh. sestra je tisto leto jasno cepnila na faksu in otem eno leto pac visela doma cela povozena. potem so se stvari zacele enkako urejat, amapk vseeno sem ostal edini provajder v familiji, kar je se danes. no, zdaj sem v kratkem casu ze drugic ostal brez sluzbe, da je vse skp se bolj zabavno. ampak okej. nima veze. problem je v tem, da mi tako sestra kot punca ze lep cas dopovedujeta, da sem postal nek hladen robot brez vsakih ciustev. da nisem nicesar vesel, da nisem nikoli zalesten, da ne odreagiram na nic, amapk hocem biti samo prekleto racionalen.
pa da se zapiram vase, da nikoli nocem da mi kdo pomaga, po drugi strani se pa jezim, ker mi nihce ni v pomoc.
in da je stvar se bolj vesela, se sestra in punca zivi ne moreta videti, saj sta ljubosumni druga na drugo.
in to me vsak dan bolj moti rpi delu. ne morem se zbrat, bolscim v monitor in dvomim v lastno sposobnost. se posebej, ker nikoli nisme dobival credita za svoje delo. da nekaj opravim in da opravim dobro je samoumevno. ze od osnovne sole naprej. ce je kaj slo narobe, je bila vedno samo kritika in podjebavanje tipa "ti k si tok pametn pa tole zajebes." vse je tako prekleto samoumevno. zakaj bi se potem cesarkoli veselil.

A si ti kdaj žaloval za svojo mamo? Res žaloval? Al si moral bit "ta prav dedec", ki drži vse vogale? A si kaj jezen na mamo (ki je držala vse vogale, zdaj jih moraš pa ti...)?

Mogoče se ti zdi, da če bi si v tej res težki situaciji pustil čustvovat, bi izgubil kontrolo?

Razmisli...

[Spovednik]

zakaj bi bil jezen? dobila je mozganski tumor. mel sem leto dni casa da sem prevzel stvari, ki jih ni noben drug. ni ona kriva, da je zbolela. in potrudil sme se po svojih najboljsih moceh da so nejni zadnji dnevi bili kul. to, da je ne bo vec, sem sprejel ze davno pred njeno smrtjo in tudi pri njej sem videl, da ji je prav, da sem glede tega tako matter of factly. Kakor sme se leto ali dve nazaj poslusal, da iz mene nic ne bo, tako sem videl, da ji je odleglo, da bo vse skupaj v rokah nekoga, ki mu je vsaj malo jasno, kaj je treba naredit.
ja, moral sem bit mocan, glede na to, da sta se druga dva okol mene sesula. enostavno si nisem smel privoscit, da bi kakorkoli podrlo se mene. ce bi se zgodilo to, bi slo vse v maloro, saj je doma bil kup pufov na hipoteko in whatnot.
pa se diplomirat sem moral vmes. kar mi je tut uspelo in takrat sem se pravzaprav prvic zavedel da me to ni niti malo osrecilo. okej, imam diplomo. pa kaj. ze zdavnaj bi jo moral met. v sloveniji je par sto tisoc volka ki ima diplomo, torej to ni prav nic posebnega.

po drugi strani sem pa naredil ogromno napako, da sem bil do obeh prevec popustljiv in zato zdaj se vedno minimalno vplivata na to, da bi me razbremenila - oz. raje prepuscata zadeve meni oz se zanasata na to, da bom ze jaz uredil in sta seveda skrajno uzaljena, ce recem da ne, saj ju po njunem zanemarjam - jaz pa se tudi potem obnasam skrajno protekcionisticno do obeh, kar je tuudi razlog, da prihaja do konfliktov z mojo punco.
ampka klinc, tako sem bil vzgojen od malega. druzina je druzina in druzina skrbi za svoje clane in jih ne pusca na cedilu. seveda mi moja potem rada rece da bi jaz moral ustvarjat druzino z njo in da ji je hudo, ker mora tekmovati za pozornost z mojo druzino. jaz pa ne razumem, kako jo jemlje kot konkurenco in ne kot del necesa, cemur bi lahko pripadala.

[taja1]

Wtf, govoriš čisto neracionalno... zakaj se ne bi smel kolapsnit? Situacija se je zate čist spremenila. Fotr je star dedec, star je 61 let, koliko je stara sestra? Domnevam, da gre za dve odrasli osebi, ti pa z njima ravnaš kot z otrokoma, onadva nista tvoja odgovornost... lepo, da jima pomagaš, sam onadva se morata spravit na svoje noge, ti pa jima moraš dopustit to, ju usmerit v samostojnost, jima postavit meje... ti maš svoje življenje... in tudi ti imaš pravico kolapsnit se.

Spraševala sem te o žalovanju za mamo... sprijazniti se in žalovati sta dve drugi reči. Ni ti treba bit močan, močan si že itak samo zato, ker živiš, vsak od nas je močan že samo zaradi tega, treba si je dopustit kolapsnit se, it v kaos, si dopustit čutit vse, kar je, tudi če peklensko boli, izživet in se ponovno postavit skupaj...sicer bodo ta čustva vedno v tebi in vedno bolj jih boš moral ignorirat, ko bo enkrat prišlo do točke (najbrž zdej enkrat), ko jih ne boš mogel več kontrolirat, ignorirat...

Zakaj bi bil jezen? Jeza je čisto naraven proces (tko kot npr.: jeza na partnerja, ki nas je zapustil, a je on kriv, da nas ne ljubi več? Mogoče, sam vseen pridemo v stanje k nam ni všeč in jeza naznanja to, da nam situacija ne ustreza). Jeza ni nič slabega, je sam proces, ko zaznaš, da ti neki ni prov in sigurno teb v tej situaciji ne more bit prov, da moraš bit ti odgovoren za vse skupi, če pa je odgovornost še na dveh drugih (odraslih) osebah. Ni logično. Poglej, če bi jaz razlagala tebi: moram skrbet za fotra in za sestro (kot za dva otroka, sem odgovoren, kaj bosta naredila iz življenja, za bajto), pa mam svoje življenje, svojo partnerko, kaj bi mi rekel? Kaj bi videl? Ti ne moreš bit odgovoren za drugo življenje, ne moreš zavarovat sestre in fotra, to ni mogoče... Iz materialne plati že mogoče, sam s tem jima ne delaš usluge, seb pa tud ne. Sej ju s tem ne boš pustil na cedilu, sam življenjska situacija ju bo spravila k temu, da bosta morala uredit svoje življenje- se ti zdi, da je to pustit ju na cedilu? Men se zdi, da je to edina možna pomoč, edino, kar bi si res lahko želel za drugo osebo.
Oandva se zanašata na to, da boš vse ti... postavi mejo, povej, da ti je dovolj, ne prevzemat nase, jasno povej, kaj vse si ti naredil... sej vem to je ful težko, mal te razumem, ker sem tudi sama malo v tej vlogi, pa hendlam trenutno malo med tem, da dajem odgovornost drugim, malo med tem, da jo še prevzemam nase... sam počas ugotoviš, da drugi rastejo in se razvijajo samo tako, da imajo možnost soočit se s konkretnimi problemi (najti službi, poskrbet zase...) in ko tukaj doživijo uspeh, se stvar velik izboljša...

Upam, da ne zveni kot napad, ker to v resnici ni, podpiram te  in vem, da je ful težko razmejevat takrat ko gre za ljubljene osebe...piši še kaj, oglasi se, zanima me, kako bo šlo naprej...

   

[Spovednik]

problem je, da ju vidim, da nimata nobenega interesa to tudi naredit. tako kot mi je nedolgo nazaj prijavila neka znanka, ko sem se obregnil ob njeno izjavo, da se pritozujem ko imam siht, in da se pritozujem, ko ga nimam, ces da ko bo morala delat in placevat poloznice, bo razumela: "pustit se nekomu vzdrzevat vedno premaga delo in placevanje poloznic."

v tistem trenutku bi jo najraje usekal za buco. ceprav... a ni res bolje da se zvrnem na kavc, buljim tv in zacnem maltretirat onadva? pa mogoce s kakim kolegom na pijacko. ce se imam kakega? vse bolj sem namrec preprican, da me ljudje tolerirajo samo toliko casa, dokler me potrebujejo. ko resim njihov problem znova pozabijo name.

[taja1]

problem je, da ju vidim, da nimata nobenega interesa to tudi naredit.

Jasno, da ga nimata, men bi blo tud lažje, če bi mi nekdo vse plačal, jaz bi se pa lahko zakrivala za "kako hudo mi je zaradi smrti, al pa kakega drugega problema", razumeš?

v tistem trenutku bi jo najraje usekal za buco. ceprav... a ni res bolje da se zvrnem na kavc, buljim tv in zacnem maltretirat onadva? pa mogoce s kakim kolegom na pijacko. ce se imam kakega? vse bolj sem namrec preprican, da me ljudje tolerirajo samo toliko casa, dokler me potrebujejo. ko resim njihov problem znova pozabijo name.

Ti maš pa tud eno vlogo, k je po moje dost pogosta pri moških tko na sploh: "reševalec", rešil bom vse žrtve, itak bojo pa pol vsi pozabli name, k se bodo vloge mal spremenile (beri: k bom želel, da tud mene kdaj kdo pocrklja, pa poskrbi zame, ne bo več nikjer nobenega...).

Tud nick si si izbral tak zlo zanimiv: "Spovednik posluša skesanega grešnika, ga odveže grehov mu naloži pokoro." (to je iz wikipedie, copy). Razmišljanje o tej vlogi, mogoče ne bi bilo tako odveč...

... a ni res bolje da se zvrnem na kavc, buljim tv in zacnem maltretirat onadva? pa mogoce s kakim kolegom na pijacko. ce se imam kakega? vse bolj sem namrec preprican, da me ljudje tolerirajo samo toliko casa, dokler me potrebujejo. ko resim njihov problem znova pozabijo name.

Bolje je, da počneš karkoli, zato, da boš tud ti imel, kaj od svojega življenja, zato k je edino, ne moreš vedno gledat na druge, sej jim še lahko pomagaš, sam konec koncev je življenje tvoje, je edino, pa zlo hitro poteka... ni ti potrebno maltretirat njiju, sama situacija ju bo pripeljala do tega, da bosta vidla, da se morata zmigat, sej ta premik, ki se bo zgodil (ker bo tvoja partnerka po moje želela skupno življenje, mimo ostale razširjene družine in če boš želel imet enkrat svojo družino, boš očeta in sestro itak moral odcepit od sebe), bo ful težak (tud zate, ker boš ostal brez vloge, k kroji tvoje življenje), sam bo pa ok zate...

[zala]

".....(seveda mi moja potem rada rece da bi jaz moral ustvarjat druzino z njo in da ji je hudo, ker mora tekmovati za pozornost z mojo druzino. jaz pa ne razumem, kako jo jemlje kot konkurenco in ne kot del necesa, cemur bi lahko pripadala.)...."

Moram ti reči, da ima tvoja popolnoma prav. Točno Z NJO bi moral ustvarjat SVOJO družino.... in EDINO tako je pravilno.
Ob tvojem pisanju se mi na trenutke zazdi, da ti tako celo paše.... jamrat kako moraš skrbet za tiste za katere ti pravzaprav ni potrebno, da ne bi rabil skrbeti za tiste, ki bi ti naj pripadali (partnerka in seveda vajini OTROCI, za katere pa bi bil RESNIČNO DOLŽAN SKRBETI!!!).
In zakaj bi morala ONA pripadat TUJI družini, če želi SVOJO??
Zamisli se malo.... da ji naenkrat ne bo dovolj te konkurence....
Pa ne bodi jezen na cel svet....in se potegni že enkrat ZASE!!!
Vse dobro ti želim....

[taja1]

Zdaj zgledajo moji in Zalini posti tko grobi, sam te podpirava (če smem rečt še v Zalinem imenu), pa pošiljava en objem, da ne bo zdej to zgledalo kot napad, a ne Zala (sem se upala govorit še v tvojem imenu, k mi je malo zoprno, da sva tako direktno napisali in zdej zgleda, kakor da je on za vse kriv, čeprav je želel samo dobro)?

 

[zala]

Ja, Taja, prav imaš... seveda ga podpirava, le zadnji čas je, da se postavo ZASE!!!!
Še eno bi želela reči; včasih kar precej direktno povem določene stvari, ker menim, da velikokrat pomaga "šok terapija".... res je, da je ta dotični navadno jezen name, a čez čas se pokaže, da ta jeza vodi v razmislek in ukrepanje....
Ne, prav gotovo pa nisem želela prav nič slabega... bog ne daj!!

[Spovednik]

ja no da grem stran od tu nekako ni opcija. vse zivljenje sem bil solan da prevzamem domaco kmetijo in vse kar je s tem povezano. zdaj ko je vse do vratu v dolgovih se borim da bo sploh ostalo, in ne bo pobrala banka ali whatever. onih dveh pa tudi ne morem pognat cez prag, saj ni nicesar moja lastnina.
hkrati sem pa prevec vlozil v vse skupaj da bi rekel fakof in odsel, sploh ke vem, da bo potem slo vse v maloro - in da lahko pozabim na kakrsnekoli stike z njima se potem, ker bosta sveto prepricana da sem jaz tisti, ki jima je unicil lajf oziroma ju zajebal do kraja.
verjetno mi pa nic drugega ne bo preostalo, ce bi hotel ostat skp s svojo. glede na to da mi je povedala popolnoma iste stvari kot vidve. da sem mogoce res hotel samo dobro, pa sem zato zajebal vse skp.

verjetno bi bilo res najbolj enostavno, da me kak slepar zrine s ceste. potem ne bom vec za nicesar kriv.

[taja1]

Mogoče pa ni rešitev it stran od tam (men se sicer zdi, da je najlažja). Nujno se mi pa zdi razdelit stroške (tud na sestro- tud sam si med faksom delal, marsikdo med nami je moral, da je prispeval za stroške)... mogoče se pogovorit o drugih možnostih (prodaja, oddaja enega dela, al pa vsaj pomoč z nujne strani za stroške...).

Glede punce pa, po moje te bo razumela in podprla, če se boš vsaj malo postavil zase, če boš se vsaj pogovoril z njo, kako težko ti je, v kakšni situaciji si, ženske v resnici ne rabimo tako veliko, najhuje je takrat, ko se partner zapira pred tabo,  sej mimogrede nisi naključno z njo, ampak ti življenje nekaj hoče povedat (ona simbolizira tako rešitev kot si jo tudi sam na tihem želiš, kdo pa realno želi skrbet za še dve odrasli osebi...).

 , drži se ...

[Spovednik]

Ti maš pa tud eno vlogo, k je po moje dost pogosta pri moških tko na sploh: "reševalec", rešil bom vse žrtve, itak bojo pa pol vsi pozabli name, k se bodo vloge mal spremenile (beri: k bom želel, da tud mene kdaj kdo pocrklja, pa poskrbi zame, ne bo več nikjer nobenega...).

ah, tole sem pozabil prej. in kaj nardit da ne bom to? bil sem naucen tako. vedno pomagat. ce je clovek v stiski naredis vse da njegovo stisko resis. nikoli pricakovat placila. ker nekoc bos sam v stiski in ti bo pomagal nekdo drug.

no, tale zadnji stavek se je vse preveckrat izkazal za neresnicnega. se vedno pa menim, da je treba cloveku pomagat. nekako ne morem osvojit dejstva, da je folk sebicen in gleda na lastno korist, ne pa tudi na soclovekovo. needs of the many outweigh needs of an individual.

ali pa sem geldal prevec herojskih filmov.

[Ventilator]

Seveda je v redu, da pomagaš, ampak pomoč ni, če te drugi izkoriščajo. Pač premisli, kdaj kdo res potrebuje pomoč in kdo te samo izkorišča.

[taja1]

Ti maš pa tud eno vlogo, k je po moje dost pogosta pri moških tko na sploh: "reševalec", rešil bom vse žrtve, itak bojo pa pol vsi pozabli name, k se bodo vloge mal spremenile (beri: k bom želel, da tud mene kdaj kdo pocrklja, pa poskrbi zame, ne bo več nikjer nobenega...).

ah, tole sem pozabil prej. in kaj nardit da ne bom to? bil sem naucen tako. vedno pomagat. ce je clovek v stiski naredis vse da njegovo stisko resis. nikoli pricakovat placila. ker nekoc bos sam v stiski in ti bo pomagal nekdo drug.

no, tale zadnji stavek se je vse preveckrat izkazal za neresnicnega. se vedno pa menim, da je treba cloveku pomagat. nekako ne morem osvojit dejstva, da je folk sebicen in gleda na lastno korist, ne pa tudi na soclovekovo. needs of the many outweigh needs of an individual.

ali pa sem geldal prevec herojskih filmov.

Lej, dej razmisli o tvoji pomoči, koliko je res pomoč. Ti vzdržuješ dva odrasla člana, ki se ne znata postavit na svoje noge, a je to res pomoč? Če jima ne bi nudil tega, bi se bila priseljena naučit se postavit na svoje noge, bit neodvisna, samostojna (sam to je pa po moje vredno dostojnega življenja). Vsak razume, da en al pa dva meseca (al pa mal več) po katastrofi nič ne moreš, sam da pa dlje časa nisi sposoben vodit svojega življenja, se preživljat in se zanašaš na druge, pa ni ravno najbolje zate. Razmisli sam, kako bedno bi se ti počutil, če se ne bi mogel tako zbrat in bi vse bremene dal na sestro. A ti ne bi blo v resnici bedno?

[Spovednik]

aha, zdaj sme kriv se zato da je sestri bed v lajfu in depresijo zganja?