Imam težavo

[Lužica]

Vaš forum berem že nekaj dni in me je prav presenetilo koliko ljudi ima podobne težave kot jaz. Zaenkrat ne bi preveč razlagala o sebi, ker ne vem kje naj bi začela…v bistvu še sploh ne vem kaj je z mano narobe in kam spadam. Imam občasne panične napade in baje depresijo. Z AD-ji sem začela šele pred tednom dni in pri psihoterapevtu sem bila šele enkrat. Do sedaj sploh nisem verjela, da sem bolna – oziroma sem si to razlagala povsem drugače. Ko so se začeli panični napadi in slabo počutje sem to povezovala s prekomernim stresom v službi in da so posledica določenih neprijetnih dogodkov, ki so me doleteli. Verjela sem, da bo čez čas vse minilo samo od sebe. Zdelo se mi je nemogoče, da je moje slabo fizično počutje povezano s psiho. No, po enem letu slabega fizičnega in psihičnega počutja, sem se pa le zamislila in poiskala strokovno pomoč. Kaj več o vzrokih za nastanek trenutne situacije, bom napisala naslednjič..
Danes vam pišem, ker potrebujem nasvet. V bistvu je moja težava v tem, da ne vem kako naj se obnašam v službi oziroma, ali naj povem za moje težave, ali ne. Imam namreč kar precej »pestro« službo, ki zahteva organizacijske sposobnosti in reševanje različnih situacij, opravil je toliko, da se človeku lahko zmeša in verjetno razumete, da v trenutnem brezvoljnem stanju, kjer je koncentracija že napor, težko opravljam zahtevane naloge. Da o naporih na celodnevnih sestankih ne govorimo! Najraje bi ušla! Ne morem se zbrati, pozabljam kaj moram narediti, nimam volje do dela, počutim se nesposobno… Ko me kdo od nadrejenih spomni oziroma me upravičeno opozori kaj vse še nisem naredila, me to zelo obremenjuje in spravi v slabo voljo, saj dejansko nimam opravičila za to…no, razen tega, da sem popolnoma pozabila…kaj naj rečem? Oprostite, trenutno res nimam volje, da bi se trudila? 
Seveda so nadrejeni opazili, da je moja produktivnost padla in da sem se spremenila, a sploh ne vem kaj si mislijo. Po eni strani bi najraje dala odpoved, samo da bi imela mir. Včasih res težko zdržim.
Danes se sploh grozno počutim. Čeprav je zunaj sonce, sem težko vstala iz postelje, nimam nobene volje, sem žalostna in ko pomislim kaj vse moram narediti, me grabi obup....

[ton]

Živijo, Lužica.
Če je le možno, se skušaj s predpostavljenim/o prijazno pogovoriti o tvojem stanju: razloži, da trenutno nisi v najboljši koži in te očitno malo lovi depresija, da boš zadevo skušala rešiti na strokovni ravni (s terapijo, morda tudi zdravili), da pa te je v takem stanju enostavno strah, kako tvoje počutje vpliva na odgovorne službene odločitve. Seveda izberi nek primeren trenutek, ne ravno tistega, ko se bo kdo drl nad tabo, kako si spet vse zamešala...
Če so šefi kolikor toliko razumni, bodo takšno izjavo vzeli resno in te morda niti ne razbremenili, včasih že občutek, da nekdo dobronamerno bdi nad tvojim delom, veliko pomaga.
Srečno in poročaj, kako ti gre.

[Arwen]

Lužica, pozdravljena na forumu 

jaz osebno sem povedala in moja odločitev je bila pravilna; nekateri se odločijo, da so raje tiho - zaradi pomanjkanja razumevanja ipd....

..kot pravi ton - če je šef kolikor toliko razumen, potem bo situacijo razumel.

Arwen

[voila]

Po lastnih izkušnjah in glede na razgledanost ljudi v naši provinci ti zagotavljam,
da le redki razumejo, kaj je depresija. Vsi mislijo, da gre le za neko brezboljnost,
nemotiviranost, samosmiljenje, melanholijo, mi pa vemo, da je depresija huda
reč, ko si ne moreš pomagat z brcami.
Jaz nisem povedala in tudi ne bom (razen, če bi ravno tako naneslo oz. da bi kdo
drug rabil pomoč in nasvete). Na srečo pa smo imeli tisti prvi, najhujši teden -
kolektivni dopust. Pozneje pa si imeli šefi še neke privatne zadeve in jih ni bilo
veliko v firmi, tako da sem med nujnim rutinskim delom imela tudi priložnost
za krajše počitke in umiritev. Ko sem se zalotila, da mi koncentracija pada in
misli bežijo, sem prenehala, globoko zajela sapo, počasi odšla do WC in se tam
zadržala malo dlje kot samo za lulanje. Včasih zaprla oči, predvsem pa počasi
globoko s trebuhom dihala. Zdaj mi je to že rutina - imam stop gumb - ko mi
začnejo misli bezljati.
Sama se odloči, ali boš povedala, ali si izmisli npr. da so ti ugotovili slabokrvnost
in da bo kak teden dva trajalo, da boš bolje, ali pojdi na bolniško in se doma uči
umirjanja in dihanja, ali pa probaj s čimmanj posledicami to pregurat in in se ne
izčrpavat za vsako malenkost. In preden se posamezne naloge lotiš, se za sekundo ustavi in vdihni, počasi, globoko. Želim ti vso srečo, kmalu bo bolje, verjemi. Lp, Oliva

[Flip]

pozdravljena lužica,

sama nisem povedala, čeprav imam zelo dobre odnose v službi. imam pa namen, vendar imam namen malo "pošvinglat". to pa prav zaradi premajhnega poznavanje depresije pa tudi zato, ker sama malce dvomim v diagnozo. morda pa gre za izgorelost - so v začetni fazi zelo podobni simptomi. in to imam namen povedati za vzrok.
mislim, da ne bo prehuda laž 

drži se,
flip

[ton]

Seveda je nujno pametno presoditi, kakšen vihar bo povzročilo 'priznanje' - ampak po drugi plati pa vsako tako priznanje malo zmanjša neupravičeno sramoto, ki se drži območja duševnih motenj.
S tem, ko šefom povemo o tem, jih prisilimo k razmišljanju, in že naslednji, ki ga bo pestilo isto, bo imel za eno stopničko bolj položno pot.

[Lady K]

Jaz se tudi soočam s tem, da sem precej neproduktivna na delovnem mestu.

Vsekakor, če ni že, pa bo opaženo, ampak enostavno ne morem se pripraviti do tega, da bi naredila kaj več, kar je nujno, postala sem pozabljiva in brez volje, najbolj pa me skrbi, ker nimam nobenega navdušenja za sluzbo več.

Kako bo šlo naprej, ne vem. v zasebnem življenju se recimo počutim ok, nič pretiranega, vendar vsaj ok, v sluzbo mi je pa muka hodit...

Zanima me, ali burnout mine po določenem času, po počitku, se telo in um spravita k sebi?

[Flip]

lady, morda bi bilo potrebno ugotoviti, kaj ti jemlje voljo do dela. a si prej bila zadovoljna v službi? si dobila novega sodelavca?
sama nimam težav v službi. sem pa resnično utrujena, ne morem se "zmigat", zmedena sem, pozabljam, ne najdem pravih besed ali kar tako izrečem brezvezne, napačne. ampak to se mi dogaja tako v službi, kot tudi doma. pa ne, da nimam volje. pa še kako jo imam. le moči ni.

[Lady K]

V drugi temi sem bolj podrobno opisala svoje težave.
Po pol leta dela na polno (po 10-12 ur na dan) pa sekiranja zarad projektov sem zdaj po koncu čista cunja (čeprav je že en mesec od konca projekta). doma sem ok, ampak brez tistega notrtanjega žara kot ponavadi, ko sem se veliko smejala in hecala. zdaj se moram prav prisilit da grem ven, da se dobim z ljudmi.
nimam energije za karkoli, še za it ven me mora ponavadi prisilit moj fant, ki hvala bogu je zaenkrat še razumevajoč

Pravzaprav sem imela včasih več želja in vsaj misli na nekatere zadeve so me osrečevale, sedaj me pa niti 'sanjrajenje' ne osrečuje.

Sodelavka, ki je prišla nazadnje, je tu že kake 4 mesece in se dobro razumeva.

Delo je sicer sedaj bolj umirjeno, ampak sem zadnjič vseeno popolnoma zmrznila med eno bolj javno predstavitvijo, kar je mojo že tako bolj na psu samozavest seveda še dodatno zmlelo.

pa ves čas se počutim utrujeno in zaspano..
spomladanska utrujenost? 

[Flip]

hja lady k, tudi malce spomladanskega sindroma, zagotovo. se mi zdi, da si ne moreš odpustiti napak. se motim? to sklepam po tvoji reakciji na "zmrznitev v javnosti". ne se preveč za to sekirat. nihče ni popoln. smemo narediti napako. le v navado nam ne smejo preiti. verjetno rabiš počitek, odklop. poletje prihaja in morda ti bo dopust povrnil moči. ti želim 

lep bodi,
flip

[Lady K]

Imam eno tako grozno lastnost, da želim takoj vse naredit popolno in najboljše, pa četudi do včeraj še vedela nisem zato...

Se dokazat, pa ne gre vedno, včasih pa, roko na srce, tudi ne naredim dovolj zato, zmanjka samomotivacije...

taka sem.


Drugače pa dopust šele daljnjega avgusta...

[Flip]

ja, tudi moj je šele avgusta 

ampak kak podaljšan vikend, pa magari samo doma oz. v bljižnji okolici, pa 25. je fraj, eh, saj bo....

v službi pa nikar preveč. običajno je tako: več, kot pokažemo, da znamo, več zahtevajo od. nas. vedno si moramo pustit malo "lufta", da lahko po potrebi še kaj iztisnemo. verejemi. imam 22 let delovne dobe 

[Lady K]

 

verjamem ja, ampak na začetku se bi vsi radi dokazali..

in jaz sem še bolj na začetku

[Flip]

že, že, ampak: če boš zdaj dala 150 %, boš čez nekaj časa lahko dala le še manj. zato pa: počasi se tudi daleč pride in ob tem ostanemo bolj zdravi. 

[She_]

že, že, ampak: če boš zdaj dala 150 %, boš čez nekaj časa lahko dala le še manj. zato pa: počasi se tudi daleč pride in ob tem ostanemo bolj zdravi. 

plus to, da če delaš 150% se potem šefi (in ostali) velikokrat navadijo na to. in potem to vzamejo za samoumevno. jaz sem se tudi hotla dokazovat, da bojo pa ja vidli, kako dobro delam,
pa se je na koncu zgodilo, da so me vsi čudno gledali, ko sem iz 150 prešaltala na 100%, ker so bili navajeni na več.. ostali so pa lahko sončili svojo rit pa je bilo vse ok.
zdaj so mi živci preveč dragoceni in sem raje v povprečju.. je pa to samo moje mnenje... je odvisno od posameznika, službe itd.

[zmaago]

Zivjo Luzica,

me je presinilo ko sem bral tvoj mejl, da gre mogoce za konkretno izgorelst (burnout) pri tebi? Je to mogoce??... zelo zahtevna pozicija v sluzbi, veliko dinamike, odgovornosti, nikoli reci ne vedno biti 150%...burnoutse lahko prikrade, sploh ce zivimo precej intenzivno in hitro, preden se clovek zave, da je kaj narobe ti zmanjka tal pod nogami. Namrec pravijo da pri pregorenosti (ki jo le redki zdravniki danes prizanavajo kot bolezensko stanje) AD lahko naredijo vec skode kot koristi....vec informacij o tem pa najdes pri Andreji Psenicny ki tudi deluje v okviru drustva Dam.

Big hug
Z