Vsak nasvet bi bil dobrodošel...

[mojca]

Živjo!

Tudi jaz sem nova na tem forumu. Zato bi bila vesela vsakogar, ki bi mi znal svetovati glede moje težave. Vsi mi pravijo, da me ne morejo razumeti, zato pišem na ta forum, ker upam da bom našla tukaj malo več podpore.

Stara sem 22 let in že 2 leti s fantom bolj aktivno kolesariva in imava prevoženih že kar nekaj kilometrov. Čeprav me je vedno malo stisnilo, ko sem se morala spustiti po klancu navzdol, sem se vedno pogumno in brez vprašanja spustila. Vse pa se je spremenilo, ko sem pred časom šla na goro v okolici. Ko sem se spuščala navzdol sem prav zaradi tega strahu padla. Naj pojasnim kako je to zgledalo. Ko sem videla klanec me je malo stisnilo, češ... kaj če lahko tukaj padem. Potem sem se prav zaradi strahu zaustavila, hotela vstati, takrat pa mi je zmanjkalo ravnotežja.
 Isto se zgodilo tudi nekaj dni nazaj, kjer sem imela še dodaten strah zaradi prejšnjega padca. Tokrat pa se je ta strah povečal do take mere, da sem bila živčna celo pot, ko sem se vračala nazaj iz izleta, saj sem vedela, da me na koncu čaka par kilometrski spust. Za "normalnega" človeka, naj bi bil ravno to najboljši del izleta, zame pa je bila to nočna mora.  Tiščalo me je v prsih, bila sem nervozna, grozno sem se bala spusta, samo da sem pomislila na to me je čisto "zvilo".  Na koncu sem se sicer spustila po tem klancu navzdol, saj mi ni preostalo drugega, če sem hotela do noči priti domov, vendar sem se ves čas prepričevala, da ni nič groznega in se strašno bala vsakega kilometra posebej.

Prav nič mi ni všeč ta "na novo pridobljeni strah", saj me ovira pri nečem, kar sicer izredno rada delam - pri kolesarjenju. Čeprav ta strah ne traja dolgo pa se ga hočem čimprej otresti, saj menim, da ga bom uspešneje in hitreje "odstranila", če začnem takoj.


vem, da je moj problem majhen v primerjavi z ostalimi depresijami in drugimi strahovi, vendar se ga prav tako kot vsi želim otresti.

Zelo bi bila hvaležna vsakomur, ki bi mi znal svetovati, kaj narediti, da se znova brez skrbi podam po klancu navzdol in kolesarim brez skrbi, da me bo pričakal tudi spust.

[Arwen]

hja, kaj naj rečem... mene je bilo tudi strah spusta - sedaj strahu niti ni več toliko, previdnost pa je še in zato pridno uporabljam zavore 

[Aslan]

Ja tile naši strahovi so hecni, kar pridejo...

Mojca tebe res zelo privlači hiter spust ali si se v tem prilagodila fantu?
Je to res nekaj kar si TI želiš? Si želiš zaradi sebe ali zaradi njega...?

Mnogim "NORMALNIM" spust po strmini s kolesom ni ravno v užitek.
Vsaj jaz tako razmišljam, ker meni ni.
Ne maram adreanlinskih športov..kolesarim pa kar rada ampak po povprečno razgibanih terenih.

Se pa zaciklamo hitro ko se enkrat pojavi STRAH.
Ker pol ni več užitka ampak je neprestrani strah kdaj bomo spet "šli tam..oz se peljali navzdol itd...)

Največ boš naredila zase če se odločiš za nekaj obiskov psihoterapije.
Se lepo pogovoriš z strokovnjakom o svojem strahu.
Ni vedno strah, ki ga doživljaš nujno povezan z situacijo samo.
Lahko je v tebi kaj nepredelanega, travme, stresi....in udari neracionalen strah nekje pač ven.
Lahko pa je tudi samo strah..strah pred padcem, hitrostjo, nevarnostjo..

Strahu se je fajn prepustiti in se mu ne upirati.
Ok si na strmni, začutiš strah. PREPUSTI SE MU; DOVOLI SI TA STRAH...takoj bo pol manjši...saj se ne boš upirala telesnemu občutku in s tem ne boš povečevala tesnobe...

Pri strahu pomaga tudi sproščanje-načrtno sproščanje, vizualizcija situacije
in postopna desenzitizacija.

[mojca]

Ja... strahovi pridejo! Asian imaš prav. Je pa res, da nikoli res NIKOLI nisem dirkala po klancih, ker mi to niti ni namen. Niti nisem nek maniak, ki se mu gre za brzino in tekmovanje. Vedno sem se raje peljala na klanec kot pa dol! Nimam želje, da bi se vozila hitro po klancu navzdol, ampak da bi se vozila brez strahu. Zadnjič, po padcu sem se spuščaka 10 - 15 km/h in me je bilo zraven strah, čeprav pri taki hitrosti res ni potrebe. Fant me sicer vzpodbuja in poskuša razumeti, vednar nikoli ne moreš do popolnosti razumeti nekoga, če sam še nikoli nisi doživel isto. Ker sem ga prosila, da vozi zraven mene je to tudi naredil, saj sem se tako veliko bolje počutila, predvsem bolj varno. Se pravi, da je to, kar si želim ni hitrost na kolesu, ampak normalna vožnja, brez strahu kjer bo potekala pot in kakšen spust me bo čakal in prav tako ne kolesarim zaradi fanta ampak zaradi sebe, ker rada vidim, da naredim nekaj zase, da nekaj zmorem in koristno izkoristim prosti čas.

Zanimivo mi je to, da se ob spustu (počasnem!!) nikoli nisem počutila nelagodno, dokler nisem padla. Padla pa nisem zato, ker ne bi uporabljala zavor ali ker bi bila hitrost prevelika, ampak zato, ker sem hotela stopiti iz kolesa preden sem se resnično ustavila. Kaj je sprožila ta neumni "refleks" niti nevem.  . Nočem, da bi vsi, ki preberete sporočilo menili, da se lotim spustov brezglavo, brez uporabe zavor in z visoko hitrostjo, ker je ravno obratno. Že od nekaj sem "ziheraš" in ne tvegam preveč rada.  Ostalih izredno velikih strahov nimam. Ker nisem ljubiteljica adrenalinskih športov in velike višine se na take podvige raje ne odpravljam in ostanem kar na tleh.

Asian, zanima me, če meniš, da lahko na tem strahu naredim tudi kaj sama. Omenila si že vizualizacijo. Zaenkrat me misel na to, da se peljem po klancu navzdol straši. 

Danes sem se pogovarjala s prijateljico, ji omenila kar me teži in tudi to, da sem razmišljala da bi šla na bližnjo goro ter se po krajšem klancu spustila navzdol 1. čisto počasi in nato še 10x če je potrebno oz. tolikokrat, da me ne bo več strah pred spustom. Dogovorili sva se, da gre z menoj in mi pomaga čez te "naporne situacije" Strahu se najlaže znebiš, če se soočiš s situacijo?? Ali razmišljam prav?

[zala]

Veš kaj.. jaz ti bom pa rekla ravno nasprotno. Zame si ZELOOOO POGUMNA, da se kljub padcu še vedno spustiš po klancu. Tudi sama kolesarim, čeprav sem že kar v letih... ne bi ravno mogla reči, da me je klancev strah, pa vendar skoraj vedno zaviram. Če pa mi le uspe malce popustiti tiste zavore v glavi in se spustiti brez pretiranega zaviranja je pa to takšen filing.......mešanica hitrosti, srčnega utripa, STRAHU..... občutek je lahko prav čudovit.
No, hotela sem pravzaprav nekaj drugega. Kot dekle sem kotalkala.. in zlomila roko... NIKOLI več nisem stopila na kotalke.
Potem sem drsala... in nadrsala tako, da sem nalomila trtico.... NIKOLI več nisem drsala...čeprav sem kasneje še skušala premagati ta strah, mi ni uspelo.
Tako da: KAPO DOL!!! Počasi bo zopet šlo, v to sem prepričana, saj vse kaže nato, ker še nisi končala s kolesarjenjem...
Obilo užitka...

[Ventilator]

Pravilno ravnaš. Če se bi od sedaj izogibala takim situacijam, bi se strah lahko prenesel še na druga področja in nazadnje morda sploh ne bi več kolesarila ali še kaj drugega. Izpostavljaj se strahu, vendar počasi, toliko kolikor zmoreš, lahko traja tudi več mesecev, dokler straha popolnoma ne premagaš, vendar ne smeš izgubiti volje.

[Aslan]

Mojca padla si in se pobrala. Torej zmoreš in se znajdeš tudi v neprijetni situaciji.
VSAKEMU SE TO LAHKO ZGODI.

S strahom se je treba soočiti in ga ne odrivati, saj tako postaja le večji in večji..na koncu neznosen.
Postopoma analiziraš KAJ se je v resnici zgodilo.
In se zaveš koliko je bila tvoja odgovornost in koliko splet ostalih okoliščin.
Nato postopoma voziš tudi po klancih navzdol...
Hitrost prilagodiš SVOJIM TRENUTNIM POTREBAM...torej tako, da se počutiš še vedno OK.
Ko se bo to utrdilo boš lahko počasi pospeševala hitrost...

Da bi zato opustila dejavnost ker si padla je nesmiselno.
Pomisli na malčke, ko se učijo hodit.
Prav PADCI so jim vzpodbuda za naprej..POBEREJO se in gredo dalje...ZMOREJO..

In zmoreš tudi ti!

[Spovednik]

ja, samo to je. dovolj nor moras bit da se spet poberes in gonis naprej. padec ostane samo spomin na to, cesa ne smes naredit.

januarja sem se po skoraj desetih letih spet spravil na smuci. nisem smucal odkar so me kolegi navecali sada smo na golteh sli smucat v dolino in sem zapel za elektricni pastir pod snezno odejo ter si potrgal kolenske vezi. nisem ravno vrhunski smucar in me je bilo kar malo strah, kako se bom peljal potem, ko sem tako zarjavel. pa so me po dveh urah punca in prijatelji lepo prosili ce bi se nehal gonit po "nevarnih" progah, ki jim oni niso kos, sploh ce delam vratolomnosti in se zraven derem da sem king of the world. ampak takrat mi ni bilo niti malo mar za to da bi lahko padel, si karkoli naredil itd. tako zelo me je prevzel nepopisen uzitek in takrat sem VEDEL ne samo verjel, da lahko naredim karkoli. ko imas to v glavi lahhko dejansko naredis karkoli. ker tudi, ko naredis napako, ves kako jo popraviti. ce pa ne zaupas vase, potem zagotovo ne bos odreagiral prav.

zato so uspesni ljudje ponavadi prepotentni.

nauci se uzivati nazaj v tem kar pocnes. potem si bos znova zaupala. potem bos hotela na vecjo strmino - ker ti bo tista, po kateri vozis prepolozna.

[piccolina]

mojca